Original subtitles

Odhajamo ali bomo ostali?

Kam greš? -V središče mesta.

Središče je veliko. Natančneje?

Na ulico Octaviana Goge. -Poznam jo. Nekdanja Teobašovska.

Prav. Daj mi 50 levov in vozil se boš kot kralj.

Se lahko vmes ustaviva, da bom zamenjal denar?

Jasno! Pridi.

SVET JE ČUDOVIT

Kaj bi rad zamenjal? Evre? Povej, dečko.

Ne, dolarje. -Dolarje? In od kod prihajaš z dolarji?

Iz Bostona. -Iz Bosne?

Ne, iz Bostona. -Kje, hudiča, je to?

Mesto v Ameriki je. -V Ameriki, poglej, no.

Kaj tam počnejo? Igrajo košarko, nogomet, hokej?

Igrajo bejzbol. -A, bejzbol.

Je to njihov narodni šport?

Povej mi nekaj. Po koliko tam prodajajo koper?

Ne vem, nisem ga videl. -Kaj? Gotovo ga tudi tam jedo!

Jebi se! Prekleti važiči.

Povsod sami idioti. In vsi imajo drage avte.

Vozijo se po mestu in počnejo, kar se jim zljubi.

Država je polna bedakov! Nikogar ni, ki bi naredil red.

V ameriških filmih sem videl, da jih tam kar ustrelijo iz hiše ali avta.

Pride policaj, barabe dvignejo roke in z njimi je konec.

Pri nas pa so policaji idioti in ljudje nori.

Mojbog.

Si?

Izvolite.

Upam, da te niso oskubli. -Mislim, da ne.

Previdno. Ne bom se vračal.

In kaj počneš v Bostonu? Delaš, študiraš?

Oboje.

Za veliko noč si prišel obiskat sorodnike. Mamo in očeta. Lepo.

Mama je v Italiji. Tam dela. Videla se bova samo v soboto.

Takšno je pač življenje. Se zgodi.

Koliko je ura?

Dve do šestih.

Katerega smo? -Torek, sedmega.

Torej, sedmi april.

Dela?

Halo?

Živjo, ljubica.

Jaz sem.

Pravkar sem prispel.

Ja.

V redu sem.

Samo malo.

Poslušaj, Liz, vsak trenutek naju lahko prekine. Si si zapisala telefonsko?

Ja.

3-2-1-8. Ja, srček.

Po predavanjih pojdi na skype. Rad bi te videl. Prav?

Kaj pa vem. Po polnoči.

Nisem tako utrujen, da ne bi mogel prekiniti svoji kodrolasi ljubici.

Ja. Veš da.

Prav.

Rad te imam.

Pozneje se vidiva na skypu.

Vseeno mi je. Na skype pridem mrtev ali živ.

Adijo. Tudi jaz tebe.

Močno te pogrešam.

Liz?

Priden. Vidim, da dobro govoriš angleško. Je bila to tvoja punca?

Ja. -Kako ji je ime?

Elizabeth. Elizabe... Kot pri nas Liza, kaj?

Mi rečemo Lizabeta ali Elizaveta.

Je Američanka?

Ja. Ampak prihaja iz Dominikanske republike.

Je temnejše polti? -Niti ne. Malo pa res.

Mulatka je. -Pri nas bi rekli, da je temnopolta.

Dominikanska republika, Moldavija ... Ko si mlad, ne veš, kam te bo nesla pot.

Petrica, si ti? -Jaz sem, teta Zinica.

Dober večer. -Dober večer in dobrodošel!

Postal si pravi moški. Naj te poljubim. -Ne premočno.

Tvoja mama je vprašala, ali si prispel. Poklicala te bo jutri zjutraj.

Vstopi. Boš malo juhe? -Ne, hvala. Jedel sem že na letalu.

Vem, samo sendviče. Jaz pa imam slastno gobovo juho.

Teta, hvala, ampak zelo utrujen sem. -Pa vsaj čaj in kutinov džem.

Obljubim, da pridem na čaj jutri zjutraj. -Velja, jutri zjutraj.

Zdaj pa mi prosim daj ključe, in ne bom te več motil. -Prav.

Hvala.

Zaliti moraš lončnico v kuhinji in priklopiti hladilnik.

In glej, da se naspiš. Jutri bom čakala, da prideš na čaj.

Prav. -Z džemom.

Pridem. Teta Zinica, kako je tam z napeljavo?

Ljubček, vse je plačano. Imaš vodo, plin in luč. Vse, kar potrebuješ.

Pa internet? -Ja. Kar brez skrbi.

Odpočij se, rdeče oči imaš. -Hvala.

Jutri te bom čakala. -Lep večer želim.

Enako.

Dober večer.

Clavdia Iakovlevna, dober večer. Tukaj Petru.

Petru. Z vašim vnukom sva bila sošolca. S Slavicom.

Ja, v srednji šoli.

Ja, tisti z rdečimi ušesi.

Ja, zdaj študiram v Ameriki, ampak imam počitnice

in prišel sem domov. V Moldaviji sem.

Dobro, hvala.

Clavdia, je Slavic doma?

Ne? Kje pa je?

Vam ni povedal, s kom?

Clavdia, sploh ne vem, kako naj vam to razložim.

Posodil sem mu svoj zaslon.

Del računalnika je. Mislim, da mi ga ni vrnil,

doma ga ne najdem.

Bi pogledali, ali je tam?

Kako lahko to urediva? Takoj ga potrebujem.

Z nekom moram govoriti prek interneta, zato ga potrebujem.

Veste, ne bi vas rad užalil ...

Lahko sam pridem pogledat?

Če ne bom preveč v nadlego.

Seveda, le kako bi pozabil.

Kdo je? -Jaz sem. Petru.

Vstopi. -Dober večer, Clavdia Iakovlevna.

Dober večer. Kaj se je zgodilo s tvojimi ušesi? Bila so rdeča.

Saj so še vedno.

Clavdia Iakovlevna, nočem biti v napoto. Kje je zaslon?

Ne vem. Mislim, da je v Slavicovi sobi.

Nikar se ne sezuvaj, prosim.

Si se že.

Si našel?

Ne, ne vidim ga.

Pa tisti na mizi?

Ne, prenosni računalnik je, jaz pa potrebujem zaslon.

Malce večji je. Kot majhen televizor.

Potem pa poglejva na balkon.

Tam ima svoje reči. Pridi.

Kot tale je.

Prižgi luč. Tukaj je.

Kar išči, ga boš že našel.

Je Slavic klical?

Veš, Slavic se je precej spremenil.

Pride domov in gre naravnost v sobo. Predvaja glasbo in pripelje prijatelje.

Z menoj ne govori pogosto. Že dva dni ne vem, kje je.

Si našel?

Ja, tukaj je. -Tako je.

Našel sem ga. Skrit je bil za škatlami.

Kar vzemi ga. -Vse bom vrnil na svoje mesto,

razen zaslona. Vzel ga bom s seboj.

Težek je. Kako ga boš sam nesel?

Ni tako težek, pa tudi daleč nimam. -Boš poklical taksi?

Ne, ne skrbite.

Če bom zelo utrujen, ga bom res. Bom še videl.

Zdaj pa imaš, ker si se prej sezul.

Ko se bo Slavic vrnil domov, mu prosim recite, naj me pokliče.

Prav, ampak raje ga sam pokliči, saj ne vem, kdaj bo prišel.

Če bo doma, ga bom že priklical.

Na mobilnik se ne oglaša.

Ja, tak pač je.

Prav, hvala. -Vse najlepše in lahko noč.

Lepo vas je bilo spet videti. Adijo. -Lahko noč, adijo.

Dober večer, dame in gospodje. Spremljate poročila Mesager.

Črn dan je v zgodovini Moldavije. V središču prestolnice vlada kaos.

Več tisoč protestnikov je napadlo parlament in predsedniško palačo.

Predvsem mladim, starim od 15 do 19 let,

je uspelo vdreti v parlament in razdejati notranjost.

Sejna soba je skoraj popolnoma uničena, tako kot tudi večina pisarn.

V stavbi so zanetili požar.

Protestniki so skozi okna metali računalnike in pohištvo ter uničevali uradne dokumente.

Jebi se!

Teci, teci!

Stoj. Poglej ga! -Poglej ga, pedra, kako nesramno gleda.

Umiri se, sem rekel.

Glej v tla.

Glej v tla. Dlani za glavo.

Pri semaforju navzgor ali navzdol?

Pri semaforju navzdol. Tam je stojnica z živili, ne moreš je spregledati.

Razumem, šef.

Za stojnico vozi naprej.

Koliko prostih sedežev imaš v kombiju?

Nič.

Dobro, prispel sem.

Ena, dve, tri, štiri, pet, šest ...

Sedem.

V redu, šef.

Odlično.

Tišina. Dlani za glavo.

Kdaj prideš? -Glej v tla. Tako.

Pohiti. -Noge narazen, sem rekel.

Roke gor. Glavo dol.

Roke za glavo.

Vidim te. Zdaj vozi naravnost.

Me vidiš? -Glej navzdol, sem rekel.

Iščeš pustolovščino, kaj?

Še, še. -Ne premikaj se.

Me vidiš?

Glej mojo roko. -Glavo dol!

Dovolj.

Fantje, natovorite jih.

Dajmo, najprej punce. Hitro, hitro.

Ti tudi. Hodi!

Kam, šef? -Kar v središče mesta, se bodo že znašli.

Tja sem peljal že dvakrat. Polno je.

Potem pa ne vem, kam. Na Budurinovo 16.

Glavo dol! Gor, gor, natovorite jih.

Tišina, jebenti! Hodi.

Vstani. -Kaj se dogaja?

Kaj se dogaja? -Kaj se dogaja?

Tišina! Glavo dol.

Še tega odpelji.

Vstani! Dajmo.

Glavo dol.

Šef, na 16? -Ja, na Budurinovo.