Original subtitles

Več sem jih zamenjala, a nič ne pomaga.

Vzela sem različne znamke, iskala po spletu, poskusila vse, pa nič.

Moje najljubše kavbojke so. Takih ne najdete nikjer več.

Stare leviske, temne, visok pas. Takih ni več.

Zdaj so vse ravne in nizke, zadaj se mi dela luknja.

Kot da ni več žensk s pasom.

Če kupim manjše, pa so mi preozke okrog kolkov.

Skušala sem jih oprati na roke.

Madež preprosto noče izginiti.

Kako bi se, na primer, počutili,

če ta madež nikoli ne bo izginil?

Ne razumem, kakšen strup je to. Prej se mi je dogajalo,

da detergent česa ni opral, a nekako mi je uspelo.

Na roko, s kakšno žensko metodo, kombinacijo praška in tekočine,

pa je šlo. Zdaj pa nikakor noče izginiti.

Pa tako rada jih imam. Edine kavbojke, ki jih imam res rada.

Igrata

Režija

AJVAR

Omaka ali namaz iz rdeče paprike, česna in čilija.

Pogosto ga najdemo v kovčkih srbskih izseljencev.

Bojani sem rekla, da jima do sedmih pripelješ Mareta.

Potem nekam gresta. -To smo se že včeraj dogovorili.

Daj mi še malo.

Prišla je nova ponudba za vzdrževanje zgradbe.

Soseda je rekla, naj pogledava in se odločiva.

Glasujeva naj, kdo bo čistil zgradbo?

Ne boš več? -Sit sem.

Vse težje ga puščam tu. Bojim se, da naju nekega dne ne bo čakal.

Zakaj si tako mrka?

Ta pes je tako ali tako več s Svenom in Bojano kot z nama.

Pusti, bom jaz.

Lahko ti poskrbiš za darila?

Nimam pojma, kaj naj jim kupim. -Jaz še manj.

Punčkam še, ampak fantkom...

Fantkom je po navadi vseeno.

Prav, nekaj bom poiskala.

Pridi, Mare, greva spat.

Spat grem.

Imaš še veliko? -Do jutri moram prevesti 20 strani. -Grozno.

Lahko noč. Pridi, greva spat.

Hej.

Delam, povej.

Vida, kupi, kar hočeš. Nimam časa za darila.

Delam, Vida. Kupi, kar hočeš. Adijo.

Torej greste vendarle v Beograd? -Ja, tako kaže.

Kako se počutite?

Kaj pričakujete, da se bo tam zgodilo?

Spet sem opravila test. Negativen je. -O tem sva se pogovarjala.

Prav je, da vsakič preverite.

Ne odnehajte. Nikoli se ne ve.

Ko pri mojih letih seksate dvakrat na leto, se bolj ali manj ve.

Živjo, mama.

Kreme, za katere sem te prosila ... -Kupila sem jih.

Okrog enajstih prideva. Prosim, bodi doma.

Kateri dan? -V petek.

Družba v kavarni bo že zmogla brez tebe.

Res ne vem, zakaj ne naredimo kopije ključa.

Halo, mama. Pozneje se boš oglasila. Poslušaj me.

Halo!

Si jih ti spekla? -Ne, Mira.

Veš, v operi smo bili!

Z Mićem sva navdušena. Polno je bilo. -Super, poslušaj.

V nedeljo gremo na kosilo k Banetovim v Užice.

Menda mi ni treba barvati jajc? -Seveda ne.

Mića, v nedeljo gremo v Užice.

Kaj bosta pa s psom?

Kot vedno bo pri Bojani in Svenu. -Tudi onadva nimata otrok?

Nimata. -Super. Naj se malo zabavata.

Dobro, oglasi se, preden odpotujeta. Z očkom te pozdravljava.

Jaz vaju tudi.

Kje so moji rjavi čevlji? -V kovčku.

Kako lepo.

Nisem strokovnjak za otroška darila, a videti je lepo.

Hotela sem, da bi bilo koristno. -Koristno.

S tem ne boš naredila vtisa na mojo sestro.

Glavno je, kaj si kupila njej. O tem bodo govorile vse Užice.

Ne bodi tak prasec. -Zakaj? Moja sestra je.

Tole je pa za očeta, kaj?

Ja, znižana je bila.

Poda se k tvojemu bež suknjiču.

Je vse v redu? -Ja.

Dokumenti, vozniška, ključi. -Potovalna mantra:

Potni list, denar, ključ, cigarete.

Darila vzemi iz vrečk in jih spravi v kovček. -Razumem.

Umakni se, Mare.

Samo, da se ne zmečka.

Ti dve ne gresta noter.

Ne pozabi vzeti polnilcev.

Jaz bom zaprl kovček. -Sama bom.

Odpelji Mareta, nimam moči za to. -Prav.

Tvoja mama je štirikrat klicala. -Samo štirikrat?

Moja pa se ne oglasi. -Saj se bo, ne skrbi.

Ne morem verjeti. -Kje sta potna lista? -Tu.

Preveri. -Tu sta, stokrat sem preveril.

Dag je pa res kreten. Rekel sem mu, naj ne računa name za novi projekt.

Eden, dva, tri, sedem mejlov. Od vzleta do zdaj.

Zanj je softver škatla, v kateri čepijo palčki,

jaz pritisnem enter, in se vsi zganejo.

Na Brankovem mostu je gneča, pojdite na Gazelo.

Kamorkoli hočete. -Tja hočeva, hvala.

To je tu, naslednji vhod. -Dobro.

Tukaj ustavite. Koliko? -1700.

Izvolite. Pustite drobiž. -Hvala. Pomagal vam bom.

Takoj. Zakaj tako živčno?

Zaboga, človek. -Sekunda, samo prtljago vzamem.

Ljubica, vzemi to. Takoj, jebenti, kaj si živčen.

Darila mi daj.

Kaj se opravičujete? -Darila mi daj.

Je to mogoče, ljubi bog.

Takoj, samo sekundo.

Norci. Kaj jim je?

Dobrodošli v Beogradu. -Pridi.

Koliko ti je računal?

Kolikor je bilo. Zakaj? -Ne vem, zakaj to postavljanje.

Da taksist vidi, da sva uspešna izseljenca?

Ne, nekaj me jezi, pa sem to delil z ženo.

Dobro, samo brez Daga, softvera in igric, prosim te.

Poslušaj, zakaj si prišla, če ti ni do tega? -Morala sem.

Dobrodošla. -Sneža, lepo vas je videti.

Mamin zaklad. -Kot deklica ste.

Pozdravljeni, draga moja. Glej to deklico, kot balzamirana je.

Oh, zet, zet. -Nesramni ste, da ste tako videti pri teh letih.

Le kaj delate? Kje pa je stric Mića?

Tukaj je. Tudi on se ni spremenil.

Pustita prtljago, najprej jejta. -To rad slišim, teta Sneža.

Različne stvari sem pripravila. -Super.

Si v redu? -Ja.

Joj, kako me poznate, teta Sneža!

Dobrodošla. Na zdravje. -Na vaše tudi.

Na zdravje, Mića. -Stric Mića!

Vroče je, vroče je.

Vzemi, preden se ohladi. -Ne bo se.

Vzemita. Izvoli, ljubica. -Ne bom, mama. -Dajte meni.

Še vedno ne zajtrkuješ? -Je kaj kave?

Ja, ampak najprej bi morala kaj pojesti.

Nikar, mama bo. Tu je mama.

Se lahko samo malo sprostiš?

Tu je kavica. Izvoli. -Hvala, mama.

Kako je minil let? -V redu. -Super.

Prej sva prišla od Stockholma do Beograda, kot z letališča sem.

Vse mesto je razkopano. Iščejo zlato, diamante?

Si v redu? -Odlično.

Dobro, se vidiva, adijo.

Dajmo, potrudi se malo.

Hopla, stari!

Kako čudno mečeš.

Nekako zavrtiš žogo. -Kot Paspalj.

Paspalj je metal od table.

Hopla, stari!

Treniraš?

Že dve leti nisem tekel.

En mesec sem treniral tek na smučeh.

Vidim, da imaš kondicijo. Potrebuješ jo.

Letnik 1992, praviš? Ali dobro potegne ta avto?

Je garažiran? Si prvi lastnik? Povej kaj. -Lahko igraš?

Saj igram, ampak zanima me, pripoveduj.

Torej se ne spomni Tita? -Ta se še Slobe ne spomni.

Podaj mi.

Kaj je?

Ali Vida ve?

Ne serji.

Morda bi morala kupiti torto.

Ne skrbi, tam bo veliko hrane.

Mar bi kupila orhideje.

Vida, vzemi meso. -Vzemi.

Žolca je slastna. Nada, vsa čast. Pokusite.

Me veseli. -Žolca je zakon. -Nada, vsa čast zanjo. -Hvala.

Ne vem, ali sem vam pravil ... -Kaj, oče?

Moja Nada je žolco prvič videla na najini poroki.

Nikoli nisi pravil. Jaz se ne spomnim.

Morda si, ampak jaz ne vem. -Nehaj. Sneža ne ve. -Tako je.

Sneža ne ve. -Res ne vem.

Sedimo za mizo, ona gleda in naenkrat reče: Ranko, kaj je to?

Kakšen podlež.

Govori, Sneža ne ve. -Rekel sem ji:

To je puding iz prašiča.

Ljudje okrog so ...

Lahko si predstavljam njen izraz.

Se spomniš samo tega? -Je bilo tako?

Ja, ampak samo tega se spomniš.

Danes pa je največja strokovnjakinja za žolco. Kajne?

Od Užic do Čačka ji ni para. -Daj mir.

Daj mi solato, Bane. -Izvoli.

Vida, vzemi meso. -Hvala, pozneje.

Vzemi malo. -Pozneje bom.

Kako se nisem prej spomnil, Milica? -Česa? -Da še midva kupiva prašiča.

Zdaj se spomniš. -Je premalo kruha? -Dovolj je vsega, mama.

Sedi, prosim te. -Čakam krompir. -Sedi, jejmo.

Ljudje, pozabili smo na jajca!

Sedi, bomo že, samo sedi, prosim te.

Tu sem, če potrebujete pomoč. -Bog varuj, gostja ste. -Dobro.

Kako sta potovala? -Dobro.

Hvala za darila. Ni bilo treba. -Ni za kaj.

Ivana, Nikola, pridita sem. Zahvalita se teti Vidi za darila.

Dajmo, reci hvala. Zahvali se teti Vidi.

Reci hvala. -Hvala.

Srček babičin.

Tudi vidva bosta, če bo Bog dal. Saj je še čas.

Soseda je zanosila pri 45 letih.

In zdaj otroka v šoli sprašujejo, zakaj babica prihaja na roditeljski.

Samo pravim, da se lahko zgodi.

Zakaj zdaj to? -Vidva sta kriva. -Jaz? -Vama se vsak otrok zgodi.

Zdaj mama misli, da se otroci dogajajo. -Nesramnež.

Res si nesramen. -Ta je pa dobra.

Boš prinesla krompir, Nada? -Takoj.

Tri vnuke imaš. Kako bi zmogla s to penzijo, če bi jih imela še več?

Zakaj gresta pa tako hitro nazaj?

Veš, oče, moral sem vzeti dopust.

Rad bi ga še prihranil za poletje. -Nekaj bi te vprašal. -Daj.

Menda tam potrebujejo ljudi iz moje stroke. -Daj mir. -Samo sprašujem.

Prav imaš. Pri nas imamo avtomehanika Indijca.

Skandinavci si nočejo mazati rok. -Sem ti rekel?

S temi tremi še v Čačak ne moremo, kaj šele na Dansko. -Švedsko.

Isto. -Ker si jih razvadila. -In prav je tako.

Zaman govorim. -Prav je, prav je. -Ni prav.

Sneža, vzemi kajmak, domač je. -Odličen je, hvala. -Organski.

Včasih je bilo vse domače, zdaj je pa organsko. -Tudi jajca so.

Kako gre v službi? -Gre ...

Na srečo tu vozijo kripe, ki se kar naprej kvarijo.

Počasi. -Je to lanska slivovka,

ki ste jo kuhali na Jelovi gori? -Ta dobra. -Katera je že to?

Mu jih še vedno šteješ? -Pa ne danes.

Sneža, še malo. -Hvala. -Takole.

Nazdravimo. -Na zdravje.

Kristus je vstal. -Res je vstal.

Na zdravje.

Nenad, na zdravje. -Ne bom.

Vstalemu ne bi bilo všeč, če bi mu jaz nazdravljal.

Vsak naj vzame eno jajce. -Daj jajca.

Jaz bom tole. Izberi.

Kaj bi izbiral, itak me boste razbili, kot vsako leto.

Jaz bom tole. Snaha.

Rdeče za zdravje.

Za veselje, bolj za veselje.

Se ni takoj razbilo?

Proti avtokleparju nimaš šans.

Sneža, dajva. -Mamina roka me bo ubila.

Ko boš razstavil kako staro lado, mi iz nje naredi pločevinasto jajce.

Še kadiš? Pojdiva, pridi. -Kam gresta?

Kam pa vidva? -Ne skrbi, z mano je varna.

Jejte, preden se ohladi. -Saj jemo.

Mrzla jagnjetina je kot motor brez olja. -Res je.

Kaj jočeš, dragi sinko?

Ne vem, kaj mu je. -Dojenček je pač.

Daj ga babici.

Angelček moj. Dajmo, vzemi ga, striček.

Mama ... -Dajmo, vzemi ga.

Nada, ti ga vzemi, dovolj je.

Striček, poglej me, kako sem lep. -Dobro, mama.

Pusti me, da jem, prosim te.

Popestoval sem ga. Vzemi otroka, da jem. -Nada ...

Na krožnik mi ga daš, ko jem.

Joče, vzemi ga. -Daj mi ga.

Malo žganja bom. -Še meni nalij.

Kako je tole dobro. -Res je.

Daj še Sneži. -Jaz ne bom. -Daj, no.

Še malo. -Dobro, še malo.

Dovolj. -Na zdravje. -Na zdravje.

Na zdravje. -Na zdravje. Na zdravje, zet.

Tole gledam že vse življenje.

Kako? Imaš fanta?

Prevedi to. -Slabo.

Mislim, nič resnega. Z nekim mladim sem. -Mladim?

Kako zelo mladim? -Kakor se vzame.

Študent? -Ja, a na srečo ne moj.

Še vedno se boji, da starši ne bi izvedeli.

Služba? -V redu.

Asistentska plača. Nada me še naprej hrani.

Ne pritožujem se.

Pa vidva, sta v redu?

Škoda, da naju nisi obiskal. -Najprej doktorat. Saj je še čas.

Je, seveda je ...

Daj mi to.

Zaradi živcev bom začel kaditi.

Sem vaju zmotil? -Morda naju bo Nenad obiskal s fantom. -Super.

Brez skrbi, v hotelu bova. -Ne serji, seveda ne bosta.

Daj mi cigareto. Samo statiral bom, ne skrbi.

Morda pa to ni slaba zamisel.

Pojdimo noter. -Čakaj, še eno pokadimo, da se otroci utrudijo.

Če se kdaj bodo. Dva dni tu, pa bi kadil kot Turek.

Jaz zato nisem nehal. -Zanima me, kako moja mama še zdrži notri.

V kuhinji je na praksi. -Se uči Nadinih trikov? -Ja.

Nehal je. -Hvala bogu, Milica.

Pojdimo noter, nerodno je. -Takoj pridem.

Je vse v redu? -Ja. Takoj pridem.

Vso delovno dobo sem preživel v valjarni.

Izvolite, stric Ranko. -Hvala, ljubica draga.

Naj kaj pomagam? -Ti kar sedi, mama.

Potem pa na koncu nimaš dovolj za družino.

Bognedaj, da zboliš. -Ja, res je.

Ali pa, da ti nekaj v hiši crkne.

Bolje da crkneš ti kot hladilnik. -Res je.

Naj se obesim, ali kaj?

Poglej, tegale sem ti označila.

Pekoči ajvar. Malo močnejši je, ampak odličen. -Dobro.

Tole pa si boš morala zapomniti.

Glej, ta svetlejši je zate.

Ta temnejši, bolj rdeč, pa je za Baneta. Zelo je pekoč.

Ta svetlejši je zame, ta pa ... -Za Baneta.

Kmalu bi pozabila najpomembnejše.

Glej, tole je nekaj posebnega. Tu sem nekaj spremenila.

Koliko truda ste vložili. -Uživam pri tem.

Zeleni paradižnik, jajčevec,

dve vrsti paprike, začimbe. Prav nenavadno.

Zelo dobro gre k mesu.

Tega ne daj gostom, naredila sem ga samo zate. -Hvala.

Izvoli, spravi to.

Čakaj, še kakšno marmelado vama bom dala. -Res ni treba. -Pa je.

Moraš imeti kozarec marmelade.

Prosim te, nesi to v avto. -Kaj naj s tem? Kako bom to nosil?

Kot vedno doslej. -Trikrat več je. -Naj rečem, da ne bom?

Bo dala še? Rekel ji bom. -Prosim te, nikar.

Če bo preveč, bova dala mami. -Ta ni normalna, toliko hrane!

Pa Nenadu. -Tudi on ima polno. Vse življenje igram Rdeči križ.

Nehaj in nesi v avto. Mama, bomo počasi šli?

Naj ti dedek pomaga?

Ljubica, pridi sem.

Stričkova Švedinja. Pridi na obisk.

Kdaj boste spet prišli? -Hvala.

Kdaj boste prišli? -Kmalu, kmalu.

Brat moj. -Srce. -Hvala za vse. -Hvala vam.

Srečno pot. -Najlepša hvala.

Vida, oglasita se. Moj sin se nikoli ne oglasi. -Bova, brez skrbi.

Oglasila se bo, vedno se oglasi.

Sporočite, ko pridete v Beograd. -Bomo.

Pa ne vozi tako. -Samo iz Užic bom peljal, potem pa Vida.

Adijo. -Pusti ga, Nada.

Poslušala sem.

Potrebujem tišino, oprosti.

Naj jaz vozim? -Ni treba.

Ni mi težko. -Lahko vozim, kaj ti je? -Kaj je tebi?

Nič mi ni, strašno se zabavam, jebenti!

Moraš zdaj kaditi? -Moram. Ne znašaj se name.

Če te kaj moti, bi rekel njim, ne pa, da težiš meni.

Samo molčiva do Beograda, prosim te.

Lahko, seveda.

Seveda, to je vedno rešitev.

Na pivo grem.

Bane. -Prosim?

Če se hočem včlaniti v Instagram ... -Ja?

Moram kupiti velik telefon ali lahko preko računalnika?

Kupiti boste morali velik telefon.

Laže vam bo.

Ja ...

Teta Sneža. -Ja?

Kaj boste objavljali na Instagramu?

Kaj bom objavljala? -Ja. -Pusti zdaj to.

Prinesla ti bom kavico.

Prav, kavico za mojstra. -Velja.

Teta Sneža. -Ja?

Se vam ne zdi, da je čas za novo svetilko?

Poročno darilo je. -Vem, ampak ...

Ne bo se je dalo še velikokrat popraviti.

Spet se bom vrnil šest kil težji. -Za mojega zeta, takole.

Bova malo žganja? -Bova.

Vedno je čas za žganje.

Kutinovo? -Ja. -Kako dobro je.

Da bi doživeli sto let. -Na tvoje zdravje.

Kako močno je.

Kaj je zdaj to? -Kaj pa?

Izgubila sem cirilico. -Kje? -Tukaj.

Kaj je zdaj? -Naj pokličeva policijo?

Poglej, prosim te. -Teta Sneža, escape, samo esc.

Dobro. In kaj potem? -Hočete cirilico? -Ja.

Včeraj ste hoteli latinico. -Zdaj bi spet cirilico.

Ne vem, kdaj sem ga zadnjič videla.

Pred kakim letom sem ga srečala.

Službo ima, zadovoljen je, vse je v redu, a nimam pojma, kaj dela.

Izgleda nekako ...

Ne zdi se mi ravno kot tip s kravato.

Meni se je zdel podoben vsem drugim na ulici.

Rekel je, da ima otroke. Žene pa ni omenil.

Morda je ločen.

Ni slik. -Ne objavlja jih. Tudi jaz jih ne.

Sta bila kdaj skupaj? -Nikoli.

Kar tako sem se spomnila, ko sem te videla na fejsu. Ti pripoveduj.

Ne vem, kaj naj ti rečem.

Počutim se kot takrat, ko sem ti pisala.

Malo se bojim zaradi Tijane in velike razlike v letih.

Oprosti, te moti? -Kje pa.

Zdaj ni vrnitve. Sama sem hotela drugega otroka.

Dobro, morda ne prav zdaj ...

Tudi Aca je hotel.

Sicer zdaj ni ravno najboljši čas ...

Potem se ti pa samo zgodi.

Zgodilo se je.

Kako vroče je tu.

Je tudi tebi vroče? -Ne.

Ojej. Glej, kako se premika. Kako tolče.

Poglej, daj mi roko. To je komolec,

ali pa koleno. Mamin nogometaš.

Fant, kako brca. -Strašno me boli križ.

Rekel sem mu: Človek, kje si videl, da se to tako jé?

On pa z veliko žlico izbuljenih oči golta kot za stavo.

Kaj sem zamudila? -Pripovedujem, kako je Dag prvič jedel ajvar.

Kako smešno. Ljubica, vama nikoli ni dolgčas.

Vsakič pozabim, da je ta kutina ...

Še boljše sem imela, pacienti so mi prinašali vse mogoče.

Dve pa sta bili res dobri. -Spomnim se tistega jabolčnega pred leti.

Strašen je bil. -Ljubica, boš še ti enega? -Ne, pripravljam zelenjavo.

Mislila sem, da bosta šla ven, in nisem nič skuhala.

Jaz bom šel. -Zdaj?

Tankat grem in malo naokrog. V čem je problem?

Če bi rekla, bi kaj skuhala. -Saj bom jaz.

Okrog pol sedmih pridem pote. -Ni treba, se dobiva tam.

Lahko se samo peljem mimo. -Ne ...

Dobro, se vidimo. Teta Sneža, stric Mića.

Nor je, res.

Pomisli, kaj je rekel: Vrnil ti bom od plače.

Od kakšne plače? Vračal mi boš do leta 2074.

To je propadla Srbija, prijatelj.

Tega na Norveškem ni, kaj, Bane? -Na Švedskem.

Je, ampak stvari ne moreš reševati tako. -Ne.

Vse huje je. Vidim po otrocih v moji šoli.

Veš, kako ti mali lažejo, si izmišljajo trike.

Botra, kod hodiš? -O, Vida.

Dobro izgledaš. Nova frizura? -Nekaj malega. -Bravo. -Super.

Sedi, ljubezen. Bravo.

Oprostite, ker zamujam. -Nič hudega.

V gostilno se ne sme zamujati, kajne, Bane?

Kako si? Te tale posluša? -Ne.

Tako se razumeva, da ne govoriva več. Sporazumevava se telepatsko.

Nevarna si, botra. -Samo zdi se ti.

Boš vino? -Bom. -Vino za gospo.

Kako pa kaj vidva? Odlično izgledata. -Hvala.

Še vedno trenirata? -Ne, nimam časa.

Sem pa prešla na krono prehrano. Sijajno se počutim.

Jaz tudi, res. -Laže. Potem gre v gostilno in pije.

Kako kaj otroka? -Super.

Konstantina sva premestila v zasebno šolo. -Rusko gimnazijo.

Rusko? -Hotela sva v švedsko, a je v Beogradu ni.

Hotela sva, da bi hodila v normalno šolo z drugimi.

Jaz sem takoj hotel oba poslati v zasebno. Da imam mir.

14 jurjev letno je veliko, a te ne boli glava.

Odpeljejo jih, pripeljejo, ni domačih nalog, inštrukcij,

ni mi treba prepleskati šole, da bi izdelala razred.

Dositej za razliko od Konstantina sploh nima delovnih navad.

V vseh športih je odličen.

Ne pretiravaj, veva, da ne bo mali Novak.

Ko otroka vpišeš v zasebno šolo, res nimaš skrbi.

Oni ugotovijo, v čem je dober.

Razumeš? Ni treba, da je odličen pri vseh predmetih.

Mira, ko bosta šla na Švedsko, ju lahko pokličeva po skajpu.

Udarili bomo debato o šolanju najinih otrok.

Ni problema, ljubica.

Na zdravje vseh. -Seveda, na zdravje.

Na zdravje.

Naročil sem prigrizek, medtem ko čakamo. -Prav.

Ni problema? -Ne. Odkar živim zunaj, jem vse, kar sem nekoč sovražil.

Vse kuhano, pasulj, đuveč, polnjene paprike, še boranijo bom začel jesti.

Botra, ti ješ meso?

Vida, Zemlja kliče. -Oprosti. Ja, vse je v redu.

Si prepričana? Lahko naročimo kar koli.

Vse je v redu, samo roke si moram umiti. -S tabo grem.

Misliš, da Vida ve?

Kaj pa to tebe tako skrbi?

Fenomenološko me zanima. -Fenomenološko?

Te zanima, ali Mira ve, kaj počneš, ko si zdoma?

Vem, da ve.

Kaj ve? -Da ni nič resnega.

Da so smrklje. Ne ve podrobnosti.

Vsa čast.

Te zanima, tako sociološko,

ali ima, na primer, ona morda koga?

Ne zafrkavaj se s temi stvarmi. -A tako? -Ja.

Pusti evropske puhlice o svobodnem zakonu. Ni vse dovoljeno.

To torej ni dovoljeno? -Ne.

Bi bilo tebi prav, če bi se Vida s kom videvala?

Veš, kaj?

Moja mama

dela najboljši ajvar v vesolju.

Mi verjameš? -Na zdravje, prijatelj.

Na tvoje zdravje.

Veš, kako me zna spraviti iz tira. Ampak kaj hočem.

Vem, koliko dela ima s klubi in kavarno.

Res mu ni lahko. Veš, s kakšnimi kreteni dela.

A ne pritožujem se. Po njegovi zaslugi imamo vse, kar si želimo.

Ni tak kot Bane.

Nikoli se ne bi mogel nekam izseliti,

najti službo s super plačo.

Da bi plačeval stanovanje in to. Ni tako iznajdljiv.

Jaz sem plačala življenje in študij v Beogradu,

pa prvih pet let v Stockholmu. Našla sem mu prvo službo.

On je resno začel služiti pred dvema, tremi leti.

Kupil sem ga. -Kaj? -Panamera. Porscheja kabriolet.

Je tudi kabriolet?

Mira, ti ga je dal za en krog? -Potem bi zdaj na ulici jedli čevape,

ker bi odplačeval dolgove zaradi škode. -Kako si nesramen.

Ljubica, ta avto ni zate. Pa saj to ve.

Kaj pa ti voziš? -Megana.

Bravo, prva liga. Pravilna odločitev.

Majhen mestni avto, varčen, prva liga, bravo.

Vida, bi bila huda, če bi midva sedla v porsche in se peljala po mestu?

Hotel sem samo videti tvoj obraz. Hladna kot špricer, bravo.

Bi imela kaj proti? -Ne, ne bi.

Samo pazi, da ti ga ne bo Bane parkiral.

Se nisi pohvalil, kako si sedemkrat razbil avto na istem stojalu za rože?

Nisem pravil, Vida.

Veš, zakaj? -Zakaj?

Ker je veliko zanimivejših tem za pogovor. -Res? Katere? -Vse druge.

Bravo, bravo.

Odlično.

Ko smo že pri parkiranju. Sem pravil, kako se je tip zaletel v spomenik?

Ne. -Bili smo na neki naši računalniški konferenci.

Dve podjetji sta se potegovali za novi softver.

Rus ob enajstih dopoldne pride na sestanek mrtvo pijan.

Sestanek poteka, on pije naprej.

Pri kosilu še malo popije, potem pa nas povabi v vinoteko,

češ da moramo pokusiti neka vina. Reče, da bo sam vozil.

Pokličemo štiri taksije, on vozi, mi mu pa sledimo.

Prebijamo se skozi Pariz. Taksist pravi, da smo prispeli.

Rus se z BMW-jem sredi dneva zaleti v obelisk.

Izstopi bolj razbit od avta in kriči:

Kdo je sem postavil ta spomenik? Včeraj ga ni bilo!

Potem pa francoski taksist reče: Ne, ne, gospod ...

Je vse v redu? -Ja.

Bi prižgali?

Tudi jaz sem bil v redu.

Leta.

Ko sem spoznal, da bom znorel, sem si omislil psa.

Ostal sem brez službe.

Dobro, takrat sem pil.

Veliko sem pil.

Moja žena Zorica je vzela otroka in ga odpeljala v Avstralijo.

V Melbourne.

K neki sestrični, ki je še v življenju ni videla.

Jaz nisem imel denarja za morje,

ta pa ji je poslala vozovnici in vse. Super, naj gresta za en mesec,

naj se kopata in počitnikujeta.

A se nista vrnila, nikoli.

Niti enkrat.

Šele nekaj let pozneje sem dojel, da je bila v Avstraliji takrat zima.

Tam je vse obrnjeno, razumete? Ko je tu ... je tam ...

Preklete počitnice.

Nekega večera sem se od tod vračal domov.

V parku je prišel k meni.

Začel je hoditi za mano, vse do doma.

In je ostal, do konca.

Umrl mi je v naročju. Pred dvema mesecema.

Odtlej vsak večer prihajam sem in ga čakam.

Ampak ...

Čakaj, ne veš?

Naveličal se je in se je vrnil v Pirot. Zdaj živi na drevesu.

Me zafrkavaš? Debeli Jovan živi na drevesu?

Nora stvar. Ne vem, druži se s kačami.

Kako veliko pa je drevo, da zdrži debelega Jovana?

Vida, si se mogoče dobila s kakšnim fantom? -Ne.

Neke otroke sem vlekla s strehe tvojega porscheja.

Iti morava, oprostita. -Kaj pa je? -Dositej ima že tretji dan vročino.

Konstantin pravi, da ga spet boli glava. -Pa kaj, saj ne bo umrl.

Prosim te, deset minut mu ne morem pojasniti, kje je paracetamol.

Na Švedskem tudi rečejo paracetamol ali imajo svojo besedo? -Tudi.

Daj mir. -Natakar, račun.

Res mi je žal za ... -Ne boš vedno plačal ti.

Vedno ti plačaš, dovolj imam.

Račun na firmo. -Vedno ti plačaš. -Ti se samo sprosti, v redu je.

Lahko greva?

Kaj hočemo, morava iti.

Bosta vidva še ostala? -Še en viski bom. -Pametno.

Torej, stari ...

Adijo. -Se vidimo.

Žal mi je. -Veselilo me je. Pozdravi otroka. -Bom.

Se še vidimo, preden gresta? -Seveda. -Adijo.

Menda ne misliš resno?

Za viski ja.

Za srečanje ne.

Dež pada. -Kar naj.

Poklical bom taksi.

Čakaj. Počasi. Bo šlo?

Bo.

Malo mi je slabo. -Potem pa ne greva s taksijem. Pridi, pojdiva.

Saj ne bi prvič bruhal v taksiju. -Čakaj.

Sedi. -Nočem, mokro je.

Samo sedi. -Mokro je.

Pokličiva taksi. -Zakaj? Odlično nama gre.

Še trije padci, pa bova doma. -Ja.

Vida ...

Pridi.

Pridi.

Čakaj. Sedi sem.

Sedi tu. Čakaj.

Čakaj. Čakaj.

Usral si novo srajco.

Vse sem usral, Vida.

Vse sem usral.

Vse sem usral.

Usral ... Vse sem usral.

Vse sem usral.

Kako sva prišla do sem?

Peš.

Vida ... -Nikar, prosim, ne morem. -Ne, ne, saj ni to.

Avto sva pozabila na parkirišču. -Kaj češ.

Bova jutri.

Jutri bova.

Jaz se pa trudim, da te ne zbudim. -Že zdavnaj sem vstala.

Zakaj tako zgodaj? -Pakirala sem.

Kdaj imata let? -Ne skrbi, časa je dovolj.

Bane je šel ven, pravi, da bo jedel zunaj. Boš tudi ti?

Ni ti treba kuhati, mama.

Ni mi težko.

Ni treba, hvala.

Nada je dala veliko hrane. Daj, pojej kaj. -Bom, pozneje.

Si razmišljala, da bi pustila?

Koga? -Cigarete.

Bane je nehal.

Si ti razmišljala, da bi pustila žaro pri miru?

Zaradi tvojega zdravja pravim. -Jaz tudi zaradi tvojega.

To ni podobno. -Pa je.

Ni. -Seveda je. Misliš, da normalne ženske nosijo moževo žaro s sabo?

Je v soseski še kakšna žara razen očetove?

Do kdaj boš to prekleto žaro nosila s sabo?

Dokler ne bom mogla hoditi sama.

Kdaj bosta spet prišla?

Pred počitnicami?

Ne vem. Nič več ne vem.

Sta v redu? Kaj se dogaja?

V redu sva. Kdaj imaš rok?

Ah, daj mir.

Teta Sneža, najlepša hvala. -Ni za kaj. Pazita nase. -Bova.

Stric Mića ...

Vse je tu.

Dobro, greva. Drži se.

Oprosti, prosim te.

Vem, da si dolgo sama. -Pusti zdaj to.

Ne skrbi, imam prijatelje in brata.

Oglasi se in ko je treba, pride.

Pazi nase. -Oprosti.

Sporoči, ko prispeta.

Tudi jaz bom klicala.

Vedel sem, da se bo to zgodilo.

Ne vedo niti, kdaj bo letalo priletelo.

Jutri tako ne delaš. -Ni važno. Sovražim čakanje, saj veš.

Tale tip me je dodal. Se ga spomniš?

Ne.

Osvajal me je, ko sva se razšla. Nikoli nisva imela nič,

ampak bil je simpatičen, trudil se je.

Irena pravi, da se je ločil.

Kaj je smisel te zgodbe?

Naj bom ljubosumen?

Videla sem jo.

Kaj govoriš? Kaj si videla? -Ne govori, kot da nimam možganov.

To je samo punca, ki sem jo spoznal na IT-konferenci. -Ne zanima me.

Kdaj si mi mislil povedati? -Pa ti za psihologa? -Ne fukam z njim.

Dobro, zgodilo se je.

Preprosto se je zgodilo, mala se je zaljubila. -Pa ti? -Ne.

Ne vem.

Sploh nisem ljubosumna.

Veš, kako bolano je to? -Zato hodiš k psihologu? -Ne.

Tja sem hodila, preden sem izvedela zanjo.

Vida, to ni nič resnega.

Spoznal sem jo na konferenci. Enak poklic imava. Razumeva se.

Drugačna je, veliko zrelejša kot midva v njenih letih.

Mračna je. Razumem jo, potrebuje me. -Ne zanima me, kaj potrebuje.

O sebi govorim. Kako ne razumeš? -Razumem. Nočem govoriti o njej.

Ni vzrok, ampak posledica. -Česa? -Najinega razpada.

Sva razpadla? -Očitno.

Še vedno niso sporočili, kdaj bo letalo pristalo.

Jaz ne grem.

Kaj si rekel? -Slišala si me.

Ponovi. -Vida, prosim te. -Ne vem, kaj govoriš.

Dobro vem, kaj govorim. Ne grem v Stockholm, ostajam tu.

Boš živel z njo? -Ne bom.

S kom pa? -Sam. -Ti boš živel sam? -Jaz.

Sam boš vključil pralni stroj?

Naučil se bom.

Oprosti, kako si si zamislil vse to?

Kaj, Vida? -Kaj bova s stvarmi, z življenjem, z vsem?

Mare? -Prav gotovo ti ne bom vzel Mareta.

Kaj bova s stanovanjem? -Obdrži ga.

Kaj bom sama v tako velikem stanovanju? -Ga pa odpovej.

Računi, tvoja pošta ... -Vse lahko plačaš z mojega računa.

Kje boš delal?

Kolega iz Užica, Goran, je končal ETF malo pred mano.

Podjetje ima, najprej bom tam, potem bom pa videl.

Si se že pozanimal? -Nisem načrtoval tega.

Zanimal sem se, ker ne prenesem tistega mesta.

Kaj naj s stvarmi v stanovanju? -Prišel bom in bova uredila.

Avto imava na servisu. -Vzemi ga in ga vozi. -Nočem ga.

Nočem.

Nočem avta, nič nočem.

Trans Serbia Airlines najavlja odhod letala za Stockholm. Izhod A4.

Poklicali so na prijavo.

Naredimo to, kar je treba.

Lahko kaj pomagam? -Ne, bom sama.

Takole.

Drugi klic. Trans Serbia Airlines najavlja odhod letala za Stockholm.

Izhod A4.

Ne.

Vida, zamudila boš na letalo.

Ne, ne vem, ne vem ...

Ne vem, kaj je rekla. Rekla je, da je svetlejši ...

Ne, svetlejši je zate, temnejši pa ... Ne, obratno.

Tale je bil blažji.

Blažji je zame.

Vida, pusti zdaj ajvar. -Čakaj. -Pojdiva na prijavo.

Tako.

Ja, čakaj.

Pazi nase.

Ti tudi.

Zadnji poziv. Trans Serbia Airlines najavlja odhod letala za Stockholm.

Izhod A4.

Mojemu očetu Mariu, namesto izgubljene stave.

Prevod in priredba Gregor Lavrin