All language subtitles for The.Island.of.Lies.2020.SLOSubs.TVRip.XviD-metalcamp

af Afrikaans
ak Akan
sq Albanian
am Amharic
ar Arabic
hy Armenian
az Azerbaijani
eu Basque
be Belarusian
bem Bemba
bn Bengali
bh Bihari
bs Bosnian
br Breton
bg Bulgarian
km Cambodian
ca Catalan
ceb Cebuano
chr Cherokee
ny Chichewa
zh-CN Chinese (Simplified)
zh-TW Chinese (Traditional)
co Corsican
hr Croatian
cs Czech
da Danish
nl Dutch
en English Download
eo Esperanto
et Estonian
ee Ewe
fo Faroese
tl Filipino
fi Finnish
fr French
fy Frisian
gaa Ga
gl Galician
ka Georgian
de German
el Greek
gn Guarani
gu Gujarati
ht Haitian Creole
ha Hausa
haw Hawaiian
iw Hebrew
hi Hindi
hmn Hmong
hu Hungarian
is Icelandic
ig Igbo
id Indonesian
ia Interlingua
ga Irish
it Italian
ja Japanese
jw Javanese
kn Kannada
kk Kazakh
rw Kinyarwanda
rn Kirundi
kg Kongo
ko Korean
kri Krio (Sierra Leone)
ku Kurdish
ckb Kurdish (Soranî)
ky Kyrgyz
lo Laothian
la Latin
lv Latvian
ln Lingala
lt Lithuanian
loz Lozi
lg Luganda
ach Luo
lb Luxembourgish
mk Macedonian
mg Malagasy
ms Malay
ml Malayalam
mt Maltese
mi Maori
mr Marathi
mfe Mauritian Creole
mo Moldavian
mn Mongolian
my Myanmar (Burmese)
sr-ME Montenegrin
ne Nepali
pcm Nigerian Pidgin
nso Northern Sotho
no Norwegian
nn Norwegian (Nynorsk)
oc Occitan
or Oriya
om Oromo
ps Pashto
fa Persian
pl Polish
pt-BR Portuguese (Brazil)
pt Portuguese (Portugal)
pa Punjabi
qu Quechua
ro Romanian
rm Romansh
nyn Runyakitara
ru Russian
sm Samoan
gd Scots Gaelic
sr Serbian
sh Serbo-Croatian
st Sesotho
tn Setswana
crs Seychellois Creole
sn Shona
sd Sindhi
si Sinhalese
sk Slovak
sl Slovenian
so Somali
es Spanish
es-419 Spanish (Latin American)
su Sundanese
sw Swahili
sv Swedish
tg Tajik
ta Tamil
tt Tatar
te Telugu
th Thai
ti Tigrinya
to Tonga
lua Tshiluba
tum Tumbuka
tr Turkish
tk Turkmen
tw Twi
ug Uighur
uk Ukrainian
ur Urdu
uz Uzbek
vi Vietnamese
cy Welsh
wo Wolof
xh Xhosa
yi Yiddish
yo Yoruba
zu Zulu

Original subtitles

ZA MOJO BABICO CONCHO SALGADO

PO RESNIČNIH DOGODKIH

OTOK SALVORA 2. JANUARJA 1921

Gremo, Paloma.

Bratranec, vošči še drugim novo leto.

Sama jim vošči. Potem mogoče ne boš več sama.

S kopnega ne pogrešam nič, Benito.

Jaz pa. Mene pelji.

Samo moški gredo. Srečno.

Poskusite to prodati in prinesti kaj denarja.

Bi mi podaril eno? Še nobene nimam.

Hitro se vrnite. Otok je pust brez vas.

Vrnili se bomo, ko nam bo dovolilo morje.

Ne hitite, da bomo mirni.

DrSi predstavlja OTOK LAŽI

Te živali živijo v afriški savani.

Jih tu ne moremo videti?

Razen živali, ki so jih pripeljali na otok,

jih je tu malo.

Presenečenje sem vam pripravil. Za pesem gre.

Maria, bi jo prebrala?

"Pod sladkim

nebom

plemenite Galicije,

brat … "

Pusti.

"Leži čarobni otok

na koralnem grebenu."

Pusti, María.

"Smaragdno zelen

in obsijan z mesečino …"

"Poljubljajo ga kapljice kristalno čiste vode.

Tu sirene vadijo pesmi, ob katerih se zaljubimo."

Naš otok, Sálvora. –Točno tako.

Pesnik Ramón Cabanillas

je posvetil knjigo vašemu otoku.

Iti moramo. Polje moramo preveriti.

Do svetilnika moram. Se vidimo jutri.

Veter prihaja.

Nevihta se bliža.

Nocoj pluje mimo ladja. –Utihni, Maria.

Z našim sva končala. Kje vama pomagava?

Pri tistem kotu tam.

Očitno je Ork že prišel iz morja. –Manolo! Tiho, človek!

Dober dan, čuvaj.

Hitreje plevi.

Da nas ne ujameta mrak in povorka duhov.

Bolj se bojim nekaterih živih.

Včasih raje drži jezik za zobmi, Maria.

To velja v tvoji hiši. Zunaj nje pa ne.

Pohitimo, kmalu bo padel mrak.

Nasvidenje, čuvaj.

Jutri pričakujem pred vrati prispevke sedmih hiš. Gospodarju se mudi.

Čuvaj, šele čez tri dni naj bi jih dali. –Rekel je, naj ne zamujate.

Nekatere so res hitre.

Dva jebena zajca,

ki sta pred več kot dvesto leti plačala za ta otok,

še vedno vlečeta iz njega.

Ko je treba govoriti, si tiho,

ko pa je treba molčati, blebetaš.

Maria, kaj si misliš?

Da ti ne bi prišlo na misel!

Maria! Pridi!

Pojdi stran!

Pusti jo!

Spravita se stran! –Pusti jo.

Čuvaj.

Recite možu, naj stopi ven.

Ni ga. –Ampak … Kako to mislite?

Kje je? Ob tej uri bi moral biti doma.

Vsi bodo pomrli.

Kaj je, Tomas? –Brodolom.

Velika ladja je udarila ob skale Apejar.

O bog. –Čuvaja pa ni.

Morje jih meče ob skale. –Zakaj pa?

Verjetno so doumeli, da so blizu obale, pa so se hoteli izkrcati.

To je tu nemogoče.

Megla je gosta. Dvomim, da so videli svetilnik.

To bodo videli na celini in doumeli, da se je nekaj zgodilo.

Da ogrejemo žrtve brodoloma, ki pridejo … –Če katera pride.

Ni čuvaja, ki bi edini lahko kaj naredil.

Zdaj lahko samo molimo. –Nič drugega nam ne preostane.

Lahko gremo.

Pojdimo obvestit Ribeiro.

Benigno, Secundino, vzemita čoln. To pot poznamo.

Gremo.

Prek takega morja greste v čolničku?

Kolikokrat v podobnem vremenu nismo lovili hobotnic?

Maria, ladja je polna rešilnih čolnov. Hitro bodo prišli.

Kako bodo znali priti, če so na jugu, naši pa na severu?

Zelo previdni bodite. Ni nevarnejšega od udarca utopljenca.

Nič ne vidim. Niti svetilnika. –Poslušaj.

Dobro se sliši, kje se lomijo valovi.

Odmaknimo se od obale. –Dobro.

Na pomoč! –Ne moremo. Kje naj začnemo?

Blažena Devica … To je dojenček.

Na pomoč! –Ne hodite v čoln. –Sprejmite jih. –Tu!

Ne bližajte se kopnemu. Morje vas bo vrglo ob skale.

Les je počil. –Zaradi njega bomo utonili.

Moji otroci!

Maria! –Samo njo.

Ne. Otroke moram najti!

Od tod lahko naredite več.

Alberto! Conchi!

Vse bomo utonile. –Moram jih najti! –Mir!

Semkaj. Na pomoč!

Zdrava Marija, milosti polna,

Gospod je s teboj.

Blagoslovljena si med ženami.

Blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.

Sveta Marija, Mati božja,

prosi za nas grešnike

zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Tomás Jáuregui. –Juana.

Juana …

Orbea.

Očitno se je čas v semenišču izplačal.

Ne vem, zakaj se mi zdi, da sva si blizu, Juana.

Iz Donostije sem. –Mi smo iz Renteríje.

Koliko traja, da trupla priplavajo na površje?

Težko je reči.

Ja.

Nočem, da so sami … Zelo je mraz.

Kaj smo naredile, Maria?

Morje jih je ubilo.

Še nikoli nisem videla morja. Kako naj bi ga znala obleči?

Juana … Naredili so vse, kar so lahko, in še več.

Nihče ni kriv za vse to.

Pa tvoj mož? Kako, da ga ni bilo?

Gospodar, ne vem, kje je.

Ga je požrla zemlja, Francisca?

Raje nič ne govori,

da ne bo kaj o povorki duhov in tvojega praznoverja.

Pa preživeli? –V krčmi so, na toplem.

Koliko jih je iz prvega razreda?

Nihče naj se ne približa truplom. Od zdaj so naša.

V Ribeiro jih bomo odnesli, ko bomo lahko.

Čestitam.

To, kar ste naredile, je v čast vsem otočanom.

Moji priseljenci so junaki.

V tem primeru junakinje.

Za vas tri bomo zahtevali najvišje priznanje.

Gospod. –Ja?

Bodite mirni.

Gospodar … –Gospoda, prosim …

Kaj počnete? Trupel se ne sme dotikati.

Očitno se jih je nekdo že dotaknil.

Vidljivosti je bila obupno majhna.

Luč starega svetilnika je zelo šibka.

Ja. Zmedli smo se.

Malce smo ga videli, malce ne.

Morje nas je porinilo na skale. Močnejše je bilo od nas, ker …

S pol moči smo pluli.

Poskušali smo se obrniti, ampak nismo mogli več.

Cilj? –Buenos Aires.

Koliko vas je bilo na ladji?

Skupaj 256. Priseljenci in posadka.

Veste, koliko je rešenih?

Meni so povedali samo za trupla.

Verjetno so vsi iz tretjega razreda.

Dvomim. Ti so umrli že na ladji.

Njihove postelje so bile kot mišje pasti.

Spodaj je strašansko smrdelo. Še svinje jim ne bi zavidale.

Pa rešilni čolni?

Kolikor sem dojel, jih je bilo na ladji Santa Isabel dovolj.

Ja, ampak nekateri so poškodovani.

Prvi, ki pa so izpluli, so se znašli na skalah.

Reveži. Slišali so, da je obala blizu,

šli naravnost proti njej in umrli na skalah.

Vse nam je šlo po zlu.

Je imela ladja še druge težave?

Utihnite, prosim. –Dobro vprašanje. Zapiši.

Med prvo plovbo je imela težave s turbinami.

Je bil na ladji sef? –Ja.

Naj nam vaši povedo, ko se bo pojavil. To je vse.

Poveljniku v Vilagarcíji bom poslal poročilo.

G. Luis, če ste pripravljeni, vas bomo peljali na kopno.

Ja, ta brodolom bi se lahko zgodil tudi pri Toneladasu.

Zdaj je treba čakati na naslednjega … Ki vedno pride.

Ko se pojavi tvoj zabiti mož, mu reci, naj takoj pride k meni.

Če se pojavi … –Pojavil se bo.

Oprostite, rekli so mi, da bo neka ladja odplula pozneje.

Še malo bi rad ostal in napisal članek.

Upam, da vas ne nadlegujem. –Sploh ni problem.

Francisca vam bo prijazno pomagala pri vsem, kar potrebujete.

Maria.

Dovolite, da se predstavim. León Cofré,

glavni dopisnik časopisa Crítica iz Buenos Airesa,

kamor je plula ladja Santa Isabel.

Rad bi naredil intervju,

da bi izvedel podrobnosti podviga.

Česa?

Rad bi, da mi poveste, kako ste rešile 48 življenj.

To hočete, da vam povem? –Tako je.

Josefa!

Začnimo.

Vaše dejanje je izjemno ganljivo.

Kaj vas je spodbudilo, da ste šle na morje?

Zakaj ste to naredile?

Kaj pa naj bi drugega? –Čakale na obali. Na varnem.

To smo morale narediti.

Ampak lahko bi čakale, da pride pomoč s kopnega.

Le kaj bi imeli, če bi za vse čakali tiste s kopnega?

Če bi razmišljale, ne bi šle.

Ampak gotovo ste zadovoljne … In ponosne.

Ja. –Zakaj?

Ker ste rešile 48 ljudi.

Pa tisti, ki jih nismo mogle?

Ves svet govori o vas.

Neverjeten splet okoliščin, da je ladja potonila, ne?

Star svetilnik, nevihta,

otok brez moških, čuvaj, ki je izginil …

Prava tragedija.

Katastrofa.

Dobro, da ste bile tu.

Prav, ne bom vas več nadlegoval. Gotovo ste izčrpane.

Veste, zakaj so nekaterim truplom odrezani prsti ali izpuljeni zobje?

Morje naredi telesu grozne stvari.

Kaj šele moški in ženske.

Tega niso potegnili ven?

Pol tistega, kar naplavi, pripada najditelju ali gospodarju zemlje.

To je najboljši valobran. Tako smo na kopnem mirnejši,

toda ti tukaj trpijo najhujše valove.

Si budna? –Zbudila si me.

Tista noč … –Kaj?

María …

Spi, ni še zora.

María … Spovedala se bom. Duhovniku.

Kaj pa kvasiš, Josefa? Si znorela?

Ne morem več zdržati. –Seveda lahko. Tako kot jaz.

Živjo, Maximiliano.

Ja, zelo zanimivo.

Rad bi ostal še kak dan.

Vem, da so galicijski priseljenci, ampak ladja je plula v Argentino.

Sedem ljudi iz iste družine je umrlo.

Pomembnega podjetnika, čigar imena se ne morem spomniti.

Iz Pehuajóa. V časopisih se je reklamiral.

Kako se je že pisal?

Točno ta. Dobro, ni ga več.

Nič si ne domišljam. Na otoku se nekaj dogaja.

Smem?

Seveda. Z junakinjami sem govoril.

Ampak z njimi se nekaj dogaja.

Nama prinesete kavo?

Ja, Maximiliano. Kot da se počutijo krive.

Tu se dogaja nekaj čudnega.

Zelo hitro so naredili poročilo. Odgovornosti

niso pripisali nikomur. Samo strašna nesreča je bila.

In pika. Nisem prepričan, da to drži.

Bi lahko govorila o moji težavi?

María, kaj je s tvojo roko?

Nič. Padla sem.

Pokaži.

Očitno danes pridejo moški. –Če bi bili tiste noči tu …

Mogoče bo tvoj mož prišel z njimi. –Ko bi vsaj.

Če je mrtev, je to bolje vedeti.

V vseh časopisih pišejo o vas.

Tri junakinje s Sálvora.

Tri … Vsi smo bili tam in pomagali.

Nekatere na morju, druge na kopnem.

Josefa, morje je naplavilo truplo čuvaja.

Kaj?

Greva. Na plažo morava.

S kamenjem ga je treba napolniti in spet vreči v morje. –Odkrili naju bodo.

Ne greva v zapor. Jasno?

Zapor me še najmanj skrbi.

Ni ga, Maria.

Bi lahko govoril s kapitanom ladje?

Prosili so me, naj za zdaj nikogar ne spustim k njemu.

Ni si še opomogel.

Pljučnico ima … In še nekaj. –Še nekaj?

Od strahu ali šoka noče govoriti.

Ne govori. Na morju se je poskušal ubiti.

Seveda, in vi ste to videli. –Nisem.

Povedali so mi. –Ja …

Ves dan je tu, od sedmih zjutraj.

Revica čaka, ali bodo potegnili ven trupla njenih otrok.

Vidite, kako velikodušen je markiz.

Vse stroške ji plačuje, dokler je tu.

Iskreno sožalje. León Cofré.

Kaj ste počeli tistega dne v pristanišču s trupli? Kaj ste videli?

Enako kot vi.

Nekdo se je okoristil z brodolomom. Ne molčite.

Ne izneverite spomina na moje otroke. Jaz sem jih izneverila.

Ne govorite tega. Kaj pa naj bi naredili?

Ne bi se vkrcala na to prekleto ladjo, kot me je nagovarjal mož.

Vrgla bi se v vodo in jih rešila.

In obvestila kapitana, ko sem na obali videla čudni luči.

Zakaj čudni? –Ne znam pojasniti.

Z Albertom sem bila v sobici. Slabo mi je bilo.

Videla sem luči, ki sta se gibali po obali.

Svetilnik. –Dve luči sta bili.

Dve? Nič nisem slišal.

Še nič ne vemo o tvojem možu? Se ni vrnil z moškimi?

Ne, gospod.

Danes sem ga čakal. Kdo mi bo zdaj pomagal loviti?

Vsi ven. Gospodar prihaja.

Da vidimo slavne Marío, Josefo in Cipriano.

Pridite sem.

Pomembno novico imam za vas.

Kot sem obljubil, boste odlikovane.

Zdaj ste "junakinje s Sálvore".

Na kopnem vsi govorijo o vas.

Vsi vas želijo spoznati in se vam zahvaliti za dejanje.

Dobile boste tudi denarno nagrado. Pet tisoč pezet.

To je šele začetek.

Gremo na kopno? –Ja, svečanost je v Vigu.

Tomas, poleg branja jih naučite vedenja v javnosti.

Bi lahko govorila?

Kmalu bo padel mrak. Na lov moram.

Govorila bova, ko bom utegnil.

Čestitam za odlikovanje.

Hvala.

Ti pomagamo, Julia? –Ne, hvala.

Junakinje … Na vašem mestu bi šla v krčmo.

Te uboge duše so imele srečo, da ste bile ve tam.

Ponosna moraš biti.

Hvala. Naredile smo, kar smo morale.

Nekateri v preteklosti gotovo niso tako ravnali.

To so zgodbe, ne pa resnica. –Vem.

Ampak kako že pravi legenda?

Saj veste, laterne …

Svetilke …

Kakšne svetilke?

Cipriana, na morje moramo.

Dober dan, María. –Dober dan.

Zanimivo. Neka preživelka mi je rekla, da je videla neki luči.

S kom se lahko dogovorim za namestitev za še kak dan?

Dobro jutro. Oprostite, da motim,

ampak iščem nočitev za nekaj dni.

Ne morete ostati tu.

Je še kakšen drug kraj?

Mogoče.

Očitno imate radi obiske. –Ne.

Ja.

Stranišče?

Velike vrtove imamo.

Vesel božič in srečno novo leto.

Zakaj ste hromi? Šepavi.

Premlatili so me.

Žal mi je zaradi vašega očeta.

Kakšno nesrečno naključje,

da je izginil na noč brodoloma.

Ni izginil. –Je odšel?

Kje pa! Kje bi še lahko vsem ukazoval kot tu?

So ga torej ubili?

Ubili so ga tisti, ki so oropali žrtve brodoloma.

Tisti, ki so oropali žrtve brodoloma … Da jih ne bi ustavil.

To je prvič … –Cipriana, moraš ves čas govoriti z novinarjem?

Nič nisem naredila. Samo pogovarjati se hoče.

Jaz pa … Hočem govoriti o tisti noči,

ampak z nikomer v vasi ne morem.

Ne gledajo me več enako.

Vse bo minilo. –Ali pa ne.

Dobro spita? Mene tlačijo more.

Obrazi in … Roke in kriki …

Nisi prvič videla mrtveca v vodi, ženska.

Roko sem mu dala.

Videli sta. In zdaj … –Zdaj si živa.

On pa je na dnu morja.

Pa njegova žena? Pa otroci?

Pojdi, Cipriana. Če boš taka, je bolje, da greš. Nevarna si. Pojdi.

Pa ti?

Če bodo začeli z lučmi, je konec z nami.

Pa truplo? –To prepusti meni, Josefa.

Greva.

Če karkoli potrebuješ, veš, kje sem, Francisca.

Pa pomiri se.

Govoriti morava.

Glejte, g. markiz … –Poslušam.

Je počastitev samo zanje? –Pomiri se.

Rekli so mi, da nameravate nekaj časa ostati tu.

Hotel sem priti, opraviti, kar moram, in oditi.

Ampak za moje delo veljajo določene stvari.

Ta otok mi je pomembnejši, kot je bil kdaj komurkoli.

Če bi se oblast potrudila končno usposobiti novi svetilnik,

na moji obali ne bi umrlo na stotine ljudi,

kar je ogrozilo moje priseljence. –Sluge.

Če bi bil na otoku radio ali kakšna zveza s kopnim,

ne bi umrlo toliko ljudi. Pa nam niso dali nič.

Zdaj, ko je veliko mrtvih iz prvega razreda, bodo bolje premislili.

Zakaj imajo nekatera trupla odrezane prste?

Žandarji bodo morali vse nekako vrniti bližnjim, ne?

Upam, da vam bo tu lepo. –Jaz tudi.

León Cofré, nisem se predstavil kot dopisnik.

Tomás Jáuregui.

To je torej svetilnik.

Zakaj?

Čakamo na novo optiko iz Nemčije.

Kako dolgo že čakate? –Dve leti.

Dve leti?

Ni veliko. Svetilnik so začeli graditi pred 16 leti.

Saj ni katedrala.

Zdaj ga bodo spustili v pogon, ne?

Za 216 ljudi je to prepozno.

Zakaj so skale take oblike?

Otočani imajo legende o kraljih, žrelih in jezikih, spremenjenih v skale.

Vas sprašujem. –Popolna zmes so.

Snov je erozivna,

veter močen. Stoletja piha, morje pa prinaša vlago.

Kot razbitine brodoloma so.

Vse življenje lahko ugibate, kaj jih je oblikovalo.

Oblike so odvisne od kota gledanja.

Povabite me na viski.

Človeku, kot ste vi, gotovo ni lahko živeti tu.

Morje ni tako popolno, ko ga gledaš vsak dan

in ko te obdaja z vseh strani.

Kaj vas je splašilo? –Prosim?

Najbrž ste si močno želeli umakniti od nečesa, če ste prišli sem.

Vi mi povejte. Božič je.

Daleč od domovine in družine ste.

Za kak dan lahko pobegnem. Manjša, ko je vas, hujši je pekel.

Mislim, da nimam več viskija.

Ne bom vas več nadlegoval, brez skrbi.

Samo preprosto vprašanje. Kaj točno so "laterne"?

Kaj iščete? To je stara beseda.

Iz zgodb in legend …

So s svetilkami potapljali ladje?

Z baklami, privezanimi na rogove ovnov.

To je zmedlo kapitana. Mislil je, da je svetilnik, in nastradal.

Divjaki, nepismeni ljudje.

To smo naredile.

In vse težave so rešene, ne?

Vseeno bi morali iti. –Iti?

Je vse v redu, Maria?

Povej mi.

Mi posodiš knjigo?

Seveda. V svetilniku jih imam.

Pa pojdiva.

So se dobro prodali? Bi radi še morbidnih zgodb?

Ja, krvi, surovih podrobnosti.

Če hočete morbidnost, govoriva o moji.

Zdaj, ko sem predal članek, se je položaj spremenil.

Lahko se vrnem. Pripravljen sem. Adijo.

Imate kapljico žganja?

Bi lahko govoril s kapitanom?

Je že odšel. Ampak nič niste zamudili.

Rekel je le, da ni videl nič.

Ampak gotovo vas zanima pričanje dobrih ljudi,

ki so nesebično sprejeli žrtve brodoloma.

Seveda.

Ne objavite mojega imena.

Pomembno je, da javnost ve, kako dobri smo, zlasti ti s Sálvora.

Prosim?

Ljudje so nepismeni in neizobraženi, zato njihova dobrodelnost šteje več.

Dobrodelnost se odvija z vrha navzdol, ne pa med enakimi.

To, kar so naredile te ženske, je prej solidarnost kot dobrodelnost.

To od vas je dobrodelnost.

Novinar meni, da je glede brodoloma nekaj čudnega. –Kaj? Saj je odšel.

Za zdaj, Maria … Z denarjem, ki so vam ga dali, bi lahko odšla z otoka.

Zakaj? –Da bi videla druge kraje.

Tu je vsak dan enak. Nič se ne spremeni.

In?

So kraji, kjer preživljanje ni tako težko.

Tu imamo vse. Nič več ne potrebujemo.

To misliš zato, ker nič nisi videla.

Tu si ujeta.

Ti že.

Maria …

Maria.

Maria.

Gospe …

Dobrodošle. Pridite.

Junakinje s Sálvora.

Hvala.

Čestitam.

Štiri sirene.

Odbor krepostnih moških

se je odločil tem skromnim ženskam s Sálvore

dati medaljo, ki so si jo zaslužile.

Kajti te tri …

No … Štiri ženske s Sálvore … So sestre naših soprogov,

naših mater in naših hčera.

V življenju ni večje ljubezni.

Maria, ploskajo nam.

Kdaj si videla, da bi ženski ploskali zunaj povorke?

Zakaj pa bi nam sicer ploskali? –Pridite.

Pa umrli, družine?

Danes je vaš dan. Uživajte.

Dobro jutro. –Veseli nas, da ste tu.

Že tri dni mi ne dajo zavarovanja za priseljence.

29. decembra sem se vkrcala.

Vaš primer bomo raziskali, ampak zdaj ni pravi trenutek.

Ste to priredili zaradi brodoloma, ne?

Dobro, da …

Štirje otroci so mi umrli.

Za vse njih sem plačala premijo.

Najiskrenejše sožalje.

Ampak otroci so bili finančno odvisni od vas.

Zavarovalnica ne krije tega primera.

Oprostite. Pridite z mano.

Junakinjam hočejo na balkonu dati prispevek.

Žalovanje je mimo, Francisca.

Dokler se moj mož ne vrne, bom nosila črnino.

Ja.

Mislim, da je nikoli ne bom slekla.

Ženska, upanje zadnje umre.

Dekle, ali ga je nekdo odpeljal ali …

Dobro, Francisca, ne bomo ugibali.

Na žandarmeriji bomo podali prijavo.

To izginotje ni majhna stvar.

Treba je videti, kje so bili vsi tiste noči.

Kje pa naj bi bili, ženska? Doma.

Vsi?

Bomo videli, ali se bo tvoj oče pojavil. –Skrbi naju. –Žal mi je.

Zakaj me ne potolažiš?

Svinja.

Sicer bom vse povedal. Videl sem vaju, Maria.

Kaj pa si videl, bebec? Kaj?

Vse bom povedal. Da sta mi ubili očeta.

Moja boš, Maria. Prvi na otoku bom, ki mu je to uspelo.

Kurba.

Tvoja beseda proti moji. Slišiš?

Več motiva si imel, da bi ga ubil, kot jaz.

Ta prasec je mlatil tebe in tvojo mamo.

Zato utihni!

Kaj so ti naredili?

Paloma.

To bo vse pozdravilo.

To pijete, ko ste bolni?

Nikoli nismo bolni.

Pozdravilo me bo to, kar delaš ti. Pij.

Kaj je zdaj s tvojim stopalom?

Kurba …

Nekaj vam bom pokazal.

Je to tvoj oče?

Od kod ti očetovo truplo?

Našel sem ga. –Kako to misliš?

Ampak Pepe, ubili so ti očeta. To je umor.

Si ga ti ubil? –Ne, ne.

Resnico mi povej, sicer te bom udaril.

Ne dotikaj se ga.

Resnico mi povej. Si ga ti ubil?

Ne laži mi. Kam greš? Sem pridi.

Maria ga je. Skupaj z Josefo.

Kaj pa kvasiš? –Videl sem ju.

Zakaj bi ga ubili?

Ker sta odrinili s čolnom. Videl sem ju.

S svetilkami? –Z baklami.

Prava zverina je. Ona mi je to naredila.

Zakaj si skril truplo?

Zverina.

Ničesar se ne dotikaj. Pusti truplo, kjer je.

Jutri zgodaj zjutraj pridem z žandarji. –Ne.

Ničesar se ne dotikaj.

Maria.

Tu ni nobenih dokazov.

Samo besedo bebavega človeka imamo. –In truplo.

Zato sem jo pripeljal. Da vama pove, kaj je videla.

To bi pojasnilo, kar je rekel Pepe in še druge stvari.

Povejte jim, Juana, kaj ste videli na noč brodoloma in izginotja pokojnika.

Pomirite se. Verjamemo vam.

Prosim, Juana. Morate povedati, kaj ste videli.

Juana, ustavite se za hip, prosim.

Zagotavljam vam, da vam bodo verjeli.

Nič nisem videla. –Prosim?

Nič nisem videla. –Svetilki?

Nisem ju videla. Pod palubo sem bila.

Lagala sem. Svetilki sem si izmislila.

Juana, vam je kdo zagrozil, naj ne govorite?

Vseeno mi je, kaj bi mi naredili.

Zakaj ste lagali?

Hotela sem jim škodovati.

Tistim, ki so oropali mrtve. Njim.

Njim?

One so krive, da sem živa.

Vsak dan se spopadam z bolečino.

León, oprostite. Slišala sam legende o svetilkah. Nisem se jim mogla ogniti.

Glej, kaj prestajam. Po tvoji krivdi.

Josefa …

Zakaj si taka?

Kot oven si, vedno rineš naprej.

Josefa … Nič niso našli. Konec je.

Konec je?

Za zdaj, Maria.

Ne skrbi. Plačala bom za nekaj, kar si naredila ti.

Da bi zaščitila tebe. Lahko bi te utopila.

Zakaj smo bile tam?

Še ena ladja bi se potopila, Josefa.

Je bilo res zaradi tega?

Josefa!

Si res zato odšla in prisilila še mene?

Ne. Nisem zahtevala, da greš.

Šla sem, da ne bi ti naredila sranja.

Pa ni bilo vredno. Vseeno si ga naredila.

Še druga ladja bi … –Nehaj.

Pusti me s tem. Nadloga si.

Ne hodi mi blizu.

Moje sožalje.

SO JUNAKINJE S SÁLVORE TATICE?

Uboga Cipriana.

Markiz je poslal sporočilo, naj ustavijo vsa odlikovanja in prispevke.

Kaj počneš tu? –Potrebujem te.

Tu sem.

Tomás, kaj si naredil? Si ugasnil luč na svetilniku?

Tiste noči je bilo nemogoče videti luč. –Pravi svetilničar tega ne bi rekel.

Prevarali so me. Hoteli so, da jo ugasnem, ampak …

Niso mi povedali, zakaj. –Ti pa nisi vprašal?

Markiz mi ni dal te možnosti.

Si ti to naredil umrlim? –Seveda ne. Pepe je bil.

Tudi čuvaj bi, če ga ne bi ubili.

Pepe mi je povedal. Vedno vtikaš nos, kamor ni treba.

Tako kot zdaj.

Strahopetec si.

Zaradi nekih bednikov bomo vsi videti kot tatovi.

Kam pa misliš, da greš? Če se to razkrije, smo vsi opleli.

Ve pa prve. Razumeš?

Če boš spregovorila, te bo markiz poslal v zapor.

Kdo bo verjel muli namesto uradniku?

Razumeš?

Pepe.

Si ga ti ubil? Vam je povedal, zakaj?

Zaradi pohlepa. Vredne predmete umrlih je hotel.

Ne mislite, da je glede plena v igri nekaj večjega?

Primer je zaključen.

Najboljši valobran.

Koliko jim je markiz plačal, da ne bi govorili o tisti noči?

Vse nas je utišal.

Poslovit sem se prišel.

Pojdite v miru kot tisti, ki ga puščate za sabo.

Pravzaprav sem se prišel opravičit.

Samo ve veste vse, kar se je zgodilo tiste noči.

Jasno je, da mi tega ni uspelo odkriti.

Ampak o nečem sem prepričan.

Mnogim ste rešile življenje, ne da bi kaj vzele v zameno.

To je bilo gotovo težko.

Tega nisem sposoben razumeti.

Hvala.

Oprosti, Josefa, oprosti.

Ta film so navdihnili dogodki na noč 2. januarja 1921.

V brodolomu Sante Isabel, galicijskega Titanika, je umrlo 213 ljudi.

Tega se skoraj nihče ne spomni.

Josefa Parado, Cipriana Oujo in María Fernández,

ki se jim je pridružila še četrta, so bile kmalu pozabljene.

Morda zaradi lažnih govoric, da so oropale žrtve.

Prevod MEDIATRANSLASTIONS TVRip - DrSi

Tehnična obdelava metalcamp

Can't find what you're looking for?
Get subtitles in any language from opensubtitles.com, and translate them here.