Original subtitles

Montreal, 1940.

Moja mama se je rodila leta 1894 v gaspeški vasici.

Pri 13 letih so jo starši z vlakom poslali v Montreal.

Postala je služabnica, delavka in zatem mati.

Kako je lahko postala legenda šansona, glasnica ljudstva,

največja quebeška zvezda vseh časov?

Hotela sem biti kot ona.

Občudovala sem jo zaradi slave. A le ker sem jo poznala pred tem,

ji danes lahko odpustim.

Dober večer. Hvala.

Dober večer. Kmalu bomo začeli.

Dober večer, 50 centov. Gospod.

Dober večer, gospa. 50 centov, gospod.

Dober večer, gospa. Kmalu bomo začeli.

Gospa Bolduc, žena in mati mora skrbeti za moža in otroke,

zlasti za njihov dušni blagor.

Bojim se, da ste dom prepustili hudičevim rokam.

Z opolzkimi pesmimi se ne boste odkupili.

Guy, Armand, začeli bomo.

Obravnava se je začela. Pripeljite obtoženca.

Tu sem, vaša gnilost.

Ste rekli "vaša gnilost"?

Seveda ne. Vam ne gre v glavo, sodnik?

Morda vam lasulja maši ušesa.

Torej? -Nikjer je ni. -Saj veš, kje je.

Henri, počakaj!

Povedal sem po pravici. -Kaj? -Po pravici.

Spet niste slišali? Po pravici.

Mami, Réal mi nagaja! Mami! -Fernande!

Nehaj se dreti. Kmalu pridem. Daj mi Réala.

Mama te hoče na telefon.

Ona je začela. -Daj sestri mir.

Ona mi ne da mira. -Réal!

Denise je kriva. Noče, da vam povem. -Poveš kaj?

Za tekmovanje.

Mami, gre dobro na turneji?

Razprodana je. Pa tvoja radijska igra?

Vsem sem všeč. Nekateri celo pokličejo.

Ali kaj skrivaš pred mano? -Ne.

Denise, lažeš svoji mami?

Hotela sem vas presenetiti. -Kakšno tekmovanje?

Tekmovanje talentov. -Lahkovernic, ja.

Vseeno mi je. Jaz se ne bom poročil z njo.

Je to oče rekel? -Veste, kakšen je po službi.

Gospod župnik. Že čez 20:30 je.

Marička! Denise, bova drugič.

Boste vseeno vzeli delež od prodaje kart?

Za reveže v fari, seveda.

Hotel sem le odpreti okno.

Zakaj? -Iz uslužnosti, gospod sodnik. Zatohlo je bilo.

Še zunaj je smrdelo po zatohlem.

Da ne bi zbudil šefa in njegove žene, sem šel skozi okno.

Zveni smiselno. -Sem vedel, da ste brihten poba.

Obtoženec je oproščen. -Hvala, vaša gnilost. -Preklemani ...

Gospe in gospodje, končno ste jo dočakali.

Gospa Bolducova!

ŠANSONJERKA

V capah hodim naokol', na nosu mi tiči mozolj.

Škilim, vse mi je odveč, dokler mozolj ni preč.

A ko mi na jeziku zraste, še peti več ne znam, jecljam.

Na vratu se mi dela gnojni tur, smrdi grdoba kot dihur.

Iz bule na ušesu pa se cedi, da je videti kot uhan, ki visi.

A ko mozolj mi na jeziku zraste, še peti več ne znam, jecljam.

Ko hodim, vedno šepam, zakmašnih čevljev se otepam.

Rak me uščipnil je v stopalo, ko sem poleti šla na obalo.

A ko mozolj mi na jeziku zraste, še peti več ne znam, jecljam.

Revma daje me v kosteh, za moj želodec vse je greh.

Ko pa v križu me zaštiha, to le še matilda pogliha.

A če mozolj mi na jeziku zraste, še peti več ne znam, jecljam.

Prijatelji, če je tudi z vami tako, brez zdravnika ne bo šlo.

Kdor predolgo čaka in se čudi, se na koncu le še zgrudi.

A ko mozolj mi na jeziku zraste, še peti več ne znam, jecljam.

Naša jajca so ... So čisto sveža, gospa.

Hvala.

Dober dan, gospod Fradette.

S sostanovalko nisva dobili plače ... -Bi rada na kredo?

Plačala bom za grah in čebulo. Na kredo bi vzela malo slanine.

Nimaš že dosti tega? -Vsak večer molim za dobrega moža in otroke.

Težko je najti dobrega moža. Malce se ozri okoli sebe.

Do... dober dan, gospa Portelance. Dober dan, dragi Léon.

Na prvi pogled res ni princ na belem konju, a je priden dečko.

Trgovina in vse, kar je notri, bo nekoč njegovo. -Oh.

Prepričana sem, da si bo Léon našel čisto posebno žensko.

Izvoli. Da ne ostaneš brez teh okroglih ličk.

Hvala. Bog vam naj povrne.

Ne morem več grahove juhe.

Drugi lonec bo s slanino.

Dal ti je na kredo? -A sem skoraj morala poročiti sina.

Hva... hvala lepa.

Dosti imam tovarne.

Ko sem bila žalostna, mi je oče zaigral tole.

Juliette Newton. Ti packa.

Bog, kako ponižujoče.

Léon Fradette je tu. -Kje?

Oprostite. -Stopite bližje.

Kmalu bomo pričeli z glasbo.

Naj vam najprej nekaj povem. Mladina, kmalu se boste poročili.

In odkrili radosti zakona.

A to ne bo le zaobljuba vašemu zakoncu.

Pač pa najprej Bogu.

Ta od svojega zaroda zahteva, naj se razmnožuje.

Sami pozabljamo, da rojevamo otroke predvsem za večno življenje.

Zakonci, ki nočejo imeti otrok,

ker jih skrbi življenjski standard,

svojim nerojenim otrokom odrekajo večno življenje.

Vem, da niste prišli, da bi poslušali še eno pridigo.

A ne bodite kot ti nehvaležni zakonci.

Imejte toliko otrok kot vam jih Bog da.

Amen. -Amen.

Kdo bo danes začel ples?

Newtonova, niste hvalili svoje prijateljice?

Ja, gospod župnik.

Le stare irske pesmi znam, ki me jih je naučil oče.

Nimam ...

Tu vas je kar nekaj z irskimi koreninami.

Gospod vas bo vodil.

Hvala.

Hvala, gospodična Travers.

Zdaj pa gospodična Poirier.

Izvolite.

Bravo!

Na mojih poteh v nevihtnih nočeh

polomov nebroj,

a tudi nebroj zabav, vnetih src, sladkih skušnjav,

kratkih romanc.

Italijanskih,

kavkaških, alžirskih,

iz vseh dežel vsemirskih

je kakšna prišla,

svetla ali temnolasa, okrogla ali vitkega stasa,

vsaka mi je zmešala glavo.

Hvala, da sta prišli. -Hvala vam.

Gospod Alphonse! Študirate, da boste notar?

Mary Travers? -Ja.

Édouard Bolduc sem. Delam v tovarni gum.

Mary Travers, vzamete za moža Édouarda Bolduca,

da ga boste ubogali in mu služili, kot vam nalaga sveta Cerkev ...

Hvala.

Édouard? Édouard!

Ja? -Pojdi bo babico. -Prav.

Vojna!

Édouard, začenja se, in tale je ...

Še kako živ!

Sedi. Grem po babico.

Kaj pravite na ...

Denise?

Édouard? Édouard?

Jeanette. Ja!

Roger.

Roger ...

Povedali so nam.

Čez dva tedna bodo zaprli tovarno.

Ne vem, kje bom našel delo.

Édouard?

Ja.

Kako je sinko? -Tifus je.

Kot Valiquettova punčka?

Tako kot oni nimava za zdravila.

Oče naš, ki si v nebesih ...

Zgodi se tvoja volja ...

Daj nam naš vsakdanji kruh

in odpusti nam naše dolge ...

In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Tri leta kasneje

Boste tudi meni prinesli rožo, ko bom umrla?

Ne boš umrla, ljubica. Noben moj otrok ne bo več umrl.

Obljubim. Pridita.

Ljudska kuhinja

Glej, Thérse Casgrain je.

Dober dan, gospe. -Pazi nanj.

Lahko govorim z vami? -V čast mi je, gospa.

Resnično občudujem, kar počnete tu.

Bi se pridružili tudi boju za pravice žensk?

Pridite na zbor. Potrebujemo ženske, kot ste vi.

Izvolite, gospa.

Mary! -Juliette!

Sto let je že.

Kako si lepa. -Kje pa.

Ti si najbrž Denise? -Ja.

Kako pa je tebi ime? -Lucienne. -Lucienne?

Pridite, pospremim vas.

Najdite si najemodajalca, ki mu ni treba plačevati.

So to Chouinardovi? -Težki časi so.

Robert!

Édouard išče službo. Včasih dela kot vodovodar.

Niste šli živet v ZDA? -Po nekaj mesecih smo se vrnili.

Tudi tam ni dela.

Tu smo revni, a smo vsaj doma. -Toliko ti moram povedati. Pa ti?

Videti si na pol mrtva. -Kje pa.

Povabila bi te, a ti nimam kaj ponuditi. -Saj ... Tako nimam časa.

Na svidenje, gospodične. Se vidimo.

Na svidenje.

Pojdimo.

Tudi nam so Chouinardovi ostali dolžni.

Prosim, gospa Fradette. -Ne. Nihče drug ne daje na kredo.

Ne boste nas več imeli za norca.

Prosim. -Ne, Anita.

Gospa Bolduc je vedno plačala, kar je bila dolžna.

Hvala, gospod Fradette. Hvala lepa.

Prinesem vam lonček babičinega zdravila.

Menda iščejo žensko, ki bi popravljala oblačila.

Dokler sem živ, moja žena ne bo delala.

Da bi si lahko popravili zobe. -Doma imate veliko dela.

Kako bo pa to videti? Ko bo kruh na mizi, me ne bo več bolelo.

Tovarna gum spet zaposluje. Nekdanji delavci imajo prednost.

Ne morem verjeti. -Prisežem.

Pojdi že!

Počakaj me!

Pet let kasneje

Živjo, družba. -Živjo, oči.

Pridite. Očka ima presenečenje.

Presenečenje? Pojdite no!

Klavir! -Se vam je zmešalo?

Ni bilo treba oropati banke.

Boucherjeva ga je imela čisto zaprašenega v kleti.

Tako mi je plačala za popravilo.

Potem bomo božič praznovali pri nas?

Sem že povabil Morinove, Baribeaujeve in Ouellettove.

Pa Potvinove in Juliette. -O ne. -Iz Gaspezije je.

Vem, a njen mož je tako ... -Saj ne bo prišel.

Prav.

Lucienne, zapoj. Samo molitvice znam na pamet, niti ene pesmi.

Oče in mati sta imela samo mene.

Oče in mati sta imela samo mene.

Samo mene, Destinée, divjo vrtnico.

Samo mene sta imela.

Samo mene sta imela.

Dekleta naj za fanti ne hodijo.

Dekleta naj za fanti ne hodijo.

Te še vedno boli, Eddy?

Nikoli se ne pritožuje, a že leta ga boli.

Tebe ne boli več? -Niti malo. Pa veš, zakaj?

Ker jih nimam več.

V našem mestecu raste Destinée, divja vrtnica.

Veš, kaj sem slišala? Violinist kabareta je zbolel.

Škoda. -Poznam vodjo Gauthierja.

Omenila te bom. -Da bi igrala pri Monument-National?

Lepo bi zaslužila. -Ni mi treba delati.

Nismo bogati, a moj mož lepo skrbi za našo družino.

Bravo, Lucienne!

Klavir ima v krvi.

Imaš to po mami ali očetu? -Po mami, upam. -Tudi jaz upam.

Zapoj Angeli so po dolinah.

Angeli so po dolinah

himno nebesom zapeli,

v gorah in globinah

so njihovi glasovi doneli.

Mama! Mama!

Devica Marija bom.

Raje moli in ne govori traparij.

Naredite domačo nalogo. -V šolski predstavi.

Dobila sem glavno vlogo.

Marička pomagaj.

Moja najstarejša bo sveta Devica.

Mary, pridi. Édouard je.

Kaj? -Nesreča pri zobozdravniku.

Édouard!

Kakšne posledice, doktor?

Izgubil je veliko krvi. Okreval bo 8-10 tednov, morda več.

Na pomirjevalih bo še bolj oslabel.

Komaj je ušel smrti.

Mesece ne bo mogel delati. O bog.

Hvala. -Srečno.

Tole imam za zdaj.

Še dve sosedi bi radi. Jutri ti prinesem.

Mami, Réal me je udaril. -Réal! -Ona je začela. -On me je za lase.

Dosti! V sobo.

Pusti me pri miru.

Hvala ti, Juliette. Prav bo prišlo.

Se kaj smodi? -O bog.

Bravo, kuharica. Tudi zažgano se pojé.

Pri Fradettu ne dajo več na kredo.

Menda je kabaretni violinist precej bolan.

V bolnišnici je.

Denar bi prišel prav, a kabaret ni kot šiviljstvo.

Takoj potrebujejo nekoga.

Ampak vseeno ...

To je veliko občinstvo. -Saj ti bo šlo.

Zmoreš.

Roke se mi potijo. -Igraj kot doma v dnevni sobi.

Tu sva.

Vhod za nastopajoče

Gospa Bolduc! Mislil sem že, da vas ne bo.

Primi harmoniko, Alfred.

Prekleta pijača.

Je med občinstvom kdo iz Abitibija?

Ja! -Je kdo iz Gaspezije? -Ja!

Potem boste danes kot doma.

Z nami je neverjetna ženska

iz te primorske pokrajine.

To je gaspeška naravna znamenitost.

Pred vami je gospa Bolducova.

Zaploskajte ji.

Ljubi bog.

Moja žena je v postelji z drugo žensko.

Ista je, ampak podvojena.

Kaj je narobe? -Čisto sem bila trda na odru.

Odlično ste vskočili.

Ne premikaj se.

Draga moja Odile ...

Tako je prijetna, kadar spi.

Kot da ...

Pri miru bodi. Kot da se ne zaveda svoje sreče.

Da ima moškega kot jaz, tako pridnega ...

In prefi ... Prefinjenega.

Ne skrbi, Mary. -Si ti, Léopold?

Si pričakovala koga drugega, ljubica?

Zamočila sem zaradi tega pijanca. -Glej, Roméo Beaudry.

Svojo založbo ima, ne? -Montmarquette je snemal pri njem.

S ploščami se zasluži. -Če se prodajajo.

Če bi kako posnela, bi lahko nehala šivati.

Violinistov ne snemajo več, ne prodajajo se. -Kaj pa se?

Danes ne prav dosti. Žalostne pesmi.

Spal boš pred vrati!

Gremo!

Ali pa smešne.

Prijatelji, sledi polurni odmor,

potem pa nadaljujemo ... -Gospod Gauthier.

Razmišljala sem, da bi nekaj zapela.

Zdaj? -Ja, prav zdaj. -Dajmo, ljubica!

Že dolgo spim na tleh.

Kaj pravi? -Da bo zapela Spim na tleh.

Da le poje glasneje kot govori.

Dajmo!

Že dolgo spim na tleh,

a nocoj bom v postelji.

Žimnica je vsa scefrana, niti nimam, da bi jo zašila sama.

Če bi kaj denarja nabrala, bi jo h krojaču odpeljala.

Zelo dobro!

Počakajte. Nadaljujte.

To je edina, ki jo znam na pamet.

Potem jo zapoj še enkrat. -Ja!

Zakaj pa ne. Dajte!

Nadaljujte.

Dajte še enkrat.

Že dolgo spim na tleh, a nocoj bom v postelji.

Žimnica je vsa scefrana, niti nimam, da bi jo zašila sama.

Če bi kaj denarja nabrala, bi jo h krojaču odpeljala.

Poslušajte ...

Kot rečemo ... Zdaj pa dosti.

Menda ne bo ves večer pela iste kitice.

Po odmoru se nam morda spet pridruži.

Bravo! -Očarala si jih. -Beaudry pa ni ostal. -O pa je.

Poslušal vas je in vas zlepa ne bo pozabil.

Pridita z možem do mene. Če se strinja, podpiševa pogodbo.

Nasvidenje, gospe.

Moj bog! -Tako dobra si bila.

Kaj počneš tu? -Ne bodite hudi. Ponosna sem na vas.

Kaj naj s tabo, ljubi bog?

Najbrž ste imeli tremo. Kako ste jo premagali, mama?

Pomislila sem na našo prazno shrambo.

A pred toliko ljudmi? -Kolena so se mi tresla.

Lebdela sem nad njimi kot angel.

Bilo je smešno, a me je prestrašilo.

Kako naj ti pojasnim?

Če se tako počutiš izven cerkve ali zakona, grešiš.

Ampak mama, vi ste jih osrečili.

Prihajaš v leta, ko se boš morala naučiti, kaj kristjan lahko počne.

Gospod Bolduc.

Podpišimo za štiri strani: dve zdaj, dve kasneje.

Rad bi vaše pesmi. Jih lahko napišete?

Seveda. -Odlično.

Za vsako stran plačam 25 dolarjev. Več ne morem. Kaj pravite?

Skupaj je to 100 dolarjev, mama.

Za ta denar delate dva meseca v tovarni, oče.

Mama nima bančnega računa. Denar dobi glava družine.

Menda dobimo delež od prodaje, če se dobro prodaja.

Z veseljem, če se bo prodajalo. A težki časi so.

Gotovo se bo, ne skrbite. -Pojdita ven, bova že uredila.

Zadel sem te. -Réal!

Fernande je zaspala.

Že imaš melodijo? -A nimam besedila.

Dve strani morate posneti. -Ne vem, o čem peti. -O ljubezni?

Me res vidiš peti o ljubezni? -O čem pa boste? O kuhanju?

Povem vam zgodbo. Bila je lepa kuharica.

Za svoje je skrbela

kot prava pastirica.

Vzemi svinčnik in zapiši. François, domov. Jedli bomo.

Domov moraš.

Povem vam zgodbo. Bila je lepa kuharica.

Za svoje je skrbela kot prava pastirica.

Okoli nje so hodili

sami mladci čili.

Nizki in visoki, debeli in sloki,

hura za lepo kuharico!

Kaj praviš? -Dober začetek.

Na vratih se pojavi snubec,

lepo vzgojeni pubec.

Vidiš, da bo ljubezenska.

To je bil mil fant,

pravi ministrant.

Njegovo srce bije zame, zanj se moje vname.

Bije zame, moje vname!

Hura za lepo kuharico!

Na vratih snubec se pojavi, na mizo čutaro postavi.

Najprej starim postreže, da jim jezike razveže.

In šele, ko je okajen, reče: Punči, stisni se k men', men' ...

Veste, koliko stanejo plošče?

Že četrto ste uničili.

Kaj pa delam z amaterji. -Oprostite, zdaj bom zapela prav.

Le dajte. To je zadnja.

Nimam denarja za več.

Dajmo.

Povem vam zgodbo. Bila je lepa kuharica.

Za svoje je skrbela kot prava pastirica.

Okoli nje so hodili sami mladci čili.

Nizki in visoki, debeli in sloki,

hura za lepo kuharico!

Na vratih se pojavi snubec, lepo vzgojeni pubec.

To je bil mil fant, pobožen kot predikant.

Njegovo srce bije zame, zanj se moje vname.

Bije zame, moje vname!

Hura za lepo kuharico!

No, pa dajmo.

Vrag me pocitraj, če me to reši pred bankrotom.

Plačal vam bom v gotovini. Čekov tako nimam več.

Hvala, gospod Beaudry.

Naredi nalogo.

Nimamo samo v gostilni dolgov.

Mogoče. A tam vsaj še kaj pomenim.

Kmalu si bom našel službo.

Potem bo vse, kot je treba.

Očka še ni domov? -Ne.

Mama ... -Ja?

Zakaj ima samo očka bančni račun?

Eden nam je več kot dovolj.

Zakaj? -Dovolj, Denise. Je že Bog tako hotel.

Očetu je že tako hudo, da nas ne more preživljati.

Torej? -Ne vem, če smem. -Spovedala sem se, brez greha sem.

Tudi jaz sem se, to nič ne spremeni.

Zbor Lige za pravice žensk.

Srečanje sufražetk. Thérse Casgrain ga vodi.

Zaslužila bo kak dolar.

Ali dva, z napitninami.

Pojdita, preden si premislim.

Greva po tvojo nedeljsko obleko.

Ostani v garderobi in ne poslušaj ali pa boš šla v pekel!

Sufražetke!

Hvala lepa. Dober večer.

Člen 986 naše zakonodaje postavlja ženske v isto kategorijo

kot mladoletne,

neprištevne, pijance

in začasno nesposobne sprejemati odločitve zase.

Dokler ima ženska moža, je obravnavana kot mladoletna.

Če ta izgine, spet postane polnoletna

in se mora spopasti s tegobami,

na katere pa ni pripravljena.

In vse to zato, da bi žensko zaščitili.

S tem, ko ženskam vzamemo njihove politične in ekonomske pravice,

ne bomo odpravili njenih težav.

Dovolj smo bile privezane na dom kot koze na svoj kol.

Čas je, da zahtevamo spremembe!

Da pokažemo pogum, zavzetost ...

To bo deležno več pozornosti in širšega odmeva,

ko bodo ženske imele volilno pravico.

Denise, kaj sem ti rekla? Pridi.

Samo pogledala sem.

Premlada si za to. Če oče izve ... -Jaz sem kriva.

Ste videli Casgrainovo? Sijajna je.

Rada bi postala kot ona. -O bog!

Nosila je najlepšo obleko. In klobuk s pavjimi peresi.

In njen glas. Vsi so ji ploskali.

Kaj pa je rekla? -Nisem dosti razumela.

Ampak tako je lepa in tako dobro govori.

In njena biserna ogrlica ... Zaradi klobuka in ogrlice bi bila kot ona?

Jaz pa sem zmetala premoženje, da sem zate prižigala svečke.

Gremo.

Glej, Bolducova je. -Si slišala?

Za svoje je skrbela kot prava pastirica.

Okoli nje so hodili ... Gospa Bolduc!

Dober dan, gospa Fradette.

Hvala za potrpljenje. -Nisem dvomila o vas.

Izvoli, Anita.

Na-na... nasvidenje. -Lep dan.

Se-se ... -Se vidimo, gospa Bolduc. -Se vidimo, gospa.

Gospa Bolduc! -Vaša plošča je razprodana.

Bolducova je. -Gospa Bolduc sem. Kaj hudiča se dogaja?

Mama, počakajte me.

Ste prepričani?

V enem mesecu je bilo prodanih 12.000.

Ponujam vam, česar nisem še nikomur.

Naslednje leto napišite dve pesmi vsak mesec.

25 dolarjev na dva tedna? -Tako je.

Recite možu, naj ne zapravi vsega.

Ne bo prav dosti pomagalo.

Hvala, gospod Beaudry.

Gospa Bolduc.

Nočem se vtikati.

A za ženske, kot ste vi, obstaja rešitev.

Postanite samostojna obrtnica. -Za kakšno me pa imate?

Ne, narobe ste me razumeli.

To je le pravni položaj umetnic, da lahko same vodijo svoj posel.

A treba je vložiti prošnjo na sodišče.

In pridobiti moževo dovoljenje.

V špecerijo čez cesto zavij, prav pride, ko se ti mudi.

Ko si brez prebite pare, pri njih na kredo vzameš iz košare.

Morda je res ceneje drugod, a na kredo ne dajo povsod.

In če ti mož brez dela ostane, domov ne boš prinesla hrane.

Tisti, ki nizke cene imajo, vas na vagi radi pretentajo:

ko z vami klepetajo, manj na vago dajo.

Ko je prepoceni, se raje ne zmeni. Od slabih stvari le želodec trpi.

Zato raje plačaj ceno redno, tvoje zdravje več je vredno.

Prijatelji, ki kupujete na kredit, zaradi denarja se ne jezit'.

Mogoče res je malo dražje, a bo vašem želodcu lažje.

Fradette pravi, da ti ne bo več dal piva na kredo. -Kaj?

Pravi, da se ti žena vozi naokrog v novem avtu.

Če si lahko to privoščiš ...

Razen če kdo drug nosi hlače v družini. In denarnico.

Gospa je res dobro grajena.

Nekateri se je bojijo. -Eddy! Hecali smo se.

Kaj počnete tu? -Dolžen si mi denar.

Ženine plošče grejo za med, denarja pa že lep čas nisem videl.

Ne prodajajo se kot prej. -Ne nalagaj.

Vaša žena je uredila, da lahko sama prejema denar.

Zdaj si pa samostojna obrtnica?

To sem zadnjič podpisal?

Kaj sem pa mogla? Da ne tekam za vami za vsak podpis.

Na vse ste mislili.

Če kaj potrebujete, je tu.

Iščemo delavce v gradbeništvu

Hvala.

Si pripravljena, ljubica?

Denise.

Veš, da se v teh časih plošče slabše prodajajo?

Gremo zato na turnejo? -Ja. Hotela sem ti reči ...

Da ne boš mogla z mano.

Kaj? Kdo pa bo šel? -Našla sem pianista. -Mama!

Za otroke gre. Ko se oče vrne z gradbišča, ne bo kuhal in pral.

Mama! -Še vedno boš nastopala v Montrealu.

Pa še nekaj.

Igrala boš tudi v skečih. Jutri začneta vaditi s Simone Roberval.

Gledališče imaš še raje kot glasbo. Ni res?

V etru smo čez 30 sekund.

Ženskam se nam danes slabo godi,

od mož več svobode pričakovale bi.

Ubogajte Denise.

Pa ne prepirajta se. -Ne skrbite, mama.

Pridete nazaj do selitve? -Seveda, to bo čez dva meseca.

Razen če gremo še do Abitibija.

Bomo videli.

A najhuje mi je za bolne otroke,

brez zdravil jim le sklenemo roke.

Oče se do ljudske kuhinje odpravi,

pojé, kar mu dobra duša pripravi.

Ves dan si je delo iskal,

a mu ga nihče ni dal.

A najhuje mi je za bolne otroke,

zaprli smo jim oči, sklenili roke.

Lucienne, zloži že na police. Tako ne bova nikoli končali.

Denise, mamino pismo.

Ljuba Denise, tako vas pogrešam.

Še štiri predstave in pridem domov.

Komaj čakam, da te peljem po trgovinah.

Vesela sem, da je očka nazaj, a denarja mu ne daj.

Ne pozabi kupiti nogavic za Réala. Mama

Fernande, Lucienne, Denise, Réal, Édouard.

BANKROT

Kako je lep! Hvala, mama.

Pa tako mehek. Kako bodo vsi gledali!

Že od lanske zime pojem rime, nisem doma, a sliši me vsa Kanada.

Govorili so, da sem mrtva, pa v kehi, da vdajam se pregrehi.

A tisti, ki slišijo me peti, so prevzeti,

pravijo, naj se ne predam, naj v brk jim pojem in igram.

Umetnica si. Tvoje mesto je na odru.

Otroci bodo razumeli kasneje.

Če ujamem ritem pravi, me nič več ne ustavi.

Réal! -Ne, moje maslo je. Nehaj!

Réal, daj ji maslo.

Tista leta je bila mama na turnejah.

Včasih sem jo spremljala na klavirju ali kot igralka.

Da sem jo manj pogrešala.

Leta 1937 pa je bilo v Rivire-du-Loupu vsega konec.

Mar je res vredno, da poročamo

o prometni nesreči razvpite Bolducove?

Priljubljena je ... -Ne poslušajte tega radia. -Prišla je, očka.

Upam, da naši poslušalci ne poslušajo te zaostale glasbe.

Pomagajte mi. -Živjo, mami.

Hvala, Denise. -Ste v redu? -Bo.

Niste bili preveč poredni? -Ne.

Réal, pojdi po pručko.

Uboga mama! Vas boli? -Kako se je zgodilo?

Saj sem vam povedala po telefonu. Ni tako hudo.

Ste se videli? -Kot bi vas povozil tovornjak.

Otroci, pojdite ven.

Denise, povej mi o tekmovanju. Da bom mislila na kaj drugega.

To je tekmovanje v talentih ...

Organizira ga podjetje MGM. Zmagovalec dobi vlogo v Hollywoodu.

To rečejo mladim naivkam.

Da hodijo zastonj v kopalkah. -Očka! -Res.

To je nekaj drugega kot vloga na radiu.

Pripravljam gledališki prizor. V angleščini. -S Fredom.

Zašila sem si celo obleko.

Pustili ste, da ji Američani operejo glavo?

Trmasta je kakor mula. Po kom le?

No? Po zadnji modi.

Niste ponosni? -Pred hišo je ogromno ljudi. -Niso odšli?

Desetkrat več jih je. Hočejo te videti, mama.

Hvala, da ste prišli, a ne skrbite.

Eno vam bom zaigrala. Potem pa pojdite domov.

Težki časi so, priznam, a besedo vam dam,

kmalu bo vse drugače.

Dela ...

Dela ...

Dela bo za vse dovolj to zimo.

Dajmo novi vladi čas, delajo za nas.

Še malo, še malo, pogum!

Bodi dobre volje, s pesmijo bo šlo na bolje.

Še malo, še malo, pogum!

Bodi dobre volje, s pesmijo bo šlo na bolje.

Še malo, še malo, pogum!

Bodi dobre volje, s pesmijo bo šlo na bolje.

Še malo, še malo, pogum!

Bodi dobre volje, s pesmijo bo šlo na bolje.

Še malo, še malo, pogum!

Bodi dobre volje, s pesmijo bo šlo na bolje.

Boš slekla plašč? -Ne, hvala.

Udobno se počutim v njem.

Kakor hočeš. Počakaj. Smrdi po zelju?

Kaj naj naredim? Naj ostanem? O bog ...

Zdaj lahko Lionela spoznam v pravi luči

in ugotovim, ali lahko računam nanj.

Pa tudi, kakšno bo moje življenje, če se poročim.

Vse moje življenje.

Gospodična Bolduc? -Ja.

Menda ste hči razvpite Bolducove. -Ja.

Prosim, povejte ji, kako jo občudujem.

Kako to? -Nobena ženska ni javno spregovorila kot ona.

Dokazala je, da je tudi siromašna ženska toliko vredna kot moški.

Za našo stvar je naredila več kot jaz. -Ga. Casgrain, izvolite.

Resno mislim.

Lucienne je šla po mleto meso. Naredila bom ragu.

Mejduš!

Usedite se.

Bo že Denise naredila ragu.

Pustite. Bom sama. -Je že.

Bom sama.

Skuhal vam bom babičino zdravilo. -Vi? -Ja. Kaj pa tudi znam.

Dajte no, Édouard. Saj veva, da ne bo nič pomagalo.

S tem zdravilom je kot z Bogom.

Ne prežene bolečine, ampak včasih vseeno prija.

Kaj pa vam prija: da mi pomagate ali da to tako obupno potrebujem?

Verjetno oboje po malem.

Nikoli vam nisem želel slabega, toda ...

A to, da vidite, kako sem se včasih počutil,

mi dobro dene.

Lagal bi, če bi trdil drugače.

Veste, s kom sem govorila? -Ja?

S Thérse Casgrain. -A daj. -Rekla je ...

Pusti to Casgrain. Ženske marsikje volijo.

Pa kaj je to spremenilo? Nič.

Mama, rekla je ... -Denise!

Vas še vedno boli?

Lažje bi prenašala, če bi lahko pela.

Ne morem, vse zamešam. Nihče me več noče.

To je normalno glede na poškodbe možganov. Običajno se izboljša.

Kaj pa je, se mi spomin ne bo vrnil? -Ni to.

Povedati vam moram slabo novico.

Rentgen je pokazal rakav tumor na vaši desni ledvici.

Precej je že napredoval.

Žal mi je, gospa Bolduc.

Na inštitutu za radiologijo vas bodo obsevali.

A nisem zelo optimističen.

Ne znam kuhati. Mislim, da so ... Kisli bomboni.

Meni so všeč malinovi žele bomboni. -Meni tudi. -Tako dobri so.

Prava kraljična! -Vam je všeč? -Res si lepa.

Hvala. Midva greva. Lep večer vsem.

Srečno. -Srečno. Lepa si.

Adijo.

V živo iz gledališča v Montrealu

razglasitev izbranih lepotic MGM-ovega tekmovanja.

V posteljo. -Ne! -V sobe!

Pokazale bodo svojo lepoto in nadarjenost

in se potegovale za vlogo v MGM-ovi produkciji v Hollywoodu.

Naj vam povem ...

Kaj boš, če zmaga? -Več kot tisoč tekmic ima.

Razne princeske od tu in tam.

Preveril sem. Zares je.

Bilo je tudi v Torontu.

Zmagovalke gredo res snemat v Hollywood.

Ne bo zmagala. Pusti jo, naj sanja.

Kako lahko rečeš, da ne bo zmagala?

Posnema te, ti pa jo spodbujaš.

Spremlja te na klavirju, poje in igra. Zdaj je še na radiu.

Nisem je silila. Všeč ji je.

Ne vidite, kako je srečna? -Ona je srečna, ja.

In zmagovalka MGM-ovega filmskega tekmovanja je ...

Denise Bolduc!

Prejela bo 200 dolarjev

in vlogo v MGM-ovi produkciji v Hollywoodu.

Pridružite se nam ...

Mama! -Oče ima prav.

V dobro tvojega zakona in tvojih otrok.

To je volja tvojih staršev in vere.

Pa tvojega zaročenca, če bi imel kaj pameti. -Ampak ...

Bi bil rad druga violina v svoji družini?

Bi rad, da ti otrok ne vzgaja žena?

In takšen zakon, kot je moj?

Ne morete narediti tega!

Zabavništvo ni za ženo in mater. -Vas to ni ustavilo.

Kdo je skrbel za vse, ko ste šli? To je moja priložnost. -Morala sem.

Ni res. Niste nas pogrešali, mislili ste le nase in na slavo.

To ni res. -Denise!

Pomiri se. Odločil sem se. Ne bom si premislil.

Fred? Reci kaj.

Če so se vaši starši tako odločili ...

Menda bi spet radi nastopali.

V takem stanju morate počivati.

Razumete, gospa Bolduc? -Pa bom ozdravela?

Rak je preveč napredoval.

A če nadaljujemo zdravljenje ... -Razumem, doktor.

Gospod Bolduc.

Odpovedati moramo. Ni v stanju.

Odpovedati?

Niti slučajno. -Mary ... -Prav ima.

Ljudje so plačali za koncert. Lucienne, pripravi se.

Si prepričana? -Bilo je že hujše, Johnny.

Sedi za klavir, ljubica.

Hčerki, ki se moži naj mati lepo razloži:

ostani doma, skrbi za moža,

saj se boš smejala, ko boš vnuke pestovala.

Ni vsak mož vreden suhega zlata, a tudi žena svoje napake ima.

Če ji kaj ni prav, se vedno kuja, da bi spor zgladila, se ne pomuja.

Začne se, ko se zaročiš in si sama obleko skrojiš,

in če si malce spretna, bo vsa bala fletna.

Ko boš moj mož, juho jedel boš. Vrt ti zasadim, klobase okadim.

Vedno rada te imela bom, blagoslovljen bo najin dom.

Pokličite rešilca.

Konec je.

Denise!

Denise! -Si že doma? -Ja.

Vaš oče je prišel. Darilo ima.

Denise!

Mama je hotela, da ti dam tole.

Kar je notri, je zate.

Hvala.

Rada bi vam pokazala nekaj lepega.

GLASOVALNA PRAVICA ZA ŽENSKE

Ženske do zmage!

Poglejte, Thérse Casgrain.

Tudi zanjo sem bila preveč preprosta.

Ženske do zmage!

Srečevala sem jo na radiu,

a sem se bala kaj reči, da ne bi delovala plehko.

Nekoč mi je rekla, da ste za ženske naredili več ko ona. -Šališ se.

Zakaj mi nisi povedala? -Niste hoteli poslušati.

Sploh pa se mi je zdelo,

da je s tem, da ste revolucionarka, res udarila mimo.

Glejte, Juliette je tam.

Ženske do zmage!

To pa je pika na i.

Mama je umrla za rakom 20. februarja 1941.

A le oči zaprem in jo vidim, kako je vsa sijoča prispela v Montreal.

Potem ob njej zagledam sebe, za klavirjem.

Še vedno pojeva skupaj na tisočerih ploščah

ob praznovanjih francosko govorečih družin v Severni Ameriki.

In to je največ, kar bi si zanjo lahko želeli.

Prevedla Jasmina Žgank