Original subtitles

Dobro smo se izvlekli iz te gneče.

Vlajko jih bo vse posolil. -Tudi doktorja Nedeljkoviča.

In dirigenta.

Glasneje.

Glasneje, glasneje, glasneje.

PRISMOJENA LETA

Kam gledaš? -Umakni roko.

V tvojo babico sem gledal, kam pa naj gledam.

Porini.

Pusti me pri miru. -Zakaj ne gledaš v žico?

Kako naj gledam, če se ne vidi.

Povej tistemu metulju naj več ne poje,

sicer bo skozi okno letel.

Ti mu povej, mene sploh ne moti. Prav lepo poje.

Zakaj vedno sitnariš? -Kako ne bi sitnaril?

Vidiš da so me kot Jezusa raspeli.

Mene pa niso, kaj? Veš, ti si za vse kriv.

Jaz?! Zakaj me je tisti metulj po glavi počil?

Če bi jaz vozil, se ničesar ne bi zgodilo.

Kdo me je iskal?

Sestra, scat mi se gre. -Tudi meni.

Daj mi ta kegel sem. Moj prijatelj Milan lahko tudi sam,

on ima zdrave roke. Tisti metulj zgoraj,

on lahko tudi skozi slamčico in skozi okno.

Sestra, ali ni ta posoda majhna? -Ne bi rekla.

Sestra, kakšno zlato roko imate.

Prosim vas, bodite resni.

Začnite že enkrat.

Podrgni ga malo, nimam stimulacije.

Vi ste zelo nesramni.

Sestra ...

Sestra, pridite k meni, on je zares neznosno drzen.

Joj sestra, kako ste čudovita.

Starikavec neumni! Direktorju se bom pritožila!

Kaj pa ji je? Rekel sem samo, da je čudovita.

Občutljiva je na komplimente.

Stroj ti je padel.

Malo hitreje, hitreje ...

Joj Make, si ga ujel? -Pusti me pri miru!

Glej, glej mravlje.

Pusti me pri miru!

Otroci, zapojmo vsi skupaj. -Zdaj boš pel kot

ptica. Ampak, s stropa. -Hej kaj delaš? Tožil te bom

direktorju opere. Odpuščen boš iz zbora!

Nisi normalen.

Ljudje, tale ni normalen! Torej ...

Ali hoče nekdo scat? -Meni se več te stvari ne

delajo. Moj prijatelj Milan se v posteljo uscal.

Tožbar! -Kaj pa tisti tretji?

Ventilatorja se gre, tovariš doktor.

Od zdaj, vas bom jaz stregel.

Koliki je!

Kaj tebi ni nič?

Seveda, da mi ni nič. -Potem tudi meni ni nič.

A ne, s teboj je konec. Ves polomljen si.

Umrl boš, tako razširjenih nog. Začel si scat v posteljo.

S kom bo moja uboga prijateljica pričakala starost?

Če ne bi ...

Meni ni nič.

Ne jezite se sestra, zelo prijazen je.

Verjetno je v šoku zaradi poškodbe. Veste on ima slabo

srce, sedaj pa je še polomljen. Kdo ve kako bo vse to

zdržal. -Živahnejše, živahnejše.

Milan!

Žal mi je, prijateljica. Moj prijatelj, s teboj je konec.

Uboga moja prijateljica, kaj si doživela.

Dragi doktor Smiljanić, dovolite mi da v svoje ime

in v imenu celega kolektiva izrazim veliko zadovoljstvo

in ... In srečo ker je tako eminenten strokovnjak pristal,

da bo prisilni upravitelj našega vzornega kolektiva. Naš kolektiv

obstaja že s prvimi dnevi svobode, ko je ... -Zadosti!

Kdo si ti? -Nihče. Glavna sestra.

Kaj pa ti? -Jaz sem član partije.

Kaj pa delaš tukaj? -Pozdravljam vas.

Kje je vodstvo? -Vodstvo je v zaporu,

samo jaz sem ostal. Jaz sem VD. Jaz sem vedno na liniji.

Na kateri liniji? -Naši.

Nočem besed, hočem delo. Za menoj.

Kdo so tisti? -To so doktorji, specijalisti.

Zakaj nosijo maske?

Vedno govorijo politične vice.

Res? Stare ali nove?

Jaz to ne poslušam.

Potem imamo glavne sestre, imamo starejše sestre ...

Kje pa so mlajše sestre? -Ni jih.

Hočem mlajše sestre!

Mirno.

Kaj dela ta konj tukaj? -Nimam pojma.

To vodstvo ve. Meni je vseeno, upravitelj ali konj.

Prav čudovit je. Moški, moj mali. -Kot vihar.

Tukaj smo uradno. Prišli smo na zaslišanje nekega

Živorada Žika Pavlovića, Milana Todorovića in nekoga ...

Herberta von Karajana. -Ne morem vam nič pomagati.

Ali me razumeš? Morate počakati načelnika Mileta Poltrona,

ali neko drugo strokovno osebo.

Slišim, da je prišel nov, prisilni upravitelj.

Ko ga jebe. Popijmo nekaj.

Glej kakšen venec. Glej.

Kaj je tole tukaj?

Potrebno je spremeniti cel sistem, veste, od temelja.

Nihče noče delat, vsi bi radi vodili politiko.

Pazi zdaj. Pazi zdaj.

In zdaj!

Zaradi nereda se bo iz službe letelo.

Torej sekam. -Kaj je to, noče zapeti?

Nekateri se samo derejo, neki tudi zapojejo. Razumeš?

Na zdravje.

Kaj je? Ali to nekoga odirajo? -Samo nogo mu sekajo.

Nimamo sredstev za anestezijo, usklajamo se v nove mere.

Pacijentu damo malo žganja, tu imamo zelo dobro,

naravno žganje iz Arilja. -To je napaka.

Napačno je dajati naravno žganje bolnikom. Oni potrebujejo

cenejše žganje. Narayno žganje je treba izvoziti. Če mu

daš cenejše žganje, se ga nažge, potem mu odsekaš obe

nogi in nič ne občuti. Zbor? -Pevski zbor.

Ni slabo. Potrebno je ustanoviti mešan zbor.

Od osebja in pacijentov.

Solist pa naj bo tisti, kateremu sekajo nogo.

To vzdiguje moralo. To naj bo značilnost našega dela.

Joj, pacijenti so živina.

Zares se čudno obnašaš. Vem da si v šoku, ampak bo minilo.

Vidiš kako je prijatelj Žika discipliniran.

Joj, discipliniran. Folirant! Vse to mi je on namestil.

Pogovoril se bom z upraviteljem. -Tudi jaz se bom pogovoril

z upraviteljem. Oni sploh nimaju posluha.

Nekaj resnejšega je treba povzeti. Daj, bodi dober,

prosim te, in vzemi vitamine. Tudi vi, prijatelj.

Bom, brez vitaminov sem popolnoma nor.

Nasvidenje. -Nasvidenje.

Ti žika, tiho si kot kurba, kaj?

Nočem se vtikat v vajino zakonsko življenje.

Zdaj boš ven letel.

Kaj le tole?

Ne boj se, tovariš upravitelj, zvezan je.

Zakaj je zvezan?

Moramo ustvariti dohodek in ko ni prostih postelj,

mi pacijente obesimo na strop. Ampak, samo tiste težje.

Bravo, bravo. Ti nisi tako pameten, kot zgledaš.

Na uslugi, tovariš upravitelj.

Iskreno mi povej, kaj pomeni ta konj tukaj?

To je portret našega prvega upravitelja.

Dober človek je bil. Bil je velik človek. Razumeš?

Ali mu je podoben?

Kje pa. Ma ne, kako ... To ni njegov portret.

Ampak? -Njegov portret se nahaja v centru mesta.

On je bil velik umetnik in je rad ustvarjal konje.

Konji nimajo modrih oči?

Konji nimajo, konji nimajo. -Njegov dedek ima.

Dedek konj. -Ne, kje pa. On je dedka imel rad,

zato je konju podal modre oči.

Kakšen žrebec. Ali veste da dober konj lahko ima zelo

važno funkcijo v naši bolnišnici. Zato začnimo od

konja. Od konja.

Dobro. Zgleda velik strokovnjak. -To je glavna sestra Jelisaveta,

kličemojo Nimfa, dobrikamo pa ji Niki.

Kdo so ti?

Jaz sem portir. Spasoje Krkić. Ti pa čakajo nekega doktorja

ali podobno. Razumeš? -Jaz sem Maksim Filipović,

to pa je moj pomočnik Eliot Nes, oziroma Ilija Nesterović.

Mojega šefa kličejo Mak. Mak lud. -Meklaud?

Meklaud. -Me veseli da smo se spoznali.

Moji pacijenti boste. Strašno rad imam policijo.

Povejte mi nekaj, nekako ste mi sumljivi.

Nisem sumljiv. -Nisi? Naredite mu test na aids.

Aids.

Pridi sem. Reci A.

Stopi bližje. Reci A.

Reci B.

Reci.

Dobro je. Dajte mu inekcijo in mu odstranite mandeljne.

Ampak mi smo tukaj uradno. -Kako uradno?

Jaz sem doktor Smiljanić, prisilni upravitelj.

Ja, mi smo prišli na zaslišanje nekaterih,

zaradi neke prometne nesreče. -A tako?

Omogočite tovarišem, da opravijo svojo nalogo.

Vi ne smete ničesar storiti narobe.

Začnimo! Djiha, djiha ...

Duna, duha, ugana ...

Ali je to bil nov avto? -Kakšen nov avto?

To je bila taka ropotija. -Kaj res?

Oprostite prosim vas. Veste kakšen je bil to avto, veste

kakšna ... Tuja. -Tuja.

Lahko bi zanj dobil kar milijardo.

Milijardol, če bi še brisalce prodal za sto milionov

kot staro železo. -Ma kje pa, ti mi boš

povedal. Zadosti je hrupa. Kaj je tole?

Koliko bo stal avto, bo povedalo sodišče. In konec.

Otroci, zdaj nas je veliko, zapojmo vsi.

Ti Karajan bodi tiho. Nihče te nič ni vprašal.

Zakaj se tisti gor vedno dela norca?

Udari ga s palco, vidiš da nas zajebava.

Veste,on se ne dela norca. Problem je v tem ker ni

razrešil Edipov kompleks v zgodnjem otroštvu.

Najprej je mamo dojil in ko je mami mleka zmanjkalo,

je začel s kozjim mlekom, zato zdaj meketa koz kozorog.

Prenehajte z strokovnim zadevami. Nisem prišel da bi

ugotavljal kdo je koga dojil, ampak da ugotovimo kdo je kriv

za nesrečo. -Tako je Mak. Gremo od začetka. Kratko in jasno.

Torej, kdo je kriv za nesrečo? -Milan.

Spet začenja. Kakšno zvezo imam jaz, če si ti peljal?

Res je, vendar ti si mi rekel da je bil avto pokvarjen.

Ampak ti si ga pokvaril. Ali si ga popravljal?

Vi spet isto! Prosim vas brez komentarjev!

Kdo hoče govoriti naj išče besedo. -Iščem besedo.

Imaš jo. -Prosim vas. Ali pod pogojem, da mi on ne skače

v besedo. In da tisti zgoraj ne poje.

Zadosti je bilo z petjem.

Gremo od začetka. -Kdaj ste se vsedli v avto?

Ko sva se vsedla v to ropotijo, pravi meni, moj prijatelj Milan

in ... Spet bi ti na široko. -Kako ste zleteli z ceste?

Vidite tistega gor. On je mene začel udarjati po

glavi. Tisti, ki je moder ki ima oči široko odprte. Udaril me

je enkrat, pa še enkrat ... -Izpuli mu to!

Ali je živ? -Mislim da ni.

Kako ni, sonce ti jebem. Pokliči doktorja!

Hej doktor, pridite!

Kaj se je zgodilo? -Tisti gor je umrl.

Vi sploh nimate posluha.

Vem da boste vi vse za njih storili. Tako sem se

ustrašila. Verjemite, Milan je v šoku, sploh ne ve kaj počne.

Nič ne skrbite, vse bo v najboljšem redu.

Hvala, doktor Nedeljković. -Ne kličite me tako.

Jaz sem doktor Smiljanić. Tukaj nihče ne ve mojega pravega

imena. Jaz sem tukaj prisilni upravitelj.

Zadnji čas je, da začnem svojo kariero.

Specijalizacija in doktorati so zastonj. Najvažnejša

je politična kariera. Ko se bom po nekaj letih vrnil,

se bom vrnil kot član ZK,

ali minister zdravja ali MTFDRZS.

In nobenemu ne govorite, da ste me videli.

Kar se mene tiče ne skrbite doktor.

Smiljanić.

Vse je v redu, ne skrbite. Na svidenje.

Smiljanić.

Si našel?

Tukaj je.

Poglej tole.

Otrokom jih bom odnesel, da se igrajo. -Pazi da jih ne

razbiješ. Kaj delata vidva tam? -Nič!

Tudi jaz nič!

Lovite ribo med delovnim časom.

Ne, jaz iščem kapo. -Tudi jaz iščem kapo.

V roki jo imaš, ti pa svojo teptaš!

Poglej, pa res.

Mene ste našli za zajebancijo.

Poglej kako zgledate.

Kje je službeno vozilo?

Sonce vam vaše Božije.

Kaj, spet juha? -Kaj pa bi ti hotel?

Dober dan tovariši. In tovarišice.

Kakšna je hrana? -Grozna.

No vidite kaj povzroča sovražniška propaganda.

Tovariš, niste na dopustu, ampak na zdravljenju. Vi pozabljate

da naša družba, čeprav je v ekonomski krizi, odvaja

velika sredstva za zdravstvo. Vi prav tako pozabljate da so naši

v vojnah jedli me ... Meso crknjenih konj.

In to samo za državni praznik.

To so bili ljudje, iskreni in pošteni in bili so zadovoljni.

Ne pa kot vi. Jaz sem za časa vojne, z enim usnjem

od opanka, prehranil celo četo. -Kako?

Kako? Vzamem usnje, zvežem vrvico in mu dam da žveči. In on

žveči, žveči, žveči, dokler ne pogoltne. Ko pogoltne, z vrvico

izvlečem usnje in dam drugem da žveči. In tako po

vrsti prehranim celo četo. Bravo. Sijajni govor ste

imeli. Taki, kot ste vi, bi morali biti v

najvišjem rokovodstvu. -Saj bo, bo, bo.

Zmanjšajte jim obrok. In dajte jim strogu dijeto.

Tišina!

Pripravite ekipo za vizito.

In sestre naj oblečejo gate.

Gremo.

Preverite ali je na vašem terenu doktor

Nedeljković Milutin, stop. Gre za prevaranta, stop.

Neuračunljiv slučaj, stop, norec, stop, ter nas izvestite

o prednjem, stop, PU Beograd, stop.

In pravite, niste vzeli izjave o prometni nesreči.

Saj sem vam že povedal. Nismo mogli. Bili smo ovirani

v opravilu službene dolžnosti. -Kaj praviš? Kdo vas je oviral?

Tam je eden, visi, on vedno poje.

Karajan. -Ni Karajan ampak Svetislav Brkić.

Pacijentje klinike za neurokirurgiji v Beogradu.

Tam so in Karajani in Napoleoni in Staljini. -Staljini?!

Kaj Staljini? Staljina ni.

Prosim da mi odgovorite na vprašanje, kratko in jasno. Kdo

vas je oviral v opravilu služebene dolžnosti in zakaj ste

to dovolili? Mi nismo dovolili. Mek je poskušal da mu

zapre gobec, zgleda da mu je vstavil preveč gaze. In potem

je začel z očmi krožiti, potem sem mu rekel naj to izpuli

in potem je Nes rekel da je z njim končano. -Nisem mu

postavil preveč gaze, ampak jo je pogoltnil in potem so prišli

doktorji. Hočem poročilo v eni uri. Zgini!

Postoj!

Kako se kliče tisti novi, prisilni upravitelj?

Doktor Smiljanič.

Izvolite.

Dobro je. Vse je dobro.

Bravo, bravo. Prvi, pa fantek. Carski rez?

Carski je, oba sta ven prišla.

Prvorodka in dvojčka.

Obe ledvici. -Reorganizacijo smo naredili ...

Vem, dobro, dobro, dobro. Zelo pametno,

to kar ste naredili. Zelo pametno.

Tukaj je Bela. Kabela.

Kdaj ste zadnjič imeli menstruacijo?

Pred 30 leti. -Res? Ne skrbite, ne skrbite.

Zaupajte nam. -Zaupam vam.

Zopet boste dobila. -Samo to mi še manjka.

Porodnišnico smo preselili na podstrešje.

To je, to je zelo pametno in pametno je, ker ste se zgoraj

preselili in vedno delate nove reorganizacije.

Dobro je. Bravo, vsaka čast. Prva, pa sinova. Dojenčka sta

dobro. Kot osla vpijeta. Bravo, bravo Melanija, bravo.

Doktor, jaz nisem Melanija. Jaz sem Rajko. Moški.

Ti si neka baba z brki. -Kdo? Moški. Poglej, doktor.

To ni porodnišnica, tukaj je bila porodnišnica,

tukaj je gastroenterologija. Porodnišnica je na podstrešju.

Kaj pa liste? Jaz liste berem. -Nismo imeli časa da jih

zamenjamo. Samo pacijente. -Ne se norca delat.

Kaj vi mislite da jaz vem kaj delam?

Doktor, prosim te, če si človek, premesti me v

moško sobo. Ne morem več prenašat teh bab tukaj.

Naj ti se babica trikrat v grobu obrne, prostak.

Doktor, doktore jaz, imam vetrove in moram,

kako naj ti rečem, moram jih spuščat. -On nima vetrov.

Spušča vetrove kot konj. Prostak, misliš da je to hlev.

No, no. Vedno se dere na mene.

Melanija, umiri se. Mi smo se borili za enakopravnost

in ni več moški ženska. -Jaz nisem Melanija,

jaz sem Rajko. Z mojo ženo že 17 let ne govorim.

Tako dolgo? -Od takrat, ko je umrla.

Bog naj ji dušo oprosti. -Kako dolgo pa si noseča?

Tri dni. Snaha Živadinka me je zastrupila in zgledam kot

bikec ki se je najedel rosne deteljice.

A, zato?

Avto mi boš plačal in z obresti in z valorizacijo in z

devalvacijo. To ti jaz pravim. -Počakaj, prijatelj.

Se ne moreva dogovoriti, kot človeka, da obtoživa

tistega zgoraj. In za avto in za vso škodo in za

pretrpljeni strah, in za zmanjšano življensko sposobnost.

-A, to bi ti hotel. Naj obtoživo tistega

neprištevnega, pa naj ne dobiva niti filerja. Dobro si me

spomnil. Ti mi boš plačal in za zmanjšano življensko sposobnost

in za moj pretprpljeni strah. -Ti si pa včasih bil

sposoben. -Bil sem. Ampak, zdaj nisem več.

Prijatelj, torej če je nekdo nor, ni odgovoren?

Seveda da ni.

Potem bom postal popolnoma nor. -Tudi za norca je

potrebna pamet. Poglej našega stropnega dirigenta.

Misli, da je Herbert von Karajan. Saj se vidi da je

človek intelektualec. Ti pa si navaden podeželski pesjan.

Prijatelj, jaz pa pesjan?! -Si.

Smej se zdaj, mami ti ga ...

Pa, ti si nor! -Nor sem. Jaz sem podeželski

pesjan, glej tudi lajem.

Joj doktor Nedeljkovič, pravočasno si prišel.

Tukaj so vsi nori, jaz pa sem edini sam. Tudi mene so

razglasili za norca. Jaz sploh nisem doktor Nedeljković.

Jaz sem doktor Smiljanić. Tega človeka sploh ne poznam.

Sestra.

Pesjan podeželski.

Sestra tudi njemu dvojno dozo.

Otroci, tu sem. Zapojmo, vsi. -Tudi njemu dvojno dozo.

Sestra, sestra umaknite ga.

Dajmo, hitro.

Še vedno so v popolni nezavesti. Kmalu se bodo zbudili.

Potem pa bodo postali zelo nevarni in agresivni.

Moramo jih držati uspavane do jutri, dokler jih ne pošljemo

na neuropsihijatrično kliniko. -Ja, škoda je, ker nimamo

več sredstev za pomirjanje, doktor.

Imamo. Pridi.

Takoj, ko se nekdo zbudi, ti ga nežno uspavaj! Jasno?

Sestra.

Zdaj te bo doktor lepo pregledal.

Jaz sem mislila da ste vi ortoped.

Mnogi misle da sem neuropsihijater. Jaz sem ortoped,

ginekolog, in zobozdravnik, potem bomo lepo pregledali

usta, zobe ... Jaz sem specijalist vseh

specijalnostih. -Jaz sem mislila, da ste vi

upravitelj. -Prisilni.

Prisilni. Prisilni. Prisilni. Prisilni. Prisilni.

Ti so se tako zalepili, da jih bomo težko razdvojili, samo da

jih preveč ne poškodujemo.

Doktor. Doktor, odstranite mi tega klopa.

Nehajte, prosim vas. Nočem, da

me še bolj poškoduje. -Dihajte.

Dihaj.

Nož. Nož.

Ne morem več prenašat teh neartikuliranih glasov.

Ta sploh nima posluha.

Umetnik, to ni zate. Glej, kako se to dela.

Joj, Žika ne pretiravaj. -To je še hujše.

On spi.

Umakni ta nalivnik.

Spąl bo, kot novorojenc. -Človeka boš umoril.

Njemu niti macola ne pomaga.

Pusti me pri miru. Zadosti mi je komplikacij. Naj me odpeljejo

na neuropsihijatrijo, tam so pametni ljudje, lahko se bo

potrdilo, da je vse to bila napaka.

E moj prijatelj, kako si naiven. Dokler ne dokažeš, da nisi

nor, boš moda zgubil. -Nočem na neuropsihijatrijo.

Samo tam so pacijenti normalni. Rekli so mi da sem

nor, samo zato ker nimajo posluha in zato ker ne razumejo

umetnosti. Hotel sem samo narediti pevski zbor v

podjetju. -V katerem podjetju?

V banki. Tam sem delal. Pomislite kako bi to krasno

bilo, da vsi v podjetju pojejo v zboru iste arije, najvišji

organi vedno pošiljajo nove note, potem pa delavci,

uslužbenci, otroci, vsi pojejo. Ali žal na svetu je več takih

brez posluha. -In zato so te odpeljali na neuropsihijatrijo?

Ne. Ne zato. Moje ideje nihče ni resno razumel in na

silo sem jih moral prisiliti da pojejo.

Ali so peli?

Najprej, niso. Potem so peli. Bil je zbor delovnih ljudi,

vsi so vpili, se kregali, vsak je nekaj predlagal, nihče ni

nobenega posluša, jaz sem jih prosil naj pojemo.

In potem so vsi zapeli.

Ne, niso.

Potem sem jih z bencinom polil

in zagrozil da jih bom zažgal, če ne bodo peli.

Kako čudovito so peli.

In kaj je bilo potem?

Nič. Slučajno sem prižgal vžigalce in so me odpeljali v

bolnico. Tam ni bilo nobenega razumevanja. Ko je prišel doktor

Nedeljković, on je zarumel moje ideje.

Torej, doktor Nedeljković je ... -Joj, dragi Žika, kaj bo z nama.

Vidiš, da so vsi nori.

Jaz, jaz nisem. Jaz nisem. -Prosim vas, prisotni so izjeme.

Na ostale sem mislil. Napačno so nam gips

postavili. -To napako bodo popravili.

Kako bodo popravili? -Noge, roke, hrbtenico ti bodo

zlomili in ti ponovno namestili gips. Te postavijo v belo

limuzino in odpeljejo v hotel, ampak z rešetkami.

In tebi je to vse v redu? -Vidiš, meni ni v redu, zato

hočem zbežat z tistim umetnikom.

Imam idejo. -Kakšno?

Ujemimo vse zdravnike in sestre in naredimo

čudovit zbor. -Ti ujemi zdravnike, jaz bom

sestre. -Grem po frak.

Hej prijatelj, ne zapuščajte me.

Zdaj hočeš z nami? -Hočem. Kaj naj storim?

Podpiši. Da ne bi iskal od mene nobene odškodnine za ...

Ma, kje pa ...

Hočem še! Še! Še! -Ne morem. Ne morem.

Pusti me pri miru.

Če ti ne moreš, pokliči nekega prijatelja.

Nimam prijatelja. -Potem pokliči sovražnika.

Daj no! -Prosim te, skoraj sem tukaj.

Nimam niti sovražnikov. -Daj, še! Hočem še!

Drži jo. Gre, gre!

Daj, še, še!

Pumpaj, pumpaj.

Prostak.

Ubogi jaz, za Boga milega. Glavo bi zgubil zaradi bab.

Kaj pa to počnete z človekom, babe?

Izpumpavamo ga. Kdo pa ste vi?

Mi smo hajduki.

Pravočasno, hajduki. Boljš da grem z vami, kot glavo da

zgubim. Pojdimo.

Ti tukaj počakaj. -Razumem.

Gremo.

Prisilni, kje si? Hočem, še!

Doktor, hočem še!

Kaj delaš tukaj?

Kosta! -Slučajno.

Saj ni nič, nič, nič. -Kaj je, zakaj me udarjaš?

No, daj. -Kdo si, kdo si ti?

Jaz sem doktor Nedeljković. -A, ti si ta. Tebe iščem,

Nedeljković. Tebe iščem.

Jaz sem, doktor Smiljanič, prisilni upravitelj. Me veseli,

da sva se spoznala. -Tudi mene veseli, doktor

Smiljanić -Nedeljković. -Kakšen štos pa je to?

Dober štos. Povedal mi ga boš pri meni v policijski postaji.

Pelji ga. Grem pogledat, kaj je z tistima dvema.

Pojdimo.

Prisilni, tu si se skril, kaj?

Ne morem več, rekel sem ti. Ne morem. Zato sem ti pripeljal

najboljšega prijatelja. -To je tako lepo od tebe.

Tukaj je moj najboljši prijatelj. -Počakaj.

Punčka moja. -Počakaj, tovarišica.

Tovarišica, prosim te, umakni se,prosim te.

Umakni se, tovarišica. Tovarišica, umakni se, prosim.

Umakni se, prosim te. -Daj, prosim.

Ne prijemaj palce. Ne prijemaj palice, udaril te bom,

čeprav si ženska. -Punčka moja.

No, gremo.

Kam pa greš?! Počakaj me.Halo, tovariš!

Kdaj so pa zvedeli. -Vse vedo.

Ti bi se zajebaval, spet si nas zajebal.

Hočeš v hajduke, kaj? -Otroci, zakaj se kregate? Prav

lepo se zabavamo. -Ne skrbite, jaz vas bom

izvlekel. Jaz sem star potepin, vse izhode poznam.

Policaji nas bodo slišali.

Za menoj.

Nekdo nam sledi. -Za menoj.

Kdo si ti? -Kdo pa si ti?

Jaz sem doktor Nedeljković. Prisilni upravitelj.

Doktor Nedeljković, kaj pa delaš tukaj?

Kaj pa vi delate tukaj? -V hajduke gremo.

Tudi jaz grem z vami.

Ne odkrivaj položaja. -Jaz nisem kriv. Kriva je moja

snaha Ruža. Namesto šnopca, mi je dala strup za lubenice.

E, moj prijatelj, če bi naši vojaki tako odkrivali

položaj, nikoli ne bi zmagali. -Jaz se zdravim, veš.

Blagoje! Blagoje! Kje pa si? Kje ste ljudje?

Blagoje! Kam si zginil?!

Počakaj me, tovariš. -Pomiri se kot Boga te prosim.

Kaj ti je, žena Božja?

Hura!

Blagoje! Blagoje!

Umakni je. Umakni to čudo.

Pa ne mene, kreten.

Počakaj, počakaj.

Kam greš? -Zgini.

Počakaj.

Počakaj.

Ne slišim te. -Moraš to zdaj delati,

prav tukaj? -Od tega se zdravim.

Močneje, doktor.

Nič vas ne razumem. Kaj, govorite v latinščini?

“Ne slišite, ker nimate posluha. Človek vam pravi, nihče ne sme

biti prisoten, dokler poteka intervencija.

V redu je. To so naši prijatelji, hoteli smo samo ...

Tovariši, izdržite, mi smo z vami. Tovariši!

Veselko. Veselko!

Veselin, spiš! -Ne. Samo sem se malo

spustil.

Si videl koga brez gat, da odhaja iz bolnice?

Ne, nisem videl nobenega. Niti z gatami, niti brez gat.

A doktor Nedeljković-Smiljanić,

ujel te bom. Imam dosti časa. Lahko ga čakam do jutri.

Ti pojdi na tisti vogal zgradbe, ti pa na tistega.

Nihče ne sme zapustiti bolnice. Jasno?

Razumem. Torej, čim vidim nekoga brez gat, bom streljal.

Ne, ne. Nisem rekel da strelaš, ampak da ga ujameš.

On ni brez gat. Saj si bo človek nekaj oblekel če hoče

zapustiti bolnico. -Tako je.

Tovariš, hočem še!

Žika, ali si moral pripeljati tega kretena?

Od toga se zdravim. -Prijatelj, mi smo

demokratične družba, vsak ima pravico da voli.

Tam so. Kako so nas našli.

Shramba za hrano.

Ljudje, poglejte.

To je z banketa v čast novega upravitelja.

Je, nam pa ...?

Postoj, postoj.

Za upravitelja.

Kaj je tukaj?

Kaj mrliče puščajo v shrambi za hrano?

Tu je najbolj mrzlo, sicer bi se pokvarili.

Nisem verjel da mrlič to lahko naredi.

Tudi jaz nisem.

Hajduki, za menoj.

Otroci, ali me ne boste vrgli skozi okno?

Ne bomo, častna hajdukova beseda. Glejte, da bo res tako.

Policaj, stopi izza drevesa, vem da se tu skrivaš.

Otroci, zakaj se policaj skriva izza drevesa?

Halo, kaj je bilo? -Obkroženi smo, to je bilo.

Joj, Žika, Žika,vedel sem da bom nastradal.

Nič ne skrbi, prijatelj. Pazi, takole bomo.

Počakali bomo da zaspijo in potem se bomo počasi

na prstih izvlekli. Trava se ne sme slišat.

Posebej, če tebe odpeljemo. -Zakaj rabiš to uniformo?

Najdel sem jo, nočem jo vreči.

Mene nihče ne more ven vreči, jaz sem prisilni upravitelj.

Kaj pa boš storil, če jutri pridejo po tebe?

Ne bodo prišli. -Kako ne bodo prišli?

Tako lepo. Če nekdo lahko letalo ugrabi pri 12 tisoč

metrov, bom lahko ugrabil to bolnico.

Samo poberem doktorje in sestre in bom videl kdo me

bo ven vrgel. Lahko mi ga pokadijo v bolnici, ampak tukaj

je kajenje prepovedano. -Pa to je krasno. Z njimi bom

naredil izreden zbor. Slišal sem da talci najboljše pojejo.

O Jezus, ali naj postanemo ugrabitelji. Jaz se bom

vdal. -Počakaj prijatelj. Veste kaj,

vi ščitite odstopnico, moj prijatelj Milan in jaz

beživa iz bolnice. -Odpeljite tudi mene.

Mnogo nas izdajaš. -Če me odpeljete, poceni vam

bom prodal te uniforme.

Kaj pa jaz? -Ti še naprej opazuj.

Pojdimo.

Mene boste ogoljufali, kaj?

Si ti piskal? -Sem.

Kaj je? -To je tisti brez gat.

Nedeljković? -Sem ga zrihtal.

Mrlič. -Umoril si mrliča.

Za to boš odgovarjal.

Kdo pazi avto? -On.

Ti? Teci.

Zakaj si se ustavil? -Da vzamemo hrano in pijačo.

Kako? -Razbijmo šipo.

Ne Žika, prosim te, kaj naj postanemo tudi vlomilci? Ali

ni zadosti nevšečnosti? Počakaj. -Čakam.

Imaš prav. To je vendar nerodno za nošenje.

Kam je odšel Rajko?

Joj Žika, kaj si naredil?

Tam, tam imajo denar. -Kje?

V sefu. Vprašanje je kako naj ga odpremo.

Kako? Saj se ve kako se odpira sef.

Z dinamitom! -Kje pa je dinamit?

Saj nimamo dinamita.

Pošteni ljudje, vse je odprto.

Ničesar ni.

Menice brez kritja.

Pusti to, policijo bom poklical. -Pokliči jo.

Policija!

Policija!

Policija!

Policija!

Zakaj vpiješ kot osel? Zgini v avto. Ti, pojdi z menoj.

Kaj se to dogaja? -Nič, policija izvaja

neko vajo.

Vstopi, kaj čakaš. -Policijo bom počakal.

Počakaj jih in lepo jim pojasni zakaj si banko oropal in šipo

razbil. -Jaz sem banko oropal in šipo

razbil? -Saj sem ti prepovedoval, da to narediš.

Samo počakaj jih, vse ti bodo verjeli ampak pod pogojem,

da daš častno partijsko besedo. -Kam greš? Zakaj ne počakaš

policije? -Počakal bom, ne kot majhen vlomilec, ampak kot

pravi razbojnik in morilec. -In koga boš najprej umoril?

Najprej bom tebe umoril. In to z kolkom.

Najbrž z koltom.

Oprostite.

Prenehaj že enkrat s tem, veš, nisi več zanimiv.

Kaj pa čem, to ni zaradi jeze, to je zaradi bolezni.

Bolezen je od Boga.

Želim, da me odpelješ v bolnico.

Ti si zares nor. Saj sva komaj zbežala iz bolnice?

To mi moraš storiti. Želim prosit doktorja

Nedeljkovića, da mi zlomi noge in roke in da me pošlje

v norišnico. -Hej, jaz sem stoprocentno nor. -Kam geš pa

ti? Kjerkoli, norišnica je povsod. Samo naj se pozdravim od

te bolezni. -Tecite, idioti!

Za menoj. Gremo.

Stop, stop, stop!

Ali hočete peti ali nočete peti?

Poslušam.

Maestro, prego momento.

Prego maestro, solo bencinisimo. -Kaj pa delaš to? Si nor?

Saj to je bencin. -Tiho bodi, tudi tebe bom

pobenciniral. -Pridi sem.

Zdaj vas poslušam. Ena, dva, tri.

Zadosti!

Vi ste ena nesoglasna banda. Naučil vas bom petja.

Zaradi našega upravitelja, bomo naredili vzoren zbor.

Eden aplauz za upravitelja.

Slabo, to je slabo.

Dajte to od srca.

Tovariši in tovarišice,

ko sem se odločil da postanem prisilni, sem vedel, da bo to

pomemben korak za našo revolucionarno, socijalistično,

neuvrščeno in samoupravno medicino.

Kdo to smrči? -Spasoje iz zavarovanja.

Vržite zavarovanje ven. -Razumem.

Takoj!

Sovražnik preži zunaj in znotraj.

On pa spi v tem usodnem trenutku.

Tovariši, obljubil sem, da bom od tega naredil vzoren

kolektiv.

Kasneje bom uredil vso družbo.

Dajte aplauz z več optimizma.

Skupaj smo močnejši.

Ena, dva, tri. Zdaj.

Saj ne gre. -Tovariš komandir dovolite mi,

za to je potrebna glava. -Navali Veselin.

Veselin, Veso. -Vesko.

Veselko. -Veso.

Zbudi se, Veso. Hej, človek.

Počakaj, postoj. Postoj.

Odpri. Odpri vrata. Odpri.

Beri.

Vsem družbeno-političnim organizacijam in organom

oblasti. Opozarjamo vas, da ne poskušate ovirati naš

kolektiv. Naše delo je zasnovano na znanstveni

in tudi na samoupravni zasnovi. Vedel sem da v

začetku ne boste dojeli velikost naše ideje, zato smo za

vsak slučaj polili osebje z bencinom. -U, jebela.

Če poskušate vstopiti nasilno, Herbert von Karajan oziroma

Svetislav Brkić ... -Svetislav Brkić bo

prižgal vžigalice.

Kdo je to napisal? -Dr. Smiljanić.

Nedeljković. -Smiljanić.

Veso, pojdi v postajo in pokliči ostale.

Razumem.

Tukaj se nekaj čudnega dogaja.

Te boli? -Pusti me pri miru.

Živijo, tovariši.

Kako gre, tovariši?

Potrebujete kaj?

Doktor, rešite me tega norca?

In to je policija? Enkrat zveži, drugiš odveži.

Kako, kako gre? Kako gre? Ne prihajaš k nam več, je tako?

Kako je Milan, kako je? -Jaz nisem Milan. Jaz sem

Herbert von Karajan. Ko to pravim, hočem da me hitro

pošlješ na neuropsihijatrijsko kliniko, ker sem stoprocentno

nor. -Zmenjeno.

Moramo ustvariti pogoje za vse vrste bolezni.

To mora postati idealna bolnišnica.

Prijatelj, ali si ti zares von Karajan ali se delaš norca?

Postal sem tudi Bethoven, kaj šele Karajan. Veš, tega ti

nikoli ne bom oprostil. -Zakaj se jeziš na mene,

prijatelj? Jaz sem nor,tudi tvoj prijatelj, doktor

Nedeljković, je nor. -Vidva, prenehajta.

Nočem slišat nobenega hrupa. Tu smo, da napišemo zapisnik.

Kakšen zapisnik? -Kdo je kriv za prometno

nesrečo. -Poslušaj, ti zdaj nisi v službi. Saj šepaš.

Policaj je v službi kadar šepa.

Torej, kdo je kriv ... Kdo je kriv za prometno nesrečo?

Pa, moj prijatelj Milan. -Milan.

Čeprav to ni važno. Midva sva se dogovorila, da od mene ne bo

zahteval odškodnine. -To se nisva dogovorila.

Ti si me prisilil, da tako izjavim.

Pozor, pozor. Tukaj komandir policije Jevrem Pantić. Prosim

tovariše Milutina Nedeljkovića, Herberta von Karajana oz.

Svetislava Brkića,

potem Rajka Dvokića, Milana Todorovića in Žiko Pavlovića,

da se vdajo. Sicer bomo morali podvzeti silo.

Žika, ali to tebe kličejo?

Kolkor razumem kemijo prijatelj, najprej so tebe

imenovali, potlej pa mene. -Zakaj pa mene, če si ti kriv?

Prosim te, prenehaj že enkrat z tem. Ti si kriv!

Ne bom prenehal! -Zadosti je prepira.

Tukaj smo da ugotovimo, kdo je kriv.

Tovariši, prosim vas, da mirno zapustite bolnišnico.

Nič vam ne bomo storili. Samo lepo vas bomo odpeljali v

zapor. Probajte vi tovarišica. Morda bodo vas poslušali, sicer

bomo morali podvzeti druga merila. -Bi jim že pokazal,

le da ni bencina in vžigalic.

Izvolite. -Milan, tukaj je tvoja Jelena.

Milan, bodi dober. Prosim te, ne delaj norosti.

Joj Žika, to je moja Jelena. -To je moja prijateljica.

Prijatelj Žika, ti si vsaj pameten,

slišiš kaj ti pravi moja prijateljica?

Milan pridi, vsaj da te vidim. -Veš Žika, vse ji bom

povedal. -Kaj ji boš povedal?

Rekel ji bom, da si ti kriv za vse kar se je zgodilo.

A, to ji boš povedal? -Ja.

Zdaj pojdi k oknu, pa ji to povej.

Milan! -Žika je kriv, jaz nisem kriv.

Povej otrokom ... otrokom povej.

Jaz sem nor, Jelena, Žika je kriv jaz nisem kriv.

Jaz sem nor.

Gremo v akcijo. Pojdi gor. Pojdi.

Gremo!

Žika Pavlović izjavlja, da je kriv Milan Todorović.

Odveži tele.

Milan izjavlja, izjavlja pred pričami, da je kriv,

kriv. -Žika.

Žika. Da je kriv Žika. Ja. Dobro.

Kdo pa je v bistvu kriv?

Pomoč, policija.

No, odveži tele. Hitreje, hitreje.

No, punčka daj.

Kaj je? -Tovariš komandir, talci so

osvobojeni. Ni več nevarnosti. -Zelo dobro. Kaj pa Nedeljković

in ostali? -Kakor bi v zemljo propadli.

O Jezus, kje je moj Milan? -Nič ne skrbite tovarišica,

sigurno jih bomo našli.

Grem ga poiskati.

Milan!

Milan.

Pojdimo okrog zgradbe. Obkrožite bolnico. Ceste blokiraj. Hitro!

Hitro, hitro! Vsak kamen ... v vsako luknjo naj se pogleda!

V vsako luknjo, hočem Nedeljkoviča. -Kam greš? Ne moreš

notri. -Jaz sem nov prisilni upravitelj. -A, to. Prav dobro,

da ste prišli. Izvolite. -Kaj pa je zdaj to?

Dragi doktor Brzič, dovolite mi da v svojem imenu in v imenu

celega kolektiva izrazim svoje veliko zadovoljstvo in srečo ker

je tako, eminenten strokovnjak pristal, da postane prisilni

upravitelj našega vzornega kolektiva.

Nočem nobenih sprejemov, cvetja in parad. Ta čas je minil.

Jaz sem Niki. Glavna sestra. -Sestra, za menoj.

Za menoj.

Treba je spremeniti cel sistem, iz temelja.

Nočem besed, delo hočem.

Kakšen konj je to?

To je konj našega prvega upravitelja, dočim je naš

zadnji upravitelj rekel da tudi konj lahko ima neko koristno

funkcijo v takšni bolnici. -Nič vas ne razumem, saj niti

ni važno. Začnimo od konja. Kakor veste, konji niso za

bolnico. Kot sem že povedal na začetku, niti konji niti

parade ne pridejo v poštev.

Pa tudi ni zdravo. -Ni.

Za menoj.

Umakni to mrho. -Kam naj jo umaknem?

Nekam, kjer ga nihče ne bo videl. Lahko bi nekdo vprašal

odkod ta konj in kaj pomeni ta konj. -Ne razumem.

Hitro.

Čigav je ta konj tukaj?

Kaj počne ta konj tukaj? -Nimam pojma.

Kaj pa iščete tukaj? -Tovariš, odšli smo malo na

sprehod, na čist zrak, v konju je zelo zatohlo

zaradi Rajka. -In ste prišli sem, v zaporu

iščete čist zrak, kaj? -Jaz sem bolan, veste.

Ali je to zapor? -Tovariš, saj vidiš da je to

zapor in prosim te, ne delaj se norca.

Prišli smo se vdati. -Tovariš, on ni bedast, on je

popolnoma nor. -Tudi jaz sem nor.

Jaz sem prvi. -Hej, tovariš, meni je

vseeno, hiša, zapor, vse spada v službo.

Koga hočete zajebavat?

Tovariš, ne jezi se, mi se samo malo hecamo.

Jaz se ne hecam. Prosim vas dajte mi metlo in škaf, dajmo

pomagati tem tovarišem.

Počakajte, počakajte. Kaj vi mislite, da v zapor lahko pride

kdorkoli in kadarkoli. To je

državna inštitucija. -Kaj res?

Zgini! -Razumem.

Hitro!

Hitro.

Hočem v zapor! Pustite me v zapor! Hočem v zapor!

Prijatelj, prijatelj, pomiri se. Vse nas čaka zapor, ampak po

vrsti. Ti bi hotel takoj, ampak ne moreš. Najprej tisti

najzaslužnejši, ko pride vrstica na nas, morda se bo zakon

spremenil. Dajmo, prijatelj.

VSE KAR STE V FILMU VIDELI, SMO Sl IZMISLILI.

NEKAJ TAKEGA SE NE DOGAJA V NAŠI DRUŽBI - KJE PA!

V ARILJU SMO POSNELI FILM ZATO, KER JE TO LEPO

MESTO IN TAM ŽIVIJO DOBRI IN GOSTOLJUBNI LJUDJE, KI SO

NAM POMAGALI. ZATO SE VSEM MEŠČANOM IN

DELOVNIM ORGANIZACIJAM ARILJA IN OKOLICE -ZAHVALJUJEMO!

Prevod Jelena Bjeloš