Original subtitles

Z dvodnevno zamudo smo dobili truplo, ki ga je čez praznike naplavilo

v Bohinju. A tisti zasnežen avto je vaš? -A veste, da ne vem, čigav je.

O tisti punci sprašujete okoli po vasi, a ne? -Ja? -Ni ta prva.

V jezeru so jo dobili. Anton Štefe pa pravi, da je tamala

takrat bila noseča. Potem pa več ne.

Čudno je to s Salubrisom. To, da je bil tam tudi dekan biotehnične,

ta Hleb. -V bistvu ni šlo toliko za seminar kot za delovno srečanje.

Pa tudi druženje. -Ampak kaj je bila konkretna tema tega?

Se opravičujem, v tem primeru gre za »non-disclosure agreement«,

ki smo ga vsi podpisali.

Antibiotiki. Zdravstveni problem človeštva oziroma naša rezistenca

nanje. Generike je lahko narediti. Original, to je pa že druga zgodba.

Kaj boš ti meni ukazoval, a? -Gospod Petan je prišel, ker bi se

rad pritožil na tvojo obravnavo klientovega sina. -Taras, če mene

vprašaš, si ga najebal. -Pritisnil bo na tamalo pa bo začivkala.

Taras! -Razšli smo se povsem mirno. -Hvala ti. -Dolžan si mi pivo.

Kaj te matra? Še bolj si tih kot ponavadi, pa še bolj ti gredo vsi

na živce kot ponavadi. -Se mogoče že ve, kdo je žrtev?

Saj veš, da ne morem govoriti o tem.

JEZERO

On ni več gledal na njo,

ko mu je počasi drsela iz rok,

prepustil se je lakoti, čeprav je slišal jok.

Zemlja je nežno dočakala izmaličene sanje,

veter je pregnal pošasti in se zaletaval vanje,

ležala je ob reki, mirna, kot da spi,

ko se je v reko iztekala kri. Ona sanja,

misli nanj,

tam počiva, kot da je živa.

Ona sanja, misli nanj,

tam počiva, kot da je živa.

Oj. -Hej.

Kaj nisi mogla zaspati nazaj? -Ne, buljila sem v telefon.

A zaradi Prelca? -Ne vem. Najbrž.

Kako pa je? -Brez sprememb zaenkrat.

Kaj to pomeni? -Ne vedo, ali pa nočejo povedati. V vsakem primeru

nič dobrega. -Jutro. -Čau, Tamala. -Jutro.

Kaj je, mami? -Nič, ni. Vse je v redu. -Res?

Kaj sta pa spet imela? -Midva? Nič. Zaradi Prelca jo skrbi.

Kako pa je z njim? -Slabo.

Kje si tekel? -Do Zaloga pa nazaj. -Dolga.

Trinajst pa pol. -Dober si. -Kar v redu.

Lahko bi šla kdaj z mano.

Mogoče enkrat pa res. Čeprav po moje sem prehitra zate.

Se bojim, ja.

A pa daj no, boš pol.

Jesenice ne pokrivajo bohinjskega konca. -Kako ne? Kdo ga pa?

Radovljica. -Radovljica? Potem nam ne morete pomagati?

Tega nisem rekla, gospod inšpektor. Rekla sem samo, da je za bohinjski

konec pristojen center v Radovljici, in ne na Jesenicah.

Po naših podatkih je šla punca rodit sem. Se spomnite tega

primera? -Joj, veste koliko imamo mi primerov. Takšnih in

drugačnih. -To je bilo proti koncu 80-ih, začetek 90-ih?

Kako ste že rekli, da ji je bilo ime? -Diana Baloh.

Diana Baloh, bom pogledala.

Diana Baloh.

Diana ali Dijana? Z J ali brez J?

Nimam pojma. -P 05. P 05. -Verjetno z “J”.

Evo. Tukaj. Brez J. Diana Baloh.

Evo, 21. januar 1989. Takrat sem šele začela delati na Jesenicah.

Ja, to je pa od Ane mama.

Ja. Diana Baloh je prišla v zadnjem momentu v porodnišnico in takoj

naslednje jutro po porodu izginila. -Izginila? -Ja. Smo jo iskali,

ampak se je prijavila pod drugim imenom. Ko smo ugotovili njeno

identiteto, se je izkazalo, da je že pokojna. -Kaj pa otrok? -Otroka.

Bila sta dvojčka. Fantek in punčka. Fantek je takoj po porodu umrl.

Punčko pa smo dali pa v posvojitev. Zaradi okoliščin.

Komu ste jo dali? -Starejši par je bil, zakonca Zvonar sta jo posvojila

in sta ji dala ime Ana. Iz Koroške Bele sta bila.

Koroške? Bele? -Ja. Tukaj zraven Jesenic.

Ana je večkrat prišla k nam na pogovor. Veste, mi naše otroke

spremljamo, četudi se otroci raztepejo po Sloveniji pa večkrat

pridejo nazaj in nas prosijo za kak nasvet ali pomoč. Ana je pa delala

v vrtcu, tako da smo imeli zelo veliko stikov. -Kdaj ste jo zadnjič

videli? -Enkrat jeseni je bila pri nas. Mislim, da konec septembra.

Rabil bom naslov. -Naslov ja, ni problema, pridite z mano.

Jutro! -Jutro. Iva Paska?

Ja. Lastnica tistega zasneženega avtomobila v Ukancu. Si mi rekel,

da naj preverim. -Si že govorila z njo? -Ne, nedosegljiva je.

Pa tudi Facebooka nima, Instagrama, Twitterja. -Se pravi, da ne obstaja,

tako kot jaz. Poskusi izvedeti, kje dela. -Sem že. V Novotehniki

v Ljubljani. Ampak je šla pred 14 dnevi na dopust, noben se ni

slišal z njo.

Koliko je stara? -Čakaj.

Letnik 92. -Se pravi, bi lahko bila naša žrtev.

Ne vem. Pridi pogledat.

Tole je vozniška iz 2012.

In kje je zdaj naša Ana? -Ne dobim je na telefon. Številka ne

obstaja. Tudi v vrtcu, kjer je delala, ne vejo, kje je. Septembra

je dala odpoved. Je pa gospa na socialni rekla, da Ana ni nikoli

verjela, da je njena mama naredila samomor. -Si jo preveril v registru?

Koliko je bila stara? -28. Lahko bi bila naša punca.

In septembra so jo nazadnje videli? -Ja. Potem je izginila. Nihče ne ve,

kje je. -Aha. Obveščaj me. -Kar se pa avta tiče... -Ja?

Kaj je z avtom? -Avto je še vedno tukaj. Nedotaknjen. -Kaj pa receptor

v hotelu? -Še greva tja. Zdaj sva še pri Mariji Stropnik. Brajc sprašuje,

če se kaj novega spomni. -Reci mu, da naj ne pije preveč. -Ok, šef.

Ajde, čao.

Taksi!

Ste se premislili? Boste? -Ne bi. Hvala. Vozim.

Je kaj novega? -Ne. -Jaz sem spraševala po vasi, pa noben

nič ne ve o nobeni punci. Samo strah jih je. Kaj pa če je serijski

morilec? -Nič bati. Mi smo tukaj.

Boste še enega? -Ne, sem v službi. Hvala. Je pa dober.

Pa saj gospod vozi. -Greva midva. -Nasvidenje. Hvala. -Nasvidenje.

Pridi.

Kako je? -Ne vedo. Pravjo, da je še prezgodaj.

Čau, Karin.

To ni prav.

Ni prav.

Trideset let sem čakala,

vse življenje.

Nočem, da greš za Bojanom.

Ne me zapustiti. Prosim, ne me zapustiti. Prosim.

Rajko!

Alenka? Kaj se dogaja? Vse bo v redu.

Sestra! Sestra! -Rajko! Taras.

Marjana, pokliči doktorja Balažiča! Morali boste ven.

Jaz ne grem nikamor. -Res boste morali ven.

Karin, pridi, pustimo jih, da opravijo svoje.

Karin oprosti, pojdi ven.

Rajc. Ne diha. Zdravilo pripravite. ABC takoj.

Reanimacijo kličite, prosim. Dajte mi masko sestra, prosim.

Karin. Evo. Pazi. Vroč je.

Karin?

Povej.

Milan, nisi študiral 12 let, da boš sedaj tiho. Povej.

Ishemična možganska kap. -Od česa?

Trombebolija. Karkoli je želel povedati, ste bili vi verjetno

zadnji, ki ste ga slišali. -Čakaj. Ne bo mogel več govoriti?

Mrtev je. Danes, jutri, čez eno leto. Mrtev je.

Pa prej jutri kot čez eno leto.

Kakšen konec, kaj. No saj, tudi čudeži se dogajajo.

A ste že dobili tipa, ki je tisto punco ubil? -Delamo na tem.

Ja no, veliko sreče. -Hvala.

Smučanje bova morala ... -Ja.

Ne, ne. Greva, samo skrajšala ga bova. OK?

Ok.

Razmazana si okrog oči.

Hej. -Hej.

Osterc je klical, da je avto še vedno v Ukancu.

A od Ive Paska? -Ja. Kaj novega o njej?

Sem še enkrat klicala na Novotehniko in uporabila tvojo metodo.

Mojo metodo? -Ja. Sem bila nesramna in jim zagrozila z inšpekcijo.

Potem so mi dali njen privat mail. -In? Mi je že odgovorila. Vračam se

z dopusta na Tajskem. Trenutno sem v Frankfurtu na letališču in bom

danes v Sloveniji. A je nujno? Sem ji odgovorila, da je nujno in da

naj se takoj oglasi pri nas.

Aja, saj bi morala biti že tukaj.

Ste vi Iva Paska? -Ja.

Ne veste, zakaj ste tukaj? -Ne, ne vem. Res ne vem.

Ste mogoče vi lastnica avtomobila z registrsko ...

LJ E2-85C? -Ne.

Ne? Kako pa, da meni tukaj v registru piše, da ste?

Pač to bi moralo biti urejeno. Jaz sem mislila, da je to urejeno.

Kaj je naredil? -Kar lepo počasi, gospodična Paska.

Nihče ni nič naredil, samo zapuščen avto smo našli, z vašo registrsko.

Prokleta piz ... Sori.

Že v redu je. Kar povejte.

Ta avto je od mojega bivšega. -Pisan je pa na vas.

Očitno je še vedno, ja. Pač midva sva živela skupaj in enega dne je na

vrata potrkala policija z nalogom. Preiskali so celo stanovanje in našli

so vse. Travo. Heroin. Pa kokain. Vse. Morala sem z njim na policijsko

postajo, zaslišali so me. 24 ur sem bila v zaporu. -V priporu, mislite.

Mislim, ja to. Vi ne veste, kako je to, ko vsi govorijo o tebi, vsi se

obračajo za tabo. V službi konstantno poslušam še vedno: Lej jo,

narkomanska princesa. Jaz imam tega dosti! Da ste vi klicali v službo,

mi tudi ne pomaga. -Gospodična Paska, nismo vas mogli drugače kontaktirati.

Ja, saj to razumem, ampak vseeno. Pol leta je trajalo, da se je

ta frka zaključila, zdaj pa spet, ali kaj?

Kje pa je zdaj ta vaš fant?

Ne vem.

Midva sva se potem razšla. Zahtevala sem, da se izseli in to je to.

Vzel je avto, ki naj bi ga kupila skupaj v času veze. Pa sploh ni bilo

res. Bil je moj, sama sem ga kupila. Saj je vse tako, kot je moja mami

rekla, naj ga ima, samo da gre. -Kdaj je bilo to?

Skoraj eno leto nazaj. Februarja bi morala podaljšati registracijo.

Kako mu je pa ime? -Robi. -Robi kaj? -Robi Lap.

Kaj je pa naredil?

Ali veste, za koga je razpečeval mamila?

Ne. -A vi ste kdaj probali kako drogo? -Ne.

In niste vedeli, da je razpečeval mamila? -Jaz pojma nisem imela.

A se je on drogiral?

Ne. Kdaj so kakšno lajno zategnili z frendi ko so šli žurat, ampak ne,

ni se drogiral.

Kdaj ste ga pa nazadnje videli? -Ko mi je vzel avto.

A je to on? -Ja, je.

Ali mogoče vestekaj bi lahko počel v Bohinju?

A avto je v Bohinju?

In kaj je rekla? -Jaz samo čistim. Nič ne vem.

Kje pa je receptor? -Bi že moral biti tukaj.

GLej ga, tu je eden.

To bo on.

Ampak inšpektor, morate me razumeti, da zaradi diskretnosti v mojem

poklicu zelo nerad govorim o gostih hotela.

Ja. On. Videl sem ga zjutraj, en dan preden sem šel na dopust,

se pravi 22. decembra. V bifeju je govoril z neko mlado žensko,

ki se mi je zdela znana od nekod.

Znana kot gostja, domačinka ali kako? -Ne, ni bila gostja hotela.

Vem, kdo so gosti iz hotela in ta ni bila iz hotela.

Kaj pa je bila? Smučarka? Domačinka? -Kurbica?

Se opravičujem. Prostitutka? -Ne. Ni bila prostitutka, to ni te vrste

hotel. K nam prihajajo ugledni ljudje in tujci. -Je mogoče bila ona?

Barbara Žnidaršič? -Ne. Ta gospodična je bila z gospodom Miheličem.

Gospodična, ki je govorila s Hlebom, je bila malce starejša.

Koliko malo? -Težko natančno ocenim.

Saj veste, kako je ko se ženske zrihtajo. Recimo, da je bila tam

nekje med 20 in 30. Prej manj kot več.

To bi bila lahko naša punca, kajne?

To se ujema z našo časovnico. Jo pozna? -Ne, samo znana se mu

je zdela. -Imate kaj z varnostnih kamer? -Ne. Na žalost ne,

ker je bil mrtvi kot. -Vprašaj ga, ali je še kaj, ali greva lahko

domov. Tukaj je mraz kot prasica. - V redu. Čav.

Taras pravi, da nehaj jokati.

Pokliči dekana Hleba.

Neosegljiv je.

Bova šla pa k njemu.

Sem ti rekel, da ga bova še videla.

Čakaj, čakaj. Bodo morala odpasti vsa predavanja

doktor Hleba, ki smo jih imeli na urniku. Ni ga.

Greva do tajnice. Pridi.

Dober dan. -Dober dan. Gospod inšpektor, kaj vas je pripeljalo sem?

Z dekanom bi rada govorila. Smop ga parkrat klicali, pa je nedosegljiv.

Je mogoče tukaj? -Ne, ni ga. Na vikendu je. Tam ni signala.

Do nedelje bo tam. Veste, tam dela, kadar potrebuje mir.

Vas lahko prosim za naslov? -Ja, seveda.

Hvala.

In ta projekt na katerem dela dekan, je mogoče povezan s Salubrisom?

Ne bi vedela. -Non disclosure, a ne?

Res ne bi vedela. Zraven sem zapisala še mojo privatno številko,

če bo karkoli nujnega. -Najlepša hvala. -Hvala za prijaznost.

Nasvidenje.

Imaš rada hribe? -Me vabiš na izlet?

Zjutraj ob devetih te poberem. -Važi, šefe.

Ooo! Kaj je pa narobe?

Danes pa jaz nisem mogel spati. -Služba? -Ne.

Sem ti rekla, da vzemi pol sanvala.

Saj veš da ne maram kemije. -Je Mojca pokonci? Da ne bo zamudila

na vlak. -Je že spakirala, v kopalnici je.

Na živce mi gre to. -Kaj? -Pogrešala jo bom.

Jutro. -Jutro. -Vau. Kaj je pa to? Oči spet ni mogel spati?

Boš jajčka? -Ne bom, hvala. Malo so pretežka za zjutraj.

Lahko te peljem na postajo. Imaš še dovolj časa.

Ne. Simon me pobere čez deset minut, tako da sem v redu. -Kaj, že greš?

Mudi se mi. -Joj. -Ajde, lepo bodita.

Se slišiva, a prav? -Ajde, pa pa.

Pokliči, če boš potrebovala denar. Drugače pa tudi kaj pokliči.

Velja. -Pazi prste. -Pazim.

Tudi ti ne boš jedla? -Zamujam.

Javi se, ko prideš na Dunaj, prav? -Bom, mami.

Pa pa. -Čao. -Čao.

Boš pazil na mami? -Bom. -Tole z Prelcem jo je zelo prizadelo.

Obljubim.

A, Simon je prišel.

Hvala za zajtrk. -Ni za kaj.

Si vzela dokumente? -Sem.

Čav.

Čakaj, čakaj. Pazi.

Saj na cesti je v redu.

Kaj pa če je primer povezan z drogo? -Z drogo? Zakaj?

Zaradi Robija Lapa, ki je diler.

Lahko da ima zveze z mafijo. -Počasi.

Ne prehitro delati zaključkov. Lahko da je samo dostavljal koko

za tiste Petanove razvajence v Ukancu. Novo leto je bilo, ne?

Boš sendvič? -Ha? -Če boš sendvič, naredil sem nama sendviče.

OK. Hvala. -Ni za kaj.

Si govorila z Ostercem? -Sem ja, je rekel, da bosta z Brajcem

preverila. Kaj pa misliš, da je Hlebova punca boljši indic?

Ne vem. Še zmeraj nimamo nič konkretnega. Zato iščemo oscilacije,

odstopanja, amplitude.

Avto od Lapa v Ukancu je že ena taka fina špica.

Dober sendvič. Kam pa greš?

A je tale tvoj? -Je, ja.

Hej! Hej! Hej! Hej!

Pojdi ti tja.

A se nisi mogel v drugem nadstropju ustavit, ha? Saj bi lahko vedel,

da te bova ujela.

Kaj je? Nič nimam. -Imaš, imaš, vedno imaš.

O, kaj pa je to? Cukrčki? -Si pa kar dobro založen.

Kaj so to? Amfetamini?

Lahko bi se kdaj stuširal. Vedno tako smrdijo?

No, daj. Robi Lap naju zanima.

Ne poznam nobenega Robija Lapa. -Daj, daj. Vsi poznamo vse v tej

državi, ti pa ne bi poznal drugega ljubljanskega dilerja?

A vidiš tole? Če ga boš sral, bo tukaj notri še ponesreči padlo

nekaj iz najinih zalog. Tako da ne bo dovolj za Celje, pač pa direkt

za Dob. A se razumemo? Delala se bova, da nisva slišala,

kaj si rekel.

Robi Lap naju zanima.

Robi Lap ne dila več. -In jaz sem sveti Jožef.

Odkar je prišel iz zapora, ne dila več. -Kje ga najdeva? V samostanu?

Tukaj.

Dol v pritličju na koncu bajte. -Kdaj si ga nazadnje videl?

Sem ti rekel, da ne dila več. -Od česa pa živi?

Ne vem.

Kaj je, res, ne vem.

Lahko pa vprašam okrog.

Pojdiva, tukaj smrdi.

Ej!

A boš odklenil?

Joj, glej ti to.

Sovražim to sceno. Zato sem pa menjal.

Šef je na terenu z gospodično, midva pa tu. -Daj, ne seri. Če bi pa bil

v Trenti, pa bi jamral, da ti bodo jajca odpadla. -Misliš?

Bi že vedel, kje si jih pogreti.

Prihaja. -A to je to? -Tako je rekel. Na koncu bajte.

Evo, tu so vrata.

Gospod Robi Lap? -Gospod?

Robi Lap? -Daj, bom še jaz poskusil.

Pazi! -O, šit! -Prepozen si. -Sranje.

Ti, samo glede na to, da je vse plesnivo in posrano, se mi zdi,

da Lapa že nekaj časa ni bilo tukaj.

A ti si ta seronja, kaj.

Greva, daj. -Nekam lačen izgleda. Mu kupiva eno paštetko?

Kdo je lačen, ti ali on?

A ti si. S kar sam?

O, hudo!

Matajurski vrh. Mali Matajurski vrh.

Veliki Raskovec, mali Raskovec.

Pa Rodica. 1963. -Kako pa ti to veš?

Pickfinder.

Ne bi ti Pickfinder pomagal na minus 25 v steni.

Zakaj pa ne plezaš več, Taras?

Eh, življenje pač. Služba. Krediti.

Pa še par prijateljev je šlo. Vsi pravzaprav, tako ali drugače.

Pa te še mikajo hribi, a ne?

Hej, a bi me peljal na Triglav, da bom taprava Slovenka?

Triglav je Disneyland. -Daj se malo nasmej, Disneyland, no.

Dosti je bilo turzima. Pojdi, greva. -Prav, boš pa kisel na fotki.

Idiot. Si videla registrsko? -Samo to, da je bila Gorica.

Kakšen mraz. A tukaj sploh kdaj sonce posije?

Kaj pa je?

Dober dan!

Doktor Hleb?

Ali je Hleb? -Ja.

Mrtev je.

Imaš ti signal?

Prosim? -Zdravo, Osterc. Imamo novo truplo. Dekan Hleb.

Še svež. Pokliči Goloba z ekipo pa naj pridejo čimprej gor.

Velja, šef. -Druga stvar. Izdaj nalog. Iščemo siv terenec. Nisan.

Goriška registracija. Cifre nisem videl. Še vedno mora biti nekje

na cesti. -Dobro. Vidva sta v redu?

Ne bi moglo biti bolje. -OK. Čao.

Potujem,

v tebe iz nuje.

Nevaren si,

drsi.

Potujem,

spusti se in pluje,

naj gre,

ne hiti.

Čutim ...