Original subtitles

V redu? Ste na svojih mestih?

Dobro.

Dobro, hvala.

Tišina.

Akcija, statisti.

Akcija, Theo.

V redu, ustavi se.

Rez, rez. -Rez.

Pridi z mano. -Vrnite se na svoja mesta, prosim.

Ko se spuščaš po stopnicah, ne mahaj z rokami.

Ko se spuščaš po stopnicah, sprosti roke. Sprosti jih.

Dol pridi s spuščenimi rokami, prav?

Dobro. Lahko poskusiš še enkrat? -Ja.

Tukaj? -Ja.

Še enkrat.

Še enkrat, roke daj v žep.

V žep? Tako? -Ne, v žepe. -V redu.

Dobro, še enkrat tako. -Ja? -Ja, dobro je videti.

PREHODI

Še enkrat od začetka, prosim.

Sedem skozi ena, četrtič. -Klapa.

Dajmo, statisti. -Počakajte, počakajte.

Kaj počneš z rokami?

Držiš kozarec. Zakaj je kozarec prazen?

Drugo daj sem.

In drži pijačo. To je vse, kar moraš storiti, drži pijačo.

Kako jo držiš? Fantastično. Pogovarjajte se, zabavajte se.

Snemamo.

Je tako dobro, Tomas? Je v redu?

Na začetne položaje, cigarete.

Počakajte.

Ne gre za to, da moraš priti dol, hočeš priti dol.

Stopnice niso bistvene, po pijačo greš, zabavat se greš.

To je samo prehodni trenutek, mi pa ga spreminjamo v dramo,

ker ne znaš hoditi po stopnicah. Vsi te čakajo.

Samo pridi dol po stopnicah, ni tako težko.

Nočem...

Ne kaži nam svojih fizičnih težav. Samo pridi dol,

si oglej prostor... Že nekaj časa ga poznaš, všeč ti je.

Prišel boš sem, naročil pijačo, si prižgal cigareto in v tem užival,

ker je tvoje najljubše znamke. V redu? -V redu. -Super.

Sramota. -Si v redu? -Pa ti? -Ja.

Si prišel jest pistacije?

Ja. Bi šla pozneje kam drugam? -Kam?

Ne vem, k meni, k tebi? -Ne. Trenutno mi ni do tega.

Zakaj ne? -Ker mi trenutno ni do tega.

Daj no, snemanja je konec. -Med snemanjem sem nekaj spoznala.

Pozneje ti bom povedala, zdaj sva na zabavi.

Rada bi šla sama domov. -Spoznala v zvezi s čim? -Z nama.

Ni mi več do tega.

Resno? -Ja, resno.

Samo malo.

Dober večer, pivo, prosim.

Ubožec. Srčkan je.

Prosim? -Fant, ki si ga odgnala, je zelo lep, se ti ne zdi?

Ja, morda.

Oprosti, mislil sem, da hočeš morda s kom govoriti.

Srček, zaplešiva. -Ne, ne, nisem pri volji.

Ni pri volji? To je moja zabava, moj mož pa noče plesati z mano.

Jaz bom plesala s tabo. -Res?

Prav. Nasvidenje. Pojdiva.

Ne bodi tako zdolgočasen, praznujemo.

Ves dan sem delal, Tomas, ni mi do plesa. -Meni tudi ne.

Skušaj mi biti v oporo. -Razumem, Herr Freiburg.

Iti moram. -Ne, daj no. -Jutri moram zgodaj vstati.

Kako si zoprn.

Se vidiva.

Ne razmišljaj preveč.

V redu je, samo glasbo moraš poslušati.

Kako ti je ime? -Agathe.

Jaz sem Tomas. -Vem, kdo si.

Alan živi v virtualnem svetu.

Zveze ima samo za ekranom.

Vas ne zebe?

Ker nisem imel signala, nisem dobil potrdila.

Neverjetno.

Odločil sem se, da to ni zame.

Dobro jutro.

Šli smo k Erici, tam sem zaspal.

Oprosti, moral bi te poklicati.

Martin?

Veš, kaj sem počel sinoči?

Ne, a karkoli je že bilo, zveniš zelo navdušeno.

Seksal sem z žensko.

Ti lahko povem o tem, prosim?

Seveda.

Začutil sem nekaj, česar nisem že dolgo in...

Tega mi ni treba slišati.

Bilo je razburljivo, bilo je nekaj drugačnega.

Kar se dogaja med nama, je bolno.

Resno.

Sovražiš me, ne?

Lahko nehaš?

Pusti moj kovček pri miru.

Pusti moj prekleti kovček pri miru! -Samo nehaj. Tomas...

To je moj kovček, moj je.

Kreten.

Na telovadbo grem.

Ne odhajaj. -Pusti me.

Poslušaj...

V redu je, Tomas. Utrujen si, jaz pa tudi.

Malo počivaj, zadremaj, sprosti se.

V redu bova.

To se zgodi ob koncu vsakega snemanja, a pozabiš. V redu?

Zato sem mehka.

Ja, sanjsko telo.

Vzdržujem ga.

Agathe?

Agathe?

Agathe? Se lahko pogovoriva samo za minuto?

Dam ti kar dve minuti. -Hvala.

Ne, res, povej. -V čem je problem?

Ni problema, super si.

Zakaj si se me sinoči izogibala? -Nisem se te izogibala,

a ti nimam česa povedati. To je vse.

Od mene zahtevaš pojasnila, ki ti jih ne dolgujem.

Konec je. Nisem ti jih hotela dati vpričo vseh. -Obdrži jih.

Ne, tvoji so. -Vem, a jih obdrži. -Srček, vzemi jih.

Me lahko kličeš kako drugače?

Ne. -Nočeš, da te poljubim? -Ne.

Res si kurba.

Živjo. Oprostita, ker motim.

Ko odideta, jih pustita spodaj, mi pa bomo pospravili. -Prav.

Tudi pripravniki odhajajo, radi bi se fotografirali z vama. Lahko?

Če lahko na hitro. -Hvala.

Dajmo. Thibault, pridi.

Nas lahko, prosim, fotografiraš? -Ja. -Hvala.

Se postavimo sem? -Ste vsi zraven?

Živjo. -Živjo.

Se postavimo sem?

V redu, ste vsi tu? -Ja.

Je tako v redu? -Ja, samo malo bližje stopi. Hvala.

Nasmehnite se.

Izvoli, dve sem naredila. -Hvala. Super.

Rezervirala sem. -Hvala. -Adijo, Tomas. -Se vidimo.

Nasvidenje. -Nasvidenje.

Si fotografinja? -Ne, samo... Povabila me je.

Kam gremo, Erica? -K trojčkom.

Ne pozabi pustiti ključev. -Hvala. -Ne greš z nami?

Ne, trudim se delati. -V redu.

Se vidiva kdaj drugič. -Prav. Lahko noč.

Agathe?

Preglasen si.

Hvala.

Še kar suho je.

Lahko noč. -Noč.

Res lahko rečeš, da si zaljubljen vame?

Morda bi morala več tvegati.

Ne bi smela biti vedno tako previdna.

Tvegaš, ker se zaljubljaš v nekoga drugega?

Nisem rekel, da sem zaljubljen vanjo. -Zaljubljen si vanjo.

Ne verjameš mi. -Nisem rekel, da ti ne verjamem.

Lahko bi rekel, da si vesel zame.

Poslušaj, počneš lahko, kar hočeš, kar te navdušuje,

ne moreš pa narekovati mojih čustev. -Saj jih ne.

S tabo delim svoja čustva. -V redu. -V redu.

Všeč mi je, da rasteš.

Všeč mi je, da živiš svoje življenje, v redu?

Moj brat si, Martin.

Ta je pa nova.

Brat.

Reči hočem samo, da bi mi lahko pomagal.

Kako naj ti pomagam? -Tako, da si z mano.

S potrpežljivostjo.

Dober večer. Kako si? -Dobro, hvala.

Prva miza na levi. -Hvala.

Dragi. Si v redu? -Ja. -Dobro si videti.

Kje je Tomas? -Montira film.

Žal mi je, to je tako nevljudno. Živjo, jaz sem Martin. -Ahmad.

Moja stranka je, čudovit pisatelj.

Lepo te je spoznati. Clément ves čas govori o tebi. -Res?

In o tvojem studiu na Montparnassu. -Lahko ga obiščemo.

Kadarkoli. O čem pišeš?

Ne vem, nisem še veliko napisal, tako da ne vem, ali že imam temo.

Pisati skušam o stvareh, ki jih poznam.

Njegov roman je čudovit, prodal sem ga, zato praznujeva.

Bi martini? -Prav.

Z veseljem bi ga prebral. -Saj ga boš.

Kako dolgo si že v Parizu? -Šest let. -Super.

Ti je všeč? -Obožujem ga.

Je tebi všeč? -Ja, moje mesto je.

Še en viski? -Ja, prosim.

Sta lačna? -Ja, pojejmo kaj.

Si tudi ti lačen? -Ja, sestradan.

Na čem delaš zdaj? -Urednik leposlovja za literarno revijo sem.

Kaj pa tvoja naslednja knjiga? -Ne nameravam napisati še ene.

Zakaj ne? Tako uspešen si. -Nočem se imeti za pisatelja.

V pisanju prve knjige sem užival, ker takrat nihče ni vedel zame.

Počutil sem se svobodnega. -Ne verjamem ti.

Napisal bo še eno. -Ne govori zame.

Napisal boš še eno knjigo, to je smešno. -Seveda boš.

Trenutno imam druga poslanstva. -Kakšna? -Tomas.

Kaj? Radoveden sem.

Bi še kaj? -Ja. Še en gin tonik, prosim.

Če najdem odgovor, ga bom delil s tabo. -Hvala. -Prosim.

Kakšen aroganten kreten. -Meni se ni zdel.

Clément pravi, da je knjiga čudovita.

Prodal jo je na vse konce. Upa, da bo velik uspeh. -Seveda.

Kako bi si sicer privoščil mamila? -Clément ni odvisnik.

Potem bi moral biti. Morda bi bil bolj zanimiv.

Kam greš? -V montažo.

Zdaj? -Ja. Nisem utrujen.

Lažeš. -Prosim, ne bodi melodramatičen.

Živjo! Dober večer! -Vse boš zbudil. -Kaj? Ne. -Ja.

Agathe?

Agathe? -Kaj?

Lahko prideš sem?

Kaj je?

Hotel sem te videti.

Tukaj sem. -Jaz pa sem tukaj.

Si v redu? -Ja.

Ti tudi? -Ja.

Vesel sem, da sem tukaj.

Jaz tudi.

Bi se mi pridružila?

Pridite, mlade dame, ne obirajte se,

svežo sivko imam, enkrat na dan oglasimo se.

Nekatere so majhne, druge velike,

prosim, vzemite vse in jih razkažite.

Zgodaj zjutraj, ko padala je rosa,

nabrala sladko sem sivko

v cvetoči dolini.

Kupite mojo sladko cvetočo sivko,

šestnajst vejic za peni, vse v polnem razcvetu.

To me spominja na pesem, ki me je je naučil oče.

Bi jo rad slišal?

Ko dozorijo češnje, zapojemo,

veseli slavčki

in oponašalci zabavi se pridružijo.

Lepoticam po glavah se podijo norosti,

po srcih pa sonca ljubitelji.

Ko dozorijo češnje, zapojemo,

oponašalec pa še lepše zažvrgoli.

Nerodno mi je.

Mislim, da se zaljubljam vate.

To gotovo pogosto rečeš.

Samo kadar mislim resno.

Kadar ti ustreza.

Kadar to čutim.

Si prepričan, da je ta tvoja? -Ja, prepričan sem.

Škoda, da nisva nikoli šla v Brazilijo.

Nisem jaz kriv.

Jaz tudi ne.

Bereš njegovo knjigo?

Ja.

Debela je.

Sem že na polovici.

Dobra je. Dobro je napisana.

Mislil sem, da ne maraš leposlovja.

Ta mi je všeč.

Nekaj škatel sem pustil. Se vrnem čez vikend, prav?

Morda bom šel v hišo, nisem še prepričan.

Prejšnji teden me je klicala nepremičninska agentka.

Neki par bi si jo rad ogledal. -V redu. Kako to misliš?

Rada bi jo kupila. Zunanjost jima je všeč.

Ni naprodaj. -Vem, a sam si je ne morem privoščiti.

Plačam lahko svojo polovico.

Kaj? -Nočem si je deliti s tabo, Tomas.

Lahko o tem govoriva čez nekaj tednov? -Morda bo prepozno.

Ni nama je treba prodati, ker jo hoče nekdo kupiti, to je smešno!

Martin? -Iti moram.

Pokličem te v soboto, prav? Lahko se pogovoriva.

Ob sedmih.

Boš tu dolgo? -Seveda, zelo dolgo.

Torej to ni samo skladišče? -Seveda je skladišče.

Dobrodošel. -Dobrodošla.

Živjo, jaz sem.

Ura je sedem.

Rekel sem, da bom poklical, zato kličem.

S tabo lahko govorim, ne da bi imel kaj za bregom.

Kakšna glasba je to?

Ne bodi smešen. Odložil bom.

Adijo, Tomas.

Oprosti. -V redu je.

Želim si, da bi me pustil pri miru, me nehal klicati.

Ja, a glede tega ne moreš ničesar storiti.

Kako to misliš?

Nekoga, kot je on, ne moreš spremeniti.

Njegovih misli, njegovih dejanj.

Če nočeš govoriti z njim, se pač ne oglasi. Preprosto.

Kaj misliš?

Čudovito. -Se ti ne zdi preveč?

Nisi pozoren.

Sem, rekel sem, da si videti čudovito.

Lepa si.

Si v redu?

Morda ima Martin prav.

Biti znam strašno sebičen.

Vedno verjameš njegovim besedam?

Dobro me pozna.

Zato si ga torej zapustil.

Pa jaz?

Te vsaj malo poznam?

Ja, malo.

Kaj?

Dobro jutro!

Sedite. Se meriš, Léo?

Hvala.

Se opravičujem za zamudo.

Hvala, da ste bili skoraj pridni. Kako ste? -Dobro.

Ste vsi naredili domačo nalogo? -Ja. -Odlično.

Kdo bi začel?

Izvoli, Marc Aurle. -Zelo lepi ste.

Morda ima ljubimca.

Ga imate res, učiteljica? -Ne. No, mogoče. To se vas ne tiče.

Začni, Léo.

Čez vikend sem takoj po šoli s prijatelji igral nogomet.

Potem smo šli vsi skupaj v kino.

V soboto sem z njimi igral namizni tenis,

zvečer pa smo vsi skupaj jedli v restavraciji. -V redu.

Pa ti, Valentin? -V redu.

V soboto zjutraj sem do poldneva delal nalogo.

Po kosilu sem do večera risal.

Potem sem šel okoli desetih ali enajstih spat.

V nedeljo je bilo enako, le da sem zaspal ob devetih.

Greste lahko zvečer spat, kadar hočete? -Ne.

Živjo. Jaz sem.

Samo po škatle sem prišel.

Oprosti.

Tomas.

Upam, da si lačen.

Ne preveč.

Čudno je, včasih poješ ogromno, včasih pa ješ kot punčka.

Ni ti treba kuhati zame.

Ni samo zate. Rada kuham, to je vse.

Ti je knjiga všeč? -Ne.

Zanimivo, pisatelja sem spoznala. Lani sem bila na zabavi.

Pogovarjala sva se le nekaj minut,

a je bil res zanimiv. Nekako tako kot njegova knjiga.

Kaj to pomeni? -Ne vem.

Njegova knjiga se mi je zdela zelo izvirna.

Mene za zdaj še ni navdušila.

Veš, kaj?

Morala bi prirediti majhno zabavo za tvoje prijatelje.

Nočem imeti majhne zabave.

V redu je, a ne poznaš še vseh mojih prijateljev.

Lahko počakava nekaj tednov?

Nočeš imeti zabave z mano? -Ne, hočem imeti zabavo.

Ni videti.

V redu, dober tek.

Tako. -Čudovito, super. Bravo. Poglej barve.

Je dobro? -Ja, dobro je videti.

Lahko ta trenutek ovekovečim s fotografijo? -Ja. -Hvala.

Ste bili poleti zaprti? -Ja, ves avgust.

Bili smo zdoma, zato je trajalo malo dlje. -Hvala.

Super. -Kaj misliš? Dobro je.

Za kaj bi jih uporabili? -Martin.

Martin.

Nekdo bi te rad videl. Tomas.

Samo trenutek, se opravičujem. -V redu.

Kaj misliš, François? Lepo je, ne? Te barve...

Kaj bi rad?

Rekel si, da se hočeš pogovoriti o hiši.

Vrniti mi moraš ključe.

Kakšne ključe? -Od stanovanja, Tomas.

Nimam jih pri sebi. -Lažnivec.

Ti so Agathini.

Ne moreš se več pojaviti, kadar hočeš. -Zakaj ne?

Sem prestrašil tvojega prijatelja?

Oditi moraš, nimam časa.

Ogledali smo si prvo različico filma. -In?

Ni šlo prav dobro. -Pa kaj? Saj je bila samo prva različica.

Oditi moraš.

Prvič nisem prav veliko razumel, če sem iskren,

ob ponovnem ogledu pa mi je postal všeč.

Sploh ker je bil črno-bel.

Koliko si bil star, ko si ga prvič gledal? -Ne vem.

Oči, koliko sem bil star? -Morda osem ali devet. A si ga prespal.

Moji najljubši filmi so tisti, ki jih prespim.

Srečo imaš, da si filme gledal s starši.

Moji so veliko delali, zato sem bila pri babici,

pri mamini mami. Nikoli ni imela veliko denarja,

a je bila lepa in je ljubila umetnost, zato...

Ona je bila tista, ki je skrbela za nas in izbrala film,

ki naj bi si ga ogledali v kinu. Dala nam je denar za vstopnice,

mi pa smo ga porabili za lunapark in sladkorno peno.

Sladkorno peno? -Ja, saj veš.

Že dolgo je nisem videl. -Odlična je.

Pojdi ga pozdravit. -Nočem.

Tomas, se spomniš Eliasovega očeta?

Pet let se nisva mogla pogovarjati ali sedeti za isto mizo

brez prisotnosti odvetnika, zdaj pa hodimo skupaj na počitnice.

Kot družina smo.

Tudi to je možno.

Rada bi te samo malo spodbudila.

Ni tako pomembno, samo malo čudno je.

Ja, gotovo je čudno.

Vse imajo.

Poznam tipa, ki mi lahko pokaže vse odtenke.

Samo trenutek. -Dober dan!

Oprosti, kaj si rekel?

To bi bilo super.

Povej mu, da mu bom dal napitnino. Vse mora biti končano v enem dnevu.

Kaj mora biti končano v enem dnevu?

V redu, takoj mu pošlji sporočilo.

S kom se pogovarjaš?

Ne, ne, jutri pridem v vsakem primeru.

Prav, sporoči mi, ko boš vedel. Adijo.

Kaj se dogaja?

Par, ki sem ti ga omenil, si pride ta vikend ogledat hišo. -Zakaj?

Rekel sem ti, da je nočem prodati. -Vseeno prideta.

Pred tem bi rad pobarval okenske okvirje.

Potem grem s tabo. -Ni treba.

Ne moreš mi ukazovati. Hiša je tudi moja.

Šel bom jutri zgodaj zjutraj.

Prav. Tukaj bom prespal.

Ja, ja.

Ja, jebi me.

Ja. V redu je.

Dobro jutro.

Martin?

Agathe je noseča.

Si z mano spal, da bi mi to povedal?

Je bilo namerno?

Vedel sem, da obstaja ta možnost.

Kaj čuti glede tega? -Srečna je.

Hoče ga.

Pa ti?

Jaz tudi.

Pa ti?

Kaj? -Si želiš imeti otroka?

Odgovor na to vprašanje že poznaš. -Torej?

Torej...

Ne, tu ga ni.

Prosim, poišči zamašek.

Kako naj v tem neredu kaj najdem? Tu je vse.

Počakaj, bom jaz.

Kje si bil? -Ne jezi se.

Dober dan.

Me veseli.

Zelo močan stisk roke. Zelo močan človek ste. Dober dan.

Ravno pravi čas za kosilo. Edith, me veseli.

Nisem ga hotel zamuditi. Zamujam, se opravičujem.

Je že v redu.

Lahko pomagam? -Ne, vse sem že naredila.

Zdaj sem tukaj.

Samo na hitro se bom oprhal. -Me zafrkavaš?

Torej, je vaša družina še vedno v Bremnu?

Tomas? -Ja. Ja, hvala. -Mama, oče? -Oba.

Mesto je grozno, a jima je všeč.

Bi zelenjavo? -Ja.

Brat pa živi v Münchnu. -Res?

Mislila sem, da si edinec. -Ne.

Ima vaš brat otroke?

Ja, dva, fantka in punčko. -Lepo.

Dovolj zasliševanja.

Mislite, da se ne boste hoteli preseliti nazaj?

V Nemčijo? -Ja. -Morda.

Torej se boste morda nekoč vrnili? -Nekoč.

Prevedla mu bom.

Njegovi starši so v Bremnu. Morda se bo nekoč vrnil v Nemčijo.

To moramo upoštevati. To je vse, kar je rekel.

Vas to skrbi? -Ste pozabili na dojenčka?

Dojenček bo. -Ja, razumem. Nikamor ne grem.

Ja. -Ko ste spoznali najino hčer, ste bili poročeni. -Ja.

Z moškim? -Mami. -Samo vprašam.

To že veš. -A vseeno vprašam.

Veste, to... -Ta pogovor mi ni všeč.

Pustite me do besede. Ne bo ji lahko sami vzgajati otroka.

Najin otrok je. Ne potrebujeva vašega nasveta.

V redu.

Bi solato?

Nočem več govoriti z vama. -Prosim? -Končal sem.

Počakaj. -Kaj pa počnete?

Veste... Tomas, Tomas.

Rada bi se prepričala... Ne, poslušajte me, prosim.

Žal mi je.

Skrbi naju. Razumeš? -Ja, a to je preveč.

Sprašuješ ga, čeprav že veš. -To je normalno.

Oče mojega vnuka ali vnukinje bo. -Veš, da je bil poročen z moškim.

Rada bi ga spoznala. -Ljudi ne spoznavamo tako.

Tomas, rada bi samo... -Mislite... -Pustite me do besede.

Mislite, da bom šel v Nemčijo? -Rada bi se le prepričala,

da bo Agathe od vas dobila podporo, ki jo potrebuje za vzgojo otroka.

To bi rada slišala. -Kaj bi radi slišali?

Da boste prevzeli odgovornost. -V redu, a kaj to spremeni?

Tukaj bom, prevzel bom odgovornost. Ste zdaj zadovoljni?

Mislim, tega ne morem dokazati, dokler se ne zgodi.

Ne razumem, čemu služi ta pogovor.

Vsaj malo mi morate zaupati. -Zato vas moram spoznati.

Zato moram govoriti z vami, jesti z vami.

Jesti morava z vami in z vami preživljati čas.

Razumem. Pojdimo na večerjo. -To ni teoretično.

Pojdimo na večerjo. Preživimo nekaj časa skupaj.

Martin?

Kdo je?

Kaj? Pusti me.

Nehaj. -Tako sem srečen.

Kaj se je zgodilo? -Prav si imel. Film jim je bil všeč.

Zakaj si tukaj? -Hotel sem ti povedati. Nazdraviva.

Ne, ne moreš ostati tukaj. -Samo nazdraviva, daj no.

Res je bilo super, ljudje so ploskali.

Zares. Dobro je bilo. Film je res dober.

Je vse v redu? -Ja.

Dober dan. -Dober dan.

Takoj pridem. -Ja? -Samo nekaj minut mi daj.

Oditi moraš.

Že zdaj ti pomeni več kot jaz. -Dovolj.

Ne moreš kar priti sem sredi noči, ne živiš več tu.

To res boli. -Me zafrkavaš?

Govoriti moram s tabo. -Ne. -Ja.

Prosim, sedi, pomembno je. Govoriti moram s tabo.

Prisežem, da bom odšel, prav?

Na hitro, preidi k bistvu.

Ne dotikaj se me.

Vedno si govoril, da si želiš otroka. Zdaj ga lahko imava.

To lahko storimo skupaj.

Kaj lahko storimo skupaj? -Lahko smo družina.

Mislil sem, da si zaljubljen.

Zmeden sem.

In...

Rad sem z moškim.

Ljubim te.

Prosim, ne zapusti me.

Bi šla kaj pojest?

Nisem lačen, morda pozneje.

Kaj je narobe?

Martin?

Hej.

Konec je, Ahmad. -Česa je konec?

Nisem zaljubljen vate.

Žal mi je.

Razumem.

Tvoj odnos z njim je napaka.

Boš videl.

Skupaj bi lahko naredila kaj res dobrega, a zdaj se mi samo smiliš.

Oba se mi smilita.

Šibka in bolna sta. Tega še ne vidita, a ne bosta preživela.

Ne eden ne drugi.

Ob vikendih vedno pečeš torte?

Včasih.

Poglej. Bi pokusila? -Kaj počneš? -Torto delam.

Ne morem pojesti krogle testa. -Lahko. -Ampak... -Ne, pokusi jo.

Tako. -Imate vsi vino?

Kapitalizem, vidim, kako prodajajo sebe, svojo umetnost, svojo igro,

ker jih v to prisilim. Spremenim jih v profesionalce.

Ne morem narediti mosta.

Ne morem iztegniti rok.

Moje roke so tukaj, potem pa kompenziram z rebri.

Tako pa je res dobro. -Si zravnal noge?

To je najboljše, kar lahko naredim.

Ampak ali zdaj čutiš bolečino?

Ne, zdaj ne čutim bolečine, a... Ja, pa jo.

Ko prideš do konca popolnega dne

in sediš sam s svojimi mislimi.

Ko zvonovi igrajo

veselo božično pesem.

Za veselje, ki ga je prinesel dan.

Misliš,

kaj lahko konec popolnega dne

prinese utrujenemu srcu,

ko sonce zahaja

z gorečim žarkom

in mora dragi prijatelj oditi.

To je konec popolnega...

Nisem vedel, da potrebuješ pomoč, da ti stopi. -Kaj?

Ali pa so pisateljeve?

Zaboga, daj mi to. -So tvoje? -Nehaj.

Si lahko eno izposodim? -Pozabi, prosim. Ne bodi tak kreten.

Naj si eno izposodim. Dovoli, da se malo zabavam.

Kako si sebičen.

Ne! Nehaj!

Hvala.

Pokliči me, ko boš doma, prav? -Pokličem te čez nekaj dni.

Jebemti!

Si prepričana, da nočeš, da ti pripravim prigrizek?

Popolnoma.

Popolnoma, samo vodo bi. Mislim, da je v hladilniku sveža voda.

V redu.

On je. -Ne oglasi se.

Tomas, tukaj Edith. Kaj bi radi?

Ne, zelo je utrujena.

Ja?

V redu sem.

Ne, za eno ali dve uri me je zmanjkalo, zdaj pa sem v redu.

Mama skrbi zame.

Kaj naj ti rečem? Povedala sem ti, da sem v redu.

Ja.

Se vidiva. -Enkrat za vselej bi morala prekiniti vezi.

Mama, prosim, prisežem, da si želim le malo miru in prijaznosti.

Bi rada, da odidem? -Naredi, kot se ti zdi.

Razumem.

To je on in tisto, kar je tukaj in temnejše, je on,

to pa smo mi. To moramo očistiti, to pa moramo pustiti pri miru.

V redu. Packe očistimo? -Ja.

Očistite vse, kar je manj kot centimeter od roba.

V redu, razumem. Odhajaš zgodaj zjutraj? -Ne, nocoj.

V redu, potem pa pojdi. -Pokliči me, če bodo kakšne težave.

V redu, ni problema. -Vso srečo. Tomasu zaželi vso srečo. -Hvala.

Killian, boš še tu, ko se vrnem? -Kdaj se vrneš?

Konec meseca. -Odidem petega, tako da...

Super, potem se vidiva. -V redu. -Čav.

Hotel sem te videti,

ker Tomas pravi, da se ne odzivaš na njegove klice. -Ja.

Iz spoštovanja sva si vzela čas za pogovor,

a moj odnos s Tomasom je prepovedana tema.

To bi lahko bilo težko, glede na situacijo.

Kakšno situacijo?

Sploh nočem več govoriti o njem.

Veš, da greva v Benetke. -Sem slišala. Vesela sem za vaju.

Nocoj odideva. -Nocoj?

Pred odhodom sem ti hotel dati to.

Hvala.

Tega nisem pričakovala.

Zelo mehak je.

Vidim, da ti ni povedal.

Česa mi ni povedal?

Imela sem splav.

Mislim, smešno je, da ti ni povedal.

Ne...

Kako si? -V redu.

Dobro sem. Res sem si hotela ustvariti družino,

a se zavedam, da je med vama... Jaz bi izginila.

Nisem prepričana, da sem tega zmožna. -Ne.

Boš poskusila znova s kom drugim?

Morda nekega dne, če bom imela možnost.

Šla bom.

Upam, da ga lahko zamenjaš.

Ne, ne, v redu je.

Hvala.

Adijo, Agathe.

Pazi nase.

Ti tudi.

Kaj misliš? Ta metuljček mi ni všeč.

Ko prideva tja, bi morala poiskati novega.

Kaj počneš?

Ne vidiš?

Ne grem.

Zakaj ne?

V tej zvezi sem nesrečen.

Nočem biti več v njej.

Se boš vrnil k njemu?

Ne vem, morda.

Ni pomembno, tako ali drugače, to ni tvoja stvar.

Tako ali drugače.

Povej mi, kakšen je.

Pameten je.

Prijazen.

Zna biti malo ljubosumen, a ne preveč.

Zveni kot jaz. -Ne.

Ni kot ti.

Danes sem videl Agathe.

Hočem, da mi nekaj obljubiš.

Obljubi mi, da me boš, ko se vrneš, pustil pri miru.

Nočem te več videti.

Ne zanimaš me več.

Tako nesrečen sem. -Ne zanima me.

Svoje življenje hočem nazaj,

tebe pa nočem v njem.

Svarim te, ne hodi mi blizu.

V največ petdesetih vrsticah morate nadaljevati dialog med ženskama,

kakor hočete. Petdeset.

Največ petdeset vrstic.

Dialog je, videli boste, da vam bo šlo zelo hitro.

Ga lahko napišemo v parih? -Lahko. V parih ali sami.

A naj vsak izbere eno osebo. Ste že vsi prebrali?

Počakajte, prosim, dvignite roke. Ste vsi prebrali? Ne?

Kaj počneš tukaj? -Vabim te v Italijo.

V Grčijo, kamorkoli hočeš.

Nočem biti z nikomer, razen s tabo.

Brez skrbi, moj prijatelj je.

Začnite z nalogo, v paru ali sami,

vrnem se čez pet minut, prav?

Pogovoriva se zunaj.

To ni bil pravi kraj. -Ne.

Odpusti mi.

Res, iskreno te prosim, da mi odpusti.

Poglej se. Kot ne bi bil več isti človek.

Celo tvoj obraz je zdaj grd. -Polepšaj me. -Ne morem.

Ja, lahko. Spremenil sem se. Dokazal ti bom.

Upam, za tvoje dobro. Ne, ne dotikaj se me.

Daj mi še eno priložnost.

Še eno, rotim te.

Prosim.

Gospod, ne morete ostati tukaj.

V glavnih vlogah

PREHODI

Prevedla Maja Pavlin Razplet, prevajalska družba