Original subtitles

BONANNO KRALJ MAFIJE

Igrajo

Moje ime je Joseph Bonanno. Rodil sem se v Castellmareu na Siciliji.

Točno pred 94-imi leti. Moj oče, Salvatore,

je bil boter močne družine Bonanno.

Verjamem, da smo taki, kakršen je svet, v katerem smo rojeni.

Dobri ali slabi, bogati ali siromašni...

To je naša dediščina.

Moja zgodba se začenja pred mojim rojstvom. Jasno mi je,

da spomine oblikuje srce in briše čas. Kar najbolj se bom potrudil.

Povedal vam bom svojo zgodbo.

Umri, Bonanno!

Umri!

Usoda me je rodila v te viharne čase.

Glasba

Oče je skupaj z bratom Peppetom bil krvav boj z družino Buccellato.

Zaradi območij na Siciliji.

Peppe...

Scenarij

Po romanu

Dober in pogumen fant si, Fredo.

Ne bom pozabil tega, kar si danes storil. Počakaj tu.

Režija

Pelji fanta k njegovi materi. Pojdi po gorskih poteh.

Pazi, da te kdo ne vidi. -Prav.

Kaj si izvedel? -Morilec je človek z dvema prstoma, Rak.

Buccellatov človek.

Naj skličem ljudi? -Ne. Za to bom poskrbel sam.

Hočem, da me pogleda v oči, preden...

Catarina...

Kaj?

Kaj pa bo z nami, če še ti končaš mrtev nekje ob robu ceste?

Kaj pa naj storim? Ubili so mi brata, Catarina.

Salvatore...

Na tvoje zdravje... -Enako, Felice.

Si bil na lovu? -Kot vsak dan po bratovi smrti.

Naj počiva v miru. Vidim, da imaš prazno torbo. Kako to?

Slišim, ta so hribi polni zajcev. Si tako slab lovec, don Turridru?

Res. Polno zajcev je. A oni me ne zanimajo.

Lovim večjo divjad. -Večjo? Kakšno? -Človeka.

Človeka z dvema prstoma.

Veš, Salvatore, ubiti človeka ni tako, kot ubiti zajca.

Obraz ti oblije znoj, roke se ti zatresejo, če pa zgrešiš,

se bo vrnil in te ubil.

Z vsem spoštovanjem, raje se drži zajcev...

Morilec!

Dobro poglej, Felice, in si zapomni.

Roke Salvatora Bonanna se ne tresejo.

Hčerka pozdravlja očeta. -Sin, Catarina. Tako brca sin.

Bolje bi bilo, če bi bila hčerka. -Karkoli bo, je Božji blagoslov.

Naravno je, da si moški želi sina, ki ga bo naučil vsega, kar zna.

Sina, ki bo nadaljeval družinsko drevo.

Bolje bi bilo, če bi si želel hčerko.

Vendeta, tradicionalni način pravice na Siciliji.

Vsak umor zahteva maščevanje.

Vojna med Bonanni in Buccelatti se je počasi spreminjala v zmedo.

Dobro jutro, Salvatore. -Dobro jutro. Poskrbi za konja.

Catarina, ljubezen moja...

Salvatore, pozdravi svojega sina. Poglej, modre oči ima.

Stefano!

Deček ali deklica? -Dobil sem sina! -Deček!

Sina, Salvatore?

Prelep dan, Don Turridru. -Poseben dan, oče.

Koga izmed tvoje družine bo doletela čast, da bo boter?

Siciljancu je boterstvo pomenilo veliko obveznost.

S krvno vezjo je povezalo družini otroka in botra.

Salvatore, kam greš? -Naučil sem se, da če želim biti dober oče,

moram družini prinesti mir, ne pa prelivanje krvi. -Kaj govoriš?

Grozi nam nevarnost, ti pa filozofiraš?

Stefano, Bog mi je dal odgovor. Tu počakaj.

Dober dan, Felice. -Dober dan. Kaj lahko storim zate?

S spoštovanjem, Felice. Pred vsemi te bom vprašal.

Hočeš biti boter mojemu sinu?

V ponos in čast mi bo.

Takrat je nastopil čas miru.

Krščen sem bil kot Joseph Bonanno,

a ljudje v Castellmareu so me poznali kot goloba miru.

Poletje je bilo, ko je oče odšel v grozo prve svetovne vojne.

Peppino, saj veš, da Bonanno nikoli ne joče.

Zdaj si ti glava družine. Poslušaj strica Stefana. Jasno?

Bom, oče.

Zdel se mi je kot božanstvo, tako visok in ponosen v tisti uniformi.

Brez strahu.

Nikoli več ga ne bom videl takega.

Glede na to, da so bili v zgodovini dostikrat napadeni,

so prebivalci Sicilije vložili ves talent in energijo v preživetje.

Sčasoma je to postala naša tradicija.

Zakaj so Mavri prišli na Sicilijo?

Ker so bili prikrajšani za upravljanje s svojo deželo,

so se ljudje obrnili k družini. Vsak v družini je bil prijatelj.

Vsak izven družine je bil sumljiv.

Veš, Peppino, ko je Sicilijanec prisiljen, da se bori,

za svojo čast, da bi zaščitil ženo, družino, prijatelja,

takrat se mora boriti pogumno, brez strahu, do konca.

Ne glede na vse. Drugače ostane brez časti. Nihče in nič je.

Zapomni si, da se moraš izogibati nasilja, ker, če ga sprejmeš,

se moraš zavedati, da lahko tarča nasilja postaneš tudi sam.

Razumeš? Pojdiva...

Salvatore!

Salvatore... Moj Bog!

Peljite ga noter!

Malo pred Božičem se je oče vrnil z bojišča.

Videti je bil bolan. Bil je kot duh...

Pri svojih 1 1-ih letih nisem vedel, kaj bi moral čutiti.

Kje je Peppino?

To je bilo nekaj groznega.

Peppino, sin moj.

Vedno s ponosom nosi svoje ime.

Bom, očka.

Mati mi je umrla šest let po očetovi smrti.

Mati mi je umrla šest let po očetovi smrti.

Tako kot v življenju, sta bila tudi po smrti nerazdružljiva.

Imetje mojega očeta je dobil stric Stefano.

Prišel je čas, da si sam izberem svojo pot.

Odhajaš? Peppino, to je tvoj dom. Tu je tvoja družina.

Tvoji prijatelji. -To bo vedno ostal moj dom, kajne?

Želim si sprememb v življenju. Vznemirjenja.

Postati nekaj, kot Riccone. Če bom ostal tu, mi ne bo uspelo.

Kam boš šel? -V Palermo. -Kaj boš tam počel?

Postal bom ladijski kapitan in plul bom po svetu.

Saj me vendar ne boš pustil tu? Šel bom s teboj!

To je predavanje o čarovniji. Krištof Kolumb, Magellan,

Cabotto, Vasco de Gamma. Vsi so bili čarovniki!

Pa Odisej! Prvi mornar, ki je z odhodom iz Troje

narisal neznana morja našega lastnega mediterana.

Zaustavil se je na Siciliji. Da! V deželi Kiklopov.

Na Stromboliju. -Tako je.

V deželi kobilic? -V Tunisu. -Izvrstno. In ime ladje?

Argo. -Tako je, kadet Bonanno. Boste tudi vi kot Odisej?

Peter, ne morem se zbrati pri brbljanju te debele svinje.

Duce!

Tako lepa si.

Primerno je, da Duce prve besede spregovori hrabrim mladeničem

te cenjene akademije. Kaj pravite, mladi ljudje Italije?

Jutri boste dobili črne uniforme, namesto običajnih belih.

Pričakujem, da jih boste nosili s ponosom,

kot znak vaše vdanosti novi fašistični Italiji!

Živela Italija! Živel Duce!

Kaj hočete? -Da si naš vodja. Ne bomo oblekli črnih uniform,

Če boš ti tako rekel. -Hočete, da vam rečem,

da jutri ne oblecite črnih uniform, ampak bele? Lorenzo!

Po čem pa bi se potem jaz razlikoval od fašistov,

ki želijo, da oblečete črne? Nosil bom belo, vi pa se sami odločite.

Alessi? -Tukaj.

Armenio? -Tukaj. -Bianco? -Tukaj.

Bonanno? -Tukaj.

Cabaretta? -Samo trenutek!

Kadet Bonanno, pokazali ste nam svojo drznost.

Morda pri mladem častniku nekateri to cenijo,

toda jutri boste ubogali moj ukaz in oblekli črno Ducejevo uniformo.

V nasprotnem primeru boste izključeni iz akademije.

Cabaretta? -Tukaj! -Farese? -Tukaj!

Farina? -Tukaj.

Alessi? -Tukaj. Armenio? -Tukaj.

Bianco? -Tukaj. -Bonanno?

Joseph Bonanno...

Joseph! Joseph Bonanno!

Veš, kako mi je ime? -Vem. Tudi on ga pozna. Moški s časopisom.

Iz tajne policije je. Že vse jutro te čaka.

Hvala. Kako ti je ime. -Azia.

Azia, tvojo pomoč potrebujem.

Pohitite! Dajmo!

Policija, odprite!

Tega dne sva pobegnila. Brez načrta.

Poznala sva le Don Ciccia, uglednega človeka v Palermu.

Moj oče je imel o njem dobro mišljenje.

Kakšne barve je melancana? -Črne, don Ciccio.

Da, tak videz ima.

A videz lahko vara. Kajne?

Izvoli, prereži jo.

Vidiš, melancana je bele barve. Črna koža je le privid.

Tako, kot črna uniforma, na primer.

Morda bi moral obleči uniformo in ostati na akademiji.

Mladenič, kot si ti, bi lahko naredil lepo kariero.

Učili so me, naj bom ponosen na svoje poreklo.

Vi mi pravite, da je črna uniforma le privid.

Oprostite, a zame je le simbol zatiranja.

Sedita.

Lahko vama organiziram varno vrnitev v Castellamare.

S spoštovanjem, don Ciccio, zame tam ni ničesar.

Le grob očeta in mame. -Kam pa bi rad odšel?

Morda v Tunis ali v Marseille. Tam imam družino.

Če želiš zapustiti Sicilijo, zakaj ne greš v novo deželo?

Nekam, kjer tako ambiciozen človek lahko ustvari svoje sanje?

Iti moraš v Ameriko. -V Ameriko? -Da. -Tam imam sorodnike.

Prav. Da se priti v Ameriko. Težko, a se da. Dogovorjeno.

Vaš dolžnik sem, don Ciccio. -Da, sin Salvatoreja Bonanna si.

Čez Atlantik smo prišli na Kubo. Od tam so nas v družbi drugih

ilegalnih emigrantov v ribiškem čolnu pretihotapili v ZDA.

Ugasni motorje.

Pokrijte se s platnom. Hitro. Pohitite. Bodite tiho!

Pohitite. Umaknite prevleko!

Gremo! V vodo! Kaj hudiča je z vami? Dol s čolna!

Dajmo, skočite!

Gremo. Pohitite!

Počakajte naju na obali. Vrnila se bova po vas.

Daj. Kaj čakaš? -Želim si te zapomniti.

Za vsak primer, če pozabiš priti po nas.

V tem primeru bi te moral poiskati in se pritožiti.

Ne bo se vrnil! Pravim ti, da se ne bo vrnil!

Morda sva naredila napako. Morala bi se vrniti na Sicilijo.

Dovolj. Ostali bomo.

Dovolj oklevanja.

Peppino, ne bo se vrnil.

Umrli bomo! -Dovolj!

Kaj, če se ne vrne? -Vrnil se bo! pravim ti, da se bo!

Tiho! Poslušajte!

Vrnil se je! Ne morem verjeti! Res se je vrnil!

Poglejte, vrnil se je!

Naslednji vlak v New York? -Jutri.

Za vsak primer, če se ločiva. Številka strica Peta v Brooklynu.

Pokliči ga, kadarkoli hočeš. -Da. Razumem.

Zdaj grem ven in bom vzel taksi. Počakaj pol minute in pridi še ti.

Potrebujete taksi? Kam? -Do hotela...

Morda ne nocoj.

Calvin, kaže, da smo ujeli ilegalnega priseljenca.

Bonanno.

Cepec je.

Prepričan sem, da je cepec. -Cepec z modrimi očmi.

Dobro. Ujemi še drugega.

Prijela me je imigracijska policija.

Moje edino upanje je bilo,

da bo moj sorodnik poklical družino v New Yorku.

Pasji sinovi, pojdite v rit! -Peter!

Hvala Bogu, da sva se spet našla!

Nikar mi ne reci, da si samo zato vdrl v zapor.

Ne. Včeraj so me ujeli.

Si naredil, kot sem ti naročil? Si poklical strica? -Seveda.

In? -Povedal sem mu, da so te ujeli in da si v zaporu.

Kaj je rekel? -Stalno me je spraševal, kdo sem.

Ko sem mu povedal, je spet spraševal. Kot da mi ne verjame.

Ne vem, Joe...

Hej, ti!

Da, ti. Joseph. Pred sodišče greš.

Da. Tvoj prijatelj tudi. Pridita!

Pohitita, nimam veliko časa.

Vstanite.

Najin rešitelj je prišel v obliki Willija Morettija.

Velikega in močnega človeka iz New Yorka.

Primer številka 57-56.

G. Joseph Bonanno.

Mnogo let pozneje se bo hvalil, da je bil prvi v Ameriki,

ki je spoznal Joeja Bonanna.

Nedovoljen vstop v državo. Kako se boste zagovarjali?

Ni kriv. -Je varščina določena?

Da. Tisoč dolarjev za vsakega od njiju. -Dobro.

Obtoženca bosta izpuščena.

Na zaslišanje se morata javiti 15. septembra.

e ju ne bo, izgubita varščino.

Razumete, odvetnik? -Da.

Naslednji primer.

Willie bo poskrbel za vaju. Peter, tvoja soba je tamle.

Oprhaj se in si odpočij. Zjutraj gremo v New York. -Hvala.

Ne pozabi, septembra moraš priti sem, na sodišče.

Vidimo se zjutraj...

Joe, tvoja soba je tu.

Barnara ti bo pomagala pri učenju angleščine. Uživaj.

Takrat, l. 1 924 je bil New York navdušujoče in zapleteno mesto.

Ulice so preplavili priseljenci, ki so iskali novo domovino.

ustvarjali so svoje male četrti. Madžari, Irci, Ukrajinci.

Nemci, Sicilijanci. Ogromna množica tujcev,

Vsak v svoji četrti, skupaj zaradi znanih vonjav, glasbe,

in jezika domovine.

Ko sem prišel v New York, sem stanoval pri stricu Petru,

v majhnem stanovanju skupaj z njegovo družino.

Dobrodošel! -Hvala.

18. januar 1925, tvoj prvi rojstni dan v Ameriki.

Naj ti Bog podari še mnogo rojstnih dni. Srečno!

Mnogo sreče v Ameriki. -Mnogo sreče!

Zaželi si nekaj!

Peppe, ostani kolikor dolgo hočeš. Moja hiša je tvoja hiša.

Vidiš Antonia? Sorodnik tete Marie je. Dela pri Elektru.

Dobro plačajo. In Lorenzo, on dela pri Snagi. Ulice pometa.

Dobro delo in dobro plačilo. Tam je Carlo DiBenedetto,

sin tete Silvije. Vsi imajo dobro plačana dela.

Šefom bi lahko rekli dobro besedo zate.

Sam nisem kakšen politik niti velik odvetnik.

Običajen sicilijski brivec sem. Spoštujem svoje delo.

Daje mi streho nad glavo in poln želodec.

Tudi zate bomo našli delo.

Na Siciliji sem hodil v pomorsko akademijo.

V New Yorku obstaja Kings Point pomorska akademija.

Tja bom šel.

Stori, kakor želiš, jaz bom zadovoljen.

Zdravo, mladenič. -To je Marcellino. -Hočeš žogo?

Kaj je rekel? -Ti otroci. Hitijo, da bi postali Američani.

Poglej se. Te modre oči. Če ne bi bil moj nečak, ti prisegam,

da bi mislili, da si Američan.

Da. Poglej. Za temi modrimi očmi utripa srce Sicilijanca.

Saj tudi si Sicilijanec.

Vsi dokumenti so v italijanščini. Saj je to italijanščina, kaj ne?

Da, Pomorska akademija na Siciliji je ena vodilnih v Italiji.

Morda, g. Bonanno. Nimam razlogov, da bi dvomil v to.

Ne vem pa, kako naj to preverim. -Če preverite...

Tu je še vprašanje državljanstva. Akademija sprejema tuje študente,

a imeli boste probleme pri vključevanju. Morda vas bomo,

ko boste v Ameriki že dalj časa, nekoč sprejeli na Kings Point.

Srečno, g. Bonanno.

Stric Peter je poskušal iz mene narediti brivca.

A nisem bil rojen za brivca.

Neke druge sile so se odločile, da se bodo vmešale...

Dober večer, g. Bonanno. Kako ste?

Joseph Bonanno? -To sem jaz.

Me ne prepoznaš? Sem Giovanni Romano!

Kot otroka sva se igrala v Castellamareu. -Seveda.

To je moj partner, Gaspar DiGregorio. Pridruži se nama.

Si sam? Kje je tvoj sorodnik, Peter? -Pri stricu v Buffalu.

Poskusi delo najinih rok.

Popij, to je najin najboljši proizvod. Povej, kaj misliš.

Grozno močno je! -Tako je!

Delata viski? -Da. -Imava nekaj destilarn v soseščini.

A imava večje načrte. Kaj ne, Gasparino?

Seveda. -Tvoj stric mi je rekel, da hočeš v pomorsko šolo.

Kings Point. -Da. Točno.

To je padlo v vodo.

Zakaj? -Mislim, da ne marajo Sicilijancev, razen za delavce.

Ne zanima jih, če je kdo nadarjen. -Žal mi je, Joe.

Razumeti moraš, da je Amerika polna nadarjenih ljudi.

Zaradi njih že poka po šivih. Židi, Armenci, Rusi...

Celo Napolitanci. -Deset ljudi pride na eno delo.

Od nevrokirurga do smetarja. -Vsak dan prihajajo novi ljudje.

Z ladjami. -To je resnica.

V Ameriki potrebuješ zveze.

Pridruži se pravim ljudem in kmalu boš dobro zaslužil.

Dober večer, g. Di Gregorio.

Pridruži se toku in napredoval boš.

Razumem, g. DiGregorio.

Še enkrat vam hvala.

Tihotapljenje alkohola je videti privlačno. -Svet je žejen, Joe.

Na zdravje. -Na zdravje.

Ni me presenetilo, da sta Gaspar in Giovanni tihotapca.

Ta čas so bile v Williamsburgu dve do tri destilarne v četrti.

To je bilo glavno mesto domačih destilarn na svetu.

Hvala za gostoljubje. Lepo te je bilo spet videti, Giovanni.

Hvala tebi.

Veselilo me je, Gaspar. -Adijo.

Srečen sem, da vama gre dobro. -Hvala. Res hvala.

Hvala vam, g. Bonanno. Pozdravite strica Petra.

Dala mu bova deset minut.

Ko pride do ulice Union, bova šla za njim.

Peppino!

Pridi. Peljala te bova. -Ni treba. Blizu stanujem.

Pridi. Moramo se pogovoriti.

Ponujata mi partnerstvo v poslu, ki prinaša toliko dobička?

Kar tako? -Da.

Oprosti, Giovanni. Tega ne razumem. -Kaj je treba razumeti?

Potrebujeva podjetnega mladeniča, ki bo pomagal pri širjenju posla.

Nimam denarja. -Posodila ti ga bova. Vračal ga boš vsak teden.

Po malem. V pol leta boš vse odplačal. -Kar tako?

Da. Kar tako.

Giovanni, za kaj gre?

Prav. Ti si Joseph Bonanno, sin Salvatoreja Bonanna,

spoštovanega človeka. Najbližji sorodnik Stephena Magadina,

najinega botra, si. In kdo sem jaz? Nihče. Kdo je on? Nihče.

Tihotapljenje alkohola je zelo iskan posel.

Karkoli se lahko zgodi. Razumeš?

Joe, tu je smisel. Ime Bonanno nekaj pomeni. Verjemi mi.

Peppino, sam se odloči.

Če želiš delati v brivnici ali v stričevi pekarni,

je to tvoja stvar. Spoštoval bom tvojo odločitev. Kakršna koli bo.

Nečesa pa sem se v Ameriki naučil. Denar odpira vsa vrata.

Politiki so prepovedali alkohol. Bogu sem hvaležen za to,

ker je s tem dal nam, neumnim cepcem priložnost za zaslužek.

Nisem neumen, le izkoristil bom to priložnost.

Kaj praviš?

Peppino?

Te odpeljem do stričeve hiše ali greš z nama čez reko,

da proslavimo novo partnerstvo?

Morda bi šli čez most? Všeč mi je razgled.

Joe, se boš lahko privadil na to? -Pozdravljeni v hotelu Pierre.

Dajte nam najboljšo mizo.

Semle, gospodje. -Kaj pa policija? -Ne skrbi za policaje.

V Brooklynu je več destilarn kot podgan.

Destilarna, ki nam je omogočala boljše življenje,

je bila relativno majhna.

Večina destilarn v okolici je proizvajala alkohol v sodih,

kakor smo na Siciliji delali vino.

Naša je bila v prvem nadstropju tovarniške zgradbe.

Na drugi strani ulice je imel Gasparjev brat pralnico.

Z njegovimi kamioni smo prevažali naš viski.

Destilarna je bila s predorom povezana z garažo.

Jaz bom odprl. -Hvala.

Ko sem prvič vstopil v posel tihotapljenja alkohola,

sem pomislil, da so se mi uresničile sanje.

Čeprav je bilo nezakonito, se mi ni zdelo, da delam nekaj slabega.

Zdelo se mi je, da to vsi počnejo. Zaslužki so bili ogromni.

Pravzaprav je bilo zabavno. Posebno za mladega človeka.

Kako se reče? -Hvala.

Dober dan, prijatelja.

Sta slišala za sinočnje racije? -Kakšne racije?

V Baybridgeju. Policaji so naredili racijo v točilnicah.

Besno so vdrli in vse pozaprli.

Luigi je bil tam. Pravi, da je grdo.

Očitno je nekdo pozabil poslati podkupnino.

Saj veš, kakšni so policaji, če ne dobijo pošte.

Kaj je to? -Hrana.

Kaj pa ti je?

To je hrana. Canoli. -Giovanni! Te točilnice v Baybridgu.

Kdo jih je oskrboval z viskijem?

Kaj? -Kdo jim je dobavljal viski? -Mislim, da židje iz Bronxa.

Kako je ime tistemu tipu? -Dutch Schultz. -Tako je.

Njegovi ljudje. -Poznaš lokacijo točilnic,

kjer so policaji napravili racijo? -Seveda.

Pojdimo na jutranjo vožnjo. -Pa ravno canole sem kupil.

Vzemi jih s seboj. V avtu je dovolj prostora.

Kdo je lastnik te zgradbe? -Eden od bratov DiPolo. Frank ali Tony.

Frank. -Tu, v Baybridgeu sta lastnika mnogih zgradb.

Kaj? -Samo razmišljam.

Konec je. Tudi če bi želela, ne morem spet odpreti.

Pa nočem. Ti ušivi, podkupljeni policaji naj crknejo z erekcijo.

Vem, začudeni ste nad mojo obleko.

Nosim svilo, moji čevlji pa so iz Pariza.

Mislite, da ima ta stara kokoš veliko denarja. Hudiča!

Ta obleka je vse, kar imam.

To je bil včasih ugleden prostor. Prihajali so olikani ljudje.

Pa zdaj poglejte! Ruševine!

Niste imeli sreče. Pa ne po vaši krivdi.

Začnite spet. -S čim? Povedala sem vam, da sem brez denarja.

V četrti obstajajo neke lokacije, primerne za vaš posel.

Naši prijatelji, DiPoloji, bodo poskrbeli, da bo vse v redu.

Ljudje prihajajo sem, da bi se napili. S čim naj kupim pijačo?

Predlog imam. Viski vam bom dal na kredit.

Začnite z delom in kupujte pri meni. -Si bova segla v roko?

Ne. Dali mi boste besedo. -Kar tako? -Kar tako.

Ne vem, od kod ste prišli, in tudi zanima me ne.

Sem pa že mislila, da so ljudje, kakršen ste vi, že davno izumrli.

Posloven človek sem. Zaslužili bomo in plačali mi boste viski.

Kdo ve, morda pa pri vas še koga zaposlim.

Prijateljem povejte zame. Naj me poiščejo. Prav?

Prav, g. Bonanno. Ne bo vam žal.

Pravočasno sem znal izkoristiti priložnost.

Pravočasno sem znal izkoristiti priložnost.

Temu se moram zahvaliti za svoj uspeh.

Takoj, ko sem slišal, da so policaji zaprli točilnico,

sem se pojavil tam, ponudil kredit in novo lokacijo za delo.

Moje območje in vpliv sta se povečevala.

Takrat sem mislil, da se to ne bo nikoli končalo.

Hitro se vrni. Imamo novo pošiljko za go. C. v Baybridgeu.

Nocoj jo je treba dostaviti. -Prav.

Pravočasno, Peppino.

Joe, želim te spoznati z našim partnerjem v senci.

Bill, to je Joe. Član Družine je.

Imate kaj zame?

Naj ti dam nasvet, Joe. Če hočeš proizvajati viski, prav.

Pogledal bom stran. Če te najdem z orožjem, te bom aretiral.

Poslal te bom tja, od koder si prišel. Jasno?

Vzemi. -Bom od tega oslepel?

To je pravi kanadski viski.

Zapomni si, Bonanno. Nič orožja, nič težav.

Bilo mi je jasno, da je denar v Ameriki Bog.

Denar je omogočal moč.

Kot sem rekel. Policaji bodo delali za nas.

Star sicilski pregovor pravi:

Postavi reveža na konja in odjahal bo naravnost v pekel.

Tri zjutraj je. Pojdite domov. Dostava je zjutraj.

Ker nam posel tako uspeva, bi lahko odprli novo destilarno.

Ali pa razširili tole. -Morda. Greva po Giovannija? -Prav.

Halo? Da.

Kaj? Še ni prišel?

Kako je šlo z Rothmanom?

Dolžen nam je še za nekaj tednov. Mislim, da se igra z nami.

Ima zadnje čase težave? -Žena ga je zapustila in vzela otroke.

Dali mu bomo še nekaj časa. Naj se spet postavi na noge.

Joe, preveč mehkega srca si. -Kaj pa bomo dobili,

če mu situacijo še poslabšamo? Gaspar, imej potrpljenje.

Tako je prav.

Greva po Giovannija. Če mu ne bova pomagala, bo delal vso noč.

Pomirite se. Z večer bo prispelo. Dajem vam besedo. Prav?

Ugasni cigaro. -Seveda.

Giovanni!

Ne gre mi iz glave.

Giovannijev obraz, koža, ki se je luščila z njega.

Jezus, Joe... In njegove oči...

Moral bi jih videti.

Pogumen bodi.

Pozor, prosim! Prvič, kot mož in žena,

gospod in gospa Carlo Del Vecchio.

Pridružite se srečnemu paru.

Hočeš pozneje oditi nekam z menoj? -Peppino. On je tu.

Joe...

Vse življenje sem poslušal zgodbe o Salvatoreju Maranzanu.

Uglednem in častnem človeku iz Castellamarea,

ki se je skupaj z očetom boril proti Buccellatijem.

Izobražen, aristokrat, govoril je tri jezike, zagrizen antifašist.

Pobegnil je v New York, tako, kakor jaz.

Želim vama mnogo otrok. -Hvala. Izkazali ste mi veliko čast.

Moj Bog.

Tak si, kot oče.

Pospremi me ven.

Kdo je ta tujec, ki je Joeju bolj pomemben kot jaz?

To je eden izmed najmočnejših Castellamarčanov v Brooklynu.

Ko si on nekaj izmisli, jih deseterica takoj skoči

in vpraša kam in kdaj?

Meni se zdi kot brkač z druge strani mesta.

Camilla, naredi mi uslugo. Poskusi biti bolj olikana.

Pomagaj mi.

Po prihodu v New York mu je družina Castellamare

zaželela dobrodošlico.

Ena od petih družin se je naselila na Manhattanu in v Brooklynu.

Imaš rad vesterne? Ameriške filme? -Da, don Turridru.

Dobro. Oglasil se ti bom.

Zdravo, lepotica.

Videla sem te plesati s s prijateljico. Dobro plešeš.

Hvala. Morda bi nekoč lahko zaplesala tudi midva?

Zelo rada.

No?

Kdo je to dekle? -Katero? -Dekle s prelepimi očmi.

Vsa dekleta imajo lepe oči.

To je Fanny Labruzzo. -Fanny...

Don Juan, pozabi nanjo. Njen oče je še iz stare šole.

Če te najde, da se motaš okoli nje, ti bo odrezal jajca.

In iz njih naredil njoke.

Joe! kje, hudiča, si bil? Povsod smo te iskali!

Iti moramo! -Moramo? -Da. Gremo, Peppino.

Peppino, res lepo od tebe. Saj ne bi bilo treba.

Vstopi, dal ti bom poljubček.

Kaj je tako pomembnega? -Maranzano te želi videti.

Samo v filmu.

Dober film. -Res je.

Slišal sem, da ti je pred požarom šlo dobro.

Da si se širil na Bayridge. -Srečo sem imel, Don Turridru.

Amerika je dober kraj za zaslužek. Morda še preveč.

Destilarne imam povsod po Brooklynu.

Od Pennsylvanie do New Yorka.

Težava je v tem, da sem izgubil zveze. Moram se zanašati na druge,

ki morda ne razmišljajo tako, kot jaz. Zato bi rad,

da se mi pridružiš. Redki so tako pametni in ambiciozni.

Pogovoriva se o tem.

Ko me je Maranzano povabil, naj se mu pridružim,

sem takoj privolil.

Vse to pripada Maranzanu? -To je le eno od naših skladišč.

Bastiano!

Buster Domingo, pozdravi Joeja Bonanna. -Me veseli.

Reci mi Peppino. -Prav, Peppino.

Joe, pridi! Vincent!

Vincent Danna, kličemo ga Doktor. Naš zdravnik je, kadar ga rabimo.

Spoznaj Joeja Bonanna. -Me veseli.

Charlie, pusti to.

Charlie DiBenedetto, spoznaj Joeja Bonanna. -Me veseli, Joe.

Dobrodošel. -Hvala. -Mislim, da tegale reveža že poznaš.

Gaspar!

No, g. Stapile, kakšni so načrti za nocoj? -Odidemo ob zori.

Ti, Buster in DiBenedetto greste z Doktorjem.

Joe in jaz greva do Pittsburga. Bratje Fabiani pa na Manhattan.

Vi se nam boste pridružili kasneje. Gremo, delo čaka.

Peppino, kasneje se vidiva. -Joe, pridi. Imam nekaj zate.

To je Smith kaliber 38. Nikoli te ne bo pustil na cedilu.

Ga znaš uporabljati? -Seveda, toda...

Na svetu ni veliko dobrih ljudi, Joe.

Bolje, da ga nosiš. Za vsak primer. Greva.

Vsa preteklost me je pripravljala, da postanem spoštovan človek.

Upal sem, da bom z Marenzanovo pomočjo izpolnil svojo usodo.

Ne premikaj se!

Resno je. To je že drugi kamion ta teden, ki smo ga izgubili.

Kdo to počne? Irci? Tisti Žid, Schultz?

S spoštovanjem, don Turridru. Za tem stojijo Sicilijanci.

Gre za nekega Lapaglio. Dela za Luckya Luciana.

Luciano. Eden izmed šefov družine Masseria je.

Masseria? Pasji sin! On je navadna smet!

Če me okradeš enkrat, imaš srečo. Če me dvakrat, si neumen.

Vzemi Busterja in Gasparja. Pogovorite se z Lapaglio.

Prisilite ga, da vam pove, kje so kamioni.

Vrnite nam tisto, kar nam pripada.

Peppino, bodi previden.

Morali smo zaščititi tisto, kar je bilo naše

in če je bilo potrebno, bi za Maranzana opravil delo,

kjer je bilo treba uporabiti silo.

Vsak četrtek zvečer je pri svoji irski ljubici.

Odhaja ob osmih in gre peš do postaje Carnasey.

Pelje se tri postaje do hiše, kjer ga čaka žena z večerjo.

Pravi družinski človek. -Da.

Točen je.

Kaj?

Kje so kamioni? -Ne vem, o čem govoriš.

Le počasi, prijatelj. Vse je v redu.

Lahko poveš meni ali njemu. Izberi.

Bolje bo, če poveš njemu.

Povedal bom...

Kamioni so v skednju, doli pri Hunts Point. Prisegam vam!

V Ameriki sem bil šele kratek čas,

pa sem že dvajsetleten vozil športni avto,

imel nove obleke in čevlje.

Dobro sem zaslužil, vselil sem se v novo stanovanje,

imel sem Maranzana in Fanny ob sebi.

To so bili lepi časi. A nekaj mi je manjkalo.

Še vedno nisem bil član družine Castellamarese.

FILM JE POSNET PO RESNIČNIH DOGODKIH IN OSEBAH.

NEKATERI DOGODKI SO ZARADI VEČJE ZANIMIVOSTI IZMIŠLJENI.