Original subtitles

Foter je hodil poslušat nekega pridigarja.

Postavili so ogromen cirkuški šotor.

Vsake toliko me je vzel s seboj.

To je bilo edino, kar sva počela skupaj.

Mogoče mu je bilo všeč, ker se mu ni bilo treba pogovarjati z menoj.

Kaj pa vem.

Ne spomnim se, koliko sem bil star,

sem pa že spregledal pridigarja.

Zelo rad sem ga poslušal.

Poimenoval se je Billy Grace.

Znal je očarati ljudi.

Tristo ljudi je kar požiralo njegove besede. In to čisto vsakič.

Po koncu pridige mu ni bilo treba prositi za denar.

Ljudje so mu ga hoteli dati.

Podajali so si pušico in metali denar vanjo.

To so bili delavci, ki so se komaj preživljali.

Svoj težko prislužen denar so dajali Billyju Graceu.

Pomislil sem, kako so naivni.

Podajali so si pušico.

Do mene je prišla polna denarja. Toliko gotovine še nisem videl.

Nato pa je moj oče v pušico dal dvajsetaka.

Nisi ga poznala, a verjemi, od njega nisi dobil niti centa.

Delal je v tovarni pločevink. Cel teden je nosil isto srajco.

Ni bil stiskaški, le brez ficka.

Prosil sem ga za dva dolarja za sladoled.

Pogledal me je, kot bi ga prosil za ledvice.

Ko sem videl, kako zlahka je dal tistega dvajsetaka...

Vedel sem, da je enako naiven kot ostali.

Za ta denar bi dobil deset kornetov.

Ko mi je podal pušico, je v njej bilo že kakih 700 dolarjev.

Sklepal sem, da ne bodo pogrešali 20 $.

Ko sem pušico podal naprej, sem vzel fotrovega dvajsetaka.

Nisem hotel, da Billy Grace dobi moje kornete.

Kakorkoli, foter me je videl.

Po pridigi me je prijel za vrat in odvlekel do Billyja Gracea.

Moral sem mu vrniti denar.

Billy ni bil jezen. Jaz pa sem bil ponižan.

Po vrnitvi domov me je namlatil s pasom.

Cel mesec nisem smel ven.

Takšnega besa še nisem čutil.

Nisem bil jezen na Billyja. Njega sem dejansko občudoval.

Bil sem jezen na fotra,

ker je dajal denar, ki ga ni imel, in ker je bil naiven.

Tisto noč sem se izmuznil ven.

Pri šotoru je bila prikolica. Splezal sem skozi okno.

Ukradel sem celotno nabirko.

942 dolarjev.

To je bil moj čisto prvi plen.

Z očetom nisem več nikamor šel.

Prvič slišim to zgodbo.

Očitno sem jo pozabil.

V dveh letih v zaporu se marsičesa spomniš.

- Koliko si bil star? - Osem ali devet.

Se spomniš mojega prvega posla?

- Spomnim se trika, ja. - Pri nakupovalnem centru.

Bila sem noro živčna.

Vem. Si pa odlično izbrala tajming.

V pravem trenutku si stopila pred tisto mamo.

Res je mislila, da si padla.

- Koliko si pobrala, 150? - Ne, 220. Lepo prosim.

Res je.

Koliko si bila stara?

Sedem.

Kako se bova lotila Randove? Pametnejša je, kot bi želel.

Ja, a bo privolila v dogovor.

Ji zaupaš?

Ne.

Sploh pa ni treba, da ji zaupam. Vem, kaj hoče.

Tega si me ti naučil.

PO ROMANU MARISSE STAPLEY

Razumeta, da smo vama prebrali pravice in sta se odrekla odvetniku?

- Ja. - Če dobim toplo pijačo,

te bom imel za toplo osebo. Tako so te učili, ne?

Denar je res na kripto računu. Potrebujem varnostni ključ.

Nismo še tako daleč.

Da ne?

Prav.

V redu, poslušam.

Popolna imuniteta in znižana kazen za očeta.

Ni dovolj denarja za to.

Saj še ne veš, kaj ponujava.

Dvojina?

Kar pozabi, John. Ti nimaš ničesar, kar bi želela.

- Zate sva ista oseba. - Motiš se. Ti si bil vaba.

Čez eno uro greš nazaj v keho.

Tudi ti greš za zapahe, če mi ne ponudiš česa boljšega.

Dober govor. Mi pa način ni všeč.

Rekel bi, da si ga že imela. Mogoče celo v tej sobi.

Če že blefira, bi se morala bolj potruditi.

Nisem govorila tebi. Nadaljuj.

- Lahko ti dam Priscillo. - Tega ne moreš zagotoviti.

Mogoče ne, a nimate boljše možnosti.

- Obe veva, da ni šlo zame. - Potem pa si ukradla denar.

Ne moreš streljati name in misliti, da mi lahko ukazuješ.

- Nisem streljala. - Ko boš pričala, povej točno tako.

- To je trapasto. - Česa ju lahko obtožimo?

Nezakonitega poslovanja, pranja denarja, spletne prevare,

kraje vladne lastnine, zarote, kraje identitete.

Pa to nikakor ni vse.

Ne pozabimo na tvoje dirkanje po La Jolli.

To je dosmrtni zapor.

Dosmrtni zapor.

Lucky.

Do smrti boš v zaporu.

Ker sta s hčerjo ista oseba, ne greš nazaj v Lompoc.

Poslala te bom v strogo varovan zapor Florence.

Si že slišal zanj?

Vem, da si.

Kako mu pravijo, Gates?

- Alcatraz Skalnega gorovja. - Tako je.

Kjer so v celici kar 23 ur na dan.

- Jebi se. - Kaj si mi rekla?

Jebi se.

Tudi prav.

Čakaj.

Kaj hočeš od mene?

Pripelji mi Priscillo in Whittakerja.

Kaj?

Whittaker mora osebno prevzeti denar.

Nikoli se ne izpostavlja. Le tako lahko zanika vpletenost.

Torej razumeš mojo težavo.

Hočeš, da umre?

Hotela sta se pogoditi.

To vama ponujamo.

Traparija. Priscilla ti da celotno operacijo.

Gates, pelji Johna v kuhinjo.

Po prigrizek.

- Ne, hvala. Nisem lačen. - Si, si.

Kako naj vem, da me ne boš spet zajebala?

Ne moreš.

Svoje delo sem opravljala.

Pač sem morala prelomiti obljubo tatici.

IZHOD

- Niti pomisli ne na to. - Na kaj?

- Gledaš, kje so izhodi. - Iz navade.

A brez hčere ne grem nikamor.

- Če pa bi hotel, bi že izginil. - Mojster prevar ne more iz svoje kože.

Ta izraz mi ni všeč. Sem samo navaden prevarant.

- Je razlika? - Mojstrstvo namiguje na stvaritev.

Ničesar ne ustvarjam. Samo za preživetje gre.

- Tudi drugače se da preživeti. - Zame to ne pride v poštev.

Ti se kar prepričuj.

V Lompocu ni krofov.

Boš? Daj no. Kifeljci obožujete krofe.

Nisem kifeljc.

Ti se kar prepričuj.

Zakaj obsojen zapornik jé krofe v moji pisarni?

Za mojim hrbtom si šla na Ministrstvo

in izvlekla iz zapora Johna Armstronga!

- Nisem šla za tvojim hrbtom. - Kaj pa?

- Preskočila sem birokracijo. - Upoštevanje šefov je birokracija?

- V tem je tvoja težava. - Ti pa se preveč ukvarjaš s postopki.

Pazi se, Billie. Takoj te lahko pošljem domov.

Tisto je Luciana Armstrong.

Cel teden sem jo lovila. Zdaj pa jo imam.

Johna Armstronga sem uporabila za vabo.

Poleg tega imata 10 milijonov ukradenih davkoplačevalskih dolarjev!

Praviš torej, da cilj upravičuje sredstva?

Tako je. Bo, ko bom zašila Priscillo in Whittakerja.

Bedarija! Ne more ti dati Whittakerja!

Mislim, da lahko!

Kershaw. Bil je zraven pri aretaciji.

Očitno je napredoval.

- Očitno. - Nista si najbolj všeč, kaj?

Dve možnosti sta.

Če se Randova vrne sama, imava midva niti v rokah.

Če pa bo on prišel z njo,

me bodo po hitrem postopku odpeljali nazaj v zapor.

- Res misliš, da bo uspelo? - Ja.

Svojo službo tvegaš.

Zdaj pa bo.

- Samo ne razjezi je. - Ti to govoriš meni?

- Jaz bom govorila. - Bi rekel, da si...

- Ati. - Ja. Prav.

Vajin šef se ne zdi vesel. Bi morala govoriti z njim?

Smo dogovorjeni?

S teboj smo.

Ne morem pa zagotoviti nižje kazni Johnu. Poklicala bom par ljudi.

Prav. Počakala bova.

Medtem pokliči Priscillo in se dogovori za sestanek.

Ne more je poklicati. Obiskati jo mora.

Po telefonu se ne pogovarja o poslu.

Tega nihče ne zahteva od nje.

Verjela mi bo le, če mi bo zrla v oči.

- In če ti ne bo? - Bo.

Meni je še bolj do tega, da to uspe.

Prav. Poskusila bom najti sodnika, ki bo pripravljen sodelovati.

Vidva gresta v hotel.

Ves čas naj bosta pred vrati čuvaja.

Ne bova zbežala.

Kakšno olajšanje. Čuvaja ne bosta potrebna.

Dogovor hočem v pisni obliki. Overjen. Podpišita ga oba s Kershawom.

Je to vse?

Ja.

Hvala.

Udobno se namestita. Tu bosta, dokler ne bo konec.

Lepa reč.

Vem, da mi ni treba reči, da bom pred vrati.

Hvala. Če bova kaj rabila, bova potrkala.

Vidva kar.

Si v redu?

Ja.

Nisem več vajen tišine in prostornosti.

Rad bi užil ta trenutek.

Ne greš nazaj.

Tega še ne veva.

Jaz vem.

Se spomniš, ko si mi govoril o morju?

Rekel si, da ga nekateri nikoli ne vidijo,

midva pa ga bova.

Pogosto sva se selila.

Nekega dne bi nehala.

Ne, ker bi hotela. Kopnega bi nama zmanjkalo.

"Nekega dne, Lucky,

bova bosa hodila po pesku in opazovala širno morje.

Končno se bova umirila."

Pripravljena sem se umiriti.

Pod tuš grem. Ven pridem šele, ko zmanjka tople vode.

Danes si ji dala vetra.

Randovi.

Bilo je popolno.

- Imela sem vzvod. - Denar?

To je res. Ga je pa tudi ona imela.

Njen urad, sodelavci.

Ko ti je zagrozila z zaporom...

Večina bi se vdala in sprejela slabši dogovor.

Odlično si odigrala. Mislila je, da ima nadzor.

Ponosen sem nate, mala.

Kakšen je načrt?

Kako to misliš?

Whittakerja in Priscillo bova zamenjala za svobodo.

Mislim glede denarja.

Nimam načrta. Denar je del dogovora.

Dokler ni.

Ne.

- Lucky? - Niti pomisli ne na to.

Seveda bom. Denar je moj.

- Ne moreš jim ga kar dati. - Ne dajem ga. Kupujem nama svobodo.

- Kdo bi rad bil svoboden in brez ficka? - Jaz.

- Vsaj pogovoriva se o tem. - Ne boš mi pokvaril tega. Nama.

Ne tokrat. Ne.

Kako to misliš? Zakaj bi pokvaril?

Ker to delaš.

Že vse moje življenje.

Beživa, žicava, slepariva. Dobiva nekaj dobrega,

kar bi lahko trajalo in mi dalo malo stabilnosti,

pa postaneš pohlepen in vse pade v vodo.

Bedarija!

Sploh veš, kako je bilo odraščati s takšnim očetom?

Se ti sploh sanja, kaj sem prestajala?

Kaj pa govoriš? Imela si enkratno otroštvo.

Veš, koliko otrok bi hotelo tako odraščati?

- Saj se hecaš. - Koliko očetov

bi se toliko ukvarjalo s teboj, dan za dnem, leto za letom?

Naj ti pomagam. Noben.

Pri osmih si videla in vedela več kot večina študentov.

- Vedno sem bil ob tebi. - Samo tebe sem imela.

Bila sem sama.

- Bila si srečna. - Ati.

Ne vem, kakšne laži si govoriš zadnja leta,

a ne boš me prepričala, da nisi bila srečna. Videl sem te.

Videl si tisto, kar si hotel.

Če sem ti skušala povedati, kaj si želim,

recimo dom, sobo ali prijatelje, si spremenil temo

ali se tako razjezil, da sem raje kar nehala.

Morala bi hoditi v šolo,

se učiti matematiko, se zatreskati v fante.

Namesto tega sem ti pomagala pri spletkah in prevarah.

Vsako noč se zbudim prepričana,

da boš prihitel in mi povedal, da morava iti,

ker nisi plačal najemnine ali pa si izgubil pri kartah.

Bilo me je strah.

Na smrt me je bilo strah, da te bodo zaprli,

jaz pa bom ostala sama.

Veš, koliko ljudi me sovraži?

Sovražijo me, pa sploh ne vedo, kako mi je ime.

- Lucky... - Ni mi tako ime!

Bil si popolnoma prepričan, da nama bo uspelo, a ni.

Seveda je!

Dobila sva 10 milijonov, ki jih hočeš zavreči.

Ki si jih ukradel gangsterju?

Zaradi tega sva v tej godlji. Enako kot pred dvema letoma.

Tudi tokrat te moram rešiti pred samim seboj.

Kaj? Nikogar nisi rešila. Aretirali so me.

Le kdo je FBI dal dokaze proti Priscilli?

Ti?

Preveč si bil vpleten.

Whittaker se te je hotel znebiti.

Zato sem sodelovala z Randovo.

- Prijavila si me? - Ne tebe. Priscillo.

- Vedela si, kaj bo. - Rekla je, da bo samo ona šla v ječo.

- Verjela si ji? - Ja.

Kakšna koza!

Ti...

Vse si mi vzela.

Utrujen sem.

Spat grem.

Ati.

Misliš, da boš temu kos, a enkrat si že izdala Priscillo.

- Zato bodo v bližini agenti. - Sama moram iti.

Jaz pa se moram prepričati, da se boš vrnila.

Imaš GPS v avtu in agente za petami. To ni stvar dogovora.

Sta morali poklepetati o starih časih?

Očitno si mu povedala.

Ne bomo zdaj o tem.

Niti v sanjah. Imam kaj za podpisati?

Tole.

Tako.

Odpeljite me nazaj v hotel.

Tu boš, dokler se ne vrne.

Gates ti bo predstavil ekipo, ki te bo peljala v Malibu.

Srečanje naj bo v hotelu Regency. Si razumela?

- Ja. - Lahko greš.

Se vidiva.

Spet si jo zvlekel v to življenje.

Nehaj. Ne pretvarjaj se, da ti je mar.

Samo izkoristiti jo hočeš.

Kot pred dvema letoma, ko si jo izigrala.

Brez oklevanja jo pošiljaš v nevarnost.

Imaš otroke, agentka?

Stavim, da je takšni ambiciozni ženski služba vedno na prvem mestu.

Služba je pomembna.

Sicer pa to ni služba, temveč poklicanost, kajne?

Vsi ste isti.

Stavim, da te tvoji otroci sovražijo.

Najbrž ne gre za navadno najstniško sovraštvo, temveč nekaj globljega.

Mržnja, ker jih je mamica vse življenje

postavljala na drugo mesto.

Imam prav?

- Mogoče nama je to skupno. - Kaj?

Služba nama je pomembnejša od otrok.

Je pa razlika.

Jaz svojega otroka nisem spremenila v tržno blago.

Prav imaš.

Dol mi visi.

A če se ji kaj zgodi...

se ne bom sekirala.

Je pa zaradi tebe tam. Zaradi tebe.

Čisto sam si kriv.

S teboj ni nikoli dolgčas.

- Lahko grem k njej? - Kako veš, da je doma?

Ker si ti tu.

V hlevih je.

Kako si ga našla?

Cary mi je pustil sledi.

Je pa trajalo, da sem pogruntala.

Res si pametnejša.

Nisem se pustila izigrati.

Ljubica, oče te že od malega izigrava.

Vsaj okradel me ni.

Ne, Cary te je.

Manjvredni moški so najina šibka točka.

Tvoj sin je bil.

Ja, rada sem ga imela.

A bodiva iskreni. Niti do kolen ti ni segel.

Če dovoliš.

Mogoče ti je zato bil všeč.

Ljubila sem ga.

V najinem svetu je ljubezen luksuz.

Če tega nisi vedela prej, pa veš zdaj.

- Ne živim v tvojem svetu. - Seveda živiš.

Še nedavno si mislila, da si se ga rešila, pa si spet tu pred menoj.

Tudi jaz sem se v mladih letih tako slepila.

Verjela sem, da lahko postanem nekdo drug, nekdo boljši.

Bi pa nekaj morala vedeti.

Sčasoma spoznaš, da kamorkoli greš, si tam.

Ne bežiš pred določenim krajem ali življenjem, Lucky.

Pred seboj bežiš.

A tudi če ti ni všeč, kar si, ne moreš ubežati pred seboj.

Najbrž veš, da to drži.

Ja. Mogoče imaš prav.

Ali pa si to govoriš, ko si čisto sama v svoji vili

in upravičuješ svoja dejanja.

Vame se boš prelevila prej, kot misliš.

- Kje je moj denar? - Na varnem.

Dobro. V čem je fora?

Ni je. Nočem denarja.

- Pa mi ga daj in pojdi. - Ne bom. Denar je Waynov.

Osebno bi mu ga rada dala.

Jaz mu ga bom predala.

Ne. Sama hočem.

- Ne srečuje se z ljudmi. - Z mano se bo.

Mula. Ne boš postavljala pogojev Waynu Whittakerju...

Danes bom.

Hočem mu pogledati v oči in reči, da sva zaključila.

Kupila si bom svobodo in življenje.

Z njegovim denarjem?

Le kako bo to sprejel?

Jaz ga lahko prepričam.

Prav. Pa še ti pridi.

- Ne bo nasedel. - Bo. Če ga prepričaš.

To niso pogajanja, Priscilla.

Če mu denarja ne morem dati osebno, ga ne bo dobil.

Ne zaupam ti.

Ni mi mar.

Prav. Poklicala ga bom.

Jutri zjutraj.

- Hotel Regency. Veš, kje je? - Ja, a ne bomo se dobili tam.

- Zakaj ne? - Prvič zato, ker si ti predlagala.

Če slučajno pride, bo sam določil kraj.

Upam, da se lahko prilagodiš.

Pričakujem tvoj klic.

Nekaj mi res ne da miru.

Kako si vedela, da je Cary v La Jolli?

Wayne ga je našel.

Kot bo našel tebe, če ga zafukaš.

Kot sem rekla, ne moreš zbežati pred seboj.

- Ste videli koliko je ura? - Ja.

- Vem, da hočete preveriti GPS. - Ni mi treba.

Res mislite, da nam bo šla na roko?

Kako sta se razumela z očetom, Gates?

- Očetom? - Ja.

V redu.

Torej ne bi razumel.

- In, kako je šlo? - V redu.

Mislim.

Misliš?

Dogovorila se bo.

- Velja za hotel? - Glede tega...

Preizkušala me je.

- Če bi vztrajala, bi vedela, da je past. - Prav. Kje se dobite?

Sporočila mi bo.

Morali bomo improvizirati. Žal mi je.

Tu počakaj. Nekam moram poklicati.

Hvala.

Je prijela za vabo?

Ja.

Te je spravila s tira?

- Vedno me. - Dobro vem, kaj misliš.

Pod tuš grem.

Hej.

Tvoja mama je umrla in...

Ostal sem sam z drobnim človečkom.

Nisem bil pripravljen.

Nisem vedel, kaj potrebuješ. Pa sem naredil edino, kar sem znal.

Naučil sem te preživeti v življenju, v katero si se rodila.

Šele veliko pozneje sem spoznal,

da te ne bi smel učiti, kako preživeti v tem življenju,

temveč kako uiti iz njega.

Moral bi ti ponuditi boljše življenje.

Ona bi to naredila.

Skratka, zelo mi je žal, mala.

Žal mi je, ker šele zdaj dojemam, kako zanič oče sem.

- Ne bi smela reči tistega. - Prav si imela.

Glede vsega.

- Ati. - Vedno sem bil ponosen na to,

da si mi podobna.

Še bolj pa sem ponosen,

da mi v določenih stvareh nisi podobna.

Boljša si. V vseh pogledih.

Rad bi ti povedal...

Ni šlo za to, da te ne bi imel dovolj rad.

Imel sem te. Imam te in vedno te bom imel.

Prosim?

Ja.

Ja, spomnim se, kje je to.

V redu.

Ja?

Ja.

Gates?

- Ja? - Pokliči šefinjo.

Tako odprto je.

Samo en vhod in izhod. Agenti se nimajo kam skriti.

Ne.

Whittaker je izbral kraj. Namenoma.

Samo vidva s Kershawom gresta z njo?

Ja. Okrepitve bodo par kilometrov stran.

Se strinjate s tem?

Je, kar je.

Izvolite.

- To je vse? - Ja. Mikrofon v gumbu sliši vse.

Poslušali bomo in snemali.

- Lahko dobim višino? - Kaj?

Super, hvala.

To je telefon. Naložili smo aplikacijo za transakcijo.

Whittaker mora vzeti telefon in se prijaviti v račun.

Takrat bomo ukrepali. Je jasno?

- Ja. - Dobro.

Gremo do terminala, da preverimo okolico.

- Zraven grem. - Ne greš.

Ne poznate ju tako kot jaz.

V zaporu bi moral biti. Če te vidijo, bodo vedeli, da je past.

- Rand. - Tu boš počakal.

Agent Gates bo pred vrati. Če boš delal težave, te bo ustrelil.

Prav. Nama daste minutko?

Greva, Gates.

- Ne poznaš Whittakerja, ne? - Ne.

Nekaj moraš vedeti.

S Priscillo imata zapleten odnos.

- Vem, da sta pred leti bila par. - Ja, a ne mislim tega.

V njegovi bližini postane čisto zmešana.

Nekaj na njem jo spominja, kako nesrečna je.

Ne znam razložiti.

Ko je ob njem, se ji nekaj premakne v glavi.

Čeprav je nevarna, in to jebeno nevarna,

je v njegovi bližini še nevarnejša.

- Krasno. - Ne izpusti je izpred oči.

Že res, da Whittaker vleče vse niti,

a če hočeš vedeti, kaj se dogaja, opazuj njo.

- Razumeš? - Ja.

Želim si, da bi lahko šel namesto tebe.

- Jaz pa ne. - Ne?

Ne.

To mi gre bolje kot tebi.

Če se zalomi, agenti ne bodo dovolj hitri.

Prepuščena boš sama sebi.

Vem.

Tu bom.

Vem.

- Si pripravljena? - Ja.

V redu, greva.

Pojdi noter.

Vse bo v redu.

Tebi je lahko reči.

Si vedno hotel biti zvezni agent?

- Najprej sem bil marinec. - Ne me jebat.

Dvakrat sem bil v Afganistanu.

Po vrnitvi domov sem imel občutek, da nisem ničesar dosegel.

Sem pa bil izurjen.

Plačali so mi kolidž, pa sem pomislil, da bi delal kaj koristnega.

No vidiš, mene čuvaš.

Svet je zapleten.

Hvala za tvoje služenje.

- Jebi se. - Resno mislim. To ni kar tako.

Služil si večjemu namenu.

Sam se nisem rodil z željo pomagati drugim.

- Si od nekdaj hotel biti tat? - Zanimivo, da v meni vidiš tatu.

Res nisem vzoren državljan,

nikoli pa se nisem imel za tatu.

Ukradel si več milijonov dolarjev.

- No, ja. - Nato si ukradel še ukraden denar.

- Šteje, če je že ukraden? - Ja. Bi rekel, da šteje.

Ti že veš.

Za kaj si se imel, če ne za tatu?

Kaj pa vem. Očitno nisem razmišljal o tem.

Z drugimi sem se ukvarjal.

Nameraval sem nehati.

Imel sem kup načrtov.

Ja?

Kaj se je zgodilo?

Svet je zapleten.

Drži.

Mogoče sem goljufal.

Si slišal to?

Ne.

Chessir, Gates tu. Kakšno je stanje?

Chessir, Gates tu. Javi se.

Tu počakaj.

Gates?

Gates!

Gates!

Prevedla Nena Lubej Artnak