Original subtitles

Te stvari niso več zame, sinko.

Kje pa, tako zdrava še nisi bila.

Ti pa vse slabše vidiš.

To je pa res.

Še malo mi je ostalo, sinko.

Kje neki. Še najmanj pet let imaš.

Kakšnih pet. Ko bi bili vsaj še dve.

Si pa hitro zadovoljna.

Narave ne moreš spremeniti.

ODREŠITEV

Si utrujena?

Malo. -Ja.

Imam hladne roke?

Nimaš.

Trenutek.

Čez 15 minut se vrnem.

Hvala.

Si utrujena? -Ne.

Vidiš, da še nisi bila tako krepka? -Čudovito mi gre.

Naj vidim.

Takole.

Je bolje? -Ne.

Pazi na stopnico.

Na pomoč. Pomagajte!

Bolničarja, prosim!

Doma boš počivala, prav?

Samo nekam bom skočil. -Mati mila.

Takoj se bom vrnil.

Kaj bi jedla? -Nisem lačna.

Že, a moraš jesti. -Pa mi ni do hrane.

In tako boš zdržala še pet let? -Ti praviš pet, meni sta dve dovolj.

Si pa pametna.

Ne, stara sem.

Pripravil ti bom omleto in paradižnikovo solato. -Nisem lačna.

Ne bodi tečen in naporen.

Naj vidim...

Jebela.

Solata ti bo prihranjena.

Rekli so, da gremo lahko domov.

Zaboga, vsi so vpleteni, pa jim ne bo nič.

Ponavljam, kar sem rekel, ker verjamem v pravno državo.

Tudi kralj?

Sin, stara sem, ne zabita.

Daj, še zadnji grižljaj.

To si rekel že trikrat.

Tokrat mislim resno. -To si rekel že dvakrat.

Veš, kako je jesti, če nisi lačen?

Kako pa je, ko si lačen in ne moreš jesti? -Enako.

Še zadnji grižljaj. -No, kar tečnari.

Antonia Pérez? -Ja.

S sodišča.

Kaj bova?

Plin duham.

Jebela.

Ne morem verjeti.

Plin si pustila odprt.

Nisem. -Kako ne? Kdo je grel kavo?

Rekel sem ti, da pusti plin. Mikrovalovno imaš.

Saj sem grela v mikrovalovni.

Zakaj ti puščam sporočila?

Oprosti, sinko, nisem jih videla.

Vidiš, da ne moreš živeti sama? -S tabo živim.

Prekleto.

Ne jezi se. Že s starostjo imam dovolj na grbi.

Kaj bo dobrega? -Nič.

Povej.

Kaj je to?

Nov je, še nikoli uporabljen.

Defibrilator.

Tega ne morem prodati. -Na črnem trgu že, ne?

Že, ampak to je treba spraviti čez mejo. Marža bo majhna. -Ja?

Nova naprava stane 3000 evrov, preveril sem.

Ja, nova naprava. Z garancijo.

Koliko mi lahko daš?

Lucas, ne bom razlagal,

ker se ti ne izplača.

Dam ti ga za 40 %. Da boš zaslužil.

Kako ti gre s tistim?

Gre.

Se ureja ali ne?

Zapleteno je.

Veš, da me lahko prosiš za karkoli. Karkoli potrebuješ.

Raje imam, da vzameš tole, kot da ti dolgujem denar. Daj mi, kar lahko.

Poglej, kaj bova jedla. -Spet?

Jesti morava, ne?

Si primerjal cene?

Moram, ko si z mano.

Obriti se moraš in se urediti za razgovor.

Upam, da boš dobil službo.

To bi me zelo razveselilo.

Kaj šele mene, po vseh razgovorih.

Če mi uspe, se bo vse uredilo.

Kaj misliš, kako bo šlo?

Vse bo v redu, boš videla. Zaupaj mi.

Plenice sem nosila, ko sem bila otrok, in plenice nosim zdaj.

Krog se sklene.

Zadnje čase si pa od vraga, veš?

Same težave mi povzročaš.

Diplome ne vidim. -Vse je tukaj.

Dobro.

Srednje znanje angleščine? -Srednje do dobro.

Razumem jo povsem.

Dobro.

Vidim, da imate precej izkušenj,

vendar ne v sektorju. -Še ne. Sprejmite me,

pa se bom še šolal.

Dobro. Kako pogosto ste na voljo? -Vedno.

Vedno... Dobro. Kaj pa vem, Lucas.

Zakaj se vam zdi, da ste pravi za položaj?

Ker sem precej natančen in dosleden.

Mislim, da bi znal polniti police.

Seveda.

Polepšali ste mi dan. -Še vi ga dajte meni, hvaležen bom.

Se bom potrudila. Prošnjo pošljem v firmo,

poklicali vas bomo. -Velja. -Hvala, ker ste prišli.

Hvala.

Srečno. Adijo.

Policija, z nami morate. -Kaj? Zakaj?

Gremo. -Pozneje bomo pojasnili. -Kaj je? -Vse bomo pojasnili.

Mi poveste, zakaj ste prišli pome? -Vse boste izvedeli na postaji.

Saj sem miren. -Počasi.

Lucas Rodriguez Pérez.

Kje je?

Ne vem, o čem govorite.

Pošteno si zasral.

Ja, zasral si.

Ojoj, Lucas.

Lucas!

Kje je?

Kaj?

Kaj si naredil z njim?

Sem odvetnik aretiranega.

Menda niste začeli brez mene?

Ne, samo klepetamo.

So lisice nujne?

Če jih ima, že obstaja razlog.

Majčkeno bomo pobrskali po spominu, ja?

Pa poglejmo...

So vas že zaslišali?

Ste bili 17. okrog 13h

v zdravstvenem domu z Antonio Pérez González,

ker potrebuje terapijo za bronhitis?

Ja.

Je res, da ste bili z njo tistih 15 minut, ko je trajala terapija?

Ja, je.

Kaj ste počeli v tem času?

Nič, z njo sem bil.

Nisva veliko govorila,

ker je nosila masko. Ni mogla govoriti.

Dal sem ji robček, da je izpihala nos. To je vse.

Počakal sem, da se je terapija končala. Potem sva šla.

Mi poveste, kakšni aparati so bili v sobi?

Ne spomnim se dobro.

Spomnim se mize, stolov...

Pulta...

Medicinskega materiala. In še par stvari.

Mi poveste, ali je bil med stvarmi tudi defibrilator?

Ne spomnim se.

Ste v določenem trenutku prijeli ta aparat,

da bi si ga iz takega ali drugačnega razloga ogledali? -Ne.

Nimam več vprašanj.

Poskušaj se sprostiti, ja?

Me slišiš?

Zdaj si pač tukaj.

Kako si? Kako gre?

Prvi dnevi so povsod težki.

Kaj šele tukaj.

Lucas, dodelili so me tvojemu primeru, to veš.

Bi rad, da te zastopam

ali boš koga najel?

Ne morem vas najeti. Nimam denarja, ne morem ga dobiti.

To zdaj ni pomembno. Poskrbeti moram za tvojo obrambo.

Če se lotiva priprav, bomo prihranili čas.

Kdaj bi se lahko sojenje začelo?

Odvisno.

Čez pol leta, leto, leto in pol. Odvisno od sodišča.

Res ne gre hitreje?

Se ne morem pritožiti sodniku? -Lahko se pritožimo,

ampak glede na obtožbe in tvoj dosje ne bo pomagalo.

Kje je že tisto! Otroška neumnost.

Že, ampak sodišče upošteva vse.

Vrsta zločina, verjetnost pobega, posledice za družbo.

Ko gre za take stvari, so sodniki previdni

in vztrajajo pri ukrepih pred sojenjem.

Morajo me izpustiti,

od mene je odvisna starejša oseba.

Nimam časa. Vsak dan je v večji nevarnosti.

Ne bom ti lagal, Lucas.

Skoraj gotovo te do sojenja ne bodo izpustili. Drugo rešitev najdi.

Zanjo bo poskrbela socialna. -Koliko časa potrebujejo?

Oceniti morajo stanje, stvar odobriti,

poiskati prostor v domu in jo prepeljati,

torej vsaj mesec, mesec in pol.

Veste kaj o družini...

Ne. Hotel sem govoriti s tabo, preden govorim z njihovim odvetnikom.

Koliko let je imel?

11.

Kako si?

Za nekaj dni sem moral na pot.

Imaš hrano?

Dobro.

Ne kuhaj sama.

Govori s Juanom, s sosedom nad tabo. Naj ti pomaga.

Kako, da ga ni?

Nikogar ni v zgradbi?

Dobro, je že v redu. Zdravila vzemi, ja? Pokličem te.

Zdaj ne morem govoriti. Tukaj ne morem...

Halo?

Se vidiva.

Kako si, stari? Kako se držiš? Kako si se zbudil?

Dobro.

Zdaj si tukaj.

Svetujem ti, da se ne zapiraš še bolj.

Sprijazniti se moraš s tem, kar si storil,

in požreti posledice.

S tem se ne moreš sprijazniti. -Motiš se.

Z vsem se sprijaznimo. -Ne. -Brez skrbi, da se.

Brez skrbi.

Kar naprej mislim nanj.

Predstavljam si trenutek, ko so staršem rekli...

Poslušaj, pozabi. -Ni govora, ne morem.

Misliš, da bi, če ne bi vzel naprave...

Misliš, da bi deček preživel?

Ne vem.

Zdaj je mrtev.

Kako sem lahko storil kaj takega!

Zaradi usranih 400 evrov.

Za vedno sem jim uničil življenje.

Ja, prav imaš. Staršem si uničil življenje.

Zdaj boš moral s tem živeti.

Vprašanje je, kdaj boš spet na prostosti.

Vem, kaj doživljaš.

Vsak trenutek, ki te še čaka, poznam.

Ker sem jih tudi sam preživel. Včasih se ti trenutki vračajo.

Moram ven.

Sebas, pomagaj mi.

Dobiti moram denar in...

Prositi jih moram, naj mi odpustijo.

Odprite vrata, prosim. Odprite.

Odpri 13!

Žal mi je.

Antonia.

Boste obvestili družino?

Nikogar nimam.

Ste vedeli, kaj se dogaja? -Ja.

Nisem pričakovala, da bo šlo tako daleč.

Socialna vam bo pomagala, kolikor bo lahko.

Razumemo, da je to težko.

Bi bili lahko pri kom, ki vam je blizu?

Nikogar nimam.

Živjo.

Dobro jutro, Trnuljčica.

Čas je za sladkorčke. Zaboga, trdno spiš.

Preveč delam, izmučen sem.

Mirno kri, še malo manjka.

Potem mi ne nosi teh tablet.

Pogoltni.

Prihodnjič mi prinesi slezov kolaček. -Da boš odletel na njem? -Ko bi vsaj.

Kaj pravita moja prijatelja?

Bolj sprašujeta. Predvsem po moji telefonski.

Koliko je ura?

Ura mojega odhoda. Se vidiva jutri.

In majčkeno boljše volje bodi.

Še boljše?

Živjo. -Živjo.

Pa dajva.

Naj vidim.

Dobro.

Kako si?

Zatopljen sem v misli.

To je pa prepovedano.

Zamotijo me. -Naj ti bo.

Še malo.

Končno sem osvobojen... Da grem na stranišče.

Jutri boš rešen še bombončkov.

Te lahko prosim za uslugo?

Bi poklicala to številko?

Starejšo gospo. Povej ji, da je vse v redu z mano. -Ne morem.

Predvsem vprašaj, kako je z njo. Samo to.

Žal mi je, ne morem.

Prav, razumem.

Jezus, kakšen dan.

G. policist?

Se lahko oprham?

Ja?

G. pacient...

Ko bo izmene konec, se pridem poslovit.

Je vse v redu? -Ja.

Sinko, kaj počneš tu? -Nekaj dni so mi dali.

Kako si?

Si večerjal? -Kaj pa ti?

Nisem.

Neki ljudje so bili tukaj

in rekli so, da se moram čez osem dni izseliti.

Kaj pa še.

Nikamor ne boš šla, verjemi.

Preoblekla sem ti posteljo,

če boš prespal tu.

Ne morem ostati.

Naprej moram.

Vzel bom nekaj oblek. Saj se slišiva, ja?

Organizirati se morava.

IZKLOPI RADIO

Kako se počutiš? -Dobro.

Sodišče naju je obvestilo o datumu deložacije.

Sodni tajnik pravi, da se jo da preprečiti,

če tukaj plačava dolg.

Dobro.

Primer ima zdaj oddelek bančnih tveganj,

zato vama ne morem pomagati.

Deložacija naj bi bila čez teden dni.

Mama je že tako slaba in...

Jaz ne delam.

Malo več časa potrebujeva, prosim. -Jaz ne morem nič.

Tak je postopek. -Lahko govoriva z direktorjem?

Trenutno ga ni tukaj,

a ga bom obvestila in se dogovorila za sestanek.

Zavlačujete?

Seveda ne.

Ne? -Tak je postopek.

Jaz nisem kriva. -Postopek?

Postopek zahteva, da stare ljudi naženete iz stanovanj,

ker bodo tam gradili turistično naselje? To je usrani postopek.

Ljudem uničujete življenja.

Prosim, povejte mi, koliko znaša dolg.

Končni znesek z obrestmi in stroški.

Boste preklicali deložacijo, če dobim denar v enem tednu?

Vsega je konec, sinko.

Ne, ni.

Kako boš v enem tednu dobil denar?

Zaupaj mi. Dobil ga bom, boš videla.

Ne počni stvari, ki bi te ogrozile. Šla bom v dom in pika.

V dom? Zakaj?

Da boš od žalosti v treh dneh mrtva? Ni govora.

To je tvoj dom, nihče ga ne bo vzel. -Ni več moj.

Kaj ti je?

Ne moreš dihati?

Težko hodim navkreber.

Ulica je strma, ja.

Poslušaj, sinko...

Nikomur ne bom v breme.

Vse življenje imaš pred sabo. -Ne, moje življenje je s tabo.

Ne, Lucas.

Sprejeti je treba okoliščine. -Kakšne? Boš živela na ulici?

Ne, življenjske okoliščine. -Nisi tudi ti pomagala meni?

Sem, ampak to ni isto.

Mudi se mi. Pozneje te pokličem.

Dobro jutro, gospa. Policija. -Potem ni več dobro.

Govorila bi rada z osebo, ki živi z vami. Veste, kje je?

Ne. Vem, da dela, to pa je tudi vse.

Moja glava je že...

Se je te dni kaj oglasil? -Nisem ga videla, spomnila bi se.

Veste, da skrivate zločinca in da je to kaznivo? -Vem, gledam detektivke.

Ne zvonite,

ključ imam.

Dober večer. Jera iščem.

Jaz sem Lucas, s Sebasom sem sedel.

Rekel je, naj vas poiščem. -Meni pa, da nisi nič okleval.

Takoj si bil za stvar. -Ko je nuja, ne gre drugače.

Kaj potrebuješ? -Denar.

Vsi potrebujemo denar.

Nekateri bolj kot drugi.

Kaj boš popil?

Nič, hvala.

Alkohol, sok, vodo?

Ne, res ne, hvala.

Bi kaj drugega?

Ne.

Koliko potrebuješ?

115.000 evrov.

Precej bo treba delati za to. -Začnem lahko takoj, če je treba.

Mudi se ti, ko te lovijo.

Ne bodo me spet ujeli, brez skrbi. -Ne bi bil tako prepričan.

Prasci imajo veliko časa. -Že, a lovijo mnoge in dvomim,

da imajo dovolj časa, da bi polovili vse. -Čakajo, da padeš sam.

Pretep, nadzor na cesti... Karkoli takega, pa si pečen.

Potruditi se je treba, da ne padeš.

Imaš vozniško? -Ja.

In dober voznik sem.

Oglasil se ti bom.

Nimam telefona. -Še bolje. Na ulici boš zdržal dlje.

Policija. -Z nami greš. -Gremo.

Kaj je?

Kaj je? -Nič.

Si mislil, da boš kar tako pobegnil?

Pripeljal si nas do tipa, ki ga že dolgo iščemo.

Si govoril z njim? -Z nikomer nisem govoril. -Ne?

Sodeluj, pa lahko pritisnemo na sodnika. Kaj praviš?

Ne vem, o čem govoriš.

Dobro.

Kdo ti je povedal zanj?

Nihče mi ni nič povedal.

O čem sta govorila?

Z nikomer nisem govoril.

Ne zafrkavaj.

Od kod ga poznaš?

Ne vem, kako naj vam dopovem. Z nikomer nisem govoril.

Poslušaj, mali.

Kolega ne bo odnehal, dokler ne razvežeš jezika.

Tri, dve, ena...

Kolega...

Zdaj delaš za nas.

Pogumen si.

Ne pljuvaj, ne jemlji, kar ni tvoje...

Šef bo zadovoljen.

Dobrodošel.

Naslov, dan in ura prevzema. Naslov za dostavo bo v predalu.

Dvoje boš opravil. Dostavil boš avto

in pod nobenim pogojem ne boš odprl prtljažnika. Razumeš?

Ja.

Če avta ne dostaviš ali če odpreš prtljažnik, boš imel težave.

Si razumel?

Ko avto dostaviš, pustiš ključ v predalu

in vzameš naslov za dostavo.

Avto pustiš tam in se z avtobusom odpelješ v center.

Za ostalo bomo poskrbeli mi.

Avta ne bo na naslovu, dokler ne bo čas za dostavo.

Ko ga boš prevzel, bomo vedeli, kje si. Ne pozabi tega.

Ves čas, dokler ga ne boš dostavil, ti bomo sledili.

Dobro?

Če bo prišlo do težav,

če te ustavijo in spregovoriš,

bo s tabo in vsemi tvojimi konec.

Vprašanja?

Ne.

Da boš na ulici zdržal dlje...

Strošek bomo odtrgali od prve plače. Zapomni si številko in podatke.

Sicer izkaznice ne uporabljaj.

Ne pri nakupih ne v hotelih. Samo v primeru nuje.

Razumeš?

Če bo kaj narobe, pokliči to številko.

Se slišimo.

Živjo.

Kako si?

Dobro.

Čakaš avtobus?

Ne, pome pride zasebno letalo.

Oprosti, ker sem odšel, ne da bi se poslovil.

Malo se mi je mudilo.

To sem predvidevala, ko sem slišala, da si pobegnil. -Nisem imel izbire.

Hiter si bil, presenetil si me.

So te dolgo zasliševali?

Dlje kot bi hotela.

In kaj si jim povedala? -Resnico. Ne lažem.

Tudi jaz ne. Samo takrat, ko ne gre drugače.

Oprosti, če sem ti povzročil težave. -Meni jih nisi, njim si jih.

Zelo so jezni.

Ne skrbi. Dobre plače imajo in čas, da me iščejo.

Lahko te najdejo prej, kot si misliš. -Odvisno, kaj počnem, od sreče...

Številne iščejo dlje in za stvari, ki so veliko hujše. -Veliko hujše?

Razumel bi, če bi zdaj poklicala policijo. -Ne...

Za ljudi skrbim, ne pošiljam jih v zapore.

Tvoje delo mi je všeč. -Tudi meni.

Bi kaj spila?

Šalim se.

V vsaki šali je nekaj šaljivega.

Zahvalil bi se rad, ker si lepo skrbela zame.

To je moje delo. Do vseh pacientov sem taka.

Potem bi te morali ceniti.

Pomembno je, da mi ne škodijo.

Če bi ti povedal, bi ti škodil.

Ali pa bi škodil sebi.

Potem je bilo prav, da sem molčal?

Tvoj dolžnik sem.

Če boš hotela na pijačo...

Tokrat govorim resno.

Tvoje šale imam raje. -Prav, šalim se. Si za pijačo?

Resno bom odgovorila... Na svidenje.

Mara!

Nisi opazila, da je voziček težji?

Gabriela, izvolite.

Oprostite...

Oprostite, ker vas motim. Tudi jaz sem pacient dr. Lledó.

V čakalnici sem vas opazil.

Že dolgo hodim k njej in ne vem, ali je kaj narobe z zdravili.

Ne počutim se dobro.

Zanima me, ali ste vi opazili izboljšanje?

Meni ni pomoči.

Žal mi je.

Oprostite, mudi se mi. -Ja.

Oprostite, če sem motil. Nisem... -Ne motite.

Včasih se zgodi kaj takega, da se življenje spremeni. Žal mi je.

Glede česa?

Žal mi je za tisto, kar vas pač tare.

Se poznava?

Ne, ne... Samo iz ordinacije.

Oprostite, mudi se mi.

Dober dan. -Dan.

Nakazal bi denar. -Velja.

Številka računa, podatki o lastniku, znesek in namen. -Številke ne poznam.

Ostale podatke imam. Ne morete poiskati računa?

Ne morem vam ga razkriti. Za polog potrebujem številko,

podatke in osebno izkaznico tistega, ki denar polaga.

Prav, hvala.

NAJEM STANOVANJ

Policija, odprite.

Odprite, policija.

Mara, Mara.

Kaj počneš tu? -Imaš trenutek? Nujno je.

Delam, Lucas.

Potrebujem tvojo pomoč.

Prosim. -Me nisi že dovolj motil?

Samo trenutek mi daj, pa te ne bom nikoli več motil.

Lucas...

Na intenzivni je.

Pljučno embolijo je imela in zato težave s srcem.

Njeno stanje je zapleteno.

Pa bo vse v redu?

Poskušajo jo stabilizirati.

Sprejeli so jo v zelo slabem stanju.

Prognoza ni dobra.

Počakati je treba 24 ur, potem bomo videli.

Je pri zavesti?

Ja.

Res? -A je šibka in zmedena.

Povedala sem ji, da si tu. Vesela je bila.

Očitno je, da ima voljo do življenja.

Jo lahko vidim?

Raje ne. -Zakaj ne?

Kolega pravi, da je v bolnišnici nekaj policistov.

Pustila sem številko, če bo kaj novega.

Dobro.

Prekleto!

Klinčevo stanovanje.

Hvala, ker si mi pomagala.

Oprosti, ker sem bil nadloga. In zdaj še to...

Zdaj nisem v službi.

Živjo.

Kako si?

Je bilo hudo?

Ja, malo pa že.

To je treba spremeniti. Bi šla na pijačo?

Ne, hvala. Rada bi spala in se odklopila.

Žal mi je za to, kar se ti dogaja. Resno. -Hvala.

Meni gre malo bolje z zdravnico. -Res? -Ja.

Ko sem bil otrok, sem izgubil starše.

Prometna nesreča.

In...

Grozno je bilo.

Vse življenje sem sam.

No, ne vse življenje.

Našel sem osebo, ki me je imela raje kot sina.

Zdaj je v težavah in nočem je izgubiti.

Nikoli nismo pripravljeni na izgubo ljubljene osebe.

Še manj, če ti jo življenje vzame brez opozorila.

Ja, ampak...

V vsem tem je treba najti smisel, ne?

Ali pa tudi ne.

Morda življenje nima smisla.

Hudiča... Oprosti, ker ti razlagam o sebi. Prepričan sem...

Najbrž so tvoje težave veliko hujše.

Vsak ima svoje.

A sem vesela, da gre tebi bolje.

Resno.

Zelo mi je žal. Ne predstavljaš si, kako zelo.

Žal mi je, da trpiš.

Hvala.

Šla bom.

Poslušaj, zadnjič se nisva predstavila...

Greva na sprehod, če uganem, kako ti je ime?

Sem zavijva.

Od daleč se vidi bolje, ne? -V tem je težava.

Na daleč vse vidim jasneje.

Moraš se izklopiti, kot je rekla zdravnica.

Ja? Nikoli je nisem slišala reči tega.

Meni to ponavlja kar naprej.

Zakaj hodiš na terapijo?

Če ni skrivnost.

Zaradi staršev in...

Zaradi vsega po malem.

Ti?

Sina sem izgubila.

To sem prvič povedala na glas.

Ne veš, kako boli, če izgubiš otroka.

Globlje bolečine si ne predstavljam.

Duši te.

Ne dovoli ti dihati.

Kot bi imel v prsih zasajen nož, dan in noč.

Ne moreš ga izvleči.

Včasih boli tako zelo, da sploh ne boli več.

Za vse ti je vseeno.

Nimaš se česa oprijeti.

Imaš še kakšnega otroka?

Kaj pa oče?

Imaš partnerja?

Njegov oče?

Njegov oče se je odločil tistega dne, ko sem izvedela, da sem noseča.

Do konca je držal besedo.

Odločil se je, da noče vedeti zanj.

Še danes je tako.

Smili se mi.

Zamudil je nekaj enkratnega.

Moj sin je bil čudovit.

Zdaj pa takole...

Ne vem, zakaj ti pripovedujem to.

Sploh se ne poznava.

Morda ravno zato.

Kaj počneš tukaj, sin? -Prišel sem, da bi te pozdravil.

Kako si?

In ti? Kako je s tabo?

Tokrat me je zelo zdelalo.

Meni se zdiš zdrava.

Oči naj ti pozdravijo.

Vidiš, da si zdrava?

Prestrašila sem se, sin.

Nisem mogla dihati.

Še minuta, pa bi...

Kolegi pravijo, da bo vse v redu. Boš videla.

Ja.

So nama vzeli dom?

Ne, ne še.

Vse bom uredil, prav? Ne skrbi.

Obljubi mi, da si ne boš zapletel življenja.

Pretvarjala se bom, da sem bolna, da bom lahko ostala tukaj. -Ne.

Kmalu boš okrevala, potem bova šla skupaj domov.

Vse bo v redu.

Tvoja prijateljica bolničarka me je obiskala.

Zelo je lepa in elegantna.

Ja.

Poslušaj...

Imaš osebno tukaj?

Nisem bila pri močeh, da bi kaj vzela s sabo.

Številke računa pa ne znaš na pamet, ne?

Poznam datum tvojega rojstva.

Letnice se ne spomnim.

Jaz vem za leto tvojega rojstva. 1933.

Vraga, sem stara!

Živjo.

Živjo.

Nov naslov, dan in ura prevzema.

Lahko vidim Jera?

Zakaj? Meni lahko poveš, kar bi rad povedal njemu.

Mi da lahko vnaprej denar, ki ga potrebujem?

Delal bom, dokler bo treba.

Jutri je rok za plačilo nujnega dolga.

Samo 24 ur imam.

Tu ga pusti.

Dober dan. -Dan.

Že dolgo se poskušam dobiti z vami, pa nimate nikoli časa.

Če nimate nič proti, vas bom sprejel jutri.

Zelo rad bi prišel,

a dvomim, da bi mi to dopustili.

Gotovo veste, v kako težki situaciji sem. Kajne?

Prosil bi vas, da bodite obzirni do mene, kot sem jaz do vas.

Če boste odšli, vas bom moral obiskati na domu,

kar ne bo prijetno ne za vas ne za vašo družino.

Poslušajte me, da ne bom zapravljal časa.

Antonia, starka, ki jo mečete iz stanovanja...

V bolnišnici je.

Dvomim, da se bo izvlekla.

Če pa se bo, bo potrebovala streho nad glavo.

Kot veste, je jutri rok za deložacijo.

Še 24 ur potrebujem, da zberem denar. Da ne bo ostala brez doma.

To je odvisno od sodišča, ne od mene.

Poslušajte...

Ne lažem.

Prosim, da tudi vi ne lažete. Niste v pisarni.

Del denarja imam tukaj. Prosim, dajte mi Antonijin račun.

Nimam ga pri sebi.

Bolje bo, da urediva to prijateljsko. Tukaj in zdaj.

Prosim vas.

Najbrž veste,

da bom dalj časa za rešetkami. Vseeno mi je, če kazen podaljšajo.

Vi bi radi dobili denar. Dal vam ga bom, da ne bo ostala brez doma.

Dajte mi še 24 ur in številko Antonijinega računa,

sicer vam bom uničil življenje. Prisežem.

Oprosti, ker kličem po najinem pogovoru. Nisem imel izbire.

Takega predloga nisem pričakovala. To je velika obveza in dolžnost.

Svoje življenje imam. -Vem.

Razmišljal sem, a ni nikogar, ki bi lahko pomagal.

Denar ne bi bil težava.

To je precej pomembnejše od denarja.

Ne morem se obvezati.

Razumem. Oprosti, moral sem poskusiti. -Je že v redu.

Saj te razumem. -Ja.

Škoda. -Kaj?

Da sva se spoznala v teh okoliščinah.

Stvari se zgodijo, ko se morajo zgoditi.

Ne prej ne pozneje.

Tako je življenje. -Ja.

Kdaj se boš vrnil?

Vse je odvisno od tega, kako bom rešil nekaj težav.

Ja. -Dobro.

Posloviti se moram. -Dobro.

Najlepša hvala.

Hvala za vse, kar si naredila zame.

Zelo posebna ženska si.

Ti si poseben.

Ja?

Živjo.

Živjo.

Jaz sem.

Nič...

Ravno sem šel mimo in...

No, nisem šel mimo po naključju. Zanimalo me je, kako si.

Držim se.

Ja.

Si videla, kakšno vreme imamo? -Nisem.

Si za sprehod?

Kdaj drugič.

Drugič... Drugič ne obstaja.

Res mi ni do tega.

Danes se ne počutim dobro.

Ja.

Nekaj bi ti rad povedal.

Kako si?

Vrti se mi. Kupil si mi trikrat premajhno kapo.

Na razprodaji so bile.

Dve kapi za ceno ene. In očala.

Boš pomerila mojo? -Ne, še okužil me boš s čim.

Ja, z radostjo.

Kako, da sva prišla sem?

Ne vem.

Tu se spomnim otroštva.

In se odklopim od vsega.

Ali pa se povežeš s čim pomembnim.

Morda.

Se počutiš bolje?

Kaj si mi hotel povedati?

Zakaj si me povabil?

Jutri je zame pomemben dan.

Če mi uspe nekaj urediti, bom za dalj časa odšel.

Res?

Ja.

Že dalj časa bi ti rad nekaj povedal, ampak...

Nisem mogel.

Zakaj? Kaj je?

Nič.

Če gre za kaj slabega, mi raje ne razlagaj.

Če sem se že končno odklopila...

Ne, je že v redu.

Je vse v redu? -Ja, ja.

Gotovo? -Ja, vse je v redu.

Ne skrbi.

Prav, pa mi povej.

Veš, kaj?

Prav imaš.

Raje proslavljajva, da si se končno odklopila.

Prej sem redno hodila v lokale.

Preden sem postala mama.

Potem sem rodila

in se posvetila njemu.

Nisem več hodila ven, nisem pila, plesala.

Tako se malce izgubiš.

Odpočiti se moraš.

Prav imaš. Pogovarjajva se o tebi.

Ne, ni treba. -Ja. -Ne, ne.

Odhajaš poslovno?

Kam boš šel?

Razmišljam še, ne vem...

Odvisno. Prej moram nekaj postoriti. -Kako dolgo te ne bo?

Odvisno od tega, kako bo šlo. Ne vem še.

Ne vem, kdaj se vračam.

Vse bo v redu.

Dober človek si.

Kje neki.

Bi še eno pijačo?

Še te nisem spila. Bi me rad napil?

Ne. Jaz bi se rad napil.

Dva kratka?

Nič ne razumem.

Še bolje.

Ne vem, ali je to pametno. -Bolje to, kot da ga voziš ti.

Nisi v najboljši formi.

Ti pa se držiš odlično, kaj?

Hudiča. -Zaupaj in uživaj.

Če sva ukradla eno kolo, bi lahko dve.

Motor bi morala ukrasti.

Poglej... -Kaj se greš?

Kaj počneš? Ne spusti se, padel boš.

No...

Že dolgo se nisem počutila tako.

Upam, da ti bo vse bolje.

Hvala.

Nič ne razumem.

Česa? -Tega.

Ti in jaz, tukaj...

To je življenje.

Jebeno življenje.

No, filozofinja, odpočij si. Dala si vse od sebe.

Greš z mano?

Ne, hvala. Jutri imam nekaj nujnega, zgodaj moram vstati.

Ravno zato. Malo si odpočij, potem boš šel.

Ne.

Veliko si spil. -Nisem.

Sprehodil se bom. Na svežem zraku se bom streznil.

Hvala, ampak ne.

No... -Ostani.

Ne morem.

Prosim te.

Dokler ne zaspim.

Raje ne.

Odpočij si.

Nočem spati.

Strah me je, da se bom zbudila jutri.

Vedno napoči jutri.

Zdaj govoriš kot zdravnica.

Ja, seveda.

Moraš se odklopiti.

Ja.

Zapleteno je.

Veš, kaj vidim vsak večer, preden zaspim?

Sina vidim.

Teče.

Jaz tečem za njim.

Poskušam ga ujeti in ga objeti, a mi ne uspe.

Podoba je tako močna, da se vrine v moje sanje.

Nisem se utegnila posloviti od njega.

Poslušaj, če bi rad šel, lahko greš.

Je že v redu.

Ja?

Ja? -Ja.

Ja. -Z mano tudi.

Na koncu bo po tvoje

in ne bom izvedela, ali si mi hotel nekaj povedati

ali pa je bila vse to samo strategija, da bi me razveselil.

Morda pa ti je lepo z mano.

Fant, drobiž!

Srečno.

Jebela.

Prekleto!

Kaj ti je, stari?

Dober dan. -Izvolite.

Rad bi položil denar.

Potrebujem številko računa, podatke o lastniku, namen. -Ja.

Znesek?

Tako, Antonia.

Takole.

Vidite, kako je mraz?

Ja, zmrznila bom.

Sem gor morava? -Ja. Vam je všeč?

Mislila sem, da je v tisti rdeči. -Ne, tukaj.

Živjo.

Kako si?

Je vse v redu?

Ne vem. Ti mi povej.

Kaj je?

Kdo si?

Zakaj vprašaš? -Kdo si?

Zakaj si mi lagal?

Nekaj bi te prosila.

Že tako sem na dnu, nikar me ne uniči še ti.

Moja zdravnica ni tvoja. Sploh ne hodiš v tisto ambulanto.

Povej mi, kdo si.

Ne poznam te od tam.

Vse, kar sem ti povedal o sebi, je res... No, ne vse.

Staršev nisem poznal.

Že ves čas ti poskušam povedati, kdo sem.

Pa ne zmorem. Mogoče zato, ker sem mevža.

Mogoče zato, ker se mi zdiš vse boljše volje.

Ali pa...

Žal mi je.

Zelo mi je žal za tvojega sina. Ne predstavljaš si, kako zelo.

Že dolgo ti poskušam povedati...

Jaz sem ukradel defibrilator.

Odpusti mi.

Zakaj?

Zakaj si mi to storil?

Kaj sem ti naredila?

In jaz?

Kaj naj zdaj? Kaj?

Ničesar več nimam.

Ne zmorem več. Ne zmorem.

Vse to si počel, da bi si opral vest.

Klinčevo vest.

Podlež si.

Sebičen podlež.

Vse si mi vzel. Vse.

Poglej...

Sama sem vzela tablete.

Odlično, Antonia.

Zakaj sva prišli sem?

Tu je gotovo drago.

Živjo.

Kako si me prestrašil.

Kaj pa ti tukaj?

Majčkeno bi pomalical z vama. Smem? -Seveda.

Izvoli, sinko.

Hvala. -Malenkost.

Poslušaj, odlično se držiš. -Ne bodi preveč prepričan.

Grdo me je zdelalo. -Kaj pa še.

Kot stroj si. Vse preneseš.

Nekoč sem bila čedna.

Kot Mara? -Ona je lepša.

Približno enako lepi sta.

Obljubil sem, da bomo proslavili, ko rešim težave.

Gotovo je drago.

Pa kaj, Mara vabi. -S tvojim denarjem.

Dobro.

Tistih ljudi ne bo več k meni?

Ne, konec je.

Nihče ti ne bo vzel stanovanja.

Ne jokaj.

Samo ne jokaj, prav?

Nobenih škandalov. Tukaj ne dovolijo jokanja.

Kako gre tebi? -Dobro.

Dobro. Živim.

Tako kot ti.

Bova menjala življenji?

Kar svoje bi obdržala.

Vam kaj postrežem? -Ne, hvala. Mudi se mi.

Zdaj bom šel.

Kam greš, sinko?

Nekam, kjer me boš lahko obiskovala vsako nedeljo.

V zapor?

Ja.

Poslušaj...

To moram narediti. Če se sam predam, bom prej zunaj.

Ti pa zdrži.

Počakaj me. Prav?

Če bi kaj potrebovala, pokliči Maro.

Ne bo sama.

Hitro bo minilo. Kmalu bomo spet skupaj.

Potem bo šlo vse po sreči. Boš videla.

Grem.

Pazi nase.

ODREŠITEV

Za Charo... Za njeno pristnost, smisel za humor in človeškost.

MEDIATRANSLATIONS