Original subtitles

Si v redu, draga moja? Imaš tremo?

Ne pozabi, kaj sva rekli:

Še vedno si majhen in v svoji sobi.

Dedek je s teboj. Vse je dobro.

Dober večer in hvala, ker ste tukaj.

V vsakem primeru smo tukaj, da vam pomagamo.

Ne, mama, to je neprijetno. Pospravi jih!

Oprostita. Sun, na vrsti si.

Zdaj pa pozdravite mlado dobitnico letošnje

izredne nagrade žirije za "Knjigo o puščavi".

Sun Del Renaque.

Dober večer.

Sun, vesel sem, da sem vas spoznal.

Zelo smo veseli, da ste z nami.

Vem, da ste tukaj tudi novinarji.

Imate kakšno vprašanje? Da? Gospod.

Ja, Sun, stara si šele 15 let, pa

si osvojila to res prestižno nagrado.

Tvoj stil pisanja je zrel, živahen in poln poezije.

Od kod misliš, da izvira tvoj talent?

Mislim, da to ni talent.

Moj dedek mi je povedal to zgodbo, ko sem bila čisto majhna.

Ko je govoril, je premikal roke kot metuljeva krila.

Puščavski veter je kar pihal v mojo sobo.

Podobe je oživljal tako, kakor da bi stali ob meni.

Nisem hotela imeti edina od tega korist.

Zgodbo sem zato zapisala. To je vse.

- Takoj, ko sem za to imela pravico. - Pravico?

Ja. Morala sem obljubiti, da tega ne bom storila preden bom umrl.

Hvala lepa.

In zdaj imamo to srečo, da bomo poslušali

gospodično Del Renaque brati iz njene knjige. Prosim vas.

Pridi moja moja modra vila. Čas je za zgodbico.

- Da! - Katero naj ti povem?

"Hadara, puščavski otrok", dedi!

Vsak superjunak ima supermoč.

Razen enega.

Razen Hadare.

Moj mali Hadara, moj edini sin.

Lep si kot so lepe zvezde nad Saharo.

Bil je čisto navaden majhen fantek, puščavski otrok, ki

je s svojo družino živel nomadsko življenje, ki je bilo v tem,

da so iskali vodo in hrano za svoje živali.

Nihče niti slutil ni, da jih čaka posebna usoda.

Ta zgodba se je zgodila pred davnimi časi. V Sahari.

Zelo dolgo nazaj.

Spusti se!

Ne!

Ne!

Ostani tukaj, ali razumeš?

Če si v puščavi, je izgubljeni dromedar enako kot izgubljeni zaklad.

Zato je bila njena naloga, da ga ujame.

Tako je Fatma pustila Hadara

za sabo, kot je to naredila že stokrat prej.

Mama?

Mama.

Zdravo. Ja...

In enako kot Fatmin dromedar, sta tudi noja začutila

nevarnost, in sta želela zaščititi svoje gnezdo.

Njen nagon je ni varal. Nekaj ​​sekund kasneje je že prišla tudi nevihta.

Puščavski viharji so neusmiljen sovražnik, in odnesejo vse, kar se jim znajde na poti.

Hadara!

Hadara!

Hadara!

Hadara je zaslutil, da bodo noji zbežali.

Instinkt ga opozaril, naj ne ostaja sam.

Zoto je naredil nekaj, česar si ne bi upal storiti noben drug otrok.

Hadara!

Hadara!

Hadara!

Hadara!

Hadara!

Star je bil samo dve leti.

Hej!

Ne!

Moj edinček.

Lep si kot so lepe zvezde nad Saharo.

Mama.

Moj edinček. Lep si kot...

Fatma!

Mami, mam...

- Fatma! - Said!

Moj edinček...

Fatma, kje je Hadara?

- Izgubila sem Hadaro. - Našli ga bomo.

- Izgubila sem najinega sinčka. - Ne skrbi.

Moj otročiček.

Cherif, Hayeb, Hassan.

- Izgubila sem sinčka. - Poiščimo Hadara.

Pojdimo na jug.

Hadara je skušal jesti enako, kot noji. Brez uspeha.

Naslednjega dne pa je, od same lakote...

Pridite.

Po dneh in dneh brezplodnega iskanja so sprejeli, kar je bilo usojeno.

Vsi so bili prepričani, da je mrtev.

Vsi, razen nje.

Potem ko so ga sprejeli prvi noji,

ga je sprejela vsa čreda.

Še nikdar prej ni videl puščavske lisice,

a je takoj začutil, da je našel prijateljico.

To je prijatelj.

On je prijatelj.

Kot njega, so noji posvojili tudi osirotelo puščavsko lisico.

Ne da bi se spomnil, da je besedo slišal od svoje

mame, se je odločil, da jo bo imenoval Sahara.

Trenutki veselja so bili dragoceni, saj je bilo Hadarovo življenje težko.

Noji so prepotovali dolge in napor- ne poti, da bi našli hrano,

Še zlasti pa niso vedeli, da mali človek

potrebuje vodo za preživetje veliko bolj, kakor oni.

V puščavi ni prostora za šibke.

Za Hogga, črno-belega petelina,

je bil Hadara prepočasen.

Postal je nepotrebno breme, ki se ga je hotel znebiti.

Siva kokoš Mako pa je bila prepričana,

da mora to majhno in krhko bitje rešiti.

Tisti dan je skoraj umrl.

Mako ga je rešila kljub Hoggovi želji

in ga varovala kot enega od svojih piščancev.

Četudi njega Hogg ni nikoli sprejel,

pa je Hadara sprejel puščavo in puščava je sprejela njega.

Vse bolj je postajal njihov kralj.

In dočakal je 160 let.

Po njegovi zaslugi narava še naprej verjame v človeka.

- Čestitam! - Bravo, mala!

Takole bo pa videti ostali del programa:...

Imela boš intervju za novice ob 13:00,

takoj zatem pa moraš iti na branje v kulturni dom.

- Čestitam. - Hvala.

Imam pa še eno presenečenje.

Odlično, da slišim?

- Obe sta povabljeni v Saharo. - Oprosti, kako?

Ali se lahko podpišete v mojo knjigo?

- Ja, za koga? -Tom.

Za Saharo obstaja kulturniška NVO - nevladna organizacija za vsa naselja.

Ta vsako leto organizira dogodek.

In letos si bila enoglasno izbrana prav ti.

Torej Sun, če se strinjaš,

sta z mamo vabljeni v Saharo.

Obe sva za.

In zagotovo to ni napaka?

Nikakor ne. Zagotavljam ti, da si te želijo.

Rekli so mi, da je zelo pomembno, da prideš. - Izvoli.

- Si vesela? - Ja, to so bile vedno moje sanje.

To sem hotel slišati.

- To je noro! - Hvala.

- To je Sun! - Sun je prišla!

Tukaj je!

- Živela, Sun. - Pozdravljeni.

Marhaba!

- Živjo, Sun. - Tako sem srečna, všeč mi je tvoja knjiga.

Jaz sem te povabila. Ime mi je Kharouba. Dobrodošli.

Hvala za povabilo. In vesela sem, da sem tukaj.

- Jaz sem Sun, to pa je moja mama. - Mandy.

Ali želiš, da bi ti kaj preberala?

Ne, jaz bi ti rada nekaj povedala. Ne poznaš cele zgodbe.

Tega pa ne razumem.

Morala bi napisati nadaljevanje. Čutiš, da bi lahko?

Nenavsezadnje si je zgodbo izmislil moj dedek.

Ne. Zgodba o Hadari je naša zgodba.

- Toda... - V redu je. Usedi se.

Poslušaj. Razumem, da imaš kar nekaj vprašanj.

Dobila boš odgovore. Vse. A gre tukaj vse samo na naš način.

Zgodbe se pripoveduje dobro ali pa raje sploh ne. V redu?

OK.

Na koncu tvoje knjige si povedala nekaj neumnosti.

Kralj puščave, ki umre pri 160-ih?

- No, to je bilo izmišljeno. - Svetujem ti, da si zapisuješ.

Da bi dosegel šest let, se je Hadara moral boriti.

Hogg se ga je pogosto poskušal znebiti.

Vendar je vztrajal in se imel za noja.

Hogg je razumel, da so vsi piščanci

po zaslugi Hadare preživeli.

Od tega trenutka naprej je Hadara, ta otrok brez kril,

dodatni otrok, ki jim ni pripadal, postal najljubši sin.

Nič več ni stalo na poti njegove sreče.

To je bil najbolj srečen in brezskrben čas njegovega življenja. Imel je prav vse.

Užival je v življenju in se iz njega učil, na primer tega,

da noji nikoli ne zapustijo nikogar od svojih.

Prilagodijo se hitrosti najpočasnejše osebe. To je njihov zakon.

Le ena stvar ga je razlikovala od njegovih bratov in sester:

Rad je risal.

Sipine so mu pripovedovale...

skrivnosti, ki jim jih je šepetal čas.

Svetovale so mu, da naj ukroti...

sence iz svoje preteklosti.

Malček je zrasel in...

užival vsak trenutek.

Ker je razumel...

kakšno je lahko življenje.

Svojo resnico v vetru našel je...

...

Bil je edini gospodar...

svoje usode.

To pa zato, ker si je upal narediti...

vsaj majčken korak naprej...

majhen, a velikanski korak.

Skupaj z lisičko Saharo je odkril sončne zahode.

In od takrat ni zamudil niti enega.

Zanje si je vzel čas.

Ljubil je, kot ljubi človek...

ko je še otrok.

Nato sta se potepala po njegovem skrivnem raju.

Bil je edini gospodar...

svoje usode.

Nikoli nista zamudila sončnega zahoda

in se med odraščanjem nista nikoli ločila.

Kot on, je bila tudi Sahara stara dvanajst let.

Zdaj je bila stari puščavski lisjak.

Hadara je to čutil in je želel uživati ​​v vsakem trenutku.

Da bi zaščitil svoj klan, je Hogg

poskrbel, da je gepard zasledoval le njega.

Je bil res mrtev gepard?

Ja. Premagal ga je Hoggov dolg krempelj, oster kot rezilo noža.

Hadara je bil tukaj strahopetec in prvič je občutil grozni občutek:

...sramoto.

Bilo ga je tako sram, da se ni upal vrniti v svoj klan.

Izgnanstvo, ki je temu sledilo, ga bo pripeljalo do pretresljivih odkritij.

Pravimo, da pravljice niso samo zato...

da bi otroci zaspali, ampak so tudi zato, da bi se prebudili odrasli.

Zgodbe pripoveduješ skoraj enako dobro, kot dedek. Sliši se kot resnična zgodba.

Kaj pa je?

Nič. Pridi z menoj.

Nekaj ​​ti moram pokazati.

Zdaj bo plesala.

- Očarljivo, videti si kot... - Noj?

- Da, točno, kot noj. - Jasno!

Saj tako tudi plešejo.

- Vsi lahko plešete kot noji. - Kako to?

- Tako smo se naučili. - Od koga?

Od mojega dedka.

Od Hadare.

- Počakaj, kaj si rekla? - Prav sta slišali.

Hadara je bil moj dedek.

Cela zgodba je resnična:

...izgubljeni otrok, nevihta, noji,

njegovo preživetje v puščavi, vse je res.

In Hadara je bil moj dedek.

To nikakor ne more biti res.

Hadara ne obstaja. Izumil ga je moj dedek.

Omar? Pridi sem.

Povej mi, kako poznaš ta ples?

Od Hadare, seveda. Imaš pa čudna vprašanja.

- Soussène? - Ja?

Povej mi, kdo je bil moj dedek?

- Hadara ali tisti drugi? - Hadara je bil pravi.

- In ali je bil v sorodu z vami? - Da.

Bil je poročen s sestro moje babice.

- In kje je odraščal? - V puščavi, z noji.

- Pa saj veš. Kaj se dogaja? - Nič. Pojdi in se zabavaj.

To je neverjetno! Toda kako je to mogoče?

Želim vedeti vse.

Vse mi povej.

Hadara je s svojim prijateljem potoval po puščavi več dni.

Pil je vodo iz kaktusov, jedel škorpijone, čisto običajne stvari.

Potem je zagledal nekaj, kar je že čisto pozabil.

Srce mu je začelo hitreje utripati, a ni vedel zakaj.

Čutil je, da ga kraj privlači, kakor magnet.

Moj mali Hadara, moj edinček.

Lep si kot so lepe zvezde nad Saharo.

Potem je dobil občutek, kot da je že prekoračil

neko mejo in da mora zato nadaljevati raziskovanje.

"Ne zapuščaj me," je govoril lisjačku Sahari.

A je Hadara razumel, da je prišel čas za lisjačkov zadnji življenski ples.

Preživela sta marsikaj skupnega.

Sedaj pa ni vedel, če bo to preživel.

Začutil je željo, da bi poiskal nojevko Mako,

tisto, ki je nihče ne more nadomestiti.

In šele zdaj si jo je upal prvič vprašati:

"Zakaj jaz nimam kril? Zakaj nisem kot drugi piščančki?"

Mako je odgovorila: »Vzgojila sem te.

In ti si moj sin, nisi pa noj."

Hadara je bil šokiran.

»Jaz nisem noj,

nisem noj."

Ves čas je ponavljala besede: "Jaz sem tvoja mama."

Konec koncev je bila res njegova mati.

Ali veš kaj so zvezde?

So nasmehi sončnih žarkov.

Za nas so zvezde noji, ki iščejo svoje napajališče na nebu.

Moje napajališče je na moji zemlji.

Tukaj sem rojena in ničesar drugega ne poznam.

Ampak naredila bom vse, da bom šla od tod.

Delala bom, da si bom plačala za študij.

To mi bo uspelo in pomagati svoji družini in pa deželi.

In kaj je tvoje napajališče, tisti tvoj kraj?

Ne vem.

Tudi Hadara tega ni vedel. Niti ni vedel, kdo točno sploh je.

Hogg je želel držati Hadaro čim bolj stran od vsega, saj mu ni zaupal.

A zanj je bilo to kot kakšni zakladi.

Zato je Hoggu kljuboval in prvič sta se sprla.

Daj no, premakni se! Bo kaj? Naprej!

Ali boš že končno ubogal? Ti neumni dromedar, premakni se! Baraba!

Opozarjam te, da te bom zaprl, če ne začneš hoditi.

Daj no, premakni se!

Daj no, kaj še čakaš? Takoj ubogaj! Daj no, baraba!

Ni bil ponosen, da je podoben temu bitju.

Daj no, pohiti!

In v tistem trenutku je prišel on.

Kdo?

Človek, ki je spremenil Hadarino usodo.

- Kam si dal zeleno škatlo? - Hvala.

- Drži, vzemi ta zvitek filma. - Da.

- Tukaj, ujemi! - Ernie?

- Ja? - To je projektor.

Potrebujem dodatke. Daj mi to.

V redu, John, prinesel ti jih bom.

- Kam to sodi? - Kar semle daj.

To lahko daš kuharju.

Zelenjavna juha!

Ima kdo turban?

Veš, kje bi našel kakšno rjuho?

Bodi previden, ne daj to sem. Bolje je tam.

Natančno, tam je prostor za še en šotor.

Tam.

Ali bomo odpeljali avtomobile stran, ali jih pustimo tukaj?

-Kristjan? - Ja?

- Lahko prideš za trenutek? - Da.

To niso nobene kamere, so bolj igrače.

Pokaži mi eno.

Ta deluje.

Ali veš, kje lahko najdem kak turban?

Lepo počasi.

Počasi? Kar poglej me.

Jaz se potim, ti pa si suh. Pod istim soncem.

To je noro.

Za kaj pa gre? - Lahko da se bo snemanje začelo že jutri.

Sedem gazel. Dva samca, pet samic.

En ima zlomljen rog in temnejši kožuh.

Ne verjameš mi, ne?

Pač, verjamem, ker sem tukaj videl že toliko norih stvari.

Poleg tega te imenujejo kar detektiv iz puščave.

Na razpolago...

Kaj pa je to? - Ja, kaj je to?

Zapletel se je nek majhen noj.

Daj, spraviva ga iz zanke

Ne, ne, mi ne posegamo v naravo.

Hvala za informacijo Ibrahim. Pridrži mi malo to steklenico z vodo.

Samo spravil ga bomo od tam.

- Čisto sam bi prav tako umrl. - Mogoče, ampak tisto bi bilio pač naravno.

V redu, ampak rešil ga bom. Ti pa naredi kar hočeš.

- Ah, tukaj... -Kristjan. Tega se ne počne.

- No in? Pridi že no. -Kristjan.

Le poglej tole.

Predstavljam ti Puščavskega detektiva.

- Ampak izpustila ga bova. - Ja, samo spravila ga bova tja gor.

- Ne bova ga vzela s seboj. - Ne, tega ne bova storila.

- Ima svojo družino. - Vem. Izpustil ga bom.

- Pusti ga tukaj. - Odpeljal ga bom na hrib, pa bo dober.

Saj ni nič.

Kaj se dogaja?

Počakaj.

Samo počakaj.

Počakaj!

Vrni se!

Zakaj nič ne rečeš? Tega ne razumem.

Nisem nor. Res je bil tam.

Bil je kot kakšna žival.

Očitno je, da je bil drugačen.

- Ni govoril, samo žvižgal, kot kakšen... - Kot kakšen noj?

Torej si ga le videl! Nisem nor.

Prišel je iskat sorodnika, sestro...

Da živi z živalmi, to je gotovo.

To je čisto noro, edinstveno in posebno, veš? Divji otrok.

Če bom o tem poročal, bo to Poročilo stoletja.

Takšne priložnosti ne smem zamuditi.

Nič se ne zgodi po naključju.

Nadležen si s svojimi resnicami.

"Nič se ne zgodi po naključju." "Resnica se nahaja na koncu reke."

Zapustil nam je svoj dnevnik.

Tukaj, preberi to z mano.

- Vzemi ga. Kar naprej.

"Povedal sem jim, da sem ga videl in jih potem prepričal,

da so šli z mano, da bi ga poiskali in pripeljali nazaj."

A tudi po več dneh iskanja o otroku ni bilo nobene sledi.

Tu so sledi.

Povsod so sledi.

Oni so še vedno tu.

Imam dokaz. Ibrahim, pridi pogledat!

Samo poglej. Preberi tiste sledove.

Povej mi, kam so odšli.

Ničesar ne razberem.

Kako, ničesar ne razbereš? Saj niti pogledaš ne.

Ali ne bi ti moral biti nek Puščavski detektiv?

Pih, izgubil sem te, Ibrahim.

Ne, ti si se zgubil.

Pridi, greva.

V to mi je potem uspelo prepričati glavnega hollywoodskega producenta.

Do sedaj nas je financiral samo na daljavo.

Ampak si je zaželel videti več in je prišel k nam.

Ko smo v New Yorku... Hej, Chris! Lepo te je videti.

- Hvala. - Na zdravje.

Gospodje, imam dobre novice.

Našla sva sledi otroka in nojev.

To pomeni, da ga bomo zagotovo tudi kmalu našli.

Odlična novica, Chris. Verjamem, da sem tudi jaz dobro opravil delo.

Mislim, da o tem tem lahko posnamemo kar dva filma.

Prvi film bi govoril o nas in o iskanju fanta, kaj ne?

Potem pa bi bil drugi film, kjer bi ga pripeljali s sabo v New York.

In tam bi odkril vse čudeže sodobne civilizacije.

V redu?

In v tretjem delu bi pa postal normalna oseba.

- Mi bi ga oblekli. - Da.

Naučili lepega vedenja in prefinjenega jezika.

- In kako dajati intervjuje. - Odlična ideja.

-Chris? - Ja, dobra ideja.

Zelo dobro.

Vso srečo, gospodje.

Dobro, sedaj pa grem naokrog. Se vidimo kasneje.

Se vidimo kasneje. Na zdravje...

Projekt se je odvijal drugače, kakor sem mislil.

- Tretji film... - In četrti.

Naenkrat sem se počutil nelagodno.

Pokažemo mu, kako se plačuje davke, sprehaja psa...

Ali pa kako igrati golf.

Lahko bi se potem vrnil v puščavo in spet videl svojo družino nojev.

Njegovo celotno zgodbo bi lahko posneli kot muzikal.

Lahko bi se tudi poročil.

Pa tako preprosto je vse.

Kam greva?

Česa tako lepega še nisem videl.

Prvič sem videl svobodno bitje in neukročenega človeka.

Ko je takole pobegnil, sem jaz ostal zmeden.

Le kaj naj storim?

Več tednov nisem bil več prepričan, ali naj ga

ujamem in preučim ali pa naj ga pustim pri miru.

Počakaj.

V tistem trenutku pa sem dojel.

Nisem imel nobene pravice uničiti to harmonijo,

in narediti cirkuško opico iz tako izjemnega bitja.

Christian?

- Hej, Christian! - Ja?

- Ja? - In kaj je razkrila vajina pot?

No...

NIčesar več nisva našla, nobene sledi.

- Mislim, da bomo morali opustiti iskanje. - Oprosti, kaj?

Oprosti, razočaran sem in to ne pride v poštev.

Poslušaj, Christian, v tej puščavi se dušimo že tri tedne.

Proračun za film je popolnoma porabljen. Kje je ta fant?

Absolutno ga moramo vzeti s seboj, razumeš?

Nikoli sploh ni obstajal.

- Ha, oprosti, kaj? - Kaj?

Poslušaj. Tisto noč, ko sem mislil, da sem ga videl, sem bil pijan.

Od takrat sva ga z Ibrahimom iskala povsod, a zaman.

In vsi tisti odtisi in lepe zgodbice, ki si jih pripovedoval?

Mi lahko to razložiš?

- Lagal sem. - Lagal?

- Kaj? - Lagal sem.

Prekleto, Christian! Zaupal sem ti.

Veš kaj? Žal mi je, da sem te kadarkoli spoznal.

Ti si lažnivec, patetičen tip! Dosegel bom, da boš plačal za tole!

Nikoli več ne boš opravljal tega dela!

Mrtev si! S tabo je konec!

Uničil sem si kariero.

Ampak vedel sem, da tega ne bom obžaloval.

- Hvala prijatelj. - Nikoli ne bom pozabil.

Jaz nikoli ne bom govoril o tem otroku.

Poišči njegovo pravo družino.

Če jo še ima, naj njegova mama izve, da je njen sin še živ.

In da je nekaj posebnega.

- Obljubi mi to. - Obljubljam, brat.

Še zadnja stvar:

Če nekega dne najdete puščavskega otroka, mu dajte to od mene.

Na skorajšnje svidenje, Ibrahim.

Tukaj pa lahko vidiš, zakaj tudi ti poznaš tole zgodbo.

To je fotografija Ibrahima in...

Christiana na dan, ko sta se poslovila.

To je očka.

Christian je bil moj dedek?

- Dedek... - Ali zdaj razumeš?

"Imel sem svoje sanje in želel sem doseči slavo.

Želel sem pripovedovati zgodbe kot novinar,

a sem se odločil molčati, da bi zaščitil nekega otroka.

Žrtvoval sem svojo kariero in svoj ugled.

Lagal sem, da bi rešil nedolžnega človeka.

Raje sem veljal za goljufa, kot pa da bi izgubil čast.

Ker mi je mali deček brez načel in standardov

pokazal, kaj v resnici pomeni biti svoboden človek.

Zakaj si odnehala?

Ker ne vem, kaj naj naredim in ali sploh še

imam pravico povedati tole zgodbo.

Nasprotno, povedati jim jo moraš.

Dedek je vse to skrival. Zakaj bi jo jaz povedala?

Ti ne razumeš. Ta zgodba sploh nikoli ni bila skrita.

Prenašala se je ustno.

Tako si vsaj vedel, kdo te posliša.

Tako smo ščitili Hadaro.

Ampak zdaj je Hadara že mrtev.

Že kar nekaj časa.

Priče počasi umirajo in z nji- mi tudi njegova legenda.

Zato te prosim, da ohraniš legendo mo- jega dedka živo, kolikor sploh lahko.

Zapiši jo.

OK.

Nadaljuj s pripovedjo.

Torej...

Od tistega dne naprej je Ibrahim, zvest svoji obljubi,

pustil da govorijo glasovi puščave sami od sebe.

Sčasoma so nomadi, pastirji in vodniki kamel razširili govorice.

Hej, vrni se! Stoj!

Ni mi všeč, da so Hadaro ujeli.

- Ti bi moral biti že zdavnaj v postelji. - Ne morem spati.

- Tudi jaz ne. - Tudi jaz ne.

Prosim, dokončaj zgodbo.

- Tudi jaz ne.

Ne razumem, pa saj jo znate na pamet.

- Ampak nikoli je nisi tako povedala. - Tako dobro si jo povedala. Prosim!

Noji so mu sledili dva dni.

Potem so ga zapustili.

Mohamed!

Daj no, tu bodi.

Tam, le nekaj metrov od njega, je stala ženska,

ki se je pojavljala v vseh njegovih sanjah.

Hadara? Sinko moj?

Neka beseda mu je vse bolj glasno odmevala v glavi.

- "Mami?" - To je on! Hadara!

- "Mami." - Hadara?

"Mami."

- On je! - Hadara.

Znašel se je v neznanem okolju,

zmeden in prestrašen.

Vendar ni več pos- kušal pobegniti.

Hvala. Hvala lepa.

Prej je bil noj, zdaj pa je

moral postati človek.

- Ali mu je uspelo? - Bilo je težko.

Dolgo se ni mogel odločiti

med tem, da je našel mamo in med tem, da je izgubil svobodo.

Toda nenadoma se je vse spremenilo.

Takoj ko je začutil, da mu srce utri- pa močneje kot kdaj koli prej.

Takoj ko je zagledal mo- jo babico, deklico,

katere oči so se svetile kot zvezde,

je vedel, da bo ostal.

Poročila sta se in imela sta pet otrok.

To je edina fotografija Hadare.

Pridi.

Glej, kako je tukaj lepo.

Bo ostalo tako? Ali boš napisala nadaljevanje?

Moj dedek je vedno govoril, da ta zgodba lahko spremeni življenje.

Mislila sem, da misli moje življenje, a sem se zmotila.

Zapisati jo moraš ti sama, ker je to tvoja zgodba.

Ampak, ne vem kako.

Pač. To si pravkar že naredila, Kharouba.

Tako se pride do napajalne jame.

Potem ko je spet našel starše, je Hadara

pogosto obiskoval svojo družino nojev v puščavi.

Noji ga niso nikoli pozabili. Nikoli jih ni nehal ljubiti.

To je resnična zgodba. In nje- govo ime je bilo Hadara.

Arabsko: Hadara = civilizacija

Podnapisi: Za Gajo T. dedek L.T.