Original subtitles

Leta 1918 so �tiri leta krvavih bojev dosegla vrhunec

z velikim nem�kim napadom.

Britancem in Francozom je grozil poraz.

V drugi polovici leta so zavezniki vrnili udarec.

Stanje v jarkih se je kon�no spremenilo.

Topovi so utihnili.

ARTHUR HALESTRAP Obstali smo in se pogledali,

ker smo naenkrat dojeli, da nimamo ve� cilja,

ni�esar se nismo mogli ve� veseliti.

Vseeno je bilo leto 1918 za zaveznike najbolj krvavo.

Po pokolu je ostajalo upanje, da milijoni niso umrli zaman.

BILL STONE Znoreli smo. Vrata so bila odprta,

vsi so �li na obalo. Po ulicah smo plesali

z ranjenimi vojaki in dekleti.

To je zgodba o letu, ki je spremenilo vse,

zdaj pa to prvi� lahko vidite v barvah.

6. DEL: ZMAGA IN OBUP

Januar 1918. Skoraj tri leta in pol vojskovanja.

Na zahodni fronti so imeli Britanci dva milijona �rtev:

mrtvih, ranjenih in ujetih.

Francozi so jih imeli tri milijone.

Ti so si �ele opomogli od uporov spomladi leta 1917.

Britanska vojska je bila obupno utrujena.

Cela vojna za nekaj milj francoskega in belgijskega blata.

Britanski premier David Lloyd George, ki je verjel,

da so bile �rtve pri Passchendaelu pozno leta 1917 zaman,

je zavrnil po�iljanje okrepitev.

Novo leto 1918 je bilo �alostno, tako doma kot na fronti.

Kdaj bo konec te grozne more?

De�ela je iz�rpana. Ljudje se ne pogovarjajo ve� o vojni.

Pre�eti so z njo.

Kdaj bomo spet normalno �iveli? Bomo sploh �e kdaj?

Nem�iji je novo leto prineslo mo�nost za zmago.

TAFF GILLINGHAM Nem�ka vojska je imela prilo�nost,

da kon�no za�ne �e eno veliko, zadnjo ofenzivo.

Rusov ni bilo ve� v vojni, kar je Nemcem omogo�ilo,

da so lahko tiso�e vojakov vrnili nazaj na zahodno fronto

in se pripravili za svojo veliko ofenzivo.

Nem�ki poveljnik na zahodni fronti, Erich von Ludendorff,

se je pripravljal na bitko.

Napad na zahodu bo ena najte�jih operacij v zgodovini.

To sem bil prepri�an. Tudi nem�ki narod bo dal vse od sebe.

21. marca 1918 je nem�ka vojska napadla na 90 km dolgem odseku.

Napad je postal znan kot Ludendorffova ofenziva.

To je bil najve�ji napad, kar jih je bilo dotlej.

6.500 topov in 3.500 havbic je so�asno streljalo na tem odseku.

Winston Churchill, ki je bil zdaj minister za oboro�evanje,

je obiskal vojno poveljstvo v Franciji.

Kot bi �el pianist po klavirskih tipkah, je v manj kot minuti

zadonelo najhuj�e streljanje, kar sem jih sli�al.

Po te�kem topni�tvu so v napad krenili nem�ke juri�ne �ete.

Napo�il je veliki trenutek. Bes, alkohol in �eja po krvi so nas

razburili, ko smo korakali proti sovra�nikovim jarkom.

Zasul nas je ogenj strojnice dolgega dometa.

Prvoborci so �li naprej kot psi, ki so zavohali sled.

Zelo pogumni so bili.

21. marec je postajal eden najbolj napetih dni vojne.

Nem�ki vojaki so bili presene�eni na velikim uspehom.

Tisto, kar smo po tihem upali, se je uresni�ilo.

Sovra�ni ogenj je bil z enim mo�nim udarcem uti�an.

Vzpeli smo se na vrh in �udili ognjenemu zidu,

ki se je vil nad angle�kimi jarki, nad njim pa krvavorde�i oblaki.

Obstreljevali so nas z vsem, kar so Nemci premogli.

Ob zori smo jih lahko videli, kako napredujejo po dolini.

V poveljstvo smo poslali kurirje po nove ukaze.

Prav dva so ali ujeli ali pa ubili.

Tretji se je vrnil in povedal, da Nemci zajtrkujejo v na�em �tabu.

V dveh tednih so Nemci napredovali 30 kilometrov, na odseku,

�irokem 80 km. To je bil ogromen dose�ek v primeri s pat pozicijo,

ki je vladala prej�nja tri leta.

Bitke je bilo konec 4. aprila. To je bil velik zgodovinski dose�ek.

Uresni�ili smo to, �esar Britanci in Francozi niso mogli,

in to v zadnjem letu vojne.

Smo v najbolj usodnem obdobju do sedaj. Nemci so odli�ni borci,

podpira pa jih tudi odli�na organizacija.

Toda Nemcem ni uspelo zadati dokon�nega zmagovitega udarca.

Britanski poveljnik Sir Douglas Haig je ukazal zbrati vojsko.

Veliko nas je utrujenih. Tem bi povedal, da bo zmagal tisti,

ki bo dlje zdr�al.

Lahko se le borimo.

Vsak polo�aj je treba dr�ati do zadnjega mo�a.

Umika ne sme biti.

S hrbtom ob zidu, z vero v na� cilj, se moramo boriti do konca.

Zdaj smo res videli pravo vojno.

Stra�en �as, a ostali smo nepremagani, �eprav utrujeni.

Mo�je so neverjetno iz�rpani.

Te�ko je razmi�ljati o dobrih fantih, ki so umrli.

HARRY PATCH Nikoli nismo vedeli,

kdaj se bo �rni angel spustil po nas.

Ko je zraven vas razneslo granato, je bilo povsod polno �rapnelov.

Tak�na rana je bila huj�a, kot tista od krogle.

Ko vas zadane �rapnel, vas raztrga na ko��ke.

Za zaveznike je bil to najbolj usoden trenutek vojne.

GARY SHEFFIELD Zdelo se je,

da bo Nemcem uspelo. Skoraj bi lo�ili Francoze in Britance.

To je bil eden od razlogov, da je bil za glavnega poveljnika

zavezni�kih sil imenovan general Foch.

Kot edini poveljnik je lahko usklajeval sile obeh strani.

Tako jih Nemci niso mogli razdvojiti in premagati.

Ludendorff se je namenil nad Pariz, 150 kilometrov ju�neje.

�e bi ga Nemci osvojili, bi bila zmaga njihova.

26. maja je nem�ka vojska obnovila napade.

Fritz je izstrelil rafal, kakr�nega �e nisem sli�al.

Imenovali so jo drommelfeuer, bobnarski ogenj.

In opis je bil pravi. Kot udarci po velikem bobnu.

V �tirih dneh so Nemci napredovali 50 km in pri�li do Marne.

Francosko prestolnico so imeli na vidiku.

A zdaj se je vojna sre�a obrnila.

Prva dva meseca Ludendorffove ofenzive sta zaveznikom prinesla

350.000 �rtev: mrtvih, ranjenih in ujetih.

A tudi Nemci so jih imeli skoraj toliko.

Njihove linije so bile razpotegnjene,

a poveljniki so hoteli napraviti �e en preboj.

Do julija 1918 je nem�ki glavni �tab upal,

da jim bo uspelo.

Napadli so �tirikrat, a jim ni uspelo premagati zaveznikov.

Pri�li so Ameri�ani. Odlo�ili so se,

da izvedejo �e zadnjo ofenzivo na Marni.

15. julija je napadlo 52 nem�kih divizij.

Francoze so potisnili nazaj.

Ko so pri�le juri�ne �ete, so bile izven dometa za podporo.

Zavezni�ki tanki in pehota so izvedli protinapad.

Nemci so kon�no ostali brez sape.

Njihove velike ofenzive so bile obupen poskus,

da kon�ajo vojno. Skoraj bi uspeli. Ali postopno so,

napadajo� vedno druge dele fronte, pri�li na mrtvo to�ko

in niso mogli ni�esar ve�.

Ludendorff je vedel, da je bilo njegovo tveganje brez rezultata.

Vse, �esar sem se bal in na kar sem opozarjal, je tu,

na enem kraju, postalo resni�nost.

Na� vojni stroj ni bil ve� u�inkovit,

�eprav se je ve�ina divizij juna�ko borila.

Do tedaj je na fronto pri�lo milijon sve�ih ameri�kih vojakov.

Zavezniki so lahko za�eli razmi�ljati o protinapadu.

Preobrat se ni zgodil le na zahodni fronti.

Oktobra 1917 je napad Avstrijcev in Nemcev na so�ki fronti

prisil italijansko vojsko k hitremu umiku.

Kon�no jim je uspelo ustaviti prodor 25 km pred Benetkami,

Britanci in Francozi pa so jim hiteli na pomo�.

Junija 1918, po pol leta preurejanja,

so bili pripravljeni na protinapad.

Britanci so bili navdu�eni nad novo italijansko vnemo.

Novice so odli�ne. Italijani popolnoma nadzorujejo fronto.

Vsi govorijo o za�etku konca. Avstrijci so v slabem stanju.

Te�ave bodo, ko se bo raz�irila vest o njihovem porazu.

Takrat smo vsi vedeli, da je Italija re�ena in smo slavili.

A nismo vedeli, da je Avstroogrska obsojena na propad

in da bo izginila z zemljevida.

Vojna pa je bila na koncu vseeno dobljena na zahodni fronti.

Dobro oboro�eni zavezniki bodo prikazali najve�jo vojno mo�,

kar jih je videl svet.

4. julija 1918. je avstralska divizija izvedla manj�i,

a uni�ujo� napad.

To je bil �olski primer, kako se vodi boj.

Pehota gre za tanki ob podpori te�kega topni�tva,

Strojni�ni oddelki krijejo napad,

letalstvo pa je podpora in prvi� odmetava strelivo s padali.

Napad je bil velik uspeh, ker je bil presene�enje.

Nemci niso imeli pojma o njem. Presene�enje je bilo popolno.

Opogumljeni z uspehom so britanski in francoski poveljniki na�rtovali

nov podoben napad, a tokrat veliko ve�ji.

Na �elu s 530 britanskimi in 70 francoskimi tanki,

so zavezniki v bli�ini Amiensa nakopi�ili velike sile.

8. avgusta ob �tirih zjutraj, ko je megla skrila no�ne priprave,

je na�e topni�tvo odprlo mo�an ogenj,

ki je popolnoma uni�il sovra�ne topni�ke baterije.

Sovra�nik, presene�en nad mo�nim in hitrim napadom, je obstal.

Naenkrat je ve� kot tiso� topov za�elo svojo simfonijo.

Vse se je takoj za�elo premikati naprej.

Vsak vojak, enota, vozilo in tank so neusmiljeno napredovali.

Napredovali smo 10 kilometrov. Za�ela se je mobilna vojna.

Za zaveznike je bil to najbolj�i dan vojne.

Napad je bil tako hiter in nepri�akovan,

da so neko nem�ko brigado ujeli med zajtrkom.

Organizacija je bila popolna. Hitrost napredovanja velika.

�udovito je bilo spet za�utiti vznemirjenje napredovanja,

za razliko od marca, ko smo bili mi tisti, ki so se umikali.

Zavezniki so napredovali okoli 15 km. Nemci so imeli 27.000 �rtev.

Take zmage na zahodni fronti ni bilo od leta 1914.

V naslednjem mesecu so zavezniki potisnili Nemce 40 km nazaj,

na odseku, �irokem 70 km.

Poveljniki zavezni�kih sil so le gledali neverjetne spremembe.

Disciplina v nem�ki vojski je vse slab�a.

Nem�ki vojak ni ve� tisto, kar je bil.

Zdi se mi, da je to za�etek konca.

Mislim, se morajo Nemci pred zimo umakniti na vsej fronti.

Doma imate veliko razlogov za veselje, a te�ko je re�i,

da bo zmaga lahka. Nemci so �e vedno mo�ni.

�e bova po vojni spet lahko �ivela skupaj, bova iz svojih �ivljenj

nekaj napravila, da bi pokazala hvale�nost Bogu.

Toda, seveda, nisem �e doma.

Najpomembnej�i je bil masovni prihod Ameri�anov,

ki jim je poveljeval general John J. Pershing.

�e sama mo� dodatnih �et je pomenila, da bodo, ne glede,

koliko �asa bo vojna trajala, zavezniki na koncu zmagali.

Do julija 1918 je bilo na zahodni fronti milijon Ameri�anov.

Z njihovim prihodom je samozavest zaveznikov narasla.

Na fronti je veliko Ameri�anov. Z na�imi se odli�no razumejo.

Prepri�an sem, da se bodo izkazali v boju.

Navdu�en sem bil. Zredil sem se. Vstajal sem poln poleta.

Sredi septembra 1918 so Ameri�ani izvedli svoj prvi napad.

Njihov cilj je bilo nem�ko ozemlje v St. Mihielu.

Zmagali so.

Pershing je bil poln zanosa.

Ta akcija je bolj kot karkoli opogumila utrujene zaveznike.

Nekaj dni pozneje so se Ameri�ani pridru�ili Britancem in Francozom

v velikem napadu na klju�ni obrambni polo�aj Nemcev,

Hindenburgovo linijo.

Hindenburgova linija je bila zelo mo�na obrambna linija,

polna bode�e �ice in betonskih bunkerjev. �e bi Nemci sploh kje

lahko ustavili zaveznike, je bilo to tam.

Za navadnega vojaka se je to zdela nemogo�a naloga.

Neuspe�no smo jo napadli �e leto prej.

Zdaj bi jo morali spet, a nih�e ni verjel,

da bo tokrat kaj bolje. Avstralci so rekli,

da bomo le butnili z glavo ob zid.

V zadnjem tednu septembra so zbrali 123 zavezni�kih divizij

z okoli pol milijona mo�.

General Foch je izdal ukaz za za�etek ofenzive,

ki bi lahko odlo�ila o izhodu vojne.

Narava in pomembnost te operacije zahtevata,

da vse poteka kar se da usklajeno.

Preboj se mora kar najbolje izkoristiti, brez prekinitev.

Zato se je med akcijo treba izogibati zastojem.

Pat pozicija v jarkih je postajala preteklost.

Z vse natan�nej�im topni�tvom, ki je omeh�alo sovra�nika,

so se zavezniki bli�ali svojemu cilju, vojni premikov.

Takoj so nam ukazali, naj gremo naprej. To smo tudi storili.

Zelo smo bili vznemirjeni. Veliko hrupa je bilo.

Pri�akoval sem, da me bo zadela granata, a se to ni zgodilo.

�li smo �ez jarke in �ico, vse bolj mokri in raztrgani.

Navalili smo naprej. Mo�je so komaj prehodili 100 metrov,

ko je ravnino zasul strojni�ni ogenj.

Povsod so �vi�gale krogle. Vseeno nam je uspelo napredovati.

Bili smo umazani, blatni, mokri do stegen,

s strgano obleko. Brooks je padel. Holta je ranila granata.

Britanski radio-telegrafist je pehoto spremljal na vrh,

da bi vzpostavil zvezo in poro�al o napredovanju.

A izgubil je najpomembnej�i del opreme.

Ugotovili smo, da nimamo antene.

Vrnil sem se ponjo, jo na�el in �ez jarke krenil nazaj.

Na potu sem moral stopati �ez mrtvece.

Edini ljudje, s katerimi sem govoril, so bili mrtvi.

Hodil sem �eznje in se opravi�eval.

V treh dneh so imeli zavezniki na tiso�e �rtev.

A 29. septembra so prebili neko� neosvojljivo Hindenburgovo linijo.

Novice z vseh boji�� so bile navdu�ujo�e.

Naslednji dan bi se jim tudi mi morali pridru�iti.

To bi morala biti najve�ja bitka vojne in hkrati najve�ja zmaga.

Nemci preprosto niso imeli mo�nosti.

"Skozi njih bomo �li," je rekel polkovnik, "kot no� skozi maslo."

"Bo�i�no ve�erjo bomo jedli v Berlinu."

To me je prepri�alo. Na svoje o�i sem videl, da je naloga nemogo�a,

a so tako verjeli v to, da so me prepri�ali.

Zdaj sta bili v gibanju obe strani. Zavezniki so vrnili napad.

Sovra�nik ni imel niti trenutka po�itka.

Ves �as ga je bilo treba napadati, dokler zmaga kon�no ni bila

na dosegu roke.

Preboj Hindenburgove linije je bil velik psiholo�ki udarec za Nemce.

Ludendorff, njihov najagresivnej�i poveljnik, se je odlo�il,

da je treba zaprositi za premirje, dokler imajo vojaki �e mo� za boj.

A zanj bi moralo to premirje ohraniti nem�ki ponos in meje.

�e v januarju je predsednik Wilson predlagal mirovni na�rt,

v �tirinajstih to�kah, ki bi bil �asten za vse strani.

Zavezni�ki voditelji so se zbrali, da bi se dogovorili za pogoje,

ki naj bi jih ponudili Nem�iji.

Isto�asno se je Nem�ija obrnila neposredno na Ameriko.

Nemci so ugotovili, da lahko poskusijo lo�iti ZDA

od Britanije in Francije in se z Ameri�ani pogajajo

na osnovi sprejemanja �tirinajstih to�k.

To je bil o�iten poskus, da se poceni izvle�ejo iz te�av.

Nih�e, niti Ameri�ani, ni bil pripravljen tega sprejeti.

Britanci in Francozi so zahtevali ukinitev nem�ke monarhije.

Za tradicionaliste, kot je bil Ludendorff, je bila to �alitev.

Ker je bila nem�ka vojska �e pripravljena boriti se,

se mu je vrnila samozavest. Upanje za mir je splahnelo.

�eprav v zadnjih izdihljajih, vojne �e ni bilo konec.

Do srede oktobra 1918 se je nad nem�ko fronto vila senca poraza.

Pomorska blokada je Nem�iji onemogo�ila dostavo hrane.

Ladje so ostajale zasidrane. Ljudje so umirali od lakote.

Na fronti so bili obroki manj�i iz dneva v dan.

Kljub Ludendorffovi odlo�enosti boriti se naprej,

so ostali nem�ki poveljniki videli, da je igre konec.

Morala �et je zelo padla. Vse manj se lahko upirajo.

Ko sovra�nik napade, se mno�i�no predajajo.

Ne verjamem, da bomo decembra �e lahko zdr�ali.

Ludendorff ne dojema, kako resen je polo�aj.

Ne glede na vse je treba dose�i mir, preden vkorakajo v Nem�ijo.

�e se to zgodi, gorje nam.

Ko se je Nem�ija nesmiselno borila naprej, se je vojna iz�rpanim

zavezni�kim vojakom zdela bolj uni�ujo�a, kot kadarkoli prej.

Mo�no upam, da se bodo Nemci predali,

preden izgubimo �e tiso�e dragocenih �ivljenj.

Lahko si zamislim mo�a v jarku, da okleva, ko je mir tako blizu.

Tako utrujen sem od te vojne.

Danes so kot �rtve prijavili 253 oficirjev in 6.000 mo�.

V preteklih tednih je bilo �tevilo na�ih �rtev ogromno.

Pribli�no 30.000 do 40.000 vsak teden.

Bolnice so prenapolnjene.

Nek prostovoljec mi je povedal, da so nekateri mo�je pri�li v �katlah

Mislim, da to ne more ve� dolgo trajati.

Nemcev, ki smo jih sre�ali, se nismo bali. Le na mir so mislili.

Francoski in belgijski begunci so se vrnili v vasi in mesta,

ki so jih okupirali Nemci in jih vojna povsem uni�ila.

Do novembra je ve�ina nem�kih vojakov videla razsulo

v lastnih vrstah.

Nem�ka vojska je bila v zelo slabem stanju.

Vsi vojaki in civilisti so bili la�ni.

Izgub se ni dalo ve� nadome��ati. Vojaki, ki so prihajali,

so bili premladi, slabo izurjeni in niso hoteli tvegati �ivljenj,

ker se je vojna zdela izgubljena.

Ludendorff bi se �e boril. Pozval je �ete, naj zavrnejo mir.

Tedaj pa je nastopil hitri zlom.

Cesar je zaradi neposlu�nosti Ludendorffa odstavil 26.10.

Dva tedna kasneje je cesar odstopil in zapustil dr�avo.

Ostali nem�ki politiki so vedeli, da so premagani.

11. novembra ob petih so podpisali mirovni sporazum,

na vlaku v francoskem gozdu Compiegne.

Ob enajstih, 11. dne 11. meseca

so topovi na zahodni fronti utihnili.

Vse je obstalo. Nastopila je mrtva ti�ina. Tudi mi smo obstali

in pogledali drug drugega, ker smo vedeli, da nimamo ve� cilja,

ni�esar, da bi se lahko veselili. Ni�esar narediti.

To je bil zelo �uden ob�utek.

Dobili ste najve�jo bitk o in re�ili svobodo, najsvetej�i cilj.

Lahko ste ponosni. Okronali ste se z ve�no slavo

in dosegli hvale�nost prihodnjih generacij.

Znoreli smo. Znoreli. Vrata so bila odprta, vsi so se izkrcali.

Po ulicah smo plesali z ranjenci in dekleti.

To je bil najpomembnej�i dan v zgodovini sveta.

Ulice so bile tako polne, da se ni dalo premikati. Vsi so vpili.

Vojaki so na ramah nosili dekleta.

Ljudstvo je nosilo vojake.

Misel na vrnitev domov nas je naredila glasne in vesele.

Kmalu bomo oddali mule in �li domov, kjer bomo imeli sladkor,

spali v postelji, videli star�e in preganjali dekleta.

Dekleta, sinovi, h�ere in matere so prisr�no pri�akali junake.

Sre�na je bila, ker sem se vrnil. Njen sin sem bil.

Vesela je bila, da sem se vrnil. Mislim,

da je imela v glavi le to: kako lepo, da se je vrnil.

Ko smo se izkrcavali, se mi je po glavi motala �udna misel.

Imel sem prihodnost.

Pred mano je bila prihodnost. Leta nisem mislil na to.

Ko so mo�je pri�li domov in povedali, kaj vse so pretrpeli,

ljudje niso dojeli. Niso mogli dojeti, da ste vse to pretrpeli.

Zapustil sem vojsko. Vse bolj sem se spra�eval, zakaj sta se dve

strani odlo�ili medsebojno iztrebiti? Ena sama klavnica.

�e Bog obstaja, zakaj ni ustavil cesarja in Hitlerja na za�etku,

namesto da �rtvuje vsa ta �ivljenja.

Za Britance ni bilo najdra�je leto 1916, niti 1917,

leti Somme in Passchendaela, ampak 1918, leto zmage.

Zmage po nem�kih napadih v za�etku leta. To je zelo pomembno dejstvo.

Leta 1918, ko smo zmagal 1. sv. vojno, smo izgubili ve� mo�,

kot v vsej 2. svetovni vojni.

Bilo je le olaj�anje. Francoska mesta

so pri�akala svoje osvoboditelje.

Belgija, prva tar�a nem�ke agresije, je slavila svobodo.

Kralj se je ob navdu�enem sprejemu vrnil v Bruselj.

Nem�ka vojska je za�ela po�asno vrnitev domov.

Vrnitev naj bi bila �alostna, a neizmerno veselje in olaj�anje,

da je vojne konec, je bilo edino, kar smo ob�utili.

Karkoli nas je �akalo, bo lahko v primerjavi z vojno.

Niti najmanj se nisem bal prihodnosti.

Med premirjem so se nem�ke �ete lahko same vrnile domov.

Zdelo se mi je velika napaka, da so zavezniki to dovolili.

Nemci bi si tako lahko �e mislili, da niso bili premagani.

�ete so se vrnile same, namesto da bi se vrnile

kot vojni ujetniki.

12 dni po podpisu premirja je nem�ka mornarica

svoje ladje izro�ila Britaniji.

Angle�ki �astniki in mornarji so se vzpeli na na�o palubo.

Srca so nam skoraj zastala. Grizli smo ustnice, se upirali sramoti.

Ne, ne sramoti.

S ponosom smo mislili na vse na�e zmage in dejanja.

Ko so dvignili angle�ko zastavo, smo ji obrnili hrbet

in gledali proti domovini.

Nem�ko ladjevje je odplulo proti britanski bazi v Scapa Flow,

da bi se predalo zaveznikom.

9 mesecev pozneje, v zadnjem uporni�kem dejanju, bodo nem�ki

mornarji potopili ladje. Edino �astno dejanje pora�enega kapitana

Zgodovina nem�kega naroda se je za zdaj kon�ala z mirom.

�aka pa nas mra�na prihodnost.

Edina svetla iskra je bilo dejanje ljudi pri Scapa Flowu.

Vse iluzije so izginile. Gledamo v ni�.

Videli smo ladje pri Scapa Flowu.

Nekaterim se je �e videl dimnik in del gornje palube.

Nismo mogli verjeti.

Zavezni�ke �ete so prestopile mejo in okupirale Porenje.

Na� cilj je bil kon�no dose�en.

Nem�ko Porenje zdaj varujejo britanske �ete.

Namesto da bi cesar jedel bo�i�no kosilo v Londonu,

bomo mi jedli svoje v srcu Nem�ije.

Januarja 1919 so zastopniki iz�rpanih evropskih narodov

pri�li v Pariz na mirovna pogajanja.

V Pariz smo �li ne le kon�at vojne, ampak zgradit novi red.

Okoli nas kot bi svetila avreola nekak�nega svetega poslanstva.

Biti moramo previdni, resni, pravi�ni in zadr�ani.

Hoteli smo narediti velike, trajne in plemenite stvari.

Britanski in francoski premier, David Lloyd George

in Georges Clemenceau, ter ameri�ki predsednik Wilson,

so odlo�ali o prihodnosti Evrope.

Za Lloyda Georga in Clemenceauja je bilo najpomembneje,

da Nem�iji onemogo�ita za�eti novo vojno.

Zahtevala sta, da Nem�ija preda vsa letala, tanke in podmornice,

da nima ve� kot 100.000 vojakov, da izro�i vse kolonije

in pla�a od�kodnino. Na vhodu se je morala odre�i delu ozemlja

v korist nove, neodvisne dr�ave, Poljske.

Nekaterim delegatom so se pogoji zdeli prestrogi.

�e bi bil na nem�kem mestu, nikakor ne bi podpisal.

To jim ni pu��alo upanja ne za sedanjost, niti za prihodnost.

A zmagovalci so imeli mo�, kot je rekel Lloyd George.

To so stra�ni pogoji za katerokoli dr�avo,

stra�na pa so bila tudi dejanja, ki jih je storila.

28. junija so v Versaillesu podpisali mirovni sporazum.

Naenkrat se zasli�i grmenje topov.

Parizu sporo�a, da je v Versaillesu podpisan sporazum.

Zmagovalci so paradirali. �ivljenje se spet lahko za�ne.

Predsednik Wilson je imel ve�je ambicije:

nov svet, ki ga nikoli ve� ne bo uni�ila vojna.

Svet, v katerem bo red vzdr�eval nov mednarodni varuh miru,

Liga narodov.

Liga je bila ustanovljena 24. aprila 1919. Wilson je rekel:

To bo jamstvo za mir. Jamstvo proti agresiji.

Proti vsemu, kar je civilizacijo pripeljalo na rob propada.

Amerika se je potegnila v osamo, evropske dr�ave so se za�ele

podirati od znotraj, Wilsonovi upi so izginjali.

Vojna leta so spodbudila nove, revolucionarne ideje.

Za vojno je bil kriv stari dru�beni red.

Tradicionalni politi�ni sistemi so bili ogro�eni.

V Londonu se je za�el val stavk, skupaj s stavko vojakov,

ko so hoteli zapustiti vojsko.

V Ameriki so Industrijski delavci sveta �irili nered po ulicah.

Izvor revolucije so predstavljali ruski bolj�eviki.

Zdaj jim je grozila krvava dr�avljanska vojna.

Brez milosti ubijamo stotine na�ih sovra�nikov.

Naj za Leninovo kri te�ejo reke bur�ujske krvi.

Bolj�evi�ka revolucija je prestra�ila ljudi po vsej Evropi.

Politiki so hiteli izkoristiti njihove strahove.

V Italiji je Benito Mussolini obljubljal "tretjo pot,"

ki ni bila ne komunisti�na, ne kapitalisti�na.

Njegova stranka se je imenovala "Fa�isti�na".

Novi nem�ki republiki, ogor�eni zaradi poraza,

so grozili tako desni kot levi ekstremi.

V Nem�iji je dr�avljanska vojna.

Dr�avni denar se razmetava in gre v zasebne �epe.

Ljudje, povsem na dnu, razpu��eno �ivijo v svobodi revolucije.

Pokoli na ulicah so postali obi�ajni.

Potem, ko so jo poni�ali sosedi, se je zdaj zdelo,

da se bo Nem�ija sama uni�ila od znotraj.

Iskali so novega mo�nega voditelja.

Naj Nem�ija poi��e voditelje, ki bodo odgovorni,

kot so poveljniki na bojnem polju,

ljudi jasnih idej in mo�ne volje, sposobne vdahniti novo �ivljenje

v slabotno telo na�ega naroda,

ljudi, ki bodo zdru�ili na�e ustvarjalne mo�i v pomembno,

konstruktivno delo.

Ludendorff, ki je skoraj zmagal vojno, a jo pripeljal do poraza,

je na�el svoj odgovor v mladem avstrijskem desetniku:

Adolfu Hitleru.

Prva svetovna vojna bi morala biti vojna, ki bo kon�ala vse vojne.

Namesto tega je bila le prvo dejanje v evropski kataklizmi,

ki bo vzplamtela le dve desetletji pozneje.

Oni ne bodo ostareli, kot smo ostareli mi, ki smo ostali.

�as jih ne bo izmu�il, leta ne bodo obsodila na propad.

Spominjali se jih bomo ob son�nem vzhodu in zahodu.

Trpeli smo in veliko ljudi je umrlo.

Njihova imena so zdaj na Meninskih vratih.

Desetine tiso�ev grobov je neznanih.

Velikokrat se vpra�am, ali se je na�a �rtev izpla�ala.

Ali nas obsojajo?

Ker so bile vojne �e naprej in �e naprej bodo.

Se je vse to spla�alo?

Da, mislim, da se je, ker sta se Evropa in svet zavedla

in videla nesmisel vojne. Upam, da bo to kon�na posledica

obeh svetovnih vojn.

Prva svetovna vojna je bila res tragi�na, ne pa zaman.

Zavezniki so dosegli veliko zmago: nekaj so prepre�ili.

Da bi Evropa padla pod oblast militaristi�ne Nem�ije.

Prepre�ili so padec demokracije v Evropi.

11. ura 11. dan in 11. mesec ne bosta nikoli pozabljena.

Ker spomini z leti bledijo, zadnji glasovi pripadajo

trenutku samemu.

Ta grozna stvar, s katero smo �iveli 4 dolga leta, je kon�ana.

Nemci ne bodo ve� ubijali pogumnih mo�, ne bodo ve� umirali v rovih.

Ne bo ve� dolgih seznamov �rtev, ki jih prestra�eno sorodstvo

in prijatelji vsako jutro pri�akujejo.

Ne bo ve� zverinstev na kopnem ali na morju.

Ni� ve� potopljenih potni�kih ladij.

Ni� ve� zra�nih preplahov. Vse to je za vedno izginilo.

V tem trenutku je nepojemljivo. Prelepo,

da bi bilo res.

Lo�il sem se od ostalih in po�asi hodil po Whitehallu,

ko sem naenkrat v srcu za�util nekak�no hladno razo�aranje.

Vsi, ki so mi bili blizu, so izginili.

Nikogar ni bilo, s komer bi lahko delil svoje spomine.

Bolj so minevala leta in mladost, spomini pa so bledeli,

vse globja mra�nost je zajemala mladeni�e moje generacije.

Vojna se je kon�ala, za�ela se je nova doba, a mrtvi so bili mrtvi

in nikoli ve� jih ni bilo nazaj.