Original subtitles

www.titlovi.com

Za nama je še eno leto. Vedno bolj te ljubim.

Vse najboljše, dragi!

Več mesecev ne delam nič, ker čakam na ta trenutek,

njim pa dol visi. Leta gledališča,

da bi prišel sem in počel to sranje.

Zakaj potem to počneš? -To je moj poklic.

Kakšno vprašanje je to?

Spomladi 2007 sta se dva režiserja odločila posneti dokumentarec

o nestalnem igralskem delu.

Spremljala sta igralca in njegovo družino.

A stvari se niso odvijale, kot so pričakovali.

Očka je prišel!

Živjo, dragi.

Kako je šlo? -V redu.

Samo malo.

Živjo, barabica!

Dobra papica.

Je to zame? -Ja, vse najboljše!

Poglej si jo. Jaz bom pazila nanj.

Upajva, da bo očku všeč.

Za nama je še eno leto. Vedno bolj te ljubim.

Ljubim te.

Vse najboljše, dragi.

Lepo. Hvala.

Ni ti všeč. -Je.

Vse je tako lepo. Ti si vedno nad vsem navdušena.

Kaj to pomeni? -Nič.

Paolina bom dal spat, potem bova pa jedla.

Mišek moj!

Počakaj! -Kaj je?

Kako si pridna!

Našla sem samo zmrznjeno sipo.

Dobro je.

Malo je preslano.

Meni se ne zdi. -Malo...

Potem pa ne jej.

Vzemi karpačo in solato.

Lucia, grem.

Ker ti ni všeč rižota?

Ne hecam se. Že nekaj časa razmišljam o tem.

Samo za kak dan.

Vzeti si moram čas zase.

Mogoče bom spet začel pisati za gledališče.

Gledališče? -Ja.

Odkar se je rodil Paolino, nimava miru.

Vsa ta fikcija, policisti, zdravniki, gasilci.

Počutim se kot uslužbenec. Saj me razumeš.

Ste se to zmenili in se delate norca iz mene?

Ne.

Ne razumem te.

Pojdiva seksat in se jutri pogovoriva o tem.

Ne, rabim tišino.

Kam greš s to krtačko?

Pizda, kam greš s to krtačko?

Pa Paolo?

Ne delajva scen pred otrokom.

Drugič se bova pogovorila o tem. Adijo.

Ni to dokumentarec o delu za določen čas?

Je, ampak tudi vajina osebna kriza je del tega.

Njegova prijatelja sta. Nočem, da sta tu!

Ven!

Kaj pa zdaj?

DOBRO JUTRO, BOLEČINA

Giovanni!

Lucia naju je vrgla ven. Se lahko pogovoriš z njo?

Zdaj ni pravi trenutek.

Že, ampak ne moreš naju kar tako pustiti na cesti.

Da bi lahko posnela ta film,

sva prosila za finančno pomoč.

Jutri jo bom poklical. -Zdaj jo moraš poklicati.

Ne vidita, v kakšen stanju sem?

Koliko nočitev? -Ne vem.

Imava za 15.000 evrov dolgov, hišo sva dala v najem.

Vse je šlo po vodi. Kar ubil bi se!

Imava super material. Vse sva stavila na kocko.

Zdaj smo sredi ločitve. Ti boš spremljal njega.

S kamero? -Seveda. -Jaz sem tonski tehnik.

Samo dokler ne najdeva drugega snemalca.

Kakšno vezo ima to z začasnim delom?

Snemava film o njem. Kaj ima to z njo?

Pa še antipatična je!

Ni res.

Pogosto teži, ampak tudi ona dela za nedoločen čas.

Na RAI-u dela kot začasna montažerka.

Z najinega vidika je njuna kriza popolna.

Oba sta začasna.

Videla bova, kako bo njuna začasnost vpliva

na njuno družino.

Misliš? -Seveda!

To bo dokaz, da moraš biti v tej hitri družbi

okreten, svoboden in da čustvene zveze nimajo nobene vrednosti.

Hočeš reči, da nestalnost v službi

vpliva na nestalnost duše?

To je edini način, da zdržiš to negotovost.

Za zakon potrebuješ redno delovno mesto.

Si prepričan? -Ja.

Se ti ne zdi, da si preveč zafilozofiral?

To je bomba.

Veš, koliko prahu bova dvignila?

Živjo! Govorila sva z Giovannijem.

Rekel je, da se bo vrnil.

Seveda se bo. Vaju ne more pustiti na cedilu.

Kaj počneš?

Lepim vtičnice, da Paolino vanje ne bo vtikal prstkov.

Je to res potrebno?

Nista to Giovannijeva prijatelja?

Ko se bo videl,

bo vsaj dojel, kakšen kreten je.

Ne zmenite se zanju.

Živjo.

Odlično je! Kakšen prasec.

Poglejte torto.

Kar tako je odšel?

Rekel je, da nima več razloga, da bi se zbujal

in da mora spet začeti pisati za gledališče.

Boš kaj za pomiritev?

Oprosti, hormoni me dajejo. Malo jočem, malo se smejim.

Kaj se je zgodilo? Pred nekaj dnevi sta bila še tako ljubka.

Pa še ta dokumentarec.

Če kdo namerava koga zapustiti, ne razmišlja o dokumentarcu.

Igralec je. Očetovstvo je zanj odvečno.

Moški mislijo, da po rojstvu otroka

ne morejo več biti dečki.

Veliko moških otroke dojema kot svoje tekmece.

Eno leto ne spiš, komajda kaj seksaš,

nima časa niti zase.

Zakaj ga zagovarjaš? Ne more kar tako oditi.

Take stvari se dogajajo.

Neko žensko je mož zapustil dan po porodu.

Potem je tu še Sonia.

Mož jo je zapustil na dan premiere predstave,

na katero se je pripravljala dve leti. In to prek sms-a.

Ampak Giovanni ni tak. Ne poznate ga.

Ja, to je samo mala kriza,

samo išče tvojo pozornost.

Mogoče sem pa jaz kriva. -On je šel stran.

Moški so slabiči.

Ampak midva se močno ljubiva. Gotovo se bo vrnil.

Jasno je, da se ne bo vrnil.

Nekdo, ki kar tako odide...

Tega ji ne moremo takoj povedati.

Navaditi se mora.

Pa ti je le uspelo. Kako si? -Tako tako.

Kaj se je zgodilo? -Odšel sem od doma.

Kdaj?

Zaenkrat se ne bom vrnil.

Ne zajebavaj se! Ni še prepozno. Pozneje ti bo žal.

Pojdita na dopust. Malega odpeljita k staršem

in seksajta tri dni.

Kako je Lucia to sprejela? -Slabo.

Kaj boš pa zdaj? -Ne vem.

Grem na zrak. Takoj pridem.

Pridi nazaj. -Prav.

Nismo še končali. -Prav.

Imaš kak čik? -Ta je zadnji.

Lahko si ga razdeliva. -Hvala.

Kdo sta pa ta dva?

Snemata dokumentarec o meni.

Si slaven? -Pa kaj še!

Ne, to je dokumentarec o začasnih igralcih,

ki imajo smolo.

Potem lahko posnameta še mene. Po diplomi

moramo tri leta stažirati,

plačani pa smo manj kot bolničarji.

Ne vemo, ali nas bodo zaposlili.

Doktorica! -Otorinolaringologinja.

Veš, da sem bil že neštetokrat zdravnik.

Resno! Bil sem kirurg, fizioterapevt,

zdaj pa sem svetnik.

Naprej grem. Greš z mano? Mogoče brez njiju?

Raje ne. -Zakaj?

Jutri delam in zgodaj moram vstati.

Svetnik. Škoda.

Res nočeš, da ostanem? -Bolje, da greš.

Seveda sem se počutil krivega.

Ne vem, kaj se mi je zgodilo.

Kot bi se mi zavrtelo v glavi.

Kot bi se v meni nekaj zlomilo.

Nisem več mogel ostati tam.

Mislil sem na sina in nanjo,

pa tudi na to, kako nesrečen bi bil,

če bi ostal.

Moral sem poiskati življenje, ki mi odgovarja.

Ne morem zaspati, če me snemaš.

Prav. Lahko noč.

Lahko obdržim ključe od stanovanja?

Moram napolniti baterije.

Prav. -Hvala. Lahko noč.

Vedela sem, kaj se dogaja, ampak nisem si hotela priznati.

Kako nisem nič opazila?

Verjela sem, da je najina ljubezen edinstvena.

Samo z Giovannijem sem se počutila domače.

Tega občutka prej nisem poznala.

Rojstvo njegovega otroka je bila najbolj naravna stvar.

Nenadoma sva tudi midva postala bednika,

ki sem ji po rojstvu otroka

vse sfiži. Taka, ob katerih pomisliš:

Meni se kaj takega ne bo nikoli zgodilo.

Si spal tu? -Ja.

Včeraj sem moral toncu pustiti avto.

Te moti? -Ne.

Skuhal sem kavo. Boš malo?

Kako si?

Nič nisem spala.

Prosim? Ni se še vrnil. Mara, ne joči. Adijo.

Poglej, kako lepa skupina.

Igraj se z drugimi, mišek.

Če noče, ga ne bom pustila.

Ne vidite, da je prestrašen? Noče, da ga pustimo tu.

Prosim, ne vmešavaj se.

Gremo.

Grem.

Pogovoriva se.

Žal, ne morem. Imam vajo

za film o nogometaših.

Jaz sem Mario, režiser. Ti si gotovo Lucia.

Ja, danes je moj prvi dan.

Vem, zelo zamujaš.

Žal mi je. Imela sem težave v vrtcu.

Mogoče si nova v tem poslu in nekaterih stvari ne veš.

Material moraš pregledati pred mojim prihodom.

Že pet let sem montažerka.

Hočem, da se delo opravi, kot se spodobi,

zato jutri pridi prej

in material preglej pred mojim prihodom. Jasno?

Oprostite, moram se oglasiti.

Tosca, Greš lahko po Paolina v vrtec?

Bom šla pa jaz. Mogoče bom šla lahko prej domov.

Kakor hočeš.

Zakaj ste taki?

Dovolite, da preberem besedilo.

Oprosti, ampak mi delamo.

Jaz pa ne?

Ne grem, dokler ne dobim besedila.

V redu, pomiri se. Daj mu to. Izvoli.

Preljuba moja, še nikoli nisem spoznal

bolj dragocene osebe od vas.

Vsak dan brez vas je kot ječa.

Vsako jutro se zbujam z mislimi na vas.

Zadovoljen? -Ne, to je obupno.

Bi radi slišali pravo stvar?

Pazite! Pozdravljajo vas z mirom,

a s seboj nosijo plamen razdora

in nož, ki ločuje. Poskrbite, da ubogim ljudem

resnično prinašajo mir in slogo.

medtem ko sami ne priznavajo

nobenih zakonov, pravic in doktrin.

Pazite na njihov uspeh

in na tiste, ki branijo svoje prednike:

javno dobro množijo in krepijo ali ga tratijo,

delijo in goltajo. Nasvidenje.

Živjo, Sara. Mi posodiš malo masla?

Je vse v redu? Kako si shujšana.

Piero je odšel.

Ne morem verjeti. Tudi Giovanni je odšel.

Boš jedla z nama? -Prav.

Nihče več me ne bo tako ljubil

in si me tako želel.

Ker bo moral ljubiti zapuščeno žensko.

Zaman se trudim, da ne bi mislila na to.

Živjo.

Kako je šlo? -V redu.

Kontra kader!

Deset minut pavze.

Iščeš drugo stanovanje? -Ne.

Na agenciji so hoteli

številko stacionarnega telefona.

Kaj se dogaja? Pred tremi dnevi si nenadoma izginil,

zdaj pa že iščeš nov dom.

Ne morem biti ves čas v hotelu.

Pomiri se. Tudi meni je hudo. Zelo pogrešam Paolina.

Kaj pa mene?

Vem, da je z malim otrokom vse veliko težje. Oprosti.

Ampak če se že morava ločiti,

potem je bolje zdaj, da pozneje ne bo trpel.

Morava res iti narazen?

Zakaj tako misliš?

Dobro veš, da nama ni šlo.

Če bi bilo vse v redu, ne bi šel od doma.

Ne moreš kar tako oditi.

Že več mesecev me ni, pa sploh nisi opazila.

Kdaj si se začel pretvarjati, da si z nama?

Vem, da ti ni lahko, ampak nočeš me razumeti.

Ti si nor. Rabiš pomoč.

Skupaj imava otroka, ostati morava skupaj.

Ne sprašuj, ali te razumem. Nočem te razumeti.

Sveti Peter, na snemanje.

Peppe, kaj se dogaja?

Ne poznam ga več. Kako lahko kar tako odide?

Ne vem. Pripraviti se moram

na prizor z mučenjem.

Sveti Peter, povej svoj stavek.

Naš brat bo našel srečo,

ki mu je bila na zemlji prikrajšana.

Lucia je zelo jezna. -Povedal sem ji za ločitev.

Zdaj ni pravi čas.

Ločiti se takrat, ko snemaš dolgo nanizanko.

Ko imaš glavno vlogo. Koliko si delal lani?

Rabim novo energijo, občutek svobode.

Misliš vsakič začeti znova?

Ko dobiš otroka, se vse spremeni. Izgubiš željo.

Poskušam se zbrati.

Mogoče jo globoko v sebi ljubiš,

doživljaš pa jo kot sestro, ali še huje kot mamo.

Rekli ste en kup neumnosti.

Imam štiri otroke in moja žena bi se še enkrat poročila z mano.

Naporno je. Večino časa čakaš.

V tem poslu si zelo odvisen od drugih.

Mnogi misijo: Igralci imate super življenje.

V bistvu nas je veliko, dela pa je malo.

Potem dobiš otroka,

z njim pa občutek odgovornosti.

Ko napolniš 30 let, dojameš, da še nisi slaven.

Slaven. Kaj to sploh pomeni? Ne vem.

Živjo.

Oprosti, delala sem ponoči. -Vem. Prinesel sem ti rogljičke.

Lahko skuham kavo? -Seveda.

Kava je tam.

Posoda pa tudi.

Videl sem Lucio. Počutil sem se krivega.

Zjokal sem se, ona pa tudi.

Zakaj človek, ki nekoga zapusti,

nima pravice, da se...

Zakaj mi to govoriš?

Ne bom pametovala. Nisem tvoja sestra.

Zelo si mi všeč.

Tudi ti meni, zelo.

Ko sem te prvič videl, sem začutil nekaj močnega.

Če ne bi sledil temu občutku, bi bil to zločin.

Kaj je v tem slabega? -Odidi, prosim te.

Zakaj?

Ker končujem zvezo z nekim kirurgom,

ki ne bo zapustil žene in tega ne prenesem.

Strah me je. Ne morem več. Hvala.

Prav, odhajam.

Rada bi, da greš, obenem pa bi rada, da ostaneš.

Grem.

Kaj moraš narediti, ko ti reče,

da je nehal s tisto drugo? Jo moraš poklicati?

Ni ti vseeno zanjo, ampak spet ne toliko.

Odločiš se, da mu boš verjela.

Mogoče si utrujena, osamljena ali enostavno rabiš nekaj lepega.

Rabiš malo ljubezni.

Končno lahko zadihaš.

Vem, da sledi kaos,

ampak končno se počutim živega.

Giovanni se ne bo vrnil. -Ubožica.

Še vedno čaka, da se vrne.

Giovanni se obnaša kot tipičen potrošnik.

Takoj po prvem problemu ženo zavrže kot par čevljev.

Bolje je takoj končati, kot vleči probleme leta in leta.

Tako pač je.

Moj oče nas je zapustil, ko sem bil še majhen.

Zato obsojaš Giovannija.

Misliš, da so moji starši kaj boljši?

Skupaj sta bila celo življenje in se sovražila.

Božička sem v pismu prosil, naj se ločita.

Božička? -Kaj se smeješ? To je travma.

Smešno je.

Ko ostaneš sama z otrokom,

nimaš samo zlomljenega srca.

Življenje se ti obrne na glavo.

Naenkrat si sama, počutiš se kot ujetnica hiše,

otroka, svojih neuresničenih sanj.

Potem pa pomisliš,

kako svoboden je človek, ki te je zapustil.

Spi. Grem. Smo na vezi.

Zakaj mi nisi povedal, kako se počutiš?

Vedno sva se o vsem pogovarjala. Zakaj se tako obnašaš?

Kako? Oprosti.

Boš odnesel svoje stvari?

Ne, samo dve knjigi. Prebrati ju moram.

Kateri knjigi? -O boju proti zlorabi žensk.

Ne moreš biti tako oster do mene.

Poglej, na kolenih te prosim,

da se vrneš. Brez tebe bom umrla.

Zmeden sem, poiskat moram samega sebe.

Mislim, da je to pravično do mene,

pa tudi do vaju s Paolinom.

Vstani!

Imaš drugo? -Ne.

Ne gre za to. S tabo se nima smisla pogovarjati.

Kregal bi se z mano, da bi se počutil manj krivega.

Nočem se kregati. Čisto miren sem.

Želim si drugačno življenje.

Poglej ga. Zakaj ne more imeti normalne družine?

Ker bi se ves čas kregala. Poglej, kakšne scene delaš.

Kar pojdi. Če greš skozi ta vrata,

se ne boš nikoli več vrnil.

Ne moreš me prisiliti, da te ljubim,

niti da ostanem.

Nehaj.

Spusti me!

Še enkrat! -Ti si nor!

Nor sem nate. Vem, da mi ne verjameš.

Jaz sem nora.

Ljubim te.

Rekla sem ti, da mi tega ne smeš reči. Adijo.

Ljubica, počakaj!

Ne kliči me ljubica.

Še vedno lahko nehava.

Nehajva. S tem škoduješ meni, pa tudi njej.

Raje nehajva.

Luciji sem povedal za naju,

da bi rad vse doživljal s tabo

in da me osrečuješ. Zakaj bi te zapustil...

Si ji res povedal? -Ja.

Je to res? -Povedal sem ji.

Zakaj si rekel, da si ji povedal? Kreten! Usrane!

Ne bi se smela vmešavati. To je med mano in Lucijo.

Tabo in Lucijo? Samo izkoristil si me,

da bi zbral pogum in šel od doma.

Nočem te več videti.

Počakaj!

Nisem si mislila, da si tak kreten.

Nisem ji mogel povedati.

Ne bi mi pustila videvati otroka.

Počakaj! Res sem usrane,

ampak nisem je hotel prizadeti, ker je že tako na tleh.

Nočem te več videti! -Ljubim te, Michela!

Ljubim te. Pizda!

Dragi, lepo te je videti!

Kako si? -Dobro.

Oprosti, ampak sredi dela sem. Dober dan, gospa.

Me ne boš povabil na kavo? Potem se poroči kar z Erosom!

Ne, Marina!

Marina je šla in rekla, naj se poročim s tabo.

Prav ima, saj se nič ne vidiva.

Tudi midva se nič ne vidiva.

Ves čas sem s tistima dvema.

Zdaj sta šla tudi ona dva narazen. Veliko bolj sem užival,

ko sva snemala dokumentarec o navijačih.

Ves čas so naju tepli, ampak vsaj skupaj sva bila.

Nisem si mislila, da si tak kreten.

Spoznala sem jo, zato mi ne rabiš nič skrivati.

Ti si usrane in kreten. Vedela sem. Jebi se!

Giovanni ima drugo. Ubila ga bom.

Tokrat ga bom ubila. Verjela sem mu,

ko je rekel, da je v krizi.

Pizda!

To mi je podaril, ko se je rodil Paolino.

Zjokal se je od sreče.

Te pa mi je podaril po najinem prvem zmenku.

Za Lucio. Da bova skupaj prehodila del poti.

Ona pa mi je rekla:

Jaz sem ga samo sprejela in poslušala...

Kaj naj rečem jaz, ki imam z njim otroka?

Ne, Lucia, stoj!

Slabo mi je.

Tosca! Dihaj.

Dihaj. -Pomiri se.

Mara, tokrat se jaz slabo počutim.

Skuhala bom kamilico.

Spizdi s tem svojim dokumentarcem!

Lucia!

Dovolj! Tudi ti si delno odgovorna. Nisi svetnica.

Če se je zaljubil v drugo, nimaš kaj.

Vsega je enkrat konec.

Moral bi mi povedati, da nekaj ni v redu.

To bi morala rešiti skupaj.

Tako se to počne, ko nekoga ljubiš. Zelo sva se ljubila.

Zbudi se že enkrat!

Če je odšel na tak način, potem ni šlo za veliko ljubezen.

Ni res! -Je!

Če je on nor, ne pomeni,

da moraš njegovo norost nositi na svojih plečih.

Ne moreš ga ljubiti na silo. To bi ti samo škodilo.

Kako lahko to rečeš? Kakšna prijateljica pa si?

Kakšne prijateljice ste? Naslajate se nad vsem tem.

Ne kregajte se, prosim. Slabo se počutim.

Potem pa se poberi domov, bajsa!

Kaj? -Gremo domov! Ven!

Vse tri! Vi in vaše zgodbe o ljubezni!

Ven!

Če bo še kak problem, pokliči.

Imaš cigareto? -Izvoli.

Kaj je? -Ogabno.

Kadim samo, ko pijem, pijem pa samo, ko kadim.

Počakaj. Vrti se mi.

Rabiš svež zrak.

Pridi z mano. Greva ven.

Eros, ostani tu.

Kaj je? Pridi sem.

Pusti me.

Pusti me.

Ti si začela!

Pusti jo! -Kaj pa ti hočeš?

Mojbog, si v redu?

Lucia!

Pridi.

Tukaj bom spala. Lažje bo, če mi bo spet slabo.

Odnesel te bom v posteljo. Nasloni se.

Nikomur ne povej za to. Niti mojim prijateljicam ne.

Prav.

Eros, konec je.

Nataknili so nama lisice, midva pa nimava 80 evrov.

Potekli so nama vsi roki. Ne bova dobila niti centa.

Marina me je zapustila.

To ni reklama, ampak dokumentarec.

Veš, kdaj boš začel, ne pa kdaj boš končal.

Kaj hočeš?

V to sem vložil vse, kar imam.

Že mesec dni spim v avtu

in snemam tista dva, ki ves čas porivata.

Še sama ne vesta, kaj hočeta.

Zakaj vse to? Morala bi snemati film o začasnih igralcih,

ne pa o osamljenih in zmedenih 30-letnikih.

To tudi počneva.

Morala bi snemati film o človeku brez stalne službe,

s tremi otroki, ki dobi odpoved, ne pa o teh, ki se ločujejo.

Koga to zanima?

Ravno to počneva,

ampak na manj ekspliciten način.

Veliko manj ekspliciten, ker se nič ne razume!

Ni res! Snemava film o večnih otrocih,

ki igrajo, namesto da bi živeli. Giovanni je odšel,

ker je samo na ta način lahko dokazal svojo moškost.

Lucia je odtavala v svet poln osamljenih ljudi,

brez redne službe in občutka za skupnost.

Čaka samo še na ljubezen,

ki bo prišla in vse rešila.

Govoriš neumnosti!

Tudi v času mojega dedka so imeli moški druge.

Moraš mi verjeti. -Ti si neumen!

Odkar si nehal z Miriam... -Kaj ima ona s tem?

Ima! Poln kufer imam tega filma.

Kar sam snemaj to sranje!

Jebi se! -Ti se jebi!

Počakaj, ljubček.

Tu bi uporabil tank.

Kaj praviš? -Obup.

Ni ti všeč? Potem bova uporabila postopen prehod.

V službi sem. Kaj je?

Nihče me ne sme klicati,

ti pa še posebej ne.

Giovanni, ti si navaden usrane!

Oprosti, ampak družinske zadeve moraš pustiti doma.

Manjka nam še pet minut. Spet zamujamo.

Ti bi moral delati z robotom.

Zasipavaš me z delom,

ne pokažeš pa niti kančka solidarnosti.

Ti misliš samo na svoje probleme.

O kakšni solidarnosti govoriš,

če je svet v vojni?

Kaj pa ti veš? -Kaj vem?

Vem, da te bom odpustil, če boš tako nadaljevala.

Tudi tega, ki ves čas snema, imam že poln kufer.

Tudi midva delava.

Mario, lepo delaj. -Enako!

Seveda zaradi vsega tega delo trpi.

Nisi videl, kakšna sem bila?

Škoda, montaža mi je bila vedno všeč.

Vzameš vse koščke in iz njih sestaviš svet

po svojem okusu.

Pridi sem!

Ljubim te.

Eros! -Kaj je?

Oba z malim se slabo počutiva. Pelji naju v bolnico.

Nimam avta. Nataknili so mi lisice.

Bojim se, da bom imela infarkt. Me lahko pregledate?

Mi lahko naredite EKG?

Nič ni narobe z vami. Imate srce 7-letnice.

Ste prepričani? Zelo težko diham.

Oprostite, ne bi šla še domov.

Naju lahko vozite še za 30 evrov, prosim?

Kakor hočete, gospa.

Kaj hočeš? Delam. Kaj misliš?

To ni profesionalno. Potnico naj ti dam na telefon?

Kaj je s tabo?

Pozneje, ja. Adijo.

Kakšna skrb!

Živjo.

Kaj pa ti tu? -Pogrešal sem te.

Pobotal sem se z Marino. Spal sem pri mami.

Rekel sem si, da ladje ne smeš zapustiti,

niti takrat ko tone.

Kako konstruktivna misel.

Prinesel sem tvojo najljubšo pico.

Ne morem zdaj.

Pojej kaj. Čisto si shujšan. Vidim, da si spal v avtu.

Pokaži.

Pregledal sem ves material. Ne vidim več smisla.

Zmotil sem se. Vpletel sem te v zgodbo, ki nima smisla.

Ni časa za dvome. Dokončati jo morava.

Mislil sem, da mi je vse jasno, v bistvu pa nič ne razumem.

Tak sem kot najina glavna lika.

Čutim, kako se vrtijo v prazno.

Obračajo se kot nori, samo da si ne bi pogledali v dušo.

Najbolj žalostno pa je to, da so tako sami.

Poskušajo se odpreti, smehljati,

ampak niso več sposobni...

Ti nisi tak.

Sem. -Nisi.

Čudno pa je to, da bolj kot snemam,

bolj iščem sliko, ki bo vse povedala, potem pa se izgubim.

Vrnil sem se, pomagal ti bom.

Ne grem se več. Konec je.

Ne, dal sem ti dar, zaupal sem ti.

Ko smo že pri denarju, sneli nama bodo lisice. Izvoli.

Nisi me razumel.

Pravkar sem izvedela, da je poplavilo vrtec,

jaz pa moram v službo. Ga lahko pustim pri tebi?

Vstopi. Samo malo, na telefonu sem.

Če se ne vrneš, se bom ubila.

Preden se ubijem, bom zažgala stanovanje.

To pokopališče spominov, ki si mi ga pustil,

kot bi bil mrtev. Pogrešam te.

Nisem pijana. Vzela sem tabletko za spanje.

Hočeš, da umrem? Ti hočeš, da umrem!

Ga nisi hotela pustiti pri meni?

Ne, spodaj se bo igral z drugimi otroki.

Veselilo bi me, če bi mi Paolino delal družbo.

Si prepričana? -Ja, hvala.

Če bi me rad odpustil, me odpusti.

Vrtec je bil zaprt. Nisem vedela, kje naj ga pustim.

Kaj naj ti rečem? Včeraj sem dokončal reportažo.

Če bi komu kaj rekel, bi te odpustili.

Izčrpana si.

Zakaj ne greš na bolniško?

Samo v službi se dobro počutim.

Če jo izgubim...

Imaš srečo. Tudi jaz sem ločen, zato vem, kako je.

Res?

Hotel sem skočiti iz 5. nadstropja. Prišli so tudi gasilci.

Vsi so kričali: Ne skoči!

Misliš, da bi se res vrgel? Saj nisem nor.

Pri pogodbah za določen čas je problem razdelitev.

Na primer Lucia. Če pozabim na vse njene čustvene težave,

je super.

Čez tri mesece se bo njena pogodba iztekla.

Verjetno je ne bom več videl. Zelo mi je všeč.

Obiskat grem starega prijatelja.

To je moj bivši, zato bi šla rada sama gor.

Lahko samo skočim na stranišče?

Na hitro. Takoj bom šel, prisežem.

Prav.

Lucia tu, Francesco. Samo minutko.

Trudim se, pa nič. Čisto sem na tleh.

Si nora? Pa še dokumentarec?

Grem.

Kaj je?

Oprosti, ampak ne morem.

Pridi sem. -Oprosti.

Jaz nisem človek za pogovor o tem.

Giovannija sem sovražil.

Z Lucio sta imela vse, kar sem si želel.

Dom, otroke. Zdaj je že prepozno.

Škoda časa.

Vem, da sem smešna. Nisi bil nikoli zaljubljen?

Sem, ampak ne tako.

Živjo.

Oprosti za zamudo, ampak po kinu sva šla na večerjo.

S kom? -S sodelavcem.

Grem.

Kam greš? -Kaj te briga?

Kaj počneš? To je čudno...

Počakaj. Ne morem.

Zaradi druge imaš slabo vest, ker si z mano.

Kakšno slabo vest?

Oprosti, moram iti.

Vse sem poskusil, ampak zaman. Ti si kriva, da ne morem živeti tu.

Bodi ti tu s Paolom, pa boš videl, kako mi je.

Ne živciraj me. Ti si hotela otroka.

Ti pa ne? Pridi!

Zdi se mi nemogoče, da pustim Paoloa, ampak tako bo vsaj dojel,

kaj bo izgubil.

Nocoj ne morem priti. Paolo. Saj ga slišiš.

Nisem se vrnil sem.

Ne še ti, prosim te.

Poklical te bom.

Ne, mišek...

Kaj hočeš? -Kako to misliš?

Živčen si. Ni čudno, da mali joče.

Kaj naj naredim? -Pomiri se.

Pomirim naj se?

Ne. -Tako se bom pomiril.

Kaj počne očka?

Mišek, pridi sem.

Tako so se tudi oni podali na lov.

Vsi so tekli.

Po začetnem vzhičenju dojameš,

da ga ne moreš več kopati

in ga vsako noč spraviti spat.

Svojo srečo si postavil pred njegovo.

Tu ne moreš nič.

Moj sin mi pomeni vse na svetu. Otroci so pomembni.

Seveda so pomembni.

Bolj kot to, da me je prevaral,

me boli dejstvo, da mi je ukradel srečno materinstvo.

Tako ali tako je bilo težko zaradi službe, brez pomoči,

za povrh pa je še odšel.

Bila sem žalostna, živčna, sama. Vse to je vplivalo na mojega sina.

Ne moreš kar tako izginiti.

Paolino te potrebuje. Njegova mama si. Moraš se vrniti.

Vrnila sem bom samo, če poskusiva še enkrat.

Mogoče nama lahko pomaga psihiater.

Prav, poskusiva vse.

Ne more za vse kriviti mene!

Pustil si me, zdaj pa kriviš mene!

Ne, Giovanni!

Dovolj!

Če sem dobro razumela, se Maria počuti prevarano,

ker ste jo zapustili in ker za vse krivite njo.

Tako je!

Maria, sprijaznite se z dejstvom,

da noče več biti z vami.

Tako je.

Na njegovi strani ste!

Mislila sem, da naju boste poskusili združiti.

Bi bili z nekom, ki vas ne bi ljubil? -Mora me ljubiti.

Ime mi je Lucia.

Že pol ure me kličete Maria. Ime mi je Lucia.

Čestitam, vse si uničila.

Razmišljal sem, da bi se vrnil domov.

Ne, vrnil si se samo, da bi jaz ostala s Paolinom.

Kaj? -To je tvoj problem!

Kdo je rekel, da moram jaz plačevati za njegovo svobodo?

Niti o svoji sreči ne morem razmišljati,

kaj šele o tuji.

Odjebi! -Ti odjebi!

Nikoli več te nočem videti. Resno mislim.

Pa Paolino? -Prej bi mislil na to.

K meni sta prišla prepozno.

Ženske sanjajo o princu na belem konju, za moške pa ne vem.

Poskušajo sanjati, včasih jim uspe, drugič ne.

Oprostite. Hočem reči...

V Italiji je stopnja rodnosti ničta.

Zakaj?

Ker nas ves čas bombardirajo s slikami,

ki ustvarjajo iluzijo o sreči, ki je v bistvu nerealna.

Pogovoriva se. Počakaj.

Če nekoga zapustiš, ga ne moreš več videti.

Če nekoga zapustiš, ga ne moreš več videti.

Dovolj, saj nimate več kaj snemati. Konec je.

Lucia je vsaj tvegala. Poskusila je in spodletelo ji je.

Meni se zdi, da sem še vedo deklica.

Oziroma stara mladoletnica.

V bistvu si zelo želim otroka.

Bojim se, da ga bom dobila prepozno.

Kot tiste 40-letnice, ki se nekega dne zbudijo

in dojamejo, da niso nič dosegle.

Giovanni, kaj je?

Našel sem ga tu spodaj. Ga bomo dali Paolinu?

Dobro jutro!

Nimaš več kaj posneti.

Nimaš svojega življenja, punce?

Z Giorgiom sva se zadolžila, da bi lahko posnela ta film.

Hišo sva dala v najem in že dva meseca spiva v avtu.

Ne moreš naju pustiti na cedilu.

Zakaj jaz? Kaj imam jaz s to temo?

To je prihodnost.

Tukaj govorimo o službah,

ki niso realne.

Zato si večino časa brezposeln.

Nič nisem razumela, ampak v redu.

Dovolim, da ostaneš,

ampak samo zato ker se bojim samote.

Sranje! Konec kasete. Lahko to ponoviš?

Tisti zadnji del, ko si omenila samoto.

Začni!

Dovolim, da ostaneš,

ampak samo zato ker se bojim samote.

Pojdi ven iz kadra. -Je to to?

Končno je zaspal.

Nespečnost me ubija.

Kako veš, kdaj sem budna?

Imam zelo rahel spanec. Meni je to zelo pomembno.

Obstaja pesem z naslovom Dobro jutro, bolečina.

Govori o ženski, ki se pogovarja s svojo bolečino.

Moški jo je zapustil,

bolečina pa je ostala.

Zjutraj se zbudi

in reče: Nehaj me obsedati.

Moram ti jo zavrteti.

Včasih, ko te snemam,

ne razumem, zakaj si tako žalostna.

Jezna sem, ker ne govori resnice.

Pa kaj?

Rada bi, da Paolo ve, da je nastal iz velike ljubezni.

Dovolj, pusti ga. Oprosti.

Spat grem. Jutri moram v službo,

drugače me bodo res odpustili.

Ti snemaj svoj lepi neorealistični film.

Lahko noč!

Želim si, da bi bilo vse tako enostavno kot v reklamah,

kjer se imajo vsi radi, otroci rastejo.

Poskušam tako živeti,

potem pa pogledam okoli sebe in vidim zmešnjavo.

Morava se pogovoriti. Stvari niso nikoli črno-bele.

Tudi ti si delno odgovorna.

Nisem odšla kot ti.

Kot tat sredi noči. -Ni tako enostavno.

Ne spim.

Meni govoriš? Kaj hočeš? Kamilico?

Ti ona ni dovolj?

Si mislil, da lahko zapustiš družino, ne da bi kaj čutil?

Dobro veš, da sem bil v krizi.

Potem bi moral biti sam in razmišljati o meni in Paolu.

Ves čas ponavljaš, kako rabiš svobodo,

ampak ti ne moreš biti sam niti pet minut.

Ti si strup za ženske.

Ni res. Zaljubil sem se. Vem, da je grozno, ampak tako je.

Tudi vame si bil zaljubljen.

Če osebi ostaneta skupaj, ko gre kaj narobe,

po zaljubljenosti pride prava ljubezen.

Nikoli me nisi zares ljubil.

Tudi jaz razmišljam o teh stvareh.

Če je najina ljubezen res tako velika, potem se bom vrnil.

Hočeš, da te čakam?

Ne, samo iskren sem.

Pred nama bi morali biti srečni dnevi, se spomniš?

Obljubil si mi,

da me boš peljal v Pariz.

Vem, oprosti.

Zakaj si dovolil, da se vse to zgodi?

Iskal sem poezijo.

Jaz sem potepuh...

Kosilo!

Jaz sem potepuh...

Dragi? -Že grem!

Je že!

Naredila si polpete. Hvala!

Tudi v paru lahko trpiš.

Jaz svojega moža ne ljubim več,

ampak ne morem ga zapustiti. Verjetno zaradi posojila,

ki sva ga vzela skupaj.

Zaljubila sem se v drugega,

ki je, kako ironično, rešil moj zakon.

Piero se je vrnil. Pobotala sva se.

Hotela sem te prositi, če bi lahko čuvala Paolina.

Peljala ga bom k dedu in babici.

Krasna si!

Včasih si želim, da bi pozabil, kdo sem,

kako mi je ime, kako se pišem, svoj naslov.

Rad bi začel znova. Rad bi šel daleč stran.

Konec je! Razumeš?

Rad bi začel znova, nekje drugje, vedno bolj.

Pretrgal bom vezi, ki naju vežejo, odšel bom.

Jaz sem potepuh. Sem moški, ki bi rad samo živel.

Ko te pogledam, me začne dušiti. Hočem stran.

Pljuj me, tepi me, reci, da se nor, ampak ne ljubim te več.

Naj se počutim krivega? Naj se tepem po glavi?

Ne, ker jaz sem potepuh!

Kje je ta poezija?

Super predstava!

Ne morete uničevati gledališča! -Pustite me!

Pustite me!

Ubožica.

Si v redu?

Po vsem tistem on napiše to sranje!

Prosim, dragi? Kmalu pridem.

Ne, gremo plesat!

V bližini je krasen afriški lokal.

Ne morem.

Malo se moramo pozabavati.

Smejale se mu bomo v obraz.

Se priporočam!

Ta je še vedno tu?

Nisi nikoli utrujen? -Saj nismo tako zanimive.

Po tem filmu nočem videti nikogar več.

Kakšen vtis si dobil o nas?

Vedno ste z moškimi, ki zbežijo od vas

in vam dajejo občutek manjvrednosti.

Tip ni neumen. -Ni! Intervjuvaj nas!

Pri meni sreča sproži melanholijo.

Ti pokažem joške?

Odkar sem noseča, še nisem šla ven.

Mož pravi, da noče več seksati z mano,

ker se boji, da naju bo otrok slišal.

Rada bi se vam zahvalila.

Zapustila bom moža in ljubimca

ter se posvetila sebi.

Ne bom več sužnja denarja.

Dragi, pred lokalom sem.

Dovolj! Neznosna ste. To je že desetič.

Da ne pozabim...

Pred nekaj dnevi sem na dojki otipala bulo.

Nisem našla nikogar,

ki bi šel z mano na pregled.

Zakaj nam nisi nič rekla? -Ste se videle?

Lažen preplah je bil, samo mastektomija.

Kaj? -Ne, mastopatija.

Voda mi je odtekla!

Rodili bi morala v vodi v Poggibonsiju!

Morala boš roditi tu.

Ne zafrkavajte me. Strah me je. Moj mož gre!

Poklicala vas bom iz bolnice!

Pozabila je mobitel.

Mi daš ljubčka? Na kaj si pomislila?

Ne vem, kdaj me je nazadnje

poljubil nekdo, ki me ima res rad.

Pa Paolino? -Pri babici in dedku je.

Potem pa lahko noč. -Počakaj, nekaj ti bom zavrtela.

Kaj je to?

Zapleši z mano. -Moram snemati.

Počakaj. -Kaj počneš?

Lucia, pozno je.

Bolje, da greš spat.

Lahko noč!

Oblekla bova čisto majčko.

Snemanje se bo moralo enkrat končati.

Svoje življenje hočem nazaj. -Ja.

Ne bodi užaljen. -Saj nisem.

Ko je dovolj, je dovolj.

Ne vidim več smisla.

Kako ne?

Mogoče sem pa jaz tako zabit, da ga ne vidim.

Potem lahko snemava v neskončnost.

Samo še par dni.

Kmalu bo zaslišanje na sodišču.

In Lucijin rojstni dan.

Imava 350 ur materiala, ti pa bi snemal Lucijin rojstni dan.

Samo če se projektu posvetiš do konca,

lahko nekaj razumeš.

Imava več milijonov prizorov.

Če nima pravega sporočila,

nima smisla, da snemava nove prizore.

Vzeti si moraš čas in se zadevi posvetiti. Kot v ljubezni.

To postaja bolno!

Bom šel pa sam naprej. Meni je to zelo pomembno.

Nekaj me zanima.

Pa ja nisi... -Ne.

Kaj je?

S tabo bom še en teden. -Cel teden?

Potem se boš moral znajti sam.

Nekaj bi te rad vprašal.

Danes imam rojstni dan...

Vse najboljše. -Hvala.

Bi šla z mano na pijačo?

Nocoj nimam časa. -Pa drugič.

Boš sam za rojstni dan?

Pozabil sem že, da imam rojstni dan.

Ga imaš ali ne?

Ne, ampak ko sem se spomnil, da boš sama doma

in da nimaš kaj jesti, sem te hotel povabiti na večerjo.

Pa drugič. Kar tako sem te vprašal.

Hvala. -Ni za kaj!

Kaj je?

Vprašala sem te, kaj je. -Nič.

Dobil sem pismo od odvetnika

glede ločitve. Hudo mi je.

Skupaj sva bila tri leta, ne samo en dan.

Rekla sem ti, da si se prenaglil.

Že več mesecev se počutiš krivega.

Če bi se rad vrnil k njima, potem pojdi takoj.

Vrni se, ko boš dojel, kaj hočeš.

Če hočeš mene, prav, če ne pa adijo.

Ta vikend bom pri starših.

Če je najina ljubezen močna, bo to zdržala.

Zakaj se smejiš? -Oprosti.

Grem na žur. Adijo.

Kaj pa ti tu? -Bil sem na žuru.

Pa ti? -Tudi.

Paolino? -Z varuško je.

Si pila?

Pelji za mano.

Tu živim. Pridi.

To ni dobra ideja. -Ja.

Eros, pusti naju. Kaseto kar vrzi stran.

To je Lucia!

Žal mi je za vse. Vse je tako žalostno.

Rada te imam. -Tudi jaz tebe.

Ne bodi tak. -Oprosti.

Vse bo še v redu, obljubim.

Nisem jaz kriva, kajne? -Nihče ni kriv.

Bila sva preveč krhka.

Zamudila sva veliko priložnost.

Zakaj si tako vesela? -Kaj te briga.

Seveda me, saj že več mesecev poslušam tvoj jok,

slabo voljo, potem pa greš z njim v posteljo.

Si nora?

Možno, ampak rabila sva ta zadnji krog.

To ni vrtiljak!

Se ti ne zdi, da malo pretiravaš?

Ne prenašam, da počneš take neumnosti!

Zakaj jaz? Kaj sem ti...

Spusti jo!

Zakaj? -Zakaj?

Gledam in snemam te že več mesecev.

Izmislil sem si to zgodbo o začasnih službah,

ki se mi zdaj zdi smešna. Ampak vse to sem naredil,

samo zato da sem lahko s tabo.

Vse vem o tebi, vem, kako zjutraj gledaš svojega sina,

kako se namrščiš, ko delaš.

Vse mi je všeč na tebi, tvoj glas, tvoj smeh,

celo tvoj jok. Ljubim te.

Vem, da misliš,

da sem nek ponoreli angel varuh,

ampak ljubim te in želim si te.

Ne morem živeti brez tebe.

Torej?

Ne, no! Nič več ne razumem.

Še vidva?

Počakaj. -Nehaj.

Živjo. Paolo?

Vse je v redu. Spi. Koliko je ura?

Pripravila bom zajtrk. -Skuhaj kavico.

Nimam mleka.

Sposodila si ga bom od Sare.

Veš, koliko je ura? -Ona nikoli ne spi.

Gotovo spi.

Nekaj gori. Mojbog!

Kaj je?

Sara!

Mojbog, kaj pa zdaj?

Sara, zbudi se!

Moja prijateljica se ne počuti dobro.

Napolni! Odmakni se!

Kaj se je zgodilo? -Zastoj srca.

Kaj boste naredili?

Naredili smo, kar je bilo v naših močeh.

Ljubica!

Pogrešal sem te. -Tudi jaz tebe.

Izvoli. -Hvala!

Nekaj ti moram povedati. -Povej.

Noseča sem. -Ljubica, to je super!

Erosov in Giorgev film so objavili na spletu.

Imel je več milijonov ogledov.

Razglasili so ga za najboljši neobjavljeni film leta 2008.

MEDIATRANSLATIONS

Preuzeto sa www.titlovi.com