Original subtitles

Kolumbijske revolucionarne oborožene sile (FARC)

so najštevilčnejša latinskoameriška gverila.

Nastala je leta 1964 kot oboroženi del Komunistične partije.

Nastanjeni so v vaseh in borijo se proti vladi.

Imeli naj bi 10000 pripadnikov.

30 odstotkov je na silo pridobljenih mladoletnikov.

Od svojega nastanka se FARC proti vladi bori

s terorističnimi akcijami.

S pehotnimi minami, pobijanjem civilistov,

ugrabitvami politikov, napadi z bombami in plinom.

Posledica so številne žrtve in štirje milijoni izseljenih.

Med letoma 1998 in 2001 je vlada demilitarizirala

tako imenovano območje razdvojitve kot del mirovnega procesa,

FARC pa je svoje zakone uvedel na območju, velikem 40000 km2.

Proces je splaval po vodi, gverilska vojska pa se je okrepila

in postala vodilna na področju trgovine z mamili,

posla, ki jim vsako leto prinese petsto milijonov dolarjev.

Film je posnet po resničnih dogodkih.

Kdo sem? Tu ni nobene skrivnosti.

Odšel sem v pragozd, da bi obogatel,

našel pa sem samo lakoto, nasilje in bolezni.

Več mesecev nisem nikogar videl.

Dolgo sem hodil do najbližje vasi

s pištolo in osmimi naboji. In vsi so me spoštovali.

Vojaki, gverilci, pripadniki paravojaških enot. Vsi.

Nihče ni vedel, kdo sem.

Tam sem bil tri leta in samo stradal sem.

Toda spoznal sem svojo ženo … Liliano.

Predstavljajte si. Mladi človek …

Govori s sabo, da ne bi ponorel,

naenkrat pa zagleda tako lepotico … Golo …

S črnimi lasmi do pasu …

Z očmi, bistrimi kot deževnica …

Imela je samo 15 let, jaz pa 25.

Povedal vam bom nekaj, česar nisem še nikomur. Ujel sem jo z lasom.

Prav ste slišali. Upirala se je kot žrebiček, a sem jo ujel.

Tam je vse drugače.

Če moški hoče žensko, jo mora ujeti.

Zaljubil sem se v Liliano in jo ujel.

Od takrat sva bila nerazdružljiva.

Zato vas prosim, da me izpustite.

Povedal vam bom vse, kar vem. Vse, vse …

Prosim pa vas, da mi dopustite, da se vrnem k družini.

OPERACIJA E

Ne, ne, ne … Ne, prosim.

Me boste pustili umreti?

Nehajte!

Prosim vas. Pomagajte mi!

Pomagajte! Nehajte …

Prosim.

Ne … Kaj bo storil? Ne, ne, ne!

Ne!

Nočem … Moj otrok … Kaj bo storil?

Ne! Kaj bo storil, mojbog? Ne, nehajte, prosim. Ne!

Hitro!

Hitro!

Gremo! V zavetje! Gremo!

Pazi nase!

Hitro!

Pragozd El Guaviare, januar 2005

Noter! Gremo noter, otroci!

Dober dan. –Dober dan.

Živi tukaj zeliščar?

Pravijo, da živi v tistem vogalu.

Dober dan. Ste zeliščar?

Dober dan, fantje.

Sem Jorge Crisanto Gómez Tovar, glava družine.

Poveljnik Jerónimo, sedma fronta.

Res ste daleč. –Ja.

Rekli so, da je g. Ramoncito najboljši krajevni zeliščar.

Koga ste pripeljali? Otroka?

Gori od vročine. Velike pike ima in zlomljeno roko.

Poveljnik. Malega peljite v bolnišnico,

da ga pregledajo pravi zdravniki.

Stari ne ve ničesar o ljudski medicini?

Ve, vendar ni mazila

za zlomljeno roko. Pa tudi stari ni več tak, kot je bil.

Odkar so mu paravojaške enote pobile vse sorodnike,

ni čisto pri sebi.

Ne moremo skrbeti za otroka.

Prevzemite ga, dokler ne okreva.

Zakaj ne more iz pragozda? –To ni vaša stvar!

Kako? Umrl bo. –Ni vaša stvar!

Poveljnik, imam pet otrok, ženo, dedka …

To je veliko ust. Ne morem prevzeti še enega.

Tu so plenice in mleko v prahu.

Jutri prinesemo hrano in zdravila.

Potrudite se, da stari ozdravi otroka.

Odgovarjali boste s svojim življenjem in življenjem svojih otrok.

In? Kako mu je ime?

Mi ga kličemo Pegui,

po lutki s televizije.

Pegui … Z veni butasto.

Presneto …

Čakaj, Crisanto …

Čakaj …

Mama, zaradi Peguija ne morem zaspati.

Mama! Tudi Elvira ne more.

Kakšen oče.

… v drugem polčasu … Vejica.

Igra je živahnejša. Pika.

Igra je živahnejša. Pika.

Ekipa iz Medellina …

Ekipa iz Medellina … Prišla je iz garderobe …

Gremo!

Pridi!

Gor, gor, hitro!

Poveljnica, kaj je bilo? Več mesecev vas čakam.

Vojaki so nam dali veliko dela, nismo imeli časa.

Fant potrebuje zdravila, a nam ne dovolijo ven.

Če ne gre, ne gre. Kje je Juan David? Kako je?

Juan David? Ni bil Pegui?

Ne, mora biti Juan David po očetu.

Ja, seveda, da se ga bodo spominjali.

Odnesite ga mami. –Ne, ne, ne.

Storili smo, kar smo lahko. –Ne moremo.

Poslala vam bom zdravila!

Za zdaj naj bo pri vas.

Marquitos … Podaj.

Očka, očka … –Kaj je, sin?

Peguiju je slabše. –Kaj je rekla mama?

Da kaka in nenehno joka.

Pa dedek? –Odšel je v hribe po rastline.

Taborišče prve fronte FARC

Hitro! Gremo! Hitro! Gor!

Kaj je, Crisanto?

Gdč. Lina. Kako gre? Potrebujem poveljnika.

Gremo! Hitro!

Kaj se dogaja? Gremo, hitro!

Gremo, fantje! Gremo, gremo!

Ne znojite se! Gremo, gremo!

Gremo, gremo.

Kaj je? Ste se pridružili?

V tovarni viskija me niso spoštovali.

Tu dobro plačajo, spim pa, s komer hočem.

Dovolj, dovolj. Hitro, gremo!

Gremo, gremo! Počasni ste!

Fant, gremo, gremo!

Hitreje, hitreje!

Gremo, kolegi. Kaj je?

… dobili boste rezultate … Srečanja.

Danes ni dan za nakupe.

Vem, poveljnik. Hvala, da ste me sprejeli.

Denar potrebujem. In potreboval bi dovoljenje.

Dovoljenje za?

Da v El Retorno nesem fanta,

ki so mi ga prepustili kolegi s sedme fronte.

V El Retorno? Nemogoče.

To je vas zunaj zavarovanega območja. Tja je prepovedano iti.

Zelo slabo je videti. Vročina, driska …

Zlomljena roka. Slabo je.

Ne.

Paravojaške enote prežijo. Pobili so nekaj kmetov.

Dokler jih ne pobijemo, ni dovoljenja.

Mali bi lahko umrl.

Dajte mi malo kinina ali zdravila proti vročini.

Plačal vam bom.

To, kar imam, je za moje ljudi.

S sedme fronte so sporočili, da je zanje zelo pomemben.

Tu poveljuje prva fronta. O nobenem otroku nič ne vemo.

Hvala, poveljnik.

Kaj je, ljubica?

Ne diha. Spal je in ko sem šla ponj …

Ne, ne, ne …

Pegui … Pegui?

Ne premika se. –Umrl je.

Presneto.

Umiri se, ljubica.

Umiri se. Govoril bom z njimi.

Pojasnil jim bom.

Fant mi je umrl.

Umrl je.

Živel bo.

Pegui … Pegui, kaj je?

Prijatelj …

Stoj!

Poveljnik! Fanta peljeva v zdravstveni dom.

Reka je zaradi sovražnikov zaprta.

Vrnite se, če nimate prepustnice.

Umrl bo.

Vrnite se! –Umira, poveljnik.

Rekel sem, da se vrnite.

Crisanto!

Crisanto!

Crisanto! Otroka!

Kaj je bilo?

Gverilci so odpeljali Roberta in Marquitosa.

Pesjani! Pojdi domov, pripeljal ju bom.

Ne, s tabo grem! –Pojdi domov, Liliana!

Vse pripravi za pobeg.

Fantje, dobrodošli!

Od zdaj niste prijatelji ali karkoli drugega.

Kolegi ste! Kako se boste zdaj klicali?

Kolegi! –Glasneje.

Kolegi! –Odlično.

Začnimo z ukazi. Kaj to pomeni?

Z urjenjem! Začnimo z razstavljanjem puške.

Ne veš, da lahko kadarkoli prideš?

Prišel sem samo po svoja fanta.

Odšla bosta z vsemi … Po urjenju.

Premlada sta za vojsko.

Poveljnik, kot lutki sta.

Vojakom se bosta zdela odrasla, ko ju bodo prišli ubit.

Rekel sem, da ne hodite ven.

Če me spet ne boste poslušali, otrok ne bo nazaj domov.

Spet.

Poveljnik, z vami sem.

Pazim na fanta, ki ste ga pripeljali.

Če boste pripeljali še tri, bom tudi nanje.

Prosim vas le, da izpustite moja sinova.

Odlično. Odpeljite ju.

Ob desno nogo. Ob!

Roke naprej … Tako!

Fanta, gremo. –Tišina!

Živel FARC!

Živela narodna vojska, presneto!

Živela!

Živel FARC! –Živela Kolumbija!

"Gverilci FARC z narodom bodo zmagali

za domovino, zemljo in kruh.

Gverilci FARC, združili se bodo

in za svobodo poskrbeli.

Gverilci FARC z narodom bodo zmagali

za domovino, zemljo in kruh." Hodita!

"Gverilci FARC, združili se bodo

in za svobodo poskrbeli."

Otroka! Kako sta? V redu?

Gremo k sedmi fronti. –V hišo! Prosim?

Poveljnik bi me rad odstranil.

Če ne bi bilo otrok, bi to storil tam.

To je moja hiša. Dovolj imam bega.

Tudi jaz, tudi jaz.

Zapletlo se je kot s paravojaškimi enotami.

Si pozabila? –Kot vedno!

Jaz bom ostal.

Ne, g. Ramóne. Maščevali se vam bodo.

Jaz in otroci. –Ne! Družina bo ostala skupaj.

Ne! Vsi gremo!

Pozneje bomo šli! Pohiti!

Kaj je? –Noseča sem.

Spet? –Ja.

Presneto … Pet otrok in še en na poti …

Pa še to …

Pojdi! Ko se bo umirilo, se vrni.

Ne, Liliana. Vsi gremo.

Gremo do sedme fronte, vse jim bomo povedali.

Rešili smo otroka. Zaposlili naju bodo, dobili bomo hišo, denar.

Verjemi, Liliana, to bo za nas blagoslov.

Kdaj sem te razočaral?

Strahopetci bežijo. –Vi ste strahopetec!

Mene moji ne bodo ubili! Strahopetec!

Zakaj ne prikličete orkana,

poplave ali požara, da bi uničil taborišče?

Ne znate? Strahopetec ste! Razkuril me je.

Naj poskusim.

Kraljica, presneto!

Poglej to kraljico!

Previdno!

Marquitos. Marquitos, vzemi ga malo!

Sedma fronta je odšla!

Nenadoma so odšli, vojska je blizu.

Kako, Liliana? Nikogar ni.

Ni gverilcev, ni paravojaških enot … Nikogar ni!

Otroci so lačni, Crisanto. Poglej!

Pegui je spet bruhal.

Nadaljevati moramo proti El Retornu.

Tam bomo za pomoč prosili botra Miguela.

Botra? Že dolgo o njem ne vemo ničesar.

Moj boter je, na pravem mestu je. Verjemi, Liliana.

Vse bo v redu.

G. Ramóne … Žal mi je.

Kaj naj bi? Mali ali družina. Žal mi je.

Zdravstveni dom El Retorno

Oprostite, moj sin nujno potrebuje oskrbo.

Sedite, prosim. Zdravniki so zasedeni.

Prišli smo iz pragozda, ker je otrok hudo bolan.

Če bo umrl, boste vi krivi.

Gospod, umirite se. Ste izpolnili obrazec?

Ne.

Vpišite svoje ime, bolnikovo ime in opišite, zakaj je nujno.

On … Moram vpisati otrokovo ime?

Običajno poznamo imena bolnikov.

Seveda, toda v pragozdu ni matičnega urada.

Ima pa nekakšno ime?

Ja, ima. Pegui, kot lutka s televizije. Ga poznate?

Dobro. Vpišite "Pegui" ter očetov in mamin priimek.

Nas lahko spravite noter, zdaj ko smo se spoznali?

Boter! –Doktor!

Tu sem. Kako si?

Gre, boter. Prišel sem, da mi ozdravijo otroka.

Toda nikomur ni mar zame.

Tukaj nič ne deluje. Kdo je moj krščenec?

Marquito. Marquitos, zbudi se!

Felipe! Pozdravite botra.

Živjo.

Lepo vas je videti, Liliana. –Tudi vas, doktor.

To je bolnik. Najmanjši je.

Ja, res je bled.

Boter, iz pragozda sem moral oditi s tem, kar imam na sebi.

Prebite pare nimam.

Lahko vam prodam 200 g najboljše kakovosti.

Jose Crisanto Gómez, pridite!

Počakajte! Takoj se vrnem.

Vzemite otroka.

Semkaj. –Hvala.

Je otroku ime Pegui? Poslušam, kaj je?

Malarija, doktor. Pikov nikakor ne zmanjka.

Roko ima precej zlomljeno.

Res? Cela je ali pa zlomljena.

Poslušam. Kako si je zlomil roko?

Od nekdaj je tako. Enako je s piki.

Se je rodil z zlomom?

Otrok je star približno eno leto, mar ne?

Ja. –Otrok ni moj.

Rodil se je v pragozdu in prinesli so mi ga v oskrbo.

Ima mamo? –Ja, seveda.

Ženina nečakinja … Verjetno so jo paravojaške enote ubile.

Midva sva ga prevzela.

Zelo bolan je bil. –Skoraj bi umrl, a sva ga rešila.

Dr. Rocha, dr. Quintela vas potrebuje. Nujno je.

Počakajte zunaj. Prosim.

Pa otrok? –Poklicali vas bodo. Poklical vas bom.

Zlom je precej star.

Madeži so zaradi nehigiene in malomarnosti.

Vročina je posledica akutne malarije.

Čudež je, da je živ.

Še nekaj. Na prsih ima rano.

Zelo sumljiva je.

Kot bi bil opečen s cigaro. Mar ne?

Pripravite vozilo.

Nujno mora v bolnišnico San Jose.

Naj sporočijo socialni službi. To je zlorabljen otrok.

Nekako moramo odstraniti to …

Oprostite. Ste pozabili na nas?

Ne. Otrok bo šel v bolnišnico San Jose.

Zakaj? Ni treba! Tu so zdravniki.

Nimamo rentgena, gospod.

Kaj je?

Peljali ga bodo v San Jose, a mi niso povedali.

Za njegovo dobro gre, boter.

Ne morete ga odpeljati brez očetovega dovoljenja!

Očetovega? Kako si lahko rečete oče,

ko pa je otrok tako zanemarjen?

Sem ga zanemaril? Zaradi njega bi me skoraj ubili.

Prej bi ga morali pripeljati.

Zdaj je morda prepozno.

Čakaj, tu ne morem ostati ves dan.

Doktor, prosim, plačajte mi kokain. Kolikor že!

Brez tehtanja?

Vsaj predujem. V San Jose moram.

Bog ti bo povrnil, boter.

Otroci!

Počakajte me! Tudi jaz grem.

Samo malo! Z njimi grem.

Pa mi?

Brez skrbi, Liliana. Boter bo z vami.

Zdaj bo gotovo ozdravel.

Vrni se z otrokom. –Bom.

Marquitos, Roberto, ubogajta mamo.

Pazi nanje. Kmalu se vrnem.

Karton. –Previdno, hitro.

Je to fant iz El Retorna?

Ja. –Peljite ga na intenzivno nego.

Odgovoren sem zanj.

Jose Crisanto Gómez Tovar? –Ja.

Tu podpišite, prosim. –Kaj boste z njim?

Tu bo ostal, dokler doktorji ne odločijo.

Do kdaj? –Dokler bo treba.

Rad bi bil ob njem.

Tja je dostop prepovedan.

Nihče mi ne bo branil, da ga vidim. Njegov oče sem.

Držim se navodil.

Govorite z odvetnikom.

Gospa …

Vaš primer je že v rokah socialne službe.

Samo malo! Čakajte!

Ne bom dovolil, da mi vzamejo otroka!

Kolumbijec sem in imam svoje pravice.

Ne morete noter.

Ne veste, kdo je ta fant in kaj preživljam.

Pojdite, če nočete biti tepeni!

Me boš udaril, pesjan? Pokliči svojega šefa!

Ven! –Pokliči ga!

Ven! Gremo! –Pesjan.

Pusti me!

Ven, sodrga!

Urad za družino in zaščito otrok

Kdaj se je otrok rodil?

20. julija 2004.

Na dan neodvisnosti. –Ja.

Svoboden in neodvisen mora biti kot nacija.

To trpljenje mu nekako mora biti v korist.

Crisanto, kaj ste po poklicu?

Rekel bi, da sem pregnanec.

Najprej so me pregnale paravojaške enote, nato pa gverilci.

Ne govorim o … Kaj počnete? Kako služite denar?

Najprej sem se ukvarjal s kmetijstvom,

toda v življenju sem počel vse mogoče.

Iz tega sem maturiral, čeprav nisem šolan.

Zdaj nimam ne službe, ne denarja, ne hiše.

Samo družino.

Po bolniškem poročilu

mora otrok v Bogoto,

da mu operirajo roko.

V Bogoto?

Nimam denarja za pot v prestolnico.

Družina me brez ficka čaka v El Retornu.

Strinjali se boste, da je to najbolje za Juana Davida.

Ne. Najbolje je, da je s svojimi.

Gospod … Svojim sem utrgal od ust,

da bi ga izvlekel.

Tako šibek je, da mu ničesar ne moreš odreči.

Dobro … Sprejeli ga bomo

preko socialne službe.

Oni mu bodo nudili vse, kar bo potreboval.

Mi ga boste vzeli, ker sem reven?

Ne, nihče ga ne more vzeti.

Ko boste podpisali ta dokument,

bo fant dobil vse,

kar mu država lahko ponudi, vas pa to ne bo nič stalo.

Po želji ga boste lahko obiskovali,

socialna služba pa vam ga bo vrnila, ko bo okreval.

Mi ga bo gotovo vrnila?

Vaš je. Nihče vam ga ne more vzeti. Tu podpišite.

Gremo, junak!

Pegui! Stojte!

Pustite nam opraviti svoje delo! –Naj se poslovim.

Pegui, prinesel sem ti darilo.

Pegui!

El Retorno, dve leti in pol pozneje

"Kolumbijske revolucionarne oborožene sile FARC

so objavile novo sporočilo.

Izpustili bodo tri ugrabljene civiliste.

Claro Rojas in sina Emmanuela

ter nekdanjo zastopnico Consuelo González.

V sporočilu … "

" … ustnice temne noči.

Mehki lasje in koža okusa, po kakršnem hrepenijo žejni.

Sok, ki mehča ustnice,

reka, ki me vodi do izvira tvoje reke.

Samo pesmi pišem in eno ti bom posvetil.

Nimam cilja, danes bom tu ostal.

Samo pesmi pišem in eno ti bom posvetil.

Nimam cilja, danes bom tu ostal."

SANJE

Brat, daj mi pivo.

Crisanto. –Naj narišem tvojo karikaturo?

Poveljnik to hoče.

Žal čakam stranke,

da zaslužim dnevnico.

Daj, ne govori neumnosti.

Ukazali so mi, naj te pripeljem tako ali drugače.

Če gre za življenje ali smrt, grem.

Prihrani mi prostor, vrnil se bom.

Samo malo!

Živele revolucionarne sile!

Dovolj!

Noter!

Slišal sem za vse novosti.

Pridi, Chiguiro. Prevzemi!

Vse je po starem! Kaj ukazujete?

Kje je upornik? –Zaprl sem ga.

Hotel je pobegniti. Ujeli smo ga in na silo privedli.

Slab znak. Kaj je rekel? –Same laži so ga.

Pripravljen je reči, da je ustanovil FARC, če mu bomo dovolili!

Nehaj, Jerónimo. Kaj je rekel o Emmanuelu?

Da ni pri njem. –Fant ni pri njem?

Torej si ti ta Crisanto?

Jose Crisanto Gómez Tovar. Vam in revoluciji na voljo.

S kom imam čast govoriti? –Ne pretvarjaj se!

Dobro veš, kdo sem.

Jorge Briceno, toda vsi me kličejo Mono Jojoy.

Ojej, poveljnik.

Dovolj sem slišal o vas v Vzhodnem bloku.

Jaz pa vem, kakšen pesjan si ti!

Slabo so vas obvestili.

Vse opravim, kot je treba.

Zato protestiram proti vedenju vaših mož.

Ne cvili, Crisanto! Kaj si storil s fantom?

Poskrbel sem zanj, kakor so ukazali.

Kje je? –V Bogoti pri moji sestri.

V Bogoti? Zakaj je na sovražnikovem ozemlju?

Ne veš, da je ta otrok FARC-ov zaklad?

Gospod, nujno ga je bilo oskrbeti

po operaciji zlomljene roke.

Jaz sem …

Sirota sem, gospod!

Komaj preživljam družino.

Sestra je samska in dela v državni službi …

Kje živi? –Saj sem povedal, v Bogoti.

Hočem natančen naslov.

Ne spomnim se imena ulice,

toda čez dva tedna vam ga pripeljem.

Imaš jajca za zahtevo po odkupnini?

Ne gre za to. Samo prevoz bi rad, saj nimam avta.

Laže, poveljnik!

Drugega za drugim ti bomo pobili otroke.

Ali pa povej, kje je tisti, ki smo ti ga dali.

Povej, Crisanto, kje je fant? Si ga prodal?

Je umrl? So ga ugrabili?

Čez dva tedna vam ga vrnem.

Čez en teden. Niti dneva več!

En teden je dovolj za pobeg.

Držal bom obljubo, poveljnik.

Ne zaupam ti več. Pretental si nas.

Zato boš plačal z življenjem.

Odpeljite ga!

Kolegi! Pripravite se, sodili bomo temu razbojniku,

saj je izdal revolucijo.

Ne, prosim. –Gremo!

Prosim! Gospod! –Prepozno je za kesanje.

Ne, gospod. Našel ga bom!

Dovolite mi, da grem ponj, gospod.

Vstani in umri kot človek. Jerónimo!

Ne, prosim. Ne!

Pripravite se! –Ne, prosim.

Umri dostojanstveno!

Meri!

Prosim … –Pozor!

Prosim, gospod …

Ogenj!

Torej? Si videl?

Crisanto, kje je fant?

Kje je fant, presneto? Je živ?

Ne bom vam povedal. Če vam povem, me boste ubili.

Ne bom vam povedal, pa če me ubijete.

Kje je fant? –Fant je v redu.

V redu je, a sem zafrknil. Predal sem ga.

Komu si ga predal?

Jaz odgovarjam zanj.

Dajte mi en teden in ga pripeljem. Če ga ne bom, me ubijte.

Ubijte mi ženo in otroke, toda potem fanta ne boste dobili.

Dobro me poslušaj, pesjan.

Imaš tri dni, da ga spraviš v taborišče v Iniridi.

Čez tri dni bo konec leta.

Sicer bomo tebe in tvoje ubili

zaradi izdaje revolucije.

Jasno? –Ja, gospod.

Odpeljite ga!

Vsi ste odgovorni za to. Pridi, Jerónimo.

Poskrbi, da bo držal obljubo.

Ko boste dobili otroka, ga ustrelite.

Ja, gospod.

Kaj je? Misliš, da me lahko kar tako pustiš?

Celo noč brez novic.

Prišli so po Peguija. Gverilci …

Spakiraj.

Nocoj gremo. Sprehodil se bom.

Odvetniška pisarna, dober dan.

Dober dan, rad bi govoril z g. Cuto.

Ni ga tu. Vam lahko pomagam?

Gre za zapleten primer.

Gre za fanta, premeščenega v Bogoto

zaradi kirurškega posega.

To je bilo pred dvema letoma in pol.

Niso mi ga še vrnili. Lahko bi že igral nogomet.

Priimek? –Gómez Tapiero, Juan David.

Ne morete ga dobiti nazaj.

V postopku posvojitve je.

Prosim? Ni pri vas?

Zagotavljam vam, da je z otrokom vse v redu.

Človek, ki ga je predal, se ni več oglasil.

Ne, to je laž!

Stokrat sem klical in spraševal o njem.

Pošiljal sem rojstnodnevna darila.

Ne, nihče se ni oglasil. Kdo ste?

Njegov oče.

Vrnite mi ga, sicer bo sranje!

O vsem glede posvojitve

se pogovorite z odvetnikom.

Jaz ne morem popolnoma nič.

" … venezuelski podpredsednik je izjavil,

da se je gverila enostransko obvezala, da bo do konca leta

osvobodila Consuelo González de Perdomo, Claro Rojas

in njenega sina, rojenega v ujetništvu. Malega Emmanuela.

Najnovejše novice v živo … "

" … ta gesta v Kolumbiji … "

OPERACIJA EMMANUEL V TEKU

"S to gesto vlada osvobaja

številne pripadnike FARC-a, ki so v zaporu,

da bi osvobodili naša:

go. Claro Rojas in sina Emmanuela.

Pozivamo vse državljane,

naj se vključijo v zahtevo po svobodi

vseh talcev in Emmanuela.

Fant ge. Clare Rojas se je rodil v ujetništvu.

Fant je že od rojstva ujetnik.

Ugrabljeni fant ni prejemal materinske ljubezni

v prvih treh letih življenja."

Dober dan, doktor.

Crisanto, si ti tu? Naj ne bi mukotrpno garal?

Potrebujem uslugico.

Emiliano, daj nama trenutek.

Kaj pa je? Si porival policistovo ženo?

Še huje … Ko bi le.

Potrebujem predujem za ta mesec.

Magnet za težave si.

Nenehno se lepijo nate kot klopi. Kaj je?

Oprostite, boter, to je moja stvar.

Očitno je resno, saj si ves iz sebe.

Boter, ne zaupaš svojemu botru?

Ne gre za to, toda bolje je, da ne veste.

Nevarno je. Zaradi gverilcev.

Nekaj hočejo in to moram dobiti, sicer bo šla glava.

Kaj hočejo?

Fanta. Tistega, ki sem ga predal …

Mar ni nečakinjin sin? –Povedal vam bom.

Predali so mi ga gverilci, zdaj pa ga hočejo nazaj.

Potrebujem denar, da rešim družino in odpotujem v Bogoto.

Zakaj je nujno? –Ne vem, boter.

Tri leta se niso oglasili.

Potrebujejo ga zaradi nekakšnega posla.

Kakšnega posla? –Ne vem, pojma nimam.

Če mi ne boste pomagali … –Čakaj! Kako je fantu ime?

Poimenoval sem ga Juan David. Ne sprašujte več.

Hvala, boter. Hvala.

Boste ohranili skrivnost? Hvala.

Lila! Pazi, avto!

Vzemi, kupi kaj.

Zamujate, rojak.

Mislim, da ste vi zgodnji, narednik.

Ja, vaše bedarije me bodo navdušile.

Počasi. Odlično ponudbo imam.

Kakšna bo povišica, če izdam, kje je Emmanuel?

Kolikor vem, tega ne bodo plačali.

Škoda, saj fant morda ni tam, kjer bi moral biti.

Kako veste? –Sklepam.

Preverite in če to drži, razdelimo denar.

Fant ni pri njih?

Poslušajte. Če o tem kaj veste,

mora poveljnik obvestiti vlado.

Plačajte pivo!

Mandarine so tu! Ananasi! Mandarine!

Papaja, mandarina, ananas! 20 mandarin za 2000!

Papaja, mandarina, ananas … Ananas je tu.

Sladki ananas. Očiščen, narezan. Ananas!

Sladki ananas.

Hvala, gospod.

Nekaj za očeta … Nekaj za vožnjo.

Plačal vam bom s karikaturo.

Nimaš nič drobiža?

Ne govorim v prazno. Narisal vas bom.

Torej? –Super.

Semkaj, semkaj. Bog vam bo poplačal!

Kje je cerkev?

Zavijte pri tretjem bloku!

Hvala.

Pridite!

Zbor je zelo pomemben. Ne smete …

Ostanite tu.

Dober dan. –Pregnanci smo, oče.

Izvolite? –Potrebujemo nastanitev.

Dobro. Pridite. Semkaj.

Pojdite.

Razumem, da čakate, vendar moram mimo.

Ne bom dolgo. Nujno je.

Moram h g. Cuti. Prosim.

Tišina! Prosim, bodite dostojni!

Sprejeti moram gospoda, pomembno je.

Samo minuto. Prosim. Vstopite.

Žal mi je.

Samo trenutek.

Prosim, sedite in počakajte v vrsti!

Če bi vam rekel, da fant, ki ste ga poslali v bolnišnico,

ni moj sin ne vnuk,

temveč da so mi ga dali gverilci, ker je to Emmanuel,

o katerem se toliko govori … Bi mi verjeli?

Ne. –Toda to je resnica.

Gverilci me hočejo ubiti.

Ostal sem brez službe in hiše. Dvakrat!

Venezuela in Kolumbija bosta zanetili vojno.

Kdo je za vse to kriv? Kdo?

Vi. –Ne!

Pretentali ste me.

Rekli ste, da ga boste malo zadržali,

a mi ga niste vrnili.

Zafrknili ste! Zdaj pa se znajdite!

In pohitite. Pokličite v Bogoto,

da fanta še danes pošljejo na letalo.

Sicer bom vse povedal Mono Jojoyu.

On pa vam bo svoje može poslal na obisk.

Veste, kdo je Mono?

Me hočete prepričati,

da poznate enega izmed glavnih pri FARC?

Tipa, ki ga že več kot trideset let

poskušajo ujeti, a jim ni uspelo?

Kaj mislite o meni?

Predvčerajšnjim je sedel pred mano in rekel: "Hočem fanta!

Povej g. Cuti, da bo sranje, če ga ne dobim nazaj.

In reci mu, naj mi ga preda do jutri."

Potem me je povabil na kosilo.

Mono ve zame? –Vsi vedo.

Povsod imajo svoje ljudi.

Če me ne boste ubogali, bova umrla.

Oba.

Verónica, pokliči mi glavno upravo.

In prinesi fantov dosje.

Imate dokumente?

Dober dan. –Prodal bi.

Ponujam petsto … Milijon!

Samo malo! Dva milijona. Več pa ne.

Policija je prišla.

Narednik Comillas. Odgovorite mi na nekaj vprašanj.

Izvolite, narednik.

Ste poskušali iz El Retorna spraviti fanta,

ki so vam ga predali pred dvema letoma in pol,

pod imenom Juan David Gómez Tapiero?

Veste, kdo je ta otrok?

Liliana! Otroci!

Liliana! Liliana!

Poberi se, pesjan! Gremo!

Poberi se, nočemo pijanca!

"Izredna novica!

Premier Venezuele

in mednarodni predstavniki

so se seznanili z nepričakovano hipotezo.

FARC ni spoštoval

0718: dogovora o osvoboditvi talcev,

saj pri njih ni Emmanuela."

"Dober večer. Predsednik Hugo Chávez

je Kolumbiji pojasnil, da prekinja odnose

z vlado predsednika Uribeja."

"Zato pred vsemi povem:

Dokler je predsednik Uribe na čelu Kolumbije,

ne bom imel nobenih odnosov

ne z njim ne s kolumbijsko vlado. Tega ne morem."

G. Ramóne! Kje je Liliana?

Od kod vam ta denar?

G. Ramóne!

Natakar! –Ja?

Prinesite še piva in sode. Na smrt se bomo napili!

Takoj!

Nekaj sem ti hotel povedati, ljubica.

Poglej, Lili, odvetnik, g. Cuta,

bo Peguija spravil nazaj.

Potem ga bom peljal v taborišče prve fronte, jim ga predal

in rešil težavo.

Če boš še bežal, bom šla nazaj v pragozd.

Toda, Lili … Najina hiša in služba je na vasi.

Bojim se. Oče je vse slabše.

Vse se bo uredilo. Verjemi mi.

Daj naglas! –Takoj.

" … fant Emmanuel je imel poškodovano roko,

bil je zlorabljen in mučen,

na telesu je imel opekline.

Fant,

ki ustreza temu opisu,

je v kolumbijski socialni službi."

"Fanta so operirali,

da bi mu oskrbeli levo roko,

zdaj pa je v Bogoti pri krušnih starših.

Iščejo ga tisti, ki so ga leta 2005 prinesli v bolnišnico.

Zaradi tega vlada podpira to hipotezo.

Človek, ki ga je predal … "

Po nas je! –Ne, ne, ne.

Otroci, gremo! –Jejte!

Pretvarjajte se! –Gremo!

Jejte.

Gremo! Očka, tudi ti! Pomagajte mi.

Kaj je, gospod? –Nič, prijatelj.

Zadržali smo se. Izvolite, obdržite drobiž.

Res ste podobni tistemu s televizije.

Res? –Ja.

Sem povsem enak? –Povsem!

Kaj je storil? –Ugrabil je otroka.

Res? –Neverjetno, kaj?

Jaz bi mu enega svojega podaril.

Poglejte, koliko jih imam. Nasvidenje. Zelo dobro je bilo.

Po čudežu smo se rešili.

Kam greš?

Kam? Z družino …

Nisi več moj mož.

Norec si in hočeš, da nas pobijejo.

Ne, Lili. Gremo v cerkev. Duhovnik nas bo sprejel.

Pozneje bom peljal fanta h g. Cuti in zgodbe bo konec!

Vsi vedo, kdo si. Ne misliš na svoje otroke?

Pojdi nekam, kjer te ne bodo našli. Jaz bom poskrbela zanje.

Kam naj grem sam?

V pekel, k hudiču!

Čakaj, Liliana!

Dober dan, oče. –Bili ste pri poročilih!

Tudi vi? Tisto nisem bil jaz. –Bil si.

Ja, podoben sem mu …

Crisanto! Dovolj!

Oče, sporočite policiji.

Gverilci nas hočejo ubiti.

Dovolj!

Dragi bratje! Jezus pozna naše trpljenje.

Verzi, ki smo jih prebrali, nam sporočajo,

kako je moral kot novorojenček bežati z družino,

da bi se rešili pred tistimi, ki so stregli po življenju

Božjega sina. Vsi smo Božji otroci.

Vsi vemo, koliko kolumbijskih družin je zapustilo

svojo državo, dom, lastnino,

da bi si rešili glavo.

Številne družine so med nami, pregnane,

brez denarja, prisiljene začeti znova iz nič.

Naša dolžnost je, da jih sprejmemo in jim pomagamo

kot pravi kristjani.

Zato od današnjega dne na začetku leta …

… najlepše Božje delo.

Gospod pozna vsako naše trpljenje,

zato vas spodbujam, negujte vero.

Drugi vedo, kaj morajo.

Dobro pazite, zelo nevarni so. Gremo!

Stoj! Mirno!

Jose Crisanto Gómez Tovar?

Morate v Bogoto, zaščitena priča ste.

" … mali ni bil pri gverilcih.

Tožilec Mario Iguarán je izjavil,

da ni stoodstotno, vendar da bodo opravili preiskavo DNK … "

" … da pri njih ni sin Clare Rojas.

Rodil se je v ujetništvu, ko so aktivistko zajeli."

" … tajna služba ima podatek, da fant ustreza opisu … "

" … Uribejeva vlada

je po posvetovanju z Washingtonom odločila … "

" … obstaja povezanost med Juanom Davidom in družino Rojas."

"Odvetnik, ki je fanta predal

socialni službi … "

" … uporniki bodo izpustili Emmanuela

z drugimi talci."

" … Elisa Forero je izjavila, da je Emmanuel

ali Juan David Gómez zdaj srečen fantič,

saj je zanj poskrbela država … "

"Operacija Emmanuel se nadaljuje

zaradi osvoboditve še dveh talk."

" … najpomembneje je, da je Emmanuel svoboden.

To je najpomembneje. Emmanuel je svoboden.

Pričakujemo nove kontakte,

da bi osvobodili Claro in Consuelo."

Semkaj!

Izvolite.

Poglej, ljubica! Poglej to hišo! Z vrtom.

In varna je. Tisti malček nam je spremenil življenje.

Tu boste nekaj časa, varni boste.

Hvala, gospod.

Brez skrbi, ničesar ne bomo uničili.

Brez skrbi!

Izvolite, to je vaš dom.

Najprej hvala za gostoljubje.

Moja družina ni bila deležna takega sprejema …

Tiho in odgovarjajte na vprašanja glavnega tožilca!

Ja, gospod.

G. Gómez Tovar, prebrali smo vašo prvo izjavo

o vašem odnosu z malčkom.

Našli smo nekaj nejasnosti.

Vse lahko pojasnim.

Odgovarjajte na vprašanja!

Ste član FARC?

Ne. Od kod vam to?

Z družino sem prišel na obalo lniride,

ko smo bežali pred paravojaškimi enotami.

Potem so gverilci, ti teroristi,

zasedli regijo, zato nismo mogli oditi.

Zanje ste delali,

ko ste predali fanta.

Prisilili so me.

Ste za gverilce izdelovali pasto iz kokaina?

Lahko bi tako rekli. Preživljal sem družino.

Gospod, obdeloval sem zemljo

in vsaka bera je dala 150 ali 200 gramov,

ki sem jim jih prodal. Bedno so plačali.

Bili smo kot sužnji.

Več so jih pobili zaradi poskusa pobega.

Vi pa ste fanta odnesli v bolnišnico San Jose!

Morali smo pobegniti, sicer bi dobil kroglo.

Medse so hoteli moja starejša sina.

Gospod, na strani pravice sem.

Fantu sem samo zagotovil hrano in zdravstveno oskrbo.

Zamolčali ste njegovo poreklo in ga vpisali z lažnim imenom.

Njegovega pravega imena nisem poznal.

Nisem vedel, da mu je ime Emmanuel.

Ko ste izvedeli, ste ga poskušali vrniti gverilcem.

Razumite že, nameravali so ubiti mojo družino.

Če ne bi bilo mene, žene in tasta,

bi bil ta fant mrtev.

Sem reven, pošten in dober.

Glava družine sem in nisem storil žalega.

Crisanto, po vaši izjavi sodeč

nenehno lažete, odkar so vam predali Emmanuela.

Ne vemo niti, kdo ste.

Kdo sem? Tu ni nobene skrivnosti.

Odšel sem v pragozd, da bi obogatel,

a sem tam našel samo lakoto, nasilje in bolezni.

Več mesecev nisem nikogar videl.

Dolgo sem hodil do najbližje vasi s pištolo in osmimi naboji.

Vsi so me spoštovali.

"Nekje v venezuelskem pragozdu

so nastali prvi posnetki osvoboditve Clare Rojas

in Consuele González.

Obe sta Kolumbijki, ki ju je zajel FARC.

Gverilci so ju predali

mednarodnim enotam Rdečega križa.

Zadnje tedne sta čakali

na oskrbo in prevoz v Caracas.

Tam ju čaka družina.

Zaradi enega izmed odposlancev

lahko preko kamer Telesurja spremljamo …

Na stezi je letalo, ki bo Consuelo in Claro

prepeljalo na mednarodno letališče Maiquetia.

Videli smo, da sta veselo izstopili iz helikopterja

in v objemu enega izmed spremljevalcev,

ki ju je spremljal na letalo … "

"Spoštovana ga. Clara Rojas, najprej vam čestitam za pogum,

za spopad z dogajanjem, ki ste ga preživeli

med sedemletnim zajetjem."

Jose Crisanto Gómez Tovar? –Ja.

To je nalog za vašo aretacijo zaradi izdaje,

ugrabitve in lažnega pričanja.

Moj mož je zaščitena priča.

Nič več. Vklenite ga. –Ne!

Gospod … Pa moja družina?

Dve uri časa imajo, da zapustijo vojašnico.

Dve uri? –Kam naj gredo?

Ne odpeljite ga! Nedolžen je.

Umiri se, Liliana. Pomota je. Do večera bom nazaj.

Umiri se, zvečer bom nazaj. Pomota je.

" … pregnani zaradi nasilja, pregnani zaradi umazanih vojn.

Pregnani zapuščajo svojo deželo, pregnani v družbi svoje bede.

Ne, ne, ne, ne, ne!"

Emmanuel je zdaj živ in zdrav z mamo.

"To je posledica nesmiselne vojne,

vojne za moč, ki ubija in obsoja.

Oborožene skupine so uspele le … "

Mono Jojoy je padel v akciji kolumbijske vojske leta 2010

v regiji La Macarena.

" … gledamo, kako umirajo nedolžni otroci.

Gverilci in paravojaške enote, državna vojska in zvezne enote ZD A.

Ne, ne, ne, ne!

Ne, ne, ne, ne!

Vsi proti vsem, uničujemo sebe.

Streljanja, bombardiranja, težka oborožitev.

Kmetje pa plačujejo s svojim življenjem.

Cena te nesmiselne in gnile vojne …

Otroci, ženske, bratje, družine,

pregnani zaradi vojne, pregnani zaradi življenja … "

Po šestih letih v zaporu

je kolumbijsko sodišče Crisanta izpustilo na prostost.

"Ne, ne, ne, ne, ne,

ne, ne, ne, ne, ne,

ne, ne, ne, ne, ne,

ne, ne, ne, ne, ne!

Pregnani zaradi nasilja,

pregnani zaradi umazanih vojn,

pregnani zapuščajo svojo deželo,

pregnani v družbi svoje bede!

Ne, ne, ne, ne, ne!

Ne, ne, ne, ne, ne!

Ne, ne, ne, ne, ne!"

Posvečeno vsem žrtvam oboroženega spopada v Kolumbiji.

Prevod MEDIATRANSLATIONS

Tehnična obdelava DVD Rippers Slovenija