All language subtitles for Lart daimer

UMETNOST LJUBEZNI

Ljubezni ni brez glasbe

Ravno v trenutku,
ko se zaljubimo,

se v nas rodi posebna glasba.

Kot ta.

Ali ta.

Ali celo ta.

Za vsakega je drugače.

In lahko se zgodi,
ko to najmanj pričakujemo.

Vanessi se je, ko je pomagala
Williamu zamenjati kolo na kolesu.

Zoe, ko je med sprehodom
razmišljala o Jeremieju.

Včasih se dva človeka
zaljubita istočasno.

Dve glasbi se uskladita.

Tako je bilo pri Emmanuelle.

In Paulu.

Laurent je sanjal,
da bo nekega dne slišal glasbo.

Hrepenel je,
da se mu bo to zgodilo.

Oprosti.
Lahko dobim ogenj?

Želel jo je slišati,
ker je bil skladatelj.

Kako bi lahko ta glasba zvenela?

Venomer se je spraševal.

Slišal je samo njene delčke.

Dve ali tri note z Annabelle.

Le nekaj več z Elisabeth.

Bil je obseden s tem,

da si je to glasbo
predstavljal pri skladanju.

Še huje,

tisti, ki so poslušali njegova
dela, so prepoznali v njih občutke,

ki so jih prevzeli,
ko so se zaljubili.

In ki jih sam ni nikoli izkusil.

Mnogi so mu čestitali.

Še posebej ženske.

Mnoge so mislile, da bi lahko
v družbi takšnega moškega

čutile globoko ljubezen.

Ja...

Mnogim je to tudi uspelo
v njegovem naročju.

On pa se je vsakokrat
na vso moč trudil,

da bi jih ljubil.

Upal je, da bo.

A nič.

Nikoli ni slišal
niti najmanjše melodije.

Vidite te bele madeže?

Že kot mlad je hudo zbolel.

Malce pred svojo smrtjo

se je sprehajal

in zaslišal neko glasbo.

Nikoli ni izvedel, v koga
se je zaljubilo njegovo srce.

Ne zavračaj, kar se ti ponuja.

Leto dni se nisi ljubila.
-Ja eno leto.

Pri tvojih letih to ni normalno.

Morala bi biti zelo aktivna.
Eno leto pri tvojih letih

je kot pet v seksualnem koledarju.
-Res?

Zelo pomembno je za zdravje.

Študije so pokazale, da seks krepi
naš organizem in možgane

ter izboljša razpoloženje.
-Res?

To je kot pri higieni.

Ljudje so zaradi tega bolj zdravi.

In to zmanjšuje
stroške zdravstva.

Nekoga ti bom predstavila.
-Lahko je govoriti.

Imaš ljubeč odnos.
Nisem jaz kriva, če ga nimam.

Medtem spoznavaj nove ljudi,
dobro ti bo delo.

Ne morem,
preveč sramežljiva sem.

In čutim veliko nelagodje,

če moram spoznati nekoga
samo v ta namen.

Prosi prijatelja.
-Kaj?

Mnogi samski ljudje imajo prijatelje
za seks. Pomisli na prednosti.

Moji moški prijatelji niso samski.

Michel je z Joelle,
Eric z Melanie.

Tristan?
-Pravkar je nekoga spoznal.

Bernard je v Avstraliji.
Jeremie pa s tabo.

V idealnem položaju si.

Me bi svoje moške delile
s samskimi prijateljicami.

Govoriš neumnosti.

Resno ti pravim. Zavzemam
se za razporeditev bogastva.

Plačaš davek skupnosti,
da bi pomagal revnim.

Če imaš hišo na vasi,
povabiš tja prijatelje.

Zakaj ne bi svojega moškega
posodila tisti, ki ga nima?

To bi morala biti tradicija.

Seks ni navadno dejanje.

Glej na to kot na masažo,
kjer ne uporabljaš samo rok.

Ni ti treba ljubiti fizioterapevta,
če te masira.

Premisli.

Kaj bi rekla, če bi Jeremie
spal z drugo žensko?

Če bi spal z neko žensko
za mojim hrbtom

ali če bi ga jaz prosila,

sta dve različni stvari.

Če bi spal s tabo v tvoje dobro,

ne bi bila ljubosumna,
temveč ponosna nanj.

Prosim?

Vprašala sem
Jeremieja in se strinja.

S čim?

Glede tega, o čemer sva govorili.
V tvoje dobro. -Toda...

Glej...
-Nehaj!

Dobro ti bo delo!

No...

Dobro.
-Super!

Kako si? -Dobro.

V kino grem.

Jeremie!

Jeremie!

Isabelle je tukaj!
-Živjo, Isabelle. -Živjo.

Adijo.
Ob devetih se vrnem.

Boš ostala na večerji?
-Ne morem, z mamo se dobim.

Dobro, potem te bom poklicala.

Uživaj v filmu.

Boš kaj spila?
-Ne, hvala.

Greva v spalnico?

Za teboj.

Prijateljici nista imeli
nobenih skrivnosti,

a ji Isabelle ni upala
zaupati svojih sanj.

Vseeno se je zgodilo
nekaj vznemirljivega.

Veliko sem razmišljala
o tem, kar si rekla.

Kako si lahko leto dni
brez seksa.

V najlepših letih si.

Leto dni ni normalno.

Če želiš spati s tujcem,
vprašaj prijatelja.

Isabelle je vznemirjeno
poslušala prijateljico.

Predvsem zato, ker so se
uresničevale njene sanje.

Nič takega ni, če imaš
intimnega prijatelja.

Diskretno se je uščipnila.

Ne, niso bile sanje.

Nekomu lahko narediš dobro,
čeprav ljubiš drugega.

To je smisel prijateljstva.

Njihove punce se ne bi
strinjale s tem.

Jaz se strinjam.

Če bi Jeremie to sprejel v tvoje
dobro, bi bila prav vesela.

Bila bi ponosna nanj.

Ga vprašam?

Ne pride v poštev.
-Zakaj?

Šališ se.

Neprijetno mi je.
-Meni ni.

Meni pa je.
-Odvisno od tebe.

Jeremie gotovo ne bi imel
nič proti. -To ni odločeno.

Zakaj pa ne? Svobodni smo.

Ne gre za to. To je...
-Kaj? Poskus!

Zgledaš, kot da te mučim.
Nočem te prisiliti.

Iti moram, zamujam.
Pokliči me. -Dobro, hvala.

Nič.

Tega nista nikoli več omenili.

Isabelle ni nikoli izvedela,
ali je naredila napako ali ne.

Želja je nestanovitna
in pleše kot trava v vetru.

Halo? Jeanne?

Ja, Achille je.

Srečala sva se
na Marcovi zabavi.

Pred tremi meseci.

Ne, ne. To je...

Prosil sem ga
za tvojo tel. številko.

Ker sem užival v najinem pogovoru,
čeprav je bil kratek,

sem pomislil, da bi morda...

Ta vikend sem prost.
Lahko bi šla na pijačo.

Ni pomembno.

Dobro. Potem pa...

Potem pa drugič.

Adijo.

Živjo, Francoise.
Ja, Achille tukaj.

Kličem te, da slišim,
kaj je novega pri tebi.

Spala si? Dobro...

Glede na to, da je ura deset...

Ne, oprosti.
Lepo spi.

Dobro jutro.

Oprostite, ker motim,
živim zraven vas.

Po pošto sem šla,
a ko sem se vračala,

so se mi zaradi prepiha
zaprla vrata.

Lahko od vas pokličem
ključavničarja?

Dobro. Ne, niso protivlomna.

Hvala.

Najprej mora
nekam drugam. Hvala.

Če kaj potrebujete,
samo potrkajte.

Nasvidenje in hvala. -Menda
ne boste čakali na stopnišču?

Niste dolgo tukaj.
Nisem vas še videl.

Niti teden dni.

Ste živeli v Parizu?
-Ja.

Nedaleč stran od tu.
Dve postaji podzemne. Hvala.

Gre za to,
da sem se razšla s fantom.

Razumem.
Gotovo vam ni lahko.

Morda ne, je pa zanimivo.

Prej nisem živela sama.

Kako se vam zdi?
-Dobro.

Prehitro je, da bi govorila.

Morda ne bo dolgo trajalo.
-Res?

Ja. Morda se bom
vrnila k fantu ali pa...

Potem se nista razšla?

Ne vem.

Odvisno. Bova videla.

On je hotel.

Jaz pa še nisem čisto prepričana.

Šokirana sem bila, ko sem izvedela,
da me je več mesecev varal.

Ne glejte me tako.
Se pač zgodi.

Zelo pozitivna oseba sem.

Mislim, da je v vsakem
slabem nekaj dobrega.

Morda...

Nisem spoznala toliko moških,

da bi vedela, kakšno je
pravzaprav skupno življenje.

Veste...

Nimam pojma, kako je biti
fizično z drugim moškim.

Me razumete?

Na primer,

morda bi morala imeti
ljubezensko pustolovščino.

Kaj pa vi mislite?

Če čutite to potrebo,

boste morali poslušati
svoje občutke.

Mislite?
-Samo povem.

Odvisno je od vas.

Prav imate, poskusila bom.

Kaj pa vi?

Nočem biti indiskretna.

Živite sami?

Trenutno sem samski.

Ste dobro? Vam je tako v redu?
-Ja.

Imate čas?

Več, kot če bi bil s kom.

Super. Pomeni, da se lahko
pogosteje vidiva? -Ja.

Zakaj pa ne?
-Imate beležko?

Zapišite si datum.

Bi plesali?

Ja, če želite.

Pozabiva, da se je
to zgodilo. -Zakaj?

Zato.
-Zakaj?

Ker ni naravno.

Kaj ni naravno?
-To, da ste me poljubili.

Naravno sem vas poljubil.

Ne bi rekla.
-Ja.

Bi me, če vam
ne bi povedala vsega?

Bi.
-Mislim, da ste to naredili zato,

ker sem rekla, da si želim
ljubezensko pustolovščino. -Ne.

Nimam takšnega občutka.
-Verjemite, da ni tako.

Vam nisem všeč?
-Všeč ste mi.

Tudi vi ste meni.

Škoda.

Ključavničar. -Čakajte.
Hočete reči, da vas ne bi motilo,

če mi ne bi povedali tistega?

Ja.

Težko je dajati,
kot si želimo.

Hvala.

Si dobro?
Nisi tako videti.

Ne, vse je v redu.

Le da...
-Kaj?

Sprašujem se.
-Kaj?

Kaj?
-O sebi.

Nisem zadovoljna s seboj.
-Kaj je narobe?

Vse naj bi bilo v redu.

V razmerju sem.
Nimam težav s kariero.

Imam prijatelje.
Zdrava sem.

Toda vseeno nekaj manjka.

Kaj?

Kot da življenje nima smisla.

Preveč sebična sem.

Rada bi bila velikodušnejša.
Rada bi dajala.

Dajala ljudem.

Nekako imam
redko to priložnost.

Lahko bi prostovoljno delala
v dobrodelnem društvu.

Ja. A samo med vikendi.

Takrat pa greva na vas.

Ne morem mu vzeti
tega veselja,

če želim biti velikodušna.
Razumeš? -Ja.

če me želiš kaj prositi,

me lahko.

Kar izvoli, vseeno je, kaj.

Velja?
-Velja.

Obljubiš?
-Obljubim.

Komaj čakam.

Zakaj si tako čuden?

Nič ni. -Nekaj je.
Nekaj bi me rad prosil.

Ne.
-Vidim, da me želiš.

Nič ni.
-Nič je nekaj.

Ne.

Boris, prosim.
Zelo bi me osrečil.

Ne, to bi bilo preveč.
-Ne, nasprotno.

Želim, da je nekaj pomembnega.
Nekaj pretiranega.

Amelie, vedeti moraš,

da ti nikoli ne bi rekel,
če ne bi vztrajala.

Nikoli.

Poslušaj.

Takole...

Čeprav si moja prijateljica,
nisem ravnodušen do tebe.

Vedno bolj me privlačiš.

Privlačim?

Sanjam in fantaziram.

Nagon.

Zakaj mi nisi povedal?

Da ne bi slabo sprejela.
Tudi zaradi Ludovica.

Ne vem, kaj lahko naredim,
da ti pomagam.

Morda bi mi pomagala,
da bom jasneje videl.

Včasih se sprašujem,
ali sem zaljubljen vate.

To ima slab vpliv
na moje ljubezenske odnose.

Ves čas razmišljam,
da bi mi bilo lepše s tabo. -Ne.

To si govorim.

Kaj lahko naredim?

Ne, Boris!
-Rad bi izvedel.

Boris, nikoli ne bi mogla
zadovoljiti tvojih sanj.

Rada bi ti pomagala,
a ne morem zaradi Ludovica.

Oprosti.

Oprosti.
-Ne, meni je žal.

Gospa, izgubili ste ruto.

Hvala, zelo ste prijazni.

Imate kaj drobiža?

Žal, vse sem pustila v cvetličarni.

Prisežem,
z veseljem bi vam dala.

Imate cigareto?

Pravkar sem nehala kaditi.

Res bi vam rada pomagala.

Boste šopek?
-Ne, hvala.

Ste prepričani?
-Nasvidenje, gospa.

Živjo, Margot.
-Bom jaz. -Ne, v redu je.

Dajte mi ga.

Si že doma?
-Ja, prej sem prišel.

Nismo dobili posla s Švedi.

Mesec dni dela je šlo v nič.
-Žal mi je.

Če želiš spremembo,
te vabim v restavracijo.

Ne ljubi se mi.

Nasvidenje, gospa.
-Nasvidenje.

Boš koktajl?

Ne, hvala.

Dober sendvič?

Ne, hvala.

Masažo glave?

Ni treba.
-Glasbo?

Ne.

Kaj si želiš?

Ne vem.

Ludovic!
-Kaj?

Pridi.

Kaj je?
-Pridi.

Presenečenje.

Kakšno presenečenje?

Pridi, boš videl.

Jerome. Oglasiti se moram.

Ja. Res?

Čakaj, da vprašam Amelie.
Na tleh je.

Na pijačo greva,
da ga spravim v boljšo voljo.

Te ne moti?
-Ne.

Lahko, tam se dobiva.

Grem. Ne čakaj me z večerjo.
Lahko noč.

Vi ste.
Dober večer.

Spraševala sem se, kdo je.

Soli mi je zmanjkalo.
Jo morda imate?

Pozno je, da bi...

Seveda, stopite naprej.
-Hvala.

Oprostite. Čisto malo
je imam. -V redu je.

V dlan vam bom nasula.

Bo dovolj?
-Super.

Nocoj delam. Naslednjič
bi lahko šla na večerjo.

Zakaj pa ne?
-Pogovorila bi se.

Nekaj bi vam rad povedal.

Zdaj?
-Ja. Ko sem vas poljubil,

sem to naredil,
ker sem si vas želel.

Želim, da je želja spontana,
ne načrtovana.

Ni bilo načrtovano.
-Težko je misliti drugače.

Poljubili ste me, ko sem omenila
ljubezensko pustolovščino.

Čakal sem pravi trenutek.

Nato se je vse tako hitro zgodilo.

Vaša želja ni bila dovolj močna.
-Bila je. Zelo močna je bila.

Vidite? Govorite v preteklosti,
kot da se je končala.

Nikakor. Še vedno je močna.
Še močnejša.

Poljubiva se, pa boste videli.
-Ne, prepozno je.

Več, kot govoriva,
bolj umetno je. Pozabite.

Ko bova pozabila na to, se bova
morda lahko naravnejše poljubila.

Brez nevarnosti je
užitek manj intenziven.

Emmanuelle?

Kaj je narobe?

Zapuščam te, dragi moj.

Jočem, ker te zapuščam.

Kako to misliš?
-Prosim, ne sprašuj me.

Vedi, da te ljubim.
Zelo mi je žal.

Ko bi vedel, kako žal mi je...

Kako te ne bi vprašal, zakaj?
Glej z moje plati.

Obstaja drugi?

Gre za to?

Imaš koga drugega?

Nikogar posebnega.

Kako to misliš?
-Nekaj jih je.

Nekaj?
-Ja.

Ves čas se spreminja.

Ampak te nisem prevarala.

Ničesar še nisem naredila,
a se ne bom mogla dolgo brzdati.

Emmanuelle.
Ne razumem, kaj govoriš.

Vse bom poslušal.

Pojasni mi.

Pred nekaj meseci, ko sem
spoznala določene moške,

me je začelo nekaj prevzemati.

Prevzela me je želja.

Ničesar ti nisem rekla.
Mislila sem, da bo minilo.

A se je samo poslabšalo.

Mislila sem, da so krivi homioni.

Zato sem se testirala.
Z mano je vse v redu.

Ni bilo bolje, zato sem pomislila,
da je težava psihološka.

Šla sem k psihologu.
-Kaj pravi?

Niš posebnega.

Šele začela sem s terapijo.
Počakati moram.

Lahko traja več let.
Ne morem tako dolgo čakati.

Zadnje čase imam
peklensko poželenje.

Če me kakšen moški poželjivo
pogleda, ga želim zadovoljiti.

Komaj se nadziram.

Lahko se mi zgodi
v službi ali avtobusu.

Ali pri nakupovanju. Kadarkoli.

Dnevi minevajo
v nadziranju te lakote.

Naporno je.

Nočem te prevarati.

A se ne morem premagati.

Težko se upiram
svojemu telesu.

Za naju sem naredila vse,
kar sem lahko.

Ne morem več.

In nočem te prizadeti.

Preselila se bom k Eleonore.
Dva meseca potuje po Španiji.

Potem bom videla.

Paul je vso noč
hodil po pariških ulicah.

Šel je po Moskovski ulici
blizu St. Lazarea,

mimo Opere, Louvra,

vzdolž Sene
in Jardin des Plantes,

ki je bil seveda zaprt.

Prečkal je Seno in prišel
do avenije Daumesnil.

Šel je do Bois de Vincennesa.

Ustavil se je v parku, se obrnil

in odšel naravnost domov.

Čakaj.

Razmišljal sem.

Morda obstaja rešitev.
Če želiš poskusiti.

Vem, da greš, da ne bi trpel.

Manj bi trpel, če ostaneš.

Paul...

Ne bom ti preprečil,
da podležeš svojim strastem.

Narediš lahko, kar želiš.

Želim, da si tukaj,

da te lahko objamem,
ko bom potreboval objem.

Ko se vrneš domov.

Kaj praviš?

Končno svobodna,
da izkusi svoje strasti,

je Emmanuelle vendarle lahko
gledala moške brez slabe vesti.

Boste kavo?
-Ja, hvala.

Hvala.
-Ni problema.

Gospod vam pošilja.

Brez slabe vesti se je lahko
prepustila nagonom.

A se je zgodilo nekaj
povsem nenavadnega.

Spala je samo z enim moškim.

Vrnila se je k Paulu

in se ni prepustila
svojim nagonom.

Svoboda, ki jo ji je dal,
jo je zbližala z njim.

Privlačnost, ki jo je
čutila do drugih moških,

jo okrepila željo do Paula.

Toliko, da je v njem

našla vse moške,
po katerih je hrepenela.

Potrpljenje, potrpljenje

Hej, jaz sem.

Kako ste?
-Imate v soboto čas?

Ja.

Kje se dobiva?
-Se lahko pri vas?

Ja.

Odlično, adijo.

Živjo. Lepo vas je videti.
-Ste dobro?

Ja.
-Imam šampanjec.

Je to v redu?
-Bi me radi napojili

in izkoristili? -Kje pa.
Doma sem ga imel.

Bolj bi mi laskali,
če bi me hoteli napojiti.

Zakaj?

Pokazali bi,
da si me še vedno želite.

Nimam učinka na vas?
-Imate, toda...

Toda?

Tako iskreni ste,
da me malce vznemirja.

Rekla sem, da imam rada,
če so stvari naravne in spontane.

Preidiva k stvari, prav?
-Prav.

Na primer, kaj bi najraje
počeli v tem trenutku?

Nikar ne mislite, povejte.

Mislim, da bi vas rad poljubil.

Mislite?

Niste prepričani?
-Prepričan sem.

Zakaj ne naredite tega,
če ste prepričani?

Vas čakam.
Nerodno je poljubiti nekoga,

ki tega noče.

Kdo pravi, da nočem?
-Nič mi ne govori, da želite.

Poklicala sem vas
in prišla.

Tudi zadnjič ste prišli.

Mislil sem, da si želite,
a sem se motil.

Želela sem.

Toda okoliščine so bile čudne.

So zdaj prave?

Ne vem.

Počutim se kot
rdeča luč na semaforju.

Rdeča luč?
-Čakate, da postanem zelena.

Pritisk čutim!
-Ničesar nisem naredil.

Točno tako.

Kaj je narobe?

Pred tem sem poljubila
samo Wilfrieda.

Niste nikoli...
Kaj pa pred tem?

To ne šteje.

Ne takoj.
-Zakaj ne?

Prekmalu je.

Drugič bova.
-Kdaj?

Ne vem.

Poklicala vas bom.

Poskrbite, da ostane
nezvestoba skrita.

Ta zgodba se začne v nedeljo
in konča v petek.

William in Vanessa
sta zaljubljena.

Spoznala sta se pri 12 letih.
Postala sta prijatelja.

Njuna ljubezen je rasla
zaradi nečesa posebnega.

Preden sta postala par,
sta bila prijatelja.

Ko sta začela živeti skupaj,

sta si obljubila,
da bosta ohranila prijateljstvo.

To pomeni, da bosta iskrena

in ne bosta drug drugemu
nikoli omejevala svobode.

Odkar sva skupaj,
ne spim z nobenim drugim.

Vem.

Morda bom spala z drugim,
preden odide.

Nisem ti nameravala povedati,
a sovražim skrivnosti.

Rekla sva,
da bova povsem odprta.

Si zaljubljena vanj?
-Nikakor.

Všeč mi je in prijazen je.

Tako si me želi,
da si zato jaz želim njega.

Razumeš?

Kje sta se spoznala?
-V službi.

Ime mu je Louis.
Dva meseca je pri nas.

Od naslednjega tedna
bo delal v Braziliji.

Kot vidiš, ni nevarnosti.

Morda ti ne bi smela povedati.

Ne, kje pa.
Lepo, da si mi povedala.

Zelo hvaležen sem ti.

A tega nisem pričakoval.

Morda ne bom mogla
spati z njim.

Zanima me moj odziv.

Morda me bo zgrabila panika.
-Vanessa, žal mi je.

Zakaj? -Bojim se,
da ne bom zmogel.

Ne morem nehati misliti, da ti...

Oprosti, prešibak sem.
-To ni pomembno.

Samo midva sva pomembna.

Ne bom šla.

Premislil sem si.
Želim, da se dobiš s tem tipom.

Ne, ni bila dobra zamisel.
Nočem te prizadeti.

Razmišljal sem.
Prenaglo sem se odzval.

Nočem, da ti bo nekoč žal za to.

Ne bo mi.

Ne veš. Morda ti bo kasneje.

Rekla sva, da je bolje čutiti
kesanje kot obžalovanje.

Morala bi ljubiti svobodo,
ne, da se je bojiva.

Strah sili na umik.

Obljubila sva,
da ne bova tako živela.

Ponedeljek

Louis!

Prihajam.

Si dobro?

Torej?

Dobro.
-Res?

Hvala.
-Previdno.

Kaj? -Kaj, če naju kdo vidi?
-Oprosti.

Iti moram. Se vidiva.

V petek!

Torek

William...

Kaj se je zgodilo?

Ne morem...
-Kaj?

Ljubosumen sem.

Nočem, da greš.

Neumno se počutim.
Jezen sem nase.

Sreda

Vanessa?

Je kaj narobe?
-Problem je nastal.

V petek ne bo šlo.

Zakaj?

Ne sprašuj.

Ne morem.

Preprosto ne morem.
-To je nemogoče.

Veš, da odhajam
daleč stran.

Morda se ne bova nikoli več videla.
-Vem, a tako pačje.

Obljubila si mi.

Komaj sem čakal na ta dan.

Kot da imam zmenek
s svojimi najlepšimi spomini.

Ne vztrajaj, ne morem priti.

Če ne moreš v petek,

bodiva skupaj v četrtek.
Vzemiva si prost dan.

Četrtek

Se vidiva zvečer.
-Se vidiva zvečer.

Vanessa,
nekaj ti moram povedati.

Ne grem v Brazilijo.

Zakaj ne?
-Zaradi tebe.

Zahvaljujoč tebi.
-Ne razumem.

Ljubim te. Od prve sekunde,
ko sem te zagledal.

Kot bi čakal nate.

Vem, da imaš takšno priložnost
samo enkrat v življenju.

Veš, da imam nekoga,
ki ga ljubim.

Če bi ga resnično ljubila,
ne bi bila tukaj.

Motiš se.

Rekla sva, da bova
samo enkrat skupaj.

Nikoli ti nisem dala misliti,
da je med nama kaj več.

Si. -Nisem.
-Ker si zdaj z mano.

Tvoj pogled...
-To je zato,

ker si mi všeč.

In to je vse.
-To je vse?

Nisem vedela,
da si zaljubljen.

Drugače ne bi prišla.

Kaj delaš?
-Grem.

Prosim te...

Ljubiva
se, kot da nisem nič rekel.

Ne. Zdaj, ko vem, da me ljubiš,
to ni več mogoče. -Zakaj?

Ker sem tudi jaz zaljubljena.

Mislila sem,
da sva na isti valovni dolžini.

Da bo med nama
vse preprosto.

Si dobro?
-Nisem.

Res?
-Govoriti morava.

O čem?
-O naju.

Je kaj narobe?

Želim, da preživiš večer
s tistim tipom.

Nista dogovorjena za jutri?
-Glej...

Ne govoriva o tem.
-Morava.

Ves dan razmišljam o tem.

Zbral sem se,
zato si ne bom premislil.

Pokliči ga in pristani.
-Sem že odpovedala.

Smešno bi bilo,
če bi si premislila.

Nočeš me prizadeti, kajne?

Obrniva novo stran.

Morda me bo malce zabolelo,
a nama bo pomagalo rasti.

Rasteva skozi nove izkušnje.

Ne smeva se jih bati.

Nočem, da mi nekega
dne zameriš. Razumeš?

Ne bom ti zamerila.

Nisem ti vsega povedal.

Torej...

Če bi imel jutri zvečer zmenek,

bi te raje videl s tem tipom,
kot da si sama doma.

Hočeš reči...
-Ja.

Pripravnica je.

Čez dva tedna se vrača domov.

Imela bova enako izkušnjo.

To naju bo zbližalo.

Petek

Zelo lepa si.

Ti si zelo lep.

Adijo.

Adijo.

Obema so se minute
zdele kot ure.

Dolge kot njuna domišljija.

Razmišljala sta
o marsičem.

Si dobro?
Je šlo vse dobro?

Bolj kot ne.

Pa pri tebi?
-Tako tako.

Je bilo zanimivo?

Ja.

Ti ni žal?

Ne.

Ne, to je bila izkušnja.

Je tebi žal?
-Ne.

Bilo je poučno.
-Si se kaj naučila?

Niti ne.

Si razočarana?

V življenju potrebuješ
izkušnje.

Tudi jaz tako mislim.

Zdaj lahko rečeva,
da sva jih izkusila.

Pomeni, da lahko
živiva naprej. -Ja.

Pogrešala sem te.

Jaz pa tebe.

Si utrujen?

Občutek imam,
da se noč šele začenja.

Potrpi, a ne preveč.

Dober dan. Trenutno me ni,
pustite sporočilo. Nasvidenje.

Halo? Dober dan.
Tukaj Achille, vaš sosed.

Nekaj dni se nisva slišala.

Upam, da ste dobro.

Rad bi vas videl.

In...

Res vas želim poljubiti.

Zelo všeč mi je vaše sporočilo.

Nisva se slišala.

Malce zapleteno je bilo.

Boste kaj spili?
-Ne.

Kaj prigriznili?

Ne.

Sedli?

Ne.

Ne.
-Kaj pa je?

Nočete tega?
-Želim, toda...

Kaj?

Ne vem še,
če sem zaljubljena.

Nič zato.

Najprej moram vedeti,
če sem zaljubljena.

Morda to pride kasneje.
-Rada vem vnaprej.

Toda...

Morda ste in se še ne zavedate.

To bi vam pomagalo.

Kaj pa vi?
Ste zaljubljeni?

Mislim, da sem.
-Niste prepričani.

Dobili ste me.

Nisem razmišljal o tem.

Kaj, če bi zdaj premislili?

Mislim, da sem.
Nekaj čutim.

Kaj?

Nekaj...

Prijetnega.

Jaz tudi.

Če se bova ljubila,
sem prepričan, da bova imela dokaz.

Torej je to za vas preizkus.

Mislim, da je še prezgodaj,
da bi naredila korak naprej.

Naj se stvari razvijajo.
Ne hitiva.

Ne razumem. Želeli ste
ljubezensko pustolovščino.

Pustolovščina je pustolovščina.

Ne postavljajte vprašanj,
ampak raziščite neznano.

Ja, a nisem več prepričana,

če si želim.

Nisem vam vsega povedala.

Stvari so se spremenile.

S fantom sva se res razšla.

Hotela sem pustolovščino,

ker sem se spraševala,
kakšen je najin odnos.

A zdaj vem,
da je ne potrebujem več.

Kar tako se ljubiti...

Nisem takšna.
Zame je to nekaj svetega.

Ker je sveto,
bi morala to slaviti.

Videti v tem svečanost,
s katero se poklonimo naravi.

Tako je. Veste,

želja raste v nas
kot listi na drevesu.

Lepo ste povedali.
-Kaj sem rekel?

Želja raste v nas
kot listje na drevesu.

Kaj delate?
-Zapisala si bom.

Želja raste v nas kot listje
na drevesu. Sili me...

K?

K ničemer. -Pravite,
da imate radi naravne stvari.

Ko se narava izrazi,
jo zavrnete.

Dajte, no.

Ne moremo se upreti.
To je narava.

Vsi atomi v nas se privlačijo.

Nisva rekla, da se bova samo
poljubila? -To ne pomeni,

da se ne smeva razgaliti.
-Ne, to je preveč.

Zakaj?
-Ker me sili, da naredim to.

Ni tako,
ko vas poljubim? -Je.

Če me slečete, se ne morem
več upreti. -Tudi z mano je tako.

Ko bi vedeli, kako si
vas želim. Ne zdržim več.

Menda ne boste šli?

Žal mi je,
nisem dovolj lahka za vas.

Kje dobite moč,
da se tako uprete?

Kot vsi sem,
tudi vi se upirate.

Kako? -Čutite močno
željo po meni?

Ja, zelo.

Se upirate,
da me ne bi naskočili?

Brez dvoma. -Torej
tudi vi ne popuščate želji.

In se lahko nadzirate.

Oglasite se.

Pogosto nas naše oči vodijo
v ljubezen. Včasih nas zavedejo.

Amelie se je še
naprej videvala z Borisom.

Ni mogla nehati misliti na to,
da ga privlači.

Natančneje, njeno telo.

Težko si je predstavljala,
kako močno si je želi.

Ničesar ni pokazal.

Oba sta prisegla,
da tega ne bosta več omenjala.

Ta skrivnost ji je kvarila
druženje z Borisom.

Ni bilo kot prej.

A se ni drznila
manj videvati z njim.

To bi bila kazen za napako,
v katero ga je prisilila.

Poleg tega...

Je to bila napaka,
če si jo je želela?

Z Marie je konec.

Sta se razšla?
-Ja, ta vikend.

Se nista lepo razumela?
-Sva, a ni bilo čustev.

Iskreno povej.
Si jo pustil zaradi mene?

Ne, kaj pa govoriš?

Rekel si mi, da ne moreš
ustvariti drugih odnosov,

ker te privlačim.

Ne. Dogovorila sva se, da tega
ne bova omenjala. -Vem.

A nočem biti neposredno odgovorna,
da ti ne gre v ljubezni.

Pozabi. Nisi ti kriva, ker je moj um
zmešan zaradi tvojega telesa.

Tvoje poželenje po meni slabo
vpliva na najino prijateljstvo.

Vem, a si ne morem pomagati.

Moraš me okusiti.

Amelie je prebrala znanstveni
članek o seksualni inhibiciji.

V njem so
analizirali mehanizme,

ki jim v običajnem jeziku
pravimo spodobnost.

Pisalo je, da sta glavna
agenta moralnega nadzora

vid in sluh.

Poskusi profesorja Lavigna
so pokazali,

da se je deset oseb,
ki so jim odvzeli vid in sluh,

veliko lažje prepustilo
svojim spolnim nagonom.

Amelie je menila, da bi njeno
spodobnost premagala tako,

da bi ustvarila
podobne pogoje kot v poskusu,

Temno hotelsko sobo.

Brez prižiganja luči in besed.

Ne bi se smela
videti ali slišati.

To so bili edini pogoji,

v katerih, bi Amelie lahko
svoje telo prepustila Borisu.

Torej?

Dobro.

Amelie je prek spleta
rezervirala hotelsko sobo.

Srečanje je bilo
dogovorjeno v petek.

Ob štirih bo prišla v sobo
in jo popolnoma zatemnila.

Ob 16.15 bo vstopil Boris.

Ob 17.15 bo alarm oznanil,
da se je srečanje končalo.

Boris bo odšel prvi,
Amelie pa 15 minut kasneje.

V sredo, dva dni pred srečanjem

je Amelie šla prej v službo.

Bila je tesnobna.

O, Isabelle! Kako si?
-Amelie.

Neverjetno!
Zelo sem te vesela.

Za trenutek je pozabila
na tesnobo. Vesela je bila,

ker je po toliko letih
srečala Isabelle.

Bili sta tesni prijateljici,
a sta izgubili stik.

Isabelle se je pred kratkim
preselila v Ameliejino četrt.

Ko je Amelie slišala,
da je Isabelle samska,

je dobila zamisel.

Kaj naj naredim?
Moj najboljši prijatelj je.

Povedala ji je za neprijetno
situacijo, v kateri se je znašla.

Seveda je zamolčala
Borisovo identiteto,

čeprav ga Isabelle ni poznala.

Tako.

Mislila sem, da bom zmogla,
a vidim, da ne morem.

Preprosto nisem sposobna,
da bi prevarala moža.

Ne vem, zakaj.
Želim si, a ne morem.

In Ludovic je zadnje čase tako
prijazen, da bi me pekla vest.

Me razumeš?

Bi šla namesto mene?

Kaj?
-Lahko bi me zamenjala.

Misliš resno?
-Ja.

Zakaj jaz?
-Ne vem...

Srečala sem te.
Samska si.

Ne poznata se.

Brez obvez.

Koliko si visoka?

169 cm.
-Ja sem 168.

Velikost košarice?
-85B.

Jaz tudi.

Kaj pa hlačke?
-38.

Vidiš! Praktično sva dvojčici.

Torej?-Ko je Amelie
nestrpno čakala,

da ji Isabelle odgovori,

je ta razmišljala o svojih
sanjah in ponudbi, ki jo je zavrnila.

Poslušaj...

Izvoli moj parfum.
Za vsak primer.

V petek ob 15.50
Isabelle pride v hotel.

Ob 15.56 vzame ključe od sobe.

Ob 15.59 vstopi v sobo.

Ob 16.11 nastavi alarm.

Ob 16.16 pride Boris do vrat.

Zagleda ključ.
To je znak, da je vse v redu.

Trikrat potrka,
da bi ji dal vedeti, da je prišel.

Nato vstopi.

Boris odide iz hotela ob 17.27.

Kot je dogovorjeno,
Isabelle odide 15 minut kasneje.

Ob 18.30 Amelie pokliče Isabelle, da
bi izvedela, če je šlo vse po načrtu.

Isabelle ji zagotovi,
da je bilo vse v redu.

Čeprav Amelie
želi izvedeti več,

si ne upa vprašati.

Še sreča, ker Isabelle ne
želi povedati. Tudi prijateljici ne.

Ni imela časa,
da bi dojela, kaj je čutila.

Amelie je Borisa videla
šele po šestih dneh.

Dogovorila sta se,
da tega ne bosta omenjala.

Tega sta se tudi držala.

Kako si?
-Dobro.

Pa ti?

Dobro.

Amelie je želela izvedeti,
ali je izkušnja Borisu pomagala.

Upala je,
da bo v pogovoru izvedela,

ali se je spremenil.

Si imel lep teden?
-Ja.

Kaj pa ti?

Ja.

Bila sem prehlajena,
a je že minilo.

Kaj pa ti?
-Ne, ne.

Nisem bil prehlajen.
-Ja.

Torej je bilo vse dobro?
-Ja.

To je dobro.
-Ja.

Amelie je bila nepotrpežljiva.

Če že ne morete neposredno
govoriti o tem, kar se je zgodilo,

je mislila, da bi se
lahko pogovorila o učinkih

in izvedela,
ali sta dosegla cilj.

Kako se počutiš,
odkar sva se zadnjič videla?

Povedal sem ti, da dobro.

Ne, mislila sem...

Na tvojo težavo
z mojim videzom.

Je to rešeno?

Oprosti, nisem mislil,
da bova takoj govorila o tem.

Zelo neprijetno mi je.
Vidim, da je tudi tebi.

Če sem iskren, ne vem.

Vse se je zdelo tako kratko.

Preveč odkritij v tako kratkem času.

Preveč novega.

Se ne strinjaš?

Prosim, ponoviva.
Samo še enkrat. V enakih pogojih.

Potem ti bom lahko povedal.
Zdaj mi še ni jasno.

Prav?

Rad bi ponovil.
-Zakaj?

Nisem ravno razumela.

Zanj je bilo vse preveč novo.

Misli, da mu bo
naslednjič vse jasneje.

Zato sem te želela prositi,

da me še enkrat zamenjaš.

Isabelle je pogledala,
kot da ji zamisel ni bila všeč.

Delovala je vznemirjeno,

kot da razmišlja o tem.

Ni želela, da bi Amelie mislila,

da je z veseljem pristala.

Amelie je dobro razumela,
zato ni uporabila argumentov,

da bi jo prepričala.

Bi ti bilo res v pomoč, če bi šla?

Si prepričana,
da tokrat ne želiš iti ti?

Amelie je vprašanje presenetilo.

Ko je odkimala,

je za trenutek oklevala.

Potem je pozabila na to.

Vrnem se bo 16.30. Hvala!

Srečanje je bilo v istem hotelu.

Natančno sta se držala protokola.

Amelie se je
že slišala z Isabelle,

ki ji je potrdila,
da je šlo vse po načrtu.

Nato pa...

Ljubim te, ljubim te, ljubim te.

Še enkrat je prebrala sporočilo.

Ljubim te, ljubim te, ljubim te.

Si dobro?
-Ne, Boris, nisem.

Kaj pomeni to sporočilo?
-To, kar piše. -Boris!

Ljubim te, Amelie.
Ni to čudovito?

Zakaj sem tako dolgo potreboval,
da sem to spoznal?

Mislil sem, da je le telesno.

A ni. Telo je ogledalo duše.
Zdaj sem prepričan.

Boris...

Nisem zaljubljena vate.
-Vem, da je to težko priznati.

Tudi jaz sprva nisem verjel.

A si zaljubljena enako kot jaz.
Vem, da si.

To si dvakrat dokazala.
Takšna skladnost ni mogoča,

če ni obojestransko.

Tvoje telo, koža in kretnje
so mi povedali, da me ljubiš.

Vem, da to težje priznaš
kot jaz, ker nisi samska.

A se moraš soočiti s tem.

Ludovic bo prebolel.

Midva pa ne smeva
izgubiti niti trenutka.

Boris...-Razmišljala
je o tem, da bi povedala resnico.

A bi s tem izdala Isabelle.

Boris, jaz...

Ne vem, kaj naj rečem.

Nekaj časa se ne bova dobivala.
Prepričana sem, da bo minilo.

Amelie, ne bo minilo.

To je nekaj posebnega.
Nikoli še nisem tako čutil.

Zakaj bi izgubljala čas?
Ne morem več brez tebe.

Želim le, da sva skupaj.

Razumem, da se bojiš
in počutiš izgubljeno.

A sem tukaj.

Če misliš, da te bom
pustil oditi, se motiš.

Niti trenutka miru
ti ne bom dal, ljubezen.

Spokoj bova našla
le v skupnem objemu.

Oprosti. Zamujam.

Iti moram.
-Kdaj te bom videl?

Ne vem.
Jaz te bom poklicala, prav?

Oprostite.

Seveda ne motiš, Boris.
Dal ti jo bom.

Izvoli. Boris je.

Naslednje dni
je zvečer ali ponoči

Boris ves čas klical
in prosil, da se dobita.

Ne, Boris, ni mogoče.
Nehaj me klicati.

Ne, večer je.
Večerjam s prijatelji.

Zdaj ni dober trenutek.

Prekinila bom, prav?

Odložila bom. Poljubček.

Poglejte na dnevni svetlobi.

Takole. Oprostite.

Prosim? Ja?

Boris, delam.

Delam! Neverjetno.
V službi sem!

Oprostite.

Celo nabiralnik je
bil poln Borisovih sporočil.

Začelo jo je skrbeti,
da bo izvedel.

Jaz bom.

Prosim? Ja?

Napačna številka.

Raje ne bi vedela,
kaj se je zgodilo med vama,

a je prepričan,
da sem njegova sanjska ženska.

Morali bi povedati resnico.
-Ne! Ne strinjam se.

Na to sem pristala pod pogojem,
da ostanem anonimna.

Morda bi ti bil všeč.
-Morda.

A ga raje ne bi videla.
-Kaj pa, če ti boš všeč?

Vseeno. Jaz mu gotovo
ne bi bila všeč. -Pa kaj še!

Zaljubljen je vate, ne vame.
Nate misli.

Če izve, da nisem ti,
bo razočaran.

Isabelle je pristala
zamenjati Amelie.

Amelie je pristala,
da se bo videvala z Borisom,

če se bo
striktno držal protokola.

Opozorila ga je in mu zagrozila.

Če bo počel neumnosti,
se ne bo več videvala z njim.

Ustvarila je tudi
sistem komunikacije,

da Ludovic
ne bi ničesar posumil.

Vsi so ustvarili nove e-naslove.

Amelie je postala Alice Wonder.

Boris je postal Hector Hugo.
-Samo trenutek, gospod.

Isabelle pa je postala
Superwoman364.

Pridem.

Alice je prejemala
Hectorjeve zahteve za zmenek

in jih posredovala
Superwoman364.

Vrnem se ob petih. Hvala!

Vrnem se ob 15.30. Hvala!

Vrnem se ob 18.30.

Zdelo se je,
da je Boris zadovoljen,

ker ni več klical Amelie.

Ona je že skoraj pozabila nanj.

Aje vseeno razmišljala,

da je vse skupaj nevarno.

Zato je hotela izzvati usodo.

Prehod Verdeau
Faubourg-Montmartre

Amelie se je dobila
z Isabelle pod pretvezo,

da bi šli skupaj po nakupih.

Peljala jo je do izložbe.

Potem do druge.

In do tretje.

Ko je šla mimo knjigarne,
je sproščeno obstala.

Neverjetno.
Tukaj dela moj prijatelj.

Pojdiva ga pozdravit.
-Lahko. -Pridi.

Boris, si tu?
-Ja?

Živjo. -Živjo.
-Bili sva blizu.

Slučajno.
Želela sem te pozdraviti.

To je moja prijateljica Isabelle.
-Živjo. -Živjo.

Izgubili sva stika,
a sedaj živi blizu mene.

Se poznata?
-Ne. -Ne.

To pravim,
ker tudi Isabelle dela v knjigarni.

Knjigarno imam v ulici Vauquelin.
-Ne poznam je.

Ni neverjetno,
da sta oba knjigarnarja?

Boš pogledala?
-Drugič.

Drugače ne bova opravili,
kar sva načrtovali. -Dobro.

Dobro.

Potem pa greva.

Pridi.

Adijo. Pokliči.

Adijo.
-Adijo.

Boris je samski.
-In?

Nisi tudi ti samska?
-Sem.

A ni moj tip.

Čeden je.

-Sploh mi ni všeč.

Čuden knjižni okus ima.

Ne pretiravaj.
-Se ne strinjaš?

Ne. Meni je zelo privlačen.

Da ni mogoče on?

Kaj?
-On!

Seveda ne.

Povedala bi ti.
Tega ne bi nikoli naredila.

Začelo me je skrbeti.

Lepi so, kajne?
-Ja.

Oprosti. Nekaj sem
pozabila povedati Borisu.

Takoj bom nazaj.

Vesel sem, da si prišla.
Pogrešam te. -Ja...

Kaj misliš o moji prijateljici.
-Komaj sem jo opazil.

Ti je privlačna?

Samo zate živim.
-Vem.

Kakšna bi se ti zdela,
če me ne bi bilo?

Nepomembna. Ni moj tip.
Skoraj antipatična je.

Res?
-Kaj te zanima?

Sprašujem,
ker ni nikogar tu.

Oprostite.
-Počakaj sekundo.

Lahko pridete? -Izvolite?
-Iščem knjigo,

ki se ukvarja
s kompleksnostjo čustev. -Iti moram.

Se vidiva. -Res?
-Ob enih.

Točno.

Pridite.

Kupila sem jih.
-Super.

Greva tja?
-Ne, iti moram.

Ob enih imam zmenek.
Prej bi rada šla še domov.

Adijo.

Srečanja so se nadaljevala.

Minilo je veliko časa.
-Ja.

Ker sta se Isabelle
in Boris spoznala,

ju je Amelie vabila
na druženja s prijatelji.

Živjo, Isabelle. Se spomniš?
Spoznala sem vaju.

Dela v...

Knjigarni.

Se spomniš? Ona tudi.
-Seveda.

Se spomniš Borisa?
Knjigarnar je.

Bili sva v njegovi knjigarni.

Spomnim se.

To bi se lahko
še dolgo nadaljevalo,

če ne bi nek gost v kovčku
v hotel prinesel insekta.

V primeru požara razbiti steklo

Lažni preplah.
Vse je v redu.

Naslednjih nekaj dni se je Amelie
čudila, ker se ji Boris ni oglasil.

Vprašala je Isabelle.

A se je Isabelle odločila,

da ji ne bo povedala,
kaj se je zgodilo.

Ni hotela kriviti Amelie, ker ji
je zatajila Borisovo identiteto.

Ljudi ni hotela spraviti
v neprijeten položaj,

ker se je tako sama
počutila še bolj neprijetno.

Amelie se je pomirila,
ko je videla, da je Boris živ.

A je Boris ni več poklical.

Pogosto se je spraševala,
zakaj se je ohladil do nje.

Čeprav je bil zanjo tako bolje,
je bila žalostna.

Boris je bil
njen najboljši prijatelj.

Pustil je veliko praznino.

Isabelle in Boris
sta se nekoč srečala.

Na rojstnodnevni zabavi.

Zoejini.

Vstopi. -Dežuje.
-Čisto mokra si.

Prinesla ti bom brisačo.

Živjo. Kako si?

Hvala.

Pogledat grem.
-Dobro se posuši.

Boris je prišel
s prijateljem Zoejina prijatelja.

Nikogar ni poznal.

Živjo.
-Živjo.

To je vse, kar sta
spregovorila ves večer.

Kaj bi sploh še lahko rekla?