Afrikaans
Akan
Albanian
Amharic
Arabic
Armenian
Azerbaijani
Basque
Belarusian
Bemba
Bengali
Bihari
Bosnian
Breton
Bulgarian
Cambodian
Catalan
Cebuano
Cherokee
Chichewa
Chinese (Simplified)
Chinese (Traditional)
Corsican
Czech
Danish
Dutch
English
Esperanto
Estonian
Ewe
Faroese
Filipino
Finnish
French
Frisian
Ga
Galician
Georgian
German
Greek
Guarani
Gujarati
Haitian Creole
Hausa
Hawaiian
Hebrew
Hindi
Hmong
Hungarian
Icelandic
Igbo
Indonesian
Interlingua
Irish
Italian
Japanese
Javanese
Kannada
Kazakh
Kinyarwanda
Kirundi
Kongo
Korean
Krio (Sierra Leone)
Kurdish
Kurdish (Soranî)
Kyrgyz
Laothian
Latin
Latvian
Lingala
Lithuanian
Lozi
Luganda
Luo
Luxembourgish
Macedonian
Malagasy
Malay
Malayalam
Maltese
Maori
Marathi
Mauritian Creole
Moldavian
Mongolian
Myanmar (Burmese)
Montenegrin
Nepali
Nigerian Pidgin
Northern Sotho
Norwegian
Norwegian (Nynorsk)
Occitan
Oriya
Oromo
Pashto
Persian
Polish
Portuguese (Brazil)
Portuguese (Portugal)
Punjabi
Quechua
Romanian
Romansh
Runyakitara
Russian
Samoan
Scots Gaelic
Serbian
Serbo-Croatian
Sesotho
Setswana
Seychellois Creole
Shona
Sindhi
Sinhalese
Slovak
Slovenian
Somali
Spanish
Spanish (Latin American)
Sundanese
Swahili
Swedish
Tajik
Tamil
Tatar
Telugu
Thai
Tigrinya
Tonga
Tshiluba
Tumbuka
Turkish
Turkmen
Twi
Uighur
Ukrainian
Urdu
Uzbek
Vietnamese
Welsh
Wolof
Xhosa
Yiddish
Yoruba
Zulu
8. maja 1945 Tema je končno izginila.
Narodi širom Evrope in sveta so slavili zmago
nad nacistično Nemčijo.
Od izkrcavanja u Normandiji na dan D junija 1944
do zmage v vojni so potrebovali skoraj eno leto.
Soočen s porazom je Adolf Hitler postajal vse bolj odločen,
da se bo boril do samega konca.
Medtem ko je tretji rajh okoli njega počasi razpadal,
se je brutalnost vojne in fanatičnost nacistov le povečevala.
Teh 11 mesecev, najbolj brutalen del 2. svetovne vojne,
je pustil večne rane v srcih. In v zgodovini.
HITLERJEVO ZADNJE LETO
Poleti 1944 je bilo izkrcavanje v Normandiji uspešno.
Istočasno je na vzhodno fronto Stalin poslal ogromno vojsko.
Zavezniki so mislili, da bo vojne konec do božiča.
A decembra, jih je Hitler presenetil z močnim protinapadom.
Ni mu uspelo. A Hitler se ni kar tako predal.
Zadnjih 5 mesecev vojne je bilo najbolj brutalnih.
Na novo leto 1945 je Hitler začel operacijo Severni veter.
Izkoristil je vsa dostopna letala,
da bi uničil letalske sile zaveznikov,
ki so ga porazile v Ardenih.
Zavezniki so to bitko dobili.
Nemce so vznemirile novice o novem porazu.
A Hitler jih je na vzvišen način prepričal, da se spravijo k delu.
Hočem, da na koncu vsak Nemec izpolni svojo nalogo.
Sprejeti mora vsako žrtev, ki se zahteva od njega.
Hočem, da državljani izdelajo orožje za te težke čase.
Hočem, da kmet poje čim manj kruha,
da ga bo lahko dal vojakom in delavcem.
Hočem, da vse ženske podpirajo te težke razmere
kot so to počele do zdaj z veliko fanatizma.
Neka Nemka je zapisala: "Med zadnjimi meseci vojne
sem morala zadrževati solze vsakič, ko sem na radiu slišala Hitlerja.
Nismo hoteli prepoznati znakov, ki so bili vse bolj očitni
in so napovedovali neizogiben poraz.
V srcih smo se bali grozovite resnice."
Takrat je na vzhodu Rdeča armada vrnila iniciativo.
Sveže sile so prišle do vojske ob Visli.
A ta gmota ljudi ni bila neopažena.
V Nemčiji je general Guderian prižgal alarm.
Prosil je Hitlerja, naj premesti vojsko na vzhodni fronti,
da bi ustavil sovjetski napad. A Hitler za to ni hotel niti slišati.
Smejal se je tej grožnji: "To je največji blef po Džingiskanu.
Kdo si je izmislil to neumnost?"
Celo Himmler tega ni hotel priznati. "Veste, general,
dvomim, da bodo Rusi napadli."
Guderian je obupan skušal prepričati nadrejene.
Hitler je ponovil: "Te informacije so povsem idiotske.
Kdor je to napisal, bi ga morali zapreti v norišnico."
Gluh za vse nasvete se je Hitler postopoma zaprl v svoj svet.
Kot je Guderian predvidel, sta sredi januarja 1945,
najprej Konjev nato pa še Žukov, poslala svoje vojake prek Visle.
Neprekinjene kolone tankov T–34 so napredovale po fronti
več kot 900 km od obal Baltika do srca Poljske.
To je bil uničujoč napad. Ruski valj se je spet premikal.
Streljanje je bilo tako glasno, da si je celo Žukov pokril ušesa.
Za Stalina je bil ta napad najbolj pomemben.
Čez nekaj tednov bi se moral sestati
s Churchillom in Rooseveltom na Jalti.
Ni hotel, da bi se mu Poljska izmuznila iz rok.
17. januarja, 5 mesecev po začetku napada,
je Rdeča armada prispela v poljsko prestolnico.
Pričakalo jo je mesto duhov.
Nikogar ni bilo, da bi nasprotoval avtoriteti nove osvajalne sile.
Poljski komunisti niso imeli težav s prevzemanjem oblasti.
Sovjeti so paradirali po mestu in proslavljali zmago,
ki je prišla malo prepozno.
Z osvoboditvijo Varšave 27. 1. 1945,
so Sovjeti odkrili največjo skrivnost rajha.
Taborišče v velikosti mesta, obkroženo z bodečo žico.
Auschwitz–Birkenau.
Taborišče so SS-ovci zapustili deset dni prej.
Vsi čuvaji so pobegnili.
Sovjeti so našli 7000 zapuščenih ljudi.
7000 preživelih, več kot milijon pa je bilo ubitih.
Preden so odšli, so nacisti skušali uničiti dokaze o zločinu.
Razstrelili so komore in krematorije.
A te tovarne smrti so bile tudi center za ukradene stvari.
Sovjeti so našli več 100 000 kosov oblačil
in več 10 000 čevljev.
V skladišču so našli 7 ton človeških las.
Januarja 1945 je bilo v rajhu aktivnih še 550 taborišč.
Celo med propadom je bilo uničenje evropskih Judov
za naciste glavni cilj.
Zaveznikom osvobajanje teh taborišč smrt ni bila prioriteta.
Še zlasti, ker so bile novice tako osupljive,
da številni na zahodu niso hoteli verjeti, da obstajajo.
Ko je britanski novinar A. Werth prišel v Majdanek julija 1944,
je takoj napisal članek o delovanju teh strojev smrti.
Razvrščanje, plinske komore, krematoriji …
Kosti zmlete v gnojilo za bližnje polje zelja …
A BBC in New York Herald Tribune sta dvomila o resničnosti tega.
Mnoga mesta, ki so jih Rusi osvobodili, so skrivala grobišča.
Za naciste Judje in Poljaki niso bili nič drugega kot sužnji
ali gnojilo.
Žukov in njegovi ljudje so prepotovali 350 km v 15 dneh.
Nihče iz vodstva nacistov ni pričakoval tako hitrega napredka.
General Guderian je pisal:
"Ruska plima ima za nas grozljive razsežnosti."
A vseeno so se Nemci še naprej borili.
Večinoma zato, ker jih je bilo strah.
Rdeča armada je kazala svoje barbarsko obnašanje.
Četrti in vasi so včasih kar požgali.
Stalinova armada je brez sramu ropala to bogato državo.
Radii, posoda, ure. Nek ruski vojak je zapisal:
"Nemci so vse pustili, naši pa so napadli hiše.
Vse je v plamenih. Perje iz blazin in ležišč leti povsod.
Vsak od vojakov do brigadirjev nosi svoj del plena.
Temu mestu je odzvonilo.
Nemci imajo prav, da bežijo pred nami kot pred kugo."
Na vsakega, ki bi lahko bil nacist, je dovoljeno streljati.
Skoraj 100 000 Nemcev je bilo nemudoma usmrčenih.
Nek sovjetski vojak je zapisal:
"Nemška mati mora prekleti dan, ko je rodila sina.
Naj občutijo, kar so hoteli storiti drugim."
V vzhodni Prusiji so Sovjeti hitro zavzeli mesto Nemmersdorf.
Meščane so pobili. Sprožili so nasilno orgijo.
Številne ženske so gole križali na hlevskih vratih.
Rdeča armada je dojela grozote, ki so jih počeli nacisti.
Milijone vojnih ujetnikov so izstradali do smrti,
milijone civilistov pobili. Rusi so odkrili taborišča v Majdanku,
Auschwitzu in Treblinki. Po tem, ko so izgubili 20 milijonov svojih,
so Sovjeti goreli v želji po maščevanju.
Propagandist Ilija Ehrenburg je več mesecev pisal v časopisu:
"Če niste vsak dan ubili Nemca, ste ga zapravili.
Ubijte Nemce! To vaša mati zahteva od vas. Otroci vas preklinjajo!
Ubijte Nemce. To vaša domovina zahteva od vas.
Divizije in armade niso korakale same proti Berlinu.
Ob njih so jame, masovna grobišča, jarki polni trupel nedolžnih.
Polja zelja v Majdanku in Vitebska drevesa,
kjer so Nemci obesili številne nesrečnike.
Škornji, čevlji in copati ubitih otrok v Majdanku
hodijo poleg njih proti Berlinu."
Rdeča armada je postala strokovnjak v gojenju sovraštva.
Po poti pa so še posebej ciljali na žene sovražnikov.
Posilstvo je postalo vojno orožje.
Nek mlad sovjetski častnik se spominja:
"Ženske, mame in njihovi otroci so ležali na obeh straneh ceste,
pred njimi pa so stali glasni možje s spuščenimi hlačami.
Možje so streljali ženske, ki so hotele rešiti otroke.
Nasmejani častniki so stali ob strani
in skrbeli, da so vsi vojaki brez izjeme sodelovali pri tem."
Stalin osebno je ponudil izgovor za te zločine. Izjavil je:
"Predstavljajte si človeka, ki se je boril od Stalingrada do Beograda.
Ki je videl tisoče kilometrov uničene domovine.
Kako se lahko takšen človek normalno odzove?
Kaj je groznega, če se zabava z žensko po takšnih grozotah?"
Širom celotnega ozemlja Nemčije
naj bi bilo posiljenih okoli 2 milijona žensk.
Po začetnih zadržkih
je nacistični režim objavil te grozote.
Kako so se vojaki obnašali do žensk v vašem mestu?
Ne morete jim reči vojaki. To so horde barbarov.
Vsi so se obnašali enako. Vsak dan so bili pijani.
Posiljevali so vse ženske, od 13- letnih deklic do 68 let starih ženic.
68-letna ženica je bila divje posiljena zraven mene.
Kaj je s temi ženskami? –Celo moja 60 letna mati je bila posiljena.
Napredek sovjetskih čet je zagnal paniko med civilisti.
Več 100 000 Nemcev se je odpravilo na pot sredi hude zime.
V želji po pobegu je tisoče prestrašenih moških in žensk
preplavilo postaje in pristanišča. Januarja l. 1945
se je skoraj 8 000 Nemcev vkrcalo na ladjo Wilhelm Gustlov.
Potopila jo je sovjetska podmornica.
Več kot 5000 ljudi je izginilo med valovi.
Trikrat več kot na Titaniku.
Do februarja l. 1945, se je 4 mio. Nemcev,
po nekih virih celo 8,5 milijona, izselilo.
Vsak dan je v Berlin prišlo 50 000 ljudi.
Medtem ko so begunci zapolnili nemške ceste,
so sovjetske enote, ki so začele na Visli, bile 80 km od Berlina
na bregu Odre. Žukovov napad je bil uspešen.
Nemci so imeli skupaj 350 000 žrtev.
Potem ko je osvojil večino Poljske in prevzel oblast na Balkanu,
je Stalin odšel na konferenco na Jalti z močnim položajem.
Ne predsednik Roosevelt, oslabljen od bolezni,
ne britanski premier Winston Churchill,
katerega država je bila izžeta po petih letih vojne,
se mu nista zoperstavila.
Trojica se je dogovorila za delitev Nemčije na 4 okupirana območja.
Na zahodu so morali preskočiti še eno oviro.
Zadnjo naravno oviro v Nemčiji. Ren.
Nemci so pognali v zrak vse mostove.
General Montgomery je še vedno upal, da bo prvi prečkal reko.
A so ga Američani prehiteli. Napredna enota prve armade
je našla nedotaknjen most v Remagenu blizu Bonna.
Nemci so nastavili eksploziv, a ga še niso sprožili.
Američani so takoj osnovali obrambo mostu na vzhodni obali.
"Prečkajte Ren suhi po zaslugi 9. oklepne divizije."
Hitler je bil besen
in naročil je, da inženirje, ki ga niso razstrelili, postrelijo.
Takrat je Patton poslal enote na jug proti Oppenheimu,
ne da bi javil nadrejenim. Že je sejal paniko po nemškem območju.
Monty je sanjal, da bo prvi vstopil v Nemčijo.
A bil je zadnji. Je pa vodil največjo ofenzivo.
Ukazoval je 1,25 milijonu ljudi.
Tokrat se je naučil lekcije iz Arnhema.
Spuščanja na mesta o bila precizna.
Britanci so vkorakali globoko v Nemčijo
in lovili vedno več zelo mladih vojakov.
Tudi na jugu, so francoske enote pod generalom de Lattrejem
enako napredovale. Borile so se na nemških tleh ob Američanih.
Zavezniki so zdaj imeli luknjo v nemški obrambi.
Končno so lahko napadli tretji rajh.
To so bile zanje dobre novice, a ne tudi za Stalina.
Takoj ko je to slišal, je naročil Žukovu, naj čim prej osvoji Berlin,
da bi preprečil, da ga Američani prehitijo.
Potem ko so prečkali Ren, je nemški odpor razpadel.
Hitler se je odločil, da bo vojsko zgostil na vzhodu.
Izčrpal je že tako zmanjšane rezerve v bitki v Ardenih.
Zdaj so nekatera mesta, namesto, da bi se borila do konca,
izobesila belo zastavo. Zavezniki so napredovali.
Churchill je ves čas spodbujal Američane:
"Moramo napredovati in se čim bolj vzhodno rokovati z Rusi."
A Berlin se je nahajal na ruskem območju, določenem na Jalti.
Tudi če bi Američani osvojili mesto, bi se morali kasneje umakniti.
Ne bi mogli sprejeti 100 000 potencialnih žrtev
le zaradi prestiža.
Takšna humanitarna vprašanja niso mučila Stalina.
Zato se je Eisenhower odločil napasti Berlin.
Njegove enote so si lahko privoščile nekaj ameriške sprostitve.
Obiskala jih je tudi Marlene Dietrich.
Zdravo, fantje. Hočem reči, da je zabava z vami
pomembnejša od zabavanja vas.
Zagotovo lahko pričakujemo hitro zmago. Na svidenje in srečno.
A Ikova vojska ni odložila orožja za dolgo.
Da bi hitro premagali Nemčijo brez velikih žrtev,
so Američani in Britanci začeli z brutalnim bombardiranjem.
Neprekinjeno so bombardirali nemška industrijska območja
in uničevali mesta, polna civilistov.
Njihov cilj je bil uničiti rajhov ekonomski potencial
in zlomiti moralo državljanov ter tako pokopati režim.
Med januarjem in aprilom 1945
so odvrgli 471 000 ton bomb nad Nemčijo.
Köln, Hamburg in Berlin so bili porušeni.
Zdaj ko smo med prvimi prišli v Berlin, bi se radi vrnili?
Sredi februarja je Churchill hotel bombardirati Dresden,
da bi pokazal moč Sovjetom.
Mesto je preplavila ognjena nevihta.
V manj kot 24 urah je umrlo več kot 25 000 meščanov.
Mesto brez vojne industrije in strateške pomembnosti je uničeno.
Uničevanje Dresdna je pomenilo povečanje gibanja beguncev,
kar je zmedlo premike Wehrmachta.
Vodje zaveznikov so morda občutili žaljivke zaradi Dresdna,
a ne za dolgo.
Hitlerjeva trma jih je gnala, da so nadaljevali z bombardiranjem,
ne glede na število civilnih žrtev.
Konec marca 1945 je rajh zajela panika.
Izid vojne ni bil več vprašljiv.
Nemški častnik je v dnevnik zapisal: "Bližamo se koncu.
Ali imajo naši vodje izhodno strategijo?
Smrt naših vojakov, uničenje naših mest in vasi …
Ima to sploh kakšen smisel?" Drugi je napisal:
"Ne obstaja nihče, ki bi obvladal norca
in zahteval konec tega? So to še vedno generali?
Ne. To so odpadniki. Slabiči. Strahopetci."
Te uporniške besede so zapisane v zasebnih dnevnikih.
Po teh besedah so se mladi vojaki vrnili v bitko.
Nemški družbi vstaja ni uspela.
Rezultat pa je bil padec v nove globine.
Na Hitlerjevo pobudo je režim vstopil v novo fazo.
Radikalizacija proti samim Nemcem.
Vse, ki se niso bili pripravljeni boriti, je čakala usmrtitev.
V Königsburgu so ustrelili 80 dezerterjev.
Trupla žrtev so pogosto pustili ob cesti z napisom:
"Jaz sem dezerter in zavrnil sem branjenje nemških žensk in otrok."
Vasem, ki so izobesile belo zastavo, je pretilo uničenje.
Ta radikalizacija je bila še hujša do taboriščnikov.
Napredek zaveznikov z zahoda in Sovjetov z vzhoda
je privedel Himmlerja do zaprtja taborišč,
taboriščnike pa je nagnal na grozljive pohode smrti.
Bil so na poti, vendar brez cilja.
Nacisti niso imeli več časa, da bi jih ubijali s plinom,
zato so jih ubijali z mrazom in lakoto.
Tisti, ki niso mogli držati koraka z ostalimi, so dobili kroglo v čelo.
Ko so zavezniki osvobodili taborišča,
jih je bila večina skoraj povsem prazna.
Nemci so pustili le tiste, ki so bili po njihovem prešibki za pohod.
Aprila l. 1945
so Američani prišli v koncentracijsko taborišče Ohrdruf,
izpostavo Buchenwalda. Za Eisenhowerja je bilo to preveč.
"Nikoli še nisem bil tako šokiran," je priznal.
Pattonu je postalo slabo.
Eisenhower je naročil prebivalcem bližnjega mesta ogled taborišča.
Pred pečjo v krematoriju, kjer so sežgali 200 trupel na dan,
so ženske padale v nezavest.
Častniki so vseeno vztrajali,
da se Nemci soočijo z grozotami, ki so jih dopuščali.
Na mizi so stale luči s senčili iz človeške kože.
Poleg njih tetovirani kosi kože, ki jih je zbral poveljnik taborišča,
ter zmanjšane glave.
Trofeje nacističnega barbarstva.
Po odkritju teh grozot je eden od novinarjev zapisal:
"Odprla so se vrata pekla."
Tudi druga taborišča so osvobodili,
bližnji prebivalci pa so morali na obisk.
Eisenhower je izjavil:
"Ljudje nam pravijo, da ameriški vojak ne ve, zakaj se bori.
Zdaj vsaj ve, proti komu se bori."
Odkritje pekla taborišč je šokiralo celoten svet.
Reich se je 10 mesecev zmanjševal. Aprila se je začelo zadnje dejanje.
Berlin, zadnje oporišče, se je pripravljal na zadnjo bitko.
12. aprila 1945 je berlinski filharmonični orkester izvedel
Wagnerjev Somrak bogov.
Da bi nadoknadili pomanjkanje osebja,
je nekaj tisoč SS fanatikov vodilo
vojsko otrok, žensk in starcev, ki so morali braniti mesto.
Postavljali so ovire.
Goebbels je naredil svoje. Vsi, ki so branili mesto, so se smejali
na teh propagandnih posnetkih.
Da bi postavili zasede, je bil vsak Nemec oborožen s puško
ali panzerfaustom, s protitankovskim orožjem.
Tovarne so jih v zadnjih mesecih izdelale več kot 3 milijone.
Na ulicah Berlina so ljudje dobivali hitre lekcije.
Številni Nemci so še vedno verjeli v svoj rajh.
"Naši zidovi so porušeni, a ne tudi naša srca."
"Borbeni Berlin salutira firerju."
"Firer ukazuje, mi ubogamo!"
"Berlin ostaja nemški!"
"Predaja? Ne!"
Nek mladi vojak je staršem napisal:
"Enostavno ne verjamem, da bi nas firer slepo žrtvoval.
Nihče mi ne more vzeti moje vere vanj. On mi je vse."
Nekateri častniki so jemali bele robčke,
da jih ne bi uporabljali za predajo.
Nacistični ugledneži so še vedno verjeli,
še posebej, ker je v ZDA, 12. 4. na dan koncerta,
umrl predsednik Roosevelt. Hitler se je veselil:
"Velik čudež, kakršnega sem vedno predvideval, se je zgodil.
Vojna ni izgubljena."
Hitler je bil zalepljen z lastnimi iluzijami.
A upanje ni dolgo trajalo,
saj se je Rdeča armada približevala prestolnici.
Okoli makete Berlina sovjetski generali razglabljajo o napadu.
Zaloge z vzhoda so končno prišle na obale Odre.
Tanki, granate, letala, 42 000 topov.
16. aprila se je začelo največje topovsko obstreljevanje v vojni.
Izstrelili so 1 236 000 granat.
100 000 ton železa je padalo na Nemce.
Dva milijona vojakov je korakalo proti Berlinu.
Sovjetske divizije so napadle z vseh strani.
Rusi so imeli en cilj:
Kanclerjev urad, pod katerim je bil Hitlerjev bunker.
Žukov je napredoval kljub velikim izgubam.
Stalin je hotel, da je Berlin povsem obkrožen,
da bi preprečil, da zavezniki profitirajo od padca Nemčije
in prvi vkorakajo v prestolnico.
V Berlinu so se tresla tla.
Branili so vsako križišče, včasih celo otroci.
Hitler se je skril v bunkerju. Na teh zadnjih posnetkih diktatorja,
posnetih mesec prej, je cenzor izrezal del filma,
ki takrat ni bil prikazan.
Ni se mogel nadzorovati.
Bolan, po simptomih sodeč je imel Parkinsonovo bolezen,
je Hitler le senca samega sebe.
A niti v enem trenutku ni bilo govora o predaji.
A vseeno je kakšnih 120 km stran, 25. aprila v Torgauu,
dolgo pričakovani dan končno prišel.
Reich je bil razpolovljen. Srečali sta se sovjetska in ameriška vojska.
In medtem ko je bil to za vodje čas previdnosti,
je bil za običajnega vojaka to čas slavja.
Kljub temu so se nekateri sovjetski junaki izogibali druženju,
zaradi katerega bi jih lahko poslali v gulag.
"Vzhod se je srečal z zahodom."
V Berlinu je 3 milijone ljudi ujetih v past.
Zdaj je bilo vprašanje preživetja.
Nekje so klali konje.
Ne glede na moč sovjetskega topništva
mora tudi v mehanizirani vojni posel dokončati pehota.
Ulico za ulico, klet za kletjo.
V teh zadnjih dneh se je motivacija Nemcev spremenila.
Niso se več borili za svoj veliki rajh, za firerja
ali za nacionalsocializem, temveč za lastno preživetje.
Rusi so se približevali bunkerju,
kjer je Hitler še vedno razvrščal namišljene armade.
Elita je pobegnila iz mesta.
Ko je Goebbels ugotovil, da je vse izgubljeno, se je vprašal:
"Kaj narediti z narodom, katerega možje se ne borijo,
ko jim posiljujejo ženske? Vse ideje nacionalsocializma
so prevzvišene, preveč plemenite za takšen narod.
Ti ljudje so si zaslužili usodo, ki jih čaka."
Istočasno so v Italiji, 27. aprila
ujeli Mussolinija pri poskusu bega.
Ustreljen je. Trupli njega in njegove ljubice
je množica iznakazila.
Ko je Hitler izvedel za Ducejevo smrt, je sklenil:
"Mrtev ali živ, nočem pasti v roke sovražniku.
Moje truplo morate sežgati takoj po moji smrti
in nihče ga ne bo mogel najti."
30. aprila, globoko v bunkerju je Hitler naredil samomor,
skupaj z ženo Evo Braun.
Njegovo truplo je sežgal njegov voznik z 200 l. goriva.
Diktator je vladal Nemčiji 12 let.
Sanjal je o tisočletnem rajhu.
Ta vizija je izginila v ruševinah prestolnice.
Še ena laž za konec: Na radiu so trdili,
da je Hitler umrl med vodenjem junaških braniteljev Berlina.
Žukove enote so se prebile 30. aprila.
Njegovi vojaki so zavzeli Reichstag.
Vasilij Grossman je napisal: "Hotel sam zakričati bratom borcem,
ki ležijo v ruskih, ukrajinskih, beloruskih in poljskih tleh,
ki spijo večni spanec na polju časti:
"Tovariši, nas slišite? Uspelo nam je!"
Dva dni pozneje so Rusi rekonstruirali prikaz.
Posneli so fotografijo.
A to zgodovinsko fotografijo so morali retuširati,
saj so spregledali eno podrobnost.
Eden od vojakov je na rokah nosil več ur.
A kje je Hitler? To vprašanje je preganjalo Ruse.
Sovjetski vojaki so našli zelo podobno truplo.
Izkazalo se je, da so se slikali z dvojnikom.
Stalin je poslal ekipo specialistov.
Našli so zogleneli trupli Goebbelsa in njegove žene
ob truplih njunih šestih otrok.
Še nekaj mesecev prej so jih uporabljali za propagando.
Starša sta jih ubila, preden sta naredila samomor.
Hitlerjeve ostanke so končno našli v kraterju bombe.
Ko je slišal za firerjevo smrt, je Stalin izjavil:
"To je konec tega izmečka. Škoda, da ga nismo ujeli živega."
Ostanke so na skrivaj poslali v Rusijo.
Niti Žukov, ki je užival v zmagi in obiskal brlog zveri,
ni vedel nič o tem epilogu.
Hitlerjeva smrt je omogočila kapitulacijo njegovim naslednikom.
7. maja so v skromni šoli na SV Franciji, v štabu zaveznikov,
nemški predstavniki sprejeli pogoje brezpogojne predaje.
Po podpisu je general Jodl vstal in rekel:
"Nemška vojska je zdaj v rokah zaveznikov.
Upam, da bo zmagovalec z njo ravnal plemenito."
S peresi, ki sta podpisali predajo je Ike v znak zmage naredil "V".
A teh posnetkov še niso pokazali,
saj Stalin ni bil zadovoljen s to kapitulacijo.
Mogočen človek iz Kremlja se je pritožil:
"Sovjeti so na svojih ramenih nosili večji del vojne."
Stalin je zahteval podpis druge predaje naslednji dan v Berlinu.
8. maja so ameriška, francoska, nemška in britanska delegacija
prečkale uničeno mesto.
V Žukovem štabu na robu Berlina
so čakali prihod feldmaršala Keitla.
Ko je vstopil, mu nihče ni odgovoril na salutiranje.
Razne delegacije so podpisale vseh pet členov predaje.
General de Lattre je podpisal za Francijo. Bilo je ob 23h 8. maja.
V Moskvi je bila ura že 1h. Sovjeti so kot datum zapisali 9. maj.
Predaja pa ni prinesla konca tragedije.
Preklicu sovraštva je sledil niz samomorov.
Poleg vodij, kot je bil Himmler, se je ubilo še več 1000 Nemcev.
Včasih z družinami zaradi strahu pred Sovjeti
ali da bi sledili Hitlerju v posmrtnem življenju.
Pred vojno je Hitler obljubil Nemcem:
"Dajte mi 10 let in Nemčije ne boste več prepoznali."
Držal je obljubo.
"Konec je, konec!", so vzklikali v mestih širom sveta
med proslavljanjem zmage. Ljudje so dočakali osvoboditev.
A veselje je bilo pomešano z resnostjo.
Mračne sence nacizma se ne da izbrisati v enem dnevu.
Preživeto mučenje je pustilo neizbrisen spomin.
Nacizem je prebil globine grozote.
Iztrebljanje Judov, poboji nedolžnih, mučenja članov odporniškega gibanja
bodo vedno preganjale človeško zavest.
A celina se je morala postaviti na noge.
Uničena mesta je bilo treba ponovno zgraditi.
Milijoni izseljenih ljudi so se morali vrniti domov.
To so bili veliki izzivi povojnega obdobja.
Iz tega kaosa, ki ga je povzročil nacizem,
bo vseeno vzklila nova era.
MEDIATRANSLATIONS
Uredil: sc28
Can't find what you're looking for?
Get subtitles in any language from opensubtitles.com, and translate them here.