Original subtitles

"NE VEM, KAKO SE BODO BORILI V TRETJI SVETOVNI VOJNI,

VEM PA, KAJ BODO UPORABILI V ČETRTI.

SKALE." ALBERT EINSTEIN

Leta 1931 so japonski vojaki osvajali Mandžurijo.

Japonska si je kot prva med agresorji

14 let prej pričela prisvajati tuja ozemlja.

Imperij se je večal in pridobival na samozavesti,

medtem ko so ljudje trpeli.

Nemčija in Italija, ki sta sprožili vojno v Evropi,

sta postali zaveznici Japonske.

Ta dan bo ostal zapisan sramoti. Morda bomo potrebovali veliko časa,

da se upremo tej premišljeni invaziji,

toda na koncu bomo Američani

v svoji pravičnosti slavili popolno zmago.

Pripravljeni smo na hitrejše in temeljitejše uničevanje

vseh dejavnih japonskih tovarn v kateremkoli mestu.

Ne dvomite, da bomo povsem uničili

japonsko moč, da sproža vojne.

16. JULIJA 1945 SO ZDA TESTIRALE

PRVO ATOMSKO BOMBO NA SVETU.

6. IN 9. AVGUSTA SO ODVRGLI BOMBI

NA HIROŠIMO IN NAGASAKI.

TO JE ZGODBA O LJUDEH, KI SO PREŽIVELI NAPAD.

BELA SVETLOBA / ČRNI DEŽ

UNIČENJE HIROŠIME IN NAGASAKIJA

75% JAPONSKEGA PREBIVALSTVA SE JE RODILO PO LETU 1945.

Kaj se je zgodilo 6. avgusta 1945?

1945?

Ne vem. Pa ti?

Zgodovina mi ne gre.

Ne vem.

Ne vem.

Ne vem. Pa ti?

Ne veva.

Se je zgodilo kaj pomembnega?

Potres?

Zelo dolgo

sem se bala

govoriti o moji izkušnji.

PREŽIVELI

KIYOKO IMORI JE BILA TRI ULICE STRAN OD SREDIŠČA NAPADA.

IZGUBILA JE DRUŽINO.

JE EDINA PREŽIVELA OD 620 UČENCEV Z 10 ŠOL.

Zakaj sem preživela?

Tako blizu sem bila središču.

Spoznala sem,

da sem preživela zato,

da ljudem povem, kaj se je zgodilo,

da bodo razumeli.

Leta 1945 so prvo bombo odvrgli na Hirošimo.

Stara sem bila 13 let. Bila sem navadno dekle.

Pogosto se sprašujem,

kakšno bi bilo moje življenje, če nas ne bi napadli.

Povsem drugačno, seveda.

Morda povsem navadno. Poročila bi se

in postala gospodinja ter mati.

Moja domišljija potuje v različne smeri.

Pri priljubljeni reviji so me prosili,

naj ustvarim strip o svojem življenju.

Odziv je bil tako velik,

da me je urednik prosil,

naj projekt razširim.

Tako je nastal ''Bosi Gen''.

Svetloba.

Zadela nas je eksplozija.

Star sem bila šest let.

Vsega se dobro spomnim.

Imelo je velik vpliv na moje življenje.

Spomnim se vsake podrobnosti.

Z lahkoto bi poustvaril dogodek za film.

Stara sem bila deset let.

Jaz pa devet.

V sirotišnici je bilo dvajset dojenčkov.

Bili sva najstarejši,

zato sva pomagali skrbeti zanje.

Prali sva in zlagali plenice.

Prijateljici sva bili že pred napadom.

Od majhnega, kajne?

Skupaj sva odrasli.

Povezani sva zato,

ker sva vsak dan jedli iz iste sklede.

Ko se je začela vojna,

sem bila v prvem razredu.

Vojna prevladuje v vseh mojih spominih.

Nimam nobenega srečnega spomina.

Spomnim se le strahu,

tekanja in skrivanja.

Spomin na druženje z družino

je že zbledel.

V srcu sem nosila bolečino,

o kateri nisem mogla govoriti.

Še dandanes

ne morem naglas izgovoriti sestrinega imena.

Preveč boli.

Star sem bil 13 let.

Nihče ni smel videti cesarjevega obraza.

Bil naj bi božji potomec.

V šoli je visel njegov portret,

ki smo se mu klanjali.

To je bil japonski način.

Za 70 milijonov Japoncev

je njihov cesar Hirohito bog,

potomec boginje sonca Amateratsu.

Verjamejo, da ima v lasti Japonsko, njene vire

in celo prebivalce. Verjamejo, da je tako prav

in da je njegova usoda, da zavlada vsemu svetu.

Izpolnitev te usode

ter uničenje vseh narodov,

ki jima stojijo na poti,

je sveta dolžnost japonske vojske in mornarice.

Japonska vojska je dobro izurjena, zelo disciplinirana sila fanatikov,

ki so polni brezobzirnega poguma in sledijo primitivni morali,

ki vsakemu, ki umre v boju, zagotavlja večno življenje

med bogovi vere Šinto.

Japoncev ni preprosto spoznati.

Deset let sem živel med njimi. Potrdim lahko,

da se bolj razlikujejo od nas

kot katerikoli drugi narod na svetu. Resnična razlika je v miselnosti.

Japonske logike ne moremo meriti z zahodnjaškimi merili.

Imajo sodobno orožje,

njihova miselnost pa je stara dva tisoč let.

Star sem bil dvajset let.

Bil sem študent.

Dolžnost moških je bila,

da gredo v vojno,

umrejo

in odpadejo kot cvetni listi.

To je bila naša usoda.

Vojska je bila v Hirošimi.

Kadarkoli so šli vojaki mimo nas,

smo se jim morali prikloniti.

Ozračje je bilo nabito z domoljubjem.

Ko so moški odšli v vojsko, smo mahali z zastavami in peli:

"Pogumno sem zapustil dom

in se odšel borit."

Pozabila sem, kako gre naprej.

Leta 1945 sem bil zdravnik

v vojaški bolnišnici v Hirošimi.

Na začetku vojne z Ameriko

je bilo veliko Japoncev navdušenih,

saj so verjeli, da bomo zmagali.

Potem pa so njihove pesmi

potihnile druga za drugo.

Mame in žene so bile vse tesnobnejše,

ko se je vojna nadaljevala.

Čeprav je vlada zatrjevala, da zmagujemo,

so ljudje sami spoznali, da ne moremo zmagati.

Celo otroci smo razumeli,

da izgubljamo.

Vsak bedak je to vedel.

Imeli nismo ničesar, potrebovali pa smo vse.

Niti čevljev nismo imeli.

Kako bi lahko zmagali?

Poglejmo.

Takrat sem bila stara osem let.

Med vojno je Japonska zaplenila Koreji riž.

Zato Korejci niso imeli hrane.

Priti so morali sem ali pa stradati.

Tako sem doživela bombo.

Imeli smo slogan:

"Ne želite si ničesar, dokler ne zmagamo."

Uničili bomo japonsko vojsko, mornarico, zračne sile,

tovarne in njihovo moč, da začenjajo vojne.

Bojna letala so vsak dan preletavala območje,

mi pa smo se še naprej igrali.

Vsako letalo je imelo svojstven zvok,

po katerem sem jih ločil.

Od jutra do večera

so sirene oznanjale zračni napad,

toda nikoli ni prišlo do njega.

Ni me bilo strah.

Tudi ko je preletavalo letalo B-29,

sem rekla: "Saj je samo letalo."

Hirošima je bila do atomske bombe

precej varno mesto.

BOMBA

Leta 1945 sem bil star 23 let.

6. avgusta sem imel nalogo, da z bombnikom Enola Gay

v Hirošimi testiram orožje.

Bil sem civilist, zaposlen na Univerzi Kalifornije.

Bil sem vodja laboratorija Los Alamos.

Razvili smo detonator,

ki je sprožil bombo "Fat man".

Ljudje me sprašujejo, kaj sem takrat počel.

Vedno jim odgovorim, da tisto, kar so zahtevali od mene.

Morda nisem bil dovolj učen ali pronicljiv,

da bi razumel dolgoročen pomen mojega dela za svet.

Paul me je nekega večera poklical zaradi projekta.

Rekel je, da sestavlja skupino.

Hotel je, da jo vodim,

ni pa mi smel povedati, za kaj gre.

Rekel je le, da če uspe, bomo precej skrajšali

ali pa celo končali vojno.

Čakali smo izide testov v Novi Mehiki.

Izvedeli smo, da so bili uspešni.

Poveljnik Parsons je prisostvoval testu "Trinity"

in nam je prinesel posnetke.

Ker projektor ni deloval, nam je povedal, kako je bilo.

Eksplozija je bila zares silovita. Imela je moč od 10 do 20 kiloton.

Številke so na vse naredile močen vtis.

Vedeli smo, da bo to pomembno orožje.

OTOK TINIAN JE 2414 KM ODDALJEN OD JAPONSKE.

"LITTLE BOY" JE URANOVA BOMBA Z MOČJO 15 KILOTON

V bombi "Little Boy" je bil uran 235,

ki je bil pripravljen, da eksplodira.

Drobec urana potisneš v votel valj iz urana.

Vsak del skoraj raznese kar samega od sebe.

Ko pa ju združiš,

eksplodira zaradi verižne reakcije.

Sestali smo se petega avgusta.

Razložili so nam,

da bomo odšli zgodaj zjutraj.

Sledila je velika ceremonija z lučmi in TV-kamerami.

Tam so bili admiral Parsons, general Tibbets in drugi.

Fotografirali so nas.

Ko smo se vkrcali na letalo, smo bili zelo živčni.

Imeli smo tri letala. Prvo je bilo Enola Gay,

na katerem je bila bomba.

Naše letalo se je imenovalo The Great Artiste.

Na njem so bili instrumenti za merjenje energije.

Na zadnjem letalu so bili opazovalci,

ki so snemali.

Parsons in Morris Jeppson

sta šla v predel z bombo in jo nastavila

na delovanje s polno močjo.

Moja naloga je bila,

da premaknem ročico in sprožim bombo.

In sem jo. Morda sem se je zadnji dotaknil.

Vreme je bilo odlično.

Japonska obala je oddaljena 160 kilometrov,

Hirošima pa 80 kilometrov.

V tem času je letalo letelo

s pomočjo avtomatskega pilota.

Tako to gre.

Končno je bomba zapustila letalo.

Preden naj bi jo razneslo, naj bi padala 43 sekund,

zato sem začel šteti.

Vsi smo šteli.

Skoraj vsi smo mislili, da je bomba ponaredek.

Po 43 sekundah se ni nič zgodilo.

Skrbelo me je le sekundo ali dve,

saj je potem eksplodiralo.

Notranjost letala se je napolnila z belo svetlobo.

Letalo je dodobra streslo.

Nekaj časa smo leteli okrog, saj je gobast oblak naraščal.

Videli smo, kako se je spodaj širila zavesa prahu.

Videli smo uničenje.

Vedeli smo, da spodaj umirajo ljudje.

Skorajda nismo mogli verjeti svojim očem.

Nismo si mislili, da ima lahko bomba tako moč.

Nihče ni bil vesel.

Imel sem svoje dolžnosti, toda nisem imel potrebe,

da bi za kogarkoli molil, čeprav bi morda moral.

Toda nisem.

V zvezek sem napisal: "Prav zares jo je razneslo."

Bombo smo pravočasno odvrgli na cilj.

Tako so nas izurili in to smo hoteli narediti.

Ko smo se pogovarjali o tem,

smo občutili, da je vojne konec.

LETALO ENOLA GAY SE JE VRNILO Z MISIJE.

Pred kratkim je ameriško letalo odvrglo bombo na Hirošimo

in sovražniku pokazalo njeno moč.

Bomba ima večjo moč kot 20 000 ton TNT-ja.

Japonska je začela z vojno z zračnim napadom na Pearl Harbor.

Večkratno smo se jim maščevali, toda ni še konec.

S to bombo smo naredili revolucijo v uničevanju.

Moč naših oboroženih sil je še večja.

Izdelujemo bombe v sedanji obliki,

razvijamo pa še močnejše.

To je atomska bomba.

Izkoristili smo temeljno moč vesolja.

"FAT MAN" JE PLUTONIJEVA BOMBA Z MOČJO 21 KILOTON

9. AVGUST 1945 NA POTI V NAGASAKI

Na dan napada so tulile sirene,

potem pa so sporočili, da nevarnosti ni več.

Prišli smo iz zaklonišč in nadaljevali z opravki.

Star sem bil 14 let.

Kopal sem zaklonišče za zračni napad

in se pripravljal na možen napad,

da bi se imeli kam skriti.

Star sem bil 16 let.

Delal sem na pošti,

kjer sem razvrščal in dostavljal pošto.

V trenutku napada sem bil na kolesu

in raznašal pošto.

Tistega jutra sem zaspal in sem že zamujal v službo.

Vrniti sem se moral v bolnišnico.

Pravkar sem prispela v šolo,

ko sem ugotovila, da sem pozabila knjige.

Ura je bil 8.15. Pravkar sem prišla v šolo.

Preobuvala sem se.

Bili sva katoličanki

in ob tisti uri sva bili v cerkvi.

Bili sva pri spovedi.

Moja mama je bila v drugem nadstropju,

kjer je obešala perilo.

Spodaj se je starejša sestra

pripravljala na odhod v šolo.

Tudi oče je bil spodaj.

Pred odhodom v službo

je bral časopis.

Moj mlajši brat Susumu

je bil star štiri leta.

Sedel je pred vhodnimi vrati

in se igral z ladjicami.

SLIKE IN RISBE PREŽIVELIH IZ HIROŠIME IN NAGASAKIJA

Potem sem zaslišala letalo

in pogledala gor.

Zagledala sem, kako pada nekaj belega.

Jedli smo, ko smo naenkrat zagledali svetlobo.

Neznansko močna svetloba

je obsijala prav vse.

Ljudje govorijo o svetlobi

in grozovitem grmenju.

Jaz nisem slišal ničesar.

Svetloba je napolnila sobo.

Začutili smo eksplozijo,

ki nas je vrgla v zrak.

Padli smo

in se zadeli v zid.

Nato sem omedlela.

Pokopana sem bila pod hišo.

Bila sem nezavestna.

Eksplozija vročine me je podrla na tla.

Poletel sem po hiši.

Vedel sem, da letim,

ker sem pod sabo videl tla, ki so se premikala.

Po zraku sem letel 50 metrov. Pristal sem v riževem polju.

Moje misli so bile povsem prazne.

Vedel sem le,

da moram poiskati skrivališče.

Vsi, ki so jo videli od blizu,

so umrli.

Redko kdo jo je, tako kot jaz,

videl z varne razdalje.

Od nikoder se je pojavil

žareče rdeč ognjeni krog.

Ognjeni krog.

Nastal je bel oblak.

Zrasel je

in se širil,

dokler se ni dotaknil kroga

in ga spremenil v ognjeno kroglo.

Vsi mu rečejo "gobasti oblak".

Toda ni bil oblak,

temveč ognjeni steber.

Velikanski ognjeni steber.

Okrog mene je bilo temno kot v rogu. Vse je utihnilo.

Kmalu se je začela tema umikati kot megla.

Videla sem nekaj sivega in premikanje ljudi.

Zbudila sem se in pogledala okrog.

Prizor je bil neverjeten.

Ljudem so visele oči iz jamic.

Nekateri so bili povsem ožgani.

Koža se jim je lupila

in jim visela s teles.

Nekateri so kričali, naj jim kdo pomaga.

Nekateri so bili brez rok in nog.

Iz teles so jim visela čreva.

Možgani so se razlivali iz počenih lobanj.

Blizu središča napada

so bila črna, zoglenela telesa,

ožgana do nerazpoznavnosti.

Tega si ne morete predstavljati.

Umrlo je veliko ljudi.

Neka ženska je nosila dojenčka,

ki ni imel glave.

Zelo me je bilo strah.

Neka ženska mi je rekla, naj ji dam vodo.

Bila sem ohromljena.

Kaj naj bi naredila? Stara sem bila deset let.

Poskrbeti sem morala za sestro.

Pustila sem žensko

in šla pomagat sestri.

V naši sirotišnici

je bilo veliko dojenčkov.

Večina med njimi je takoj umrla,

saj se je nanje zrušila stavba.

Nekateri so še nekaj časa živeli,

vendar niso preživeli.

Moja sestra se je onesvestila.

Tapkala sem jo po glavi in jo klicala,

dokler se ni zavedla.

Začela je klicati mamo.

"Mami, pomagaj."

Obe sva jo klicali.

Toda nihče ni prišel.

Moj oče je bil pod ruševinami

in je klical na pomoč.

Moja sestra je bila že mrtva.

Umrla je

pod ruševinami hiše.

Moj mlajši brat

je bil ujet pod ruševinami.

Plameni so zajeli hišo.

Kričal je:

"Mama, vroče je!"

Slišal sem, ko je umrl.

Mama je rekla bratu,

da bo umrla z njim.

K sreči

je mimo prišel sosed

in jo odvlekel stran.

Rekel ji je: "Prosim, gospa Nakazawa,

ne morete umreti z njimi."

Šli smo na igrišče,

ki se je spremenilo v ognjeno morje.

Vsa Hirošima je gorela.

Edina rešitev je bila reka.

Plameni so sikali v nas,

zato sem se z glavo potopila pod vodo.

Reka je bila polna trupel.

Ostali smo tam

in opazovali goreče mesto.

Ko se je nekoliko umirilo,

sem se zavedel,

da mi koža visi z rok

in da na hrbtu nimam več oblačil.

Rekel sem: "Ožgan sem."

Z vso močjo

sem poskušal vstati,

a nisem mogel stati, kaj šele hoditi.

Nekdo me je nesel na hrbtu

in me položil pod drevo.

Ljudje okrog mene so umirali.

Povedali so nam svoja imena in nas prosili,

naj vzpostavimo stik z njihovimi družinami.

Potem so prosili za vodo

in umrli.

Otroci so jokali.

Čeprav so bili njihovi starši mrtvi,

so še vedno klicali mame.

"Mama, daj mi vodo!"

Potem so padli na tla

in utihnili.

Tako sem ubil dva človeka.

Dal sem jima vodo, nato pa sta umrla.

Ne smeš tako hitro piti,

če si povsem dehidriran.

Telo ne zdrži.

Toda tega nisem vedel.

Ko sem šel po vodo,

je začel padati črn dež.

Vse je prekril.

Vse je postalo črno.

Seveda nismo vedeli, da je radioaktiven.

Zelo sem si želel piti vodo,

toda nisem mogel govoriti.

Ponoči je padal rahel dež.

Polizal sem vodo z drevesa in zaspal.

Prihodnje jutro okrog mene

nihče več ni bil živ.

Med vojno smo imeli

rezervoarje vode za gašenje požarov.

Ljudje so drug za drugim

plezali vanje, da bi ubežali ognju.

Rezervoarji so bili polni trupel.

Ne morem opisati, kaj sem videla.

Nimam besed.

Bilo je,

kot bi na žaru pekel ribo.

Tako sem to doživela

z otroškimi očmi.

Dečkov obraz je bil otekel,

oči pa ni imel.

Njegovo telo je bilo povsem ožgano.

Olupljena koža je odpadala.

Nisem mogla verjeti, da je to moj brat.

Lesena vrata smo uporabili kot nosila

in iskali pomoč.

Mama ga je skušala potolažiti.

Moj brat je imel srečo,

saj je poslušal mamin glas,

preden je odšel v nebesa.

Našel sem kosti dveh ljudi,

moje mame in babice. Tudi kosti starejše sestre.

Izginil je moj starejši brat, še drugi brat,

mlajši brat in sestra

ter še en brat.

Jaz sem edini preživel.

Bili smo katoliki.

Hodili smo v največjo krščansko cerkev v Aziji.

Kako so lahko na nas vrgli bombo?

Če obstaja Bog...

Težko je bilo prepoznati trupla.

Med iskanjem smo klicali mamo.

Nedaleč stran sem videla

dve ožgani trupli.

Eno izmed njiju je imelo luknje tam,

kjer bi morale biti oči,

in en zlat zob.

Moja mama je imela en zlat zob,

zato sem jo prepoznala.

Sestri sem zavpila, da sem jo našla in naj pride.

Odgovorila je, da jo je preveč strah.

Rekla sem, naj takoj pride.

Približala se je.

Skupaj sva si ogledali truplo.

Dotaknili sva se ga

in rekli: "Mami."

Pred najinimi očmi se je sesulo v prah.

To je bilo pred 60 leti,

toda tega prizora ne bom nikoli pozabila.

''Mami!''

BOMBO SO ODVRGLI V SREDIŠČE HIROŠIME.

EKSPLOZIJA JE POVZROČILA VETER Z MOČJO 1610 KM/H.

TEMPERATURA JE DOSEGLA 4982 STOPINJ CELZIJA.

LJUDJE V ŽARIŠČU SO V TRENUTKU IZPARELI.

V HIROŠIMI JE UMRLO 140 000 LJUDI.

BOMBO "FAT MAN" SO ODVRGLI NA KATOLIŠKO ČETRT V NAGASAKIJU.

UMRLO JE 70 000 LJUDI.

TE FOTOGRAFIJE SO POSNELI DAN PO NAPADU NA NAGASAKI.

Danes je japonska vlada odgovorila na sporočilo,

ki ji ga je 11. avgusta

poslal zunanji minister.

Ocenjujem, da z odgovorom povsem sprejemajo Potsdamsko deklaracijo,

ki zahteva brezpogojno predajo Japonske.

Mediji so hiteli poročati o predsednikovem poročilu.

Zgodaj zvečer 14. avgusta

se je usodna novica že razširila.

Po vsej državi in svetu

ljudje bučno proslavljajo konec vojne.

Na Times Squaru sta dva milijona ljudi.

Vojne je uradno konec. Zmaga je dokončna.

Te bombe smo uporabili zato, da bi končali vojno.

Končati smo jo hoteli čim prej. Nismo sočustvovali niti obžalovali.

Nikoli nisem sanjal o tem ali celo imel nočne more.

Nisem imel nočne more in konec.

Delovala je tako, kot je morala, povzročila pa je, kar povzroči vojna.

Uničila je ljudi.

POSLEDICE

Edina stvar, ki se je premikala v Hirošimi,

so bile muhe,

ki so krožile nad trupli.

Hirošima je bila od boga pozabljeno mesto,

prekrito s trupli.

Najprej smo bili pretreseni.

Pozneje smo otopeli.

Ničesar nismo čutili.

Ljudje so umirali

drug za drugim.

Sprva

je le redko kdo preživel.

Narediti smo morali prostor za tiste,

ki bi jih lahko rešili.

Hodil sem med trupli

in iskal preživele.

Imeli smo otekle in povite obraze.

Nihče me ni prepoznal.

Mama me je iskala,

vendar je bilo veliko ljudi.

Hodila je po prostoru

in ljudem na ušesa šepetala moje ime.

Končno me je našla.

Tak sem bil,

ko so mi sneli povoje

in sem nehal krvaveti.

Moj obraz je bil kot črna žoga.

Prva stvar, ki jo je naredil moj oče,

je bila striženje las, saj so bili ožgani.

Potem mi je obrezal obraz.

Olupil je vso počrnelo kožo.

Čez 40 dni

sem se zbudil iz nezavesti.

SENJI YAMAGUCHI 6 MESECEV PO NAPADU

To je moje ožgano in vneto telo.

Pogosto so mi morali sneti povoje

in jih zamenjati.

Bolečina je bila tako huda, da sem omedleval.

Najhujši pa so bili črvi,

ki so jedli moje meso.

Bilo je kot v peklu.

Pacienti v bolnišnici,

tako odrasli kot otroci,

so slišali korake medicinskih sester,

ki so prihajale po hodniku.

Ko so se približale,

so jih rotili, naj jih ubijejo.

Tako zelo je bolelo.

21 mesecev sem negibno ležal v postelji.

Povsod sem imel preležanine,

celo na obrazu.

To so moja rebra.

Vidite lahko srce, ki mi bije med njimi.

Vročina mi je stopila roko.

Z nje je visela koža.

Ves hrbet je bil ožgan.

Vse me je bolelo.

TANIGUCHIJEVO ZDRAVLJENJE JE POSNELA EKIPA AMERIŠKE VOJSKE.

S hrbta so odtrgali gazo.

Hotel sem zdržati bolečino,

toda v tistem trenutku sem začel kričati,

naj me ubijejo.

Bolečina je bila iz dneva v dan neznosnejša.

Mislil sem le na smrt.

Zdravnikom se ni sanjalo,

kako naj me zdravijo.

Še vedno se jim ne.

Bolnišnico sem zapustil po letu in pol.

Odpeljali so me na železniško postajo.

Bila je polna ljudi.

Nenadoma so opazili moj ožgani obraz.

Strmeli so vame z grozo v očeh.

Nisem imel poguma, da bi jim pogledal v oči.

Gledal sem v tla in jokal.

Skril sem se za vogal, dokler ni prišel vlak.

Jokal sem vso pot do doma, ki je trajala 90 minut.

Ko sem prišel domov,

nisem hotel več iz hiše.

Nikoli več nisem hotel ven.

Zelo sem bil trmast.

Mami sem rekel, da raje umrem.

Ko sem jokal, je mama gledala stran

in se sploh ni zmenila zame.

Ko se je jok spremenil v hlipanje,

je sedla poleg mene.

Rekla je, naj jokam, če se zato počutim bolje,

in da bo vedno ob meni.

Mislim, da me je rešila

njena ljubezen.

Potem pa so ljudje,

ki bi morali ozdraveti,

začeli dobivati "bolezni atomske bombe".

Zdravniki še niso videli česa takega.

Imela sem visoko vročino,

toda zanjo ni bilo zdravila.

Navzven so bili ljudje videti normalni,

vendar so bili povsem otopeli.

Padel sem in se onesvestil.

Vse je postalo zamegljeno.

Imela sem veliko nenavadnih simptomov:

izgubo las, krvavenje in škrlatne izpuščaje.

Ljudje so rekli,

da imamo nalezljivo bolezen.

Nihče se nam ni približal.

Imeli smo veliko zdravstvenih težav.

Krvavel sem iz zadnjice

in iz čeljusti.

Jetra so mi otekala.

Prenehale so mi delovati ledvice. Ves čas sem bil bolan.

Zbolelo je več deset tisoč ljudi.

Na veliko so umirali.

Nismo vedeli, kaj se dogaja.

Za zdravnika je srhljivo,

če ne ve, kaj zdravi.

Moja sestra Kuniko je bila stara 13 let.

Krvavele so ji čeljusti

in izpadli so ji vsi lasje.

Telo je bilo prekrito s škrlatnimi izpuščaji.

Zvijala se je v bolečinah.

Po napadu je bila videti v dobrem stanju,

zato nismo razumeli,

kaj se dogaja.

Potem je umrla.

Jaz sem prepričala starše,

da bi morala biti družina skupaj v Nagasakiju.

Čez nekaj mesecev so bili vsi mrtvi.

Bratje in sestre niso nikoli pokusili čokolade

in drugih čudovitih stvari.

Zares si želim,

da bi jaz umrla namesto njih.

Počutim se zelo krivo.

Hotela sem se ubiti.

Sestra je prenehala govoriti.

Prigovarjala sem ji, da je vredno živeti.

Toda pogrešala je mamo in je tonila globlje v brezup.

Skočila je pred vlak, ki je vozil zelo hitro.

Nisem mogla več živeti.

Šla sem k tirnicam

in stala tam kot moja sestra.

Slišala sem žvižganje vlaka in čakala.

Toda ustrašila sem se in odskočila.

Spoznala sem,

da obstajata dve vrsti poguma.

Pogum za življenje

in pogum za smrt.

Moja sestra je imela pogum za smrt.

Jaz?

Jaz sem izbrala pogum za življenje.

Četudi sem sama,

še vedno hočem živeti.

GOVORILI SO, DA ŠE STO LET NE BO NIČ ZRASLO.

TODA RASTLINE SO KMALU SPET POGNALE.

PREŽIVELI SO SE MORALI VRNITI V OPUSTOŠENA MESTA.

Nikomur nisem zameril.

Japonska je izgubila vojno.

Toda kako bomo jutri živeli?

Kaj bomo jedli?

Kako bomo preživeli?

Ničesar nismo vedeli o sevanju.

Imenovali smo ga ''pika don.''

''Pika don'' je bila kletvica za bombo.

Ljudje ''pika don'' so bili nedotakljivi.

Z nami so ravnali kot s smetmi.

Toda tudi mi smo morali jesti.

Kradli smo koruzo s polj.

Nismo vedeli, da je vse radioaktivno.

Edino, česar nismo jedli,

so bile mačke, miši in ljudje.

Miši ni bilo.

Mačke so bile prehitre, da bi jih ujeli.

Ljudi pa nismo hoteli jesti.

Sicer pa so bili po treh dneh polni črvov.

Odkrili smo način za preživetje.

Ko sem hotel obupati,

kar je bilo pogosto,

sem se spomnil, da sem katoličan

in da samomor ni dovoljen,

zato sem pač zdržal.

Naše zatočišče je bila votlina

na eni strani gore.

Na nas je kapljala voda.

Težko je bilo spati in ostati suh.

Pred našo kočo so postavili

začasno letališče za Američane.

Vsepovsod so bili okostnjaki.

Ko so gradili letališče,

so kosti zdrobili v prah.

Ko so prišli Američani,

smo se bali njihovih džipov.

Toda bili so prijazni do nas.

Dali so nam čokolado in žvečilne gumije.

Kmalu smo jim klicali:

"Živjo, živjo."

Bili smo le otroci.

Spraševala sem jih,

zakaj so ubili mojo družino.

"Zakaj so si zaslužili smrt?"

Seveda niso razumeli japonščine.

Le smehljali so se mi.

Kričala sem, naj mi jo vrnejo.

KMALU SO ZAČELI AMERIŠKI IN JAPONSKI ZNANSTVENIKI

PREUČEVATI UČINKE IZPOSTAVITVE SEVANJU.

L. 1947 SO USTANOVILI KOMISIJO ZA ŽRTVE ATOMSKE BOMBE.

PREISKALI SO 100 000 PREŽIVELIH.

ODKRILI SO VISOKO STOPNJO RAKA, ŠE ZLASTI LEVKEMIJE,

HIB PRI NOVOROJENČKIH, SPLAVOV IN ZGODNJE MENOPAVZE.

OD LETA 1946 SO ZAPOZNELI UČINKI SEVANJA

POVZROČILI 160 000 DODATNIH SMRTI.

Boli me,

da smo bili poskusni zajčki.

Ameriški zdravniki so nas v džipih odpeljali iz šole.

Sleči smo se morali do golega.

Preiskali so vse, ki so imeli škrlatne izpuščaje ali drisko,

toda niso nas zdravili.

Čeprav

smo preživeli,

nismo mogli živeti

ali umreti kot ljudje.

Vlada v Nagasakiju ni naredila ničesar za preživele.

Ulice so bile polne sirot.

Nismo imeli bivališč in hrane.

Otroci so delali samomore.

Nekaj je bilo treba ukreniti.

Prijatelji iz bolnišnice

so bili ranjeni tako kot jaz.

Bili so ožgani, invalidni in brez udov.

Pogovarjali smo se o naših težavah in sklenili,

da bomo ustanovili

organizacijo za preživele.

Predlagali smo,

da mora Japonska, ki je začela vojno,

prevzeti odgovornost

za žrtve bombnega napada.

To smo hoteli.

Bili smo jezni na vlado.

Postali smo aktivisti.

TUDI V ZDA SO ORGANIZIRALI SKUPINE ZA POMOČ PREŽIVELIM.

V Mitchell Field je prišlo 25 Japonk,

žrtev prve atomske bombe.

Povabile so jih različne ameriške skupine.

Prišle so na brezplačne plastične operacije.

Leta 1955 smo prišle v Ameriko in prvikrat videle Američane.

Bile smo vznemirjene, radovedne in presenečene.

Imele smo mešane občutke.

Naša čudovita sponzorka Hazel Bishop je prosila, naj izpustimo reklame,

da ne bomo prekinjali zgodbe.

Zelo smo ji hvaležni.

Spet smo v oddaji "Tvoje življenje" s prečastitim Kiyoshijem Tanimotom.

Govorimo o napadu na Hirošimo.

Čas se je ustavil, ko se je zemlja stresla

zaradi eksplozije, kakršne še ni bilo.

Osupel sem se skril

med dve skali na vrtu.

To je bil gospod Tanimoto v "Tvojem življenju".

Bil je zelo presenečen.

Ko sem gledal z višine več tisoč metrov,

sem lahko razmišljal le: "O bog, kaj smo naredili?"

Nikoli se nista srečala,

toda danes vam hoče seči v roko v imenu prijateljstva.

Poveljnik Robert Lewis iz zračnih sil ZDA

je skupaj s Paulom Tibbetsom pilotiral letalo,

iz katerega so na Hirošimo odvrgli atomsko bombo.

Pridite sem, poveljnik Lewis.

Pripovedujte nam o svoji izkušnji.

Kot sem že povedal, sem po napadu napisal:

"O bog, kaj smo naredili?"

Ko sem to videla, sem jokala.

Bilo je tako...

Vem, kako hudo mu je bilo.

Prečastiti Tanimoto je bil na tleh,

vi pa ste bili v zraku na vojaški misiji.

Oba sta se zanašala na moč, ki je večja od vaju.

Hvala g. Robertu Lewisu, ki je zdaj vodja v podjetju

"Henry Heide Incorporated".

PONEDELJEK, 9. MAJ

V New York je prispelo 25 deklet iz Hirošime

z vojaškim letalom. V bolnišnici Mount Sinai

jih bodo brezplačno operirali.

Radi bi vam predstavili dve izmed njih.

Obe sta preživeli strahote atomskega napada.

Ne bomo vam pokazali njunih obrazov.

Predstavljam vam gdč. Tanoyo Kadoya in gdč. Tadaki Imori.

V Hirošimi in Nagasakiju je še veliko ljudi,

ki so bili leta 1945 otroci in so zdaj že skoraj odrasli.

Nikoli ne bodo poznali normalnega srečnega življenja

brez takojšnje zdravstvene in kirurške pomoči.

Med občinstvom je veliko gledalcev,

ki bi radi prispevali delu prečastitega Tanimota.

Takoj lahko pošljete svoje prispevke,

ne glede na vsoto.

G. Edwards, v imenu posadke, ki je sodelovala v napadu,

mojega podjetja in družine

bi rad dal prvi prispevek.

Američani so bili zelo prijazni do nas.

Nečesa se zelo dobro spomnim.

Japonci imamo navado, da se priklonimo,

Američani pa se objemajo.

Jaz sem se priklonila, oni pa me niso mogli objeti.

Presadili so mi kožo na vratu

in na roki.

Nisem mogla premakniti prstov.

Poskusili so jih zravnati, pa jih niso mogli.

Imela sem trideset plastičnih operacij.

Morda več, ne spomnim se natančno.

Domov je odpotovalo še zadnje japonsko dekle

po letu in pol plastičnih operacij,

ki so zmanjšale, a niso povsem odstranile brazgotin,

ki so nastale zaradi atomske bombe.

So živi spomeniki grozot napada z atomsko bombo.

Pravijo, da se je njihovo žrtvovanje izplačalo,

če atomske bombe nikoli več ne bodo uporabili v vojni.

Smrt in uničenje sta bila pošastna,

toda včasih je težje preživeti.

Večina preživelih je navzven videti dobro,

toda vsak dan živijo s spominom na bombo.

Drugi sploh ne razumejo,

kaj prestajajo.

Če na Japonskem odkrijejo, da si preživel napad,

te ne čaka nič dobrega.

Postaneš žrtev diskriminacije.

Ne moreš dobiti službe.

Če se poročiš, tvegaš,

da bodo otroci pohabljeni.

Tudi moja žena je preživela.

Hvala bogu imava zdrave otroke,

toda posledice se lahko pokažejo pozneje.

Kaj pa moji vnuki?

Še me skrbi.

Bomba je še vedno z mano.

Imela sem šest splavov.

Moji reproduktivni organi so pohabljeni.

Povedali so mi, da ne bom mogla imeti otrok.

Imela sem veliko tumorjev,

raka na črevesju,

tumorje na trebušni slinavki,

ščitnici

in na hrbtu.

Vsepovsod se pojavljajo.

Njihovi otroci bodo naleteli

na ovire pri poroki, če bodo ljudje izvedeli.

Resničnost je še vedno taka.

PO VEČ LETIH BOJA PREŽIVELI ZDAJ PREJEMAJO

ZDRAVSTVENE UGODNOSTI OD JAPONSKE VLADE.

Star sem že 72 let.

Če vprašate mene, komaj čakajo, da umremo.

Kmalu jim ne bo več treba skrbeti za nas.

Zelo dolgo časa

nisem hotela razmišljati o tem.

Izogibala sem se vsemu, kar je bilo povezano z vojno,

časopisnim člankom in televizijskim oddajam.

Od napada je minilo že 60 let,

spomin pa me še vedno preganja.

Ne morem si odpustiti za vse,

kar se je zgodilo mojemu bratu in sestri.

Niti en dan ne mine,

ne da bi se spomnila nanju.

Žal mi je.

Moje kosti so tako krhke,

da se zlomijo, če močno zakašljam.

Pokazal sem vam rane,

ker sem hotel, da veste,

da se to ne sme več zgoditi.

Zelo je hudo,

kako se ljudje odzovejo, ko me vidijo.

Ne morem spremeniti tega, kar se je zgodilo.

Vseeno je, koliko jokam.

Moje telo ne bo več normalno.

To moram sprejeti

in postati del sveta.

LETO 1945, SREDIŠČE NAPADA, NAGASAKI

HIROŠIMSKI SPOMINSKI PARK

Ko je Japonska izgubila vojno,

so ZDA napisale našo ustavo.

Deveti člen pravi:

"Nobene mornarice, vojske, zračnih sil

in proizvodnje orožja."

To je nenavaden dokument.

Kakorkoli že,

pa ga moramo ščititi.

6. AVGUST, 8.15 PROTEST V PARKU MIRU

Odprli smo Pandorino škatlico. Iz nje je priletel duh,

ki ga ne moremo več stlačiti v steklenico.

Odslej bo svet živel v vednosti,

da vedno obstaja možnost atomske vojne.

Če imajo ljudje znanje in denar zanjo,

jo bodo sprožili.

Vsak narod, ki bo hotel imeti atomsko orožje,

ga bo tudi imel.

Zelo hitro se lahko zgodi.

Možnost atomske vojne

je resna.

Vedno se najdejo čudaki, ki pravijo:

"Na Irak bi morali vreči atomsko bombo."

Bedaki sploh ne vedo, kaj je to.

Če bi, tega ne bi rekli.

Vsa bolečina,

ki jo nosimo v srcih

in v telesih,

se mora končati z nami.

NA SVETU JE DOVOLJ ATOMSKEGA OROŽJA ZA 400 000 HIROŠIM.