All language subtitles for BONO - Slovenian.slv

Downloaded from
YTS.MX

Official YIFY movies site:
YTS.MX

Domišljavo je misliti,

da bo druge tvoja zgodba
zanimala enako kot tebe.

Pisanje spominov
je povsem drugačno zrenje vase.

Pa to počnem.

Nocoj bi rad predstavil
nekaj odlomkov iz Surrenderja,

knjige, ki sem jo napisal.

Začne se prav dramatično.
Lahko bi se tudi dramatično končala.

Veste...

Rodil sem se
z ekscentrično hipertrofijo srca.

V enem srčnem prekatu imam
dve zaklopki in ne treh kot večina.

Par nihajočih vrat,
ki se je za božič 2016 snel s tečajev.

Aorta je človekova glavna žila,
omogoča življenje.

Moja je po letih stresa
dobila izboklino.

Izboklino, ki lahko vsak hip poči

in me izstreli v onstranstvo hitreje,
kot se lahko poslovim od tega sveta.

Zato sem se znašel

v bolnišnici Mount Sinai.
V New Yorku.

Opazujem se na operacijski mizi.

Vroča kri se vrtinči, razliva,
paca vse naokoli.

To pač počne kri,
kadar vas ne ohranja pri življenju.

Kri in zrak. Kri in drobovje.

Ta hip potrebujem kri in um.

Um in roke kirurga,
ki stoji nad mano.

Moški se vzpenja na moj prsni koš

ter vihti rezilo z združenimi močmi
znanosti in mesarjenja.

"Vaš mož ima v sebi veliko moči.

"Zašiti smo ga morali
z zelo močno žico.

Za svojo starost ima
130-odstotno zmogljivost pljuč."

Zrak je žilavost.

Zrak je samozavest,
da se spoprimemo z velikimi izzivi.

Zrak ni volja za osvojitev Everesta,

temveč zmožnost, da vzdržiš vzpon.

In zdaj sem prvič brez njega.

Zasopel.

Imena, ki jih dajemo Bogu. Vsa so dih.

Jehova. Alah. Ješua.

Sem brez zraka
in na smrt prestrašen.

Prvič se namreč

obračam k Ješui,

njega pa ni tam.

Kar neverjetno se zdi prositi tišino,
naj te reši.

Naj se ti razkrije.

Da odkriješ, ali ima tišina obraz.

Toda ta hip se mi zdi,

da je Bog nekam izginil.

Kje sem?

Brez zraka.

Brez molitve.

Brez arije.

Kako sem se znašel tukaj?

- ["Vertigo"]
- New York, New York!

74. in Broadway,
naj nam Beacon razsvetli pot.

Zdravo!

Hola!

Hvala. Še vedno se pretvarjam,
da promoviram knjigo.

O ja.

- Hola.
- Hola!

Dobrodošli
na moji četrtinski predstavi.

Reči moram,
da imam občutek, da grešim,

ker sem tu brez drugih članov benda.

Mnogi veste, da U2 na turneji

radi uporabljamo
velikanske rekvizite.

Ogromen krempelj,
vesoljske postaje, zrcalne limone.

Nocoj imam mizo in stole.

Pa ansambel Jacknifa Leeja

z izjemno Kate Ellis na čelu

ter Gemmo Doherty na harfi
in drugih nebeških glasovih.

Izkazalo se je,
da so najizjemnejši v mojem življenju

ljudje,
s katerimi sem v posebnem odnosu.

Večino sem spoznal v istem tednu.

Tudi življenje z ženo Ali sem začel

v tednu,
v katerem sem se pridružil U2.

Ja, res je. Oprosti, ljubica.

En teden v srednji šoli,
pa sem si uredil vse življenje.

Recimo.

["City of Blinding Lights"]

Alison Patricia Stewart je verjela.
Še bolj noro, verjela je vame.

Ta petnajstletnica
ni samo dopuščala mojih demonskih sanj.

Spodbujala jih je.
Vsem, ki so poslušali, je razlagala,

da bo bend njenega fanta pomemben.
Jaz pa sem se počutil čisto majhnega.

Vse to so neverjetne zgodbe
o majhnem rokovskem zvezdniku.

Takrat sem sanjal o tej prihodnosti.

Zelo lepa je.

Zadnje čase sanjam o preteklosti.

O preteklosti,
ki me odvrača od sedanjosti.

Vidim, kako me mama ošteva.

"Res si pravi klovn.
Res si pravi klovn."

Ampak to sem hotel
s svojim življenjem.

In moj oče tega res
ni hotel slišati.

Moj oče je bil katoličan.

Katoličan, ki je imel rad
protestantske stvari, kot je moja mama.

Njegove družine
ni bilo na njuno poroko.

Irska je bila takrat neprizanesljiva,

vendar Boba svet okoli njega
ni preveč skrbel.

OPERA, KI JE BILA BOB HEWSON

Moj oče je bil tenorist.
Zelo dober.

Njegovo petje je ljudi ganilo.

Če hočeš druge ganiti z glasbo,
mora ta najprej ganiti tebe.

Vidim očeta, kako stoji
v dnevni sobi na Cedarwood Roadu 10.

Pred radiom.
In v rokah drži mamini pletilki.

Dirigira Beethovna, Mozarta, Verdija.

Ta hip posluša Traviato.

["Libiamo ne'lieti calici"]

Na odru
Teatra di San Carlo v Sorrentu.

Zgodbe ne pozna preveč dobro,

vendar jo čuti.

Sprta oče in sin, ljubimca,
ki se vrneta iz izgnanstva.

Čuti krivičnost človeškega srca.

Njegovo je zlomila glasba.

Večino življenja bom poskušal razvozlati
opero, ki igra v glavi mojega očeta.

Kaj prida drugega niti ne opazi,

še najmanj mene,
desetletnika, ki zrem vanj.

Če hočete, da vaš otrok postane pevec,
ki polni stadione,

imate na voljo dve poti.

Lahko mu rečete, da je nadarjen,
da svet mora slišati njegov glas.

To je italijanski pristop.

Ali pa se ne zmenite zanj.

To je irski pristop,
in v mojem primeru veliko učinkovitejši.

Hlepel sem po očetovi pozornosti.

Hotel sem, da misli,
da imam tudi jaz glasbeno žilico.

Ni me slišal,

zato sem pel vse glasneje.

Pravzaprav bi lahko rekli,
da sem si s pesmijo utrl pot do tega odra.

Hvala, oče.

Moj oče je imel nekaj dobrih razlogov,
da je ostal izgubljen v svojem svetu.

Za naslednji glasbeni odlomek
bomo potrebovali harfo.

Tragičen je.

Moja mama Iris je umrla,
ko sem imel štirinajst let.

Nazadnje sem jo videl živo
na pogrebu njenega očeta.

Vem, zdi se kar pretirano irsko,

ampak to je moja zgodba.
Druge nimam.

Ko so dedovo krsto spustili v grob,

se je mama zgrudila.

Stal sem in gledal, kako sta jo
oče in starejši brat odnesla v avto.

Odpeljala sta jo v bolnišnico,
kjer je umrla zaradi anevrizme.

Se zgodi.

Počutil sem se nekoristnega,
zato sem molil.

Oče se je na to tragedijo odzval tako,
da je ni več omenjal.

Po Irisini smrti je naš dom
na številki deset postal svojstvena opera.

Ždim v hiši,

v kateri trije moški
živijo v besu in otožnosti.

V hiši, v kateri nikoli
ne omenjamo vira naše žalosti.

Iris.

Moji mami je bilo ime Iris.

Hiša je postala reka tišine,
v kateri bi se morda utopil,

če mi starejši brat Norman
ne bi ponudil rešilne bilke.

Dal mi je svojo kitaro.

Ščit. Orožje. Zaupnico.

Še en glas, s katerim sem molil.
Glasbo.

["Glad to See You Go"]

Poskakujem po dnevni sobi,

na zvoke albuma Leave Home
benda Ramones.

Pesmi so preproste,
vendar povzemajo moje občutke.

Tako preproste, da bi zmogel podobno
mogoče napisati tudi jaz.

10. maj 1978.
Moj osemnajsti rojstni dan.

Ne dobim torte.

Namesto nje se hoče oče pogovoriti o tem,
naj si poiščem službo.

Službo.

Vem, da mi,
če bi lahko počel nekaj, kar imam rad,

v življenju ne bi bilo treba
delati niti en dan.

Ampak za to moraš
v nečem blesteti,

jaz pa ne blestim v ničemer.
V ničemer.

Dovolj brihten sem,
da vem, da sem premalo brihten.

Ramonesi so dovolj brihtni,
da se delajo bukslje.

Mogoče bi jih moral
še več poslušati.

Tisti dan napišem
svoj prvi pravi rokenrol komad.

Postal bo prvi singel U2. In mi rešil
življenje. Naslov ima "Out of Control".

["Out of Control"]

Hej, zmorem.

"Bobnar išče glasbenike,
da bi ustanovil bend."

Predstavljam vam Larryja Mullena ml.

Larry Mullen
se zdi večini neverjeten.

Eleganten je in čeden.

Zna pa biti tudi neverjetno sumničav.

Nezaupljivo vas pogleduje,

kaj počnete tam, kjer je on.

Če ima slab dan,
mu ni všeč niti to, da obstajate.

Toda kadar ima koga rad,
ga ima rad z vsem srcem.

Hvaležen sem,
da sem postal eden teh ljudi.

David Evans.

Včasih ime, ki ga dajo človeku ob rojstvu,
preprosto ni njegovo, drži?

David Evans je bil vedno Edge.
Vedno Edge.

Leta 1976 je bil star petnajst let,
leto manj kot jaz.

Naslanjal se je na zid
srednje šole Mount Temple

in na kitaro igral zapleteno frazo.

Bil je sošolec
moje bodoče žene Alison Stewart

in veljala sta
za najpametnejša v letniku.

Govorilo se je, da je zatreskan vanjo,
da mogoče hodita na sprehode.

Takrat sem sklenil, da bom imel
tega kitarskega genija na očeh.

Predstavljam vam še Adama Claytona...

Iskreno verjame v rokenrol.

In v eno zapoved.
Štiri strune so boljše od šestih.

Imel je stil,
bil je odrezav in ambiciozen.

Le en problem je bil.
Ni znal igrati.

No, jaz pa nisem znal peti.

["Stories for Boys"]

U2 smo vadili v hišici

ob pokopališču v Dublinu.

Na tistem pokopališču je pokopana
moja mama. Hiši smo pravili rumena.

Tisti dan sem vpil na člane benda.
Ne prvič.

Ne zaradi spopadov
paravojaških skupin na Irskem.

Na tisti zimski dan leta 1978

je bila največja težava,
ki pesti človeštvo,

ta, da v našem bendu
ni dovolj dobrih glasbenikov.

Kot da sem jaz bil!

Poskušal sem razložiti,
kako navdušen sem

nad novim komadom
benda Public Image Ltd.

Odličen komad, sem razlagal,
kot da kaj vem o tem,

je mogoče napisati
z dvema akordoma na dveh strunah.

Edgea sem prepričeval,
naj ustvari zvok električnega vrtalnika,

ki kot motorna žaga
reže skozi truplo preteklosti.

Edge ni hotel poslušati,
kako penim.

Izgubil je potrpljenje
in jaz sem popenil še bolj.

Tako zelo,
da sem mu snel kitaro Gibson Explorer,

si jo obesil okoli vratu

in iz nje izvabljal
nevarno cvileče zvoke.

"Nadaljuj," je rekel Edge.
"Še se trudi. Kmalu ti bo uspelo."

Ti je všeč?

"Kaj pa vem. Ampak zveni,
kot da ti zobar vrta v možgane."

"Daj mi kitaro.
Poskusil bom izboljšati zvok."

In njegov ego
je zapolnil nesebični trenutek.

Nastajal je komad.

Komad,
ki je dobil naslov "I Will Follow".

Če hočeš oditi, odidi.
Odidi, odidi.

Refren je kot ritem, ki te omreži.
Kot pedal za kitaro.

Odidi, odidi, odidi.
Sledil ti bom.

Edge je moj grafit spreminjal

v nekakšno Rafaelovo
Devico z jebenim detetom,

Larry in Adam
pa sta idejo še nadgrajevala.

"To. Dajmo, poiščimo nekaj,
kar zmoremo samo mi.

Adam, zmoreš.

Zmoremo.

Edge, lahko nam uspe.

Adam, Larry, če bosta odšla, odidita."

Če boš odšel, odidi.
Če boš odšel, odidi.

["I Will Follow"]

Na bobnih je Larry Mullen.

Na baskitari je Adam Clayton, Edge.

"I Will Follow."

Ojej. Se opravičujem,
Edge, Larry, Adam.

Bil sem pravi kreten.

Ampak delam na sebi.

V resnici ste...

Super ste.

Ampak v tistem vadbenem prostoru
ni nihče, niti jaz, pomislil,

da Iris Hewson počiva...

Slabih sto metrov od tam,
kjer smo vadili.

Niti na eni vaji v rumeni hiši

nisem pomislil nanjo.

Ali obiskal njenega groba.

Ni šlo za to, da je mrtva.

Bilo je še hujše.

Bilo je, kot da smo jo izbrisali.
Ampak Iris ni bilo mogoče izbrisati.

Vsaj v glasbi ne.

["Iris (Hold Me Close)"]

Iris med nami je.

Govori mi, da zmorem vse.

IRIS SE ZBUDI V MOJO MÔRO

Ne boj se, da svet

izginil je.

Iris se igra na obali.

Sina zakoplje

v pesek.

Iris pravi,

da jo bom spravil v grob.

Ampak je nisem jaz.

Naj vam nekaj povem o geometriji

in geografiji irske duše.

Najbolje jo razumemo,
če jo vidimo kot irsko pivnico.

Tja greš, da bi pozabil,
a se na koncu utapljaš v spominih,

čipsu s soljo in kisom

in črni tekočini.

Finnegan ni samo moja
priljubljena pivnica.

Je samostojna dežela
s svojimi zakoni in običaji.

Domena Dana Finnegana
in njegovih sinov.

Ustavna monarhija,
v kateri je Dan kralj,

njegovi sinovi pa so v vladi.

Imajo svoj kodeks.
Spoštujejo tradicijo.

Spoštujejo opero

in moške, ki znajo nositi tvid.

Kot moj oče Bob.

V državi Finnegan...
Kot moj oče Bob.

V državi Finnegan
je majhen italijanski konzulat,

Sorrento Lounge,

kjer sem se ob nedeljah
z očetom dobival na pijači.

Naročil sem temno pivo.

On, katoličan, je naročil black bush,
protestantski viski.

Mi je že namignil, da je
Brendan Robert Hewson samosvoj človek,

ki pogovor vsakič začne enako.

"Kaj nenavadnega ali vznemirljivega?"

S tem ni hotel reči,

da ga zanima
razburljivo življenje rokerja.

Večinoma sva sedela v tišini.

Vseeno sem poskusil.

Pri meni se je oglasil
Luciano Pavarotti.

Se ti to zdi nenavadno
ali vznemirljivo?

"Vznemirljivo gotovo.

Nenavadno? Ja. Zakaj bi te poklical
sijajen tenorist? Pa ne bodi užaljen."

Saj nisem.
Pravzaprav išče pesem.

"Je poklical napačno številko?"

Ne. Hoče, da...

Da mu z Edgeevo pomočjo
napišem komad. Ja.

Ne Gilbert in Sullivan
ali Rodgers in Hammerstein.

Jaz, B-O-N-O, Paul.

"Ti?
Baritonist, ki misli, da je tenorist?"

Jaz.

Pavarotti hoče, da jaz zanj napišem pesem.
No, kdo je kreten zdaj?

"On."

NE MOREMO SPREMENITI SVETA
IN SE ZABAVATI?

Srednja šola Mount Temple
je bila šola brez verouka,

poskus skupnega izobraževanja.

V državi, ki je bila na pragu
državljanske vojne,

smo v istem razredu sedeli
katoličani in protestanti.

Spodbujali so nas,
naj bomo iskreni,

ustvarjalni, nosimo svoja oblačila,
ne šolskih uniform.

In tam so bile punce,

ki prav tako niso
bile v šolskih uniformah.

Ironija je, da smo se v tej verski svobodi
postajali verni.

Zbližali smo se s skupino
krščanskih radikalcev, imenovano "Shalom".

Menili so, da so se vse uveljavljene
cerkve oddaljile od Jezusa,

še več,
da ovirajo širjenje božje besede.

Ko smo U2 postajali priljubljeni,

so naši krščanski bratje začeli govoriti,
da je naša glasba objestna

in samovšečna.

Povedano drugače – zabavna.

Vprašali smo, ali ne moremo spreminjati
sveta in se zraven zabavati.

"Ne. Izbrati morate
med tem svetom in onstranstvom."

Čez nekaj časa nas je to začelo dušiti.
Še zlasti Edgea.

Ni prenesel, da mora izbirati,
ali bo Jezusov učenec

ali učenec Joeyja Ramona.

Sklenil je, da bo zapustil bend.

Razklan sem bil tudi jaz.

Brez Edgea
me bend U2 ni več zanimal.

Larry je sočustvoval z obema.

Adam pa ne.

En album in adijo,
tako kot Sex Pistols.

Samo še menedžerju
smo morali povedati.

Sem vam povedal za Paula McGuinnessa?

Paul McGuinness
je Winston Churchill rocka.

Za U2 je šel v vojno.
Ravno se je dogovoril za svetovno turnejo,

zato se res nismo veselili,

da mu bomo povedali, da razpuščamo
bend v trenutku, ko je postal uspešen.

Ampak... Prisluhnil nam je.

Obmolknil je,

se malo presedal,
eno primazal... Sebi.

In rekel:

"Naj iz tega sklepam,
da se pogovarjate z Bogom?"

No, ko boste spet poklicali Boga,

ga vprašajte... Ali njo...

Če je v redu,
da vaš zastopnik na Zemlji, torej jaz,

prekrši pravno zavezujočo pogodbo.

Sprašujem vas, ali mislite,
da bi Bog hotel, da kršite pogodbo.

Pogodbo za turnejo,
ki sem jo podpisal v vašem imenu.

Kakšen Bog je to?"

Paul McGuinness
je bil vražje dober pogajalec.

Bogu besed v usta
namreč nismo polagali prvič.

Šli smo na turnejo.

Bil sem tako navdušen,

da sem svojo enaindvajsetletno punco
prepričal, da se poroči z mano.

Noro, ampak je privolila.

Zabaval se je tudi Edge,

ki pa še vedno ni bil prepričan,

da hoče sodelovati v industriji,
polni napihnjencev

in samovšečnežev.

Vprašal sem ga,
ali bi zame naredil izjemo.

Edge se je nekako hotel izviti
iz precepa.

Začel je pisati osnutek
novega komada.

Ne samo komada, ustvarjal je zemljevid.
Kako si bomo U2 utirali pot po svetu.

"Sunday, Bloody Sunday"
je bil stičišče vere in benda Clash.

Pokazati smo hoteli nasprotje
med krščansko velikonočno nedeljo

in pobojem štirinajstih
neoboroženih civilistov v Derryju.

Edge je bil doma v Dublinu,

jaz pa z nevesto na Jamajki.
Pisal sem besedila za nove komade

in Ali razlagal, zakaj se bo album
s poročnega potovanja imenoval War.

["Sunday, Bloody Sunday"]

O izvajalcih morate vedeti tole.

V iskanju resnice
smo lahko zelo neiskreni.

Na zdravje.

Industrija zabave.

V Sorrento Loungeu

je moj oče navadno začel takole:

SORRENTO LOUNGE (SPET)

"Kaj nenavadnega ali vznemirljivega?"

Vse je nenavadno in vznemirljivo.

"Glede tega imaš pa prav.
Sem sem se pripeljal s taksijem.

Voznik je videl, kam grem,

in vprašal, ali poznam Bona.

Rekel sem: 'Ne. Pa vi?'"

"Ja, tukaj vsi poznamo Bona.
Pavarotti ga preganja, ne?"

"Preganja. Preganja ga Pavarotti.

Tega še nisem slišal. Paparaci, ne?

Hecno, da to rečeš.

Veliki "Paparaci"
me je spet poklical.

Tokrat hoče, da z njim nastopimo
v njegovi rojstni Modeni,

da zberemo denar za bosanske vojne
begunce. Kako naj zavrnem kaj takega?

"Bi za spremembo enkrat naredil to,
kar ti rečejo?"

Hočem ubogati.

Ampak drugi v bendu pravijo,
naj se že zberem,

da bomo končali U2-jev album,
ne tistega za Pavarottija.

O članstvu v tem bendu
bi vam rad pojasnil nekaj,

česar ni razumel niti moj oče.

Vsi mislijo, da sem vodja U2.
Pa ja.

Glasoval sem,
da bomo v U2 odločali demokratično.

Zato sem v bendu še s tremi,

od katerih vsak misli,
da on vodi U2.

Moje želje
niso nujno tudi njihove.

Nič, to sem razlagal očetu.

Oče in vsi člani benda
smo bili v studiu v Hanover Quayju,

ko je zazvonil telefon.

"Bono, Bono, Bono. Kako si?

Si utrujen od tega,
da si na vrhu gore?

Si se spustil z gore
s kamnitima ploščama rokenrola?"

Novi album.
Zamujamo kot vedno.

"Si mi povedal.

Najdražji Bono,
zato ti bom pomagal."

Prosim? V Dublinu si?

"Ta hip grem čez carino.

Rekel sem,
da nimam kaj prijaviti.

Z izjemo ljubezni do Bona, Edgea,
Jamesa in Larryja."

"V tem trenutku je moj edini namen

biti na uslugo tem izjemnim ljudem."

O, maestro, res so izjemni

in to je velika čast,
samo trenutek ni pravi.

"Me ne marajo?"

Še huje. Vseeno jim je.
Pankerji so.

Posumili bodo,
da jih hočete samo prepričati,

da bi šli v Modeno.

"To pa boli. Samo
svojo naklonjenost sem prišel izrazit,

ti pa dvomiš o mojih motivih."

Ne, maestro, ni tako.

"Perfetto. Prihajam."

Jebenti. Jebenti, no.

Stopil sem do Edgea,
Adama in Larryja.

In rekel: "Poslušajte,
največji pevec v zgodovini je.

Zelo smo lahko počaščeni,
da bo pri nas... Čez pol ure.

"Čez pol ure?
Mogoče pride k tebi," je rekel Larry.

"K nam pa ne."

"Lisjak," je rekel Adam.

"Zelo verjetno bo prišel s fotografom.
Ne bo nas prisilil."

Kaj, se boste skrili?
"Ne," je odvrnil Edge.

Adam in Larry pa v en glas:
"Pravzaprav...

Prav to bova naredila.
Skrila se bova."

Kaj?

In tako sta se odrasla moška
skrila pred Lucianom Pavarottijem.

Pozvoni...

Pred vrati je bil Pavarotti. O bog.

Največji pevec v zgodovini...

S filmsko ekipo.

S sedmimi vznemirjenimi Italijani.
Eden od njih joka.

"Bono, Bono, Bono.
Edge, Edge. Bono, Edge.

Kje sta James in Larry?

To so moji prijatelji z Rai Una.
Imajo satelitski krožnik,

če bi se odločili napovedati koncert
v Modeni. Ko smo že tukaj."

"Kje se lahko zgodi,

da ti Pavarotti potrka na vrata,

ti pa ga ne spustiš naprej?
Se je svetu zmešalo?

Oče, kar zadeva mene,
bi ga spustil naprej.

In Edge tudi.

Pravzaprav odhajava, da bova del
koncertov Pavarotti s prijatelji

v podporo nevladni organizaciji
War Child v Modeni. Ja.

Adam in Larry
tokrat ne gresta zraven.

Bi šel mogoče ti?

"Resno?

Dobro,

verjetno je res bolje, da imaš ob sebi
vsaj enega pravega tenorista."

In potem...

Največji glas v zgodovini.

Čudež v Modeni

je v Brendanu Robertu Hewsonu,

mojem irskem katoliškem očetu,
nekaj spremenil. Ne Pavarotti,

temveč ženska ob njem,
valižanska princesa Diana.

Za tiste, ki ne veste...
Edgeevi so bili Valižani,

zato so bili navdušeni,
da jo bodo spoznali.

Edge me je izzval,
naj vprašam očeta. In sem ga.

Oče, bi rad spoznal lady Di?

Evansovi sprašujejo.

"Kaj? Kaj? Zakaj bi hotel spoznati
koga iz britanske kraljevske hiše?

Zanima me prav toliko kot tisti,
ki je na loteriji zadel glavni dobitek."

Razumem. Vem.
Samo sprašujem.

Nadaljevanje je tako,
da si ga ne bi mogel izmisliti.

Oče je v najini prikolici.

Ne jé Pavarottijevih delikates,
eksotičnih italijanskih mesnin

z za naju neizgovorljivimi imeni.

Obrne se in...

Tam je.

V čevljih z visoko peto
meri skoraj 180 cm.

Privid v slonokoščeni barvi.

Zdelo se je, da se očetu približuje
v upočasnjenem gibanju.

"Pozdravljeni, kako ste?"

Oče se je kar stopil.

Bližnje srečanje s pripadnico
britanske kraljevske hiše

je v njem sprožilo
pravo najstniško zaljubljenost.

"Zelo dobro.
Hvala za vprašanje.

Pozdravljeni."

Osemsto let zatiranja
se je stopilo v osmih sekundah.

Tistim, ki se sprašujejo, kakšen je
smisel članov kraljevske hiše,

in o tem se sprašuje veliko Ircev,

omenim ta pripetljaj.

Osem stoletij zatiranja
in ena princesa, pa smo si bot.

(IRSKI) PONOS

Oče je po vrnitvi domov

še vedno govoril o princesi Diani,

vendar je že ubral drugo vižo.

"Moram priznati...
Za dobrodelne prireditve je krasna.

Toda tebe ne žene
dobrodelnost, drži?

Zavzemaš se za pravico.

V pravičnem svetu
ne bi potrebovali dobrodelnih ustanov."

Ali oče končno razume sina?

"Tega ne bi rekel,

ampak po radiu sem slišal
tvojo pesem 'Pride'

in sem bil nekoliko ponosen."

Veš, zaradi tega komada
so nas povabili na koncert Live Aid.

Bob Geldof je rekel, da mi zaradi njega
oprosti bundesliga frizuro.

Ko smo na Live Aidu stopili na oder,

smo zagledali morje belih zastav,
ki so simbolizirale predajo.

Plapolale so v vetru.

In začutili radodarnost množice.

Zdelo se je, da naše pankerske molitve
dozorevajo v nekaj novega.

Veste? V molitve za mir.

Lačni ljudje
so namreč v vojni s samimi sabo.

S tlemi, po katerih hodijo.

Ja.

["Pride (In the Name of Love)"]

O ja!

Wembley Stadium, London.

Idejo prenašajo po vsem svetu.

Pa če smo svet mi?

Kaj, če bi lahko nahranili svet?

Kaj še?

Kaj še bi lahko naredili
v imenu ljubezni? Kaj še?

To se še vedno sprašujem.

In še vedno bi rad poznal odgovor.

Z Live Aidom in vsemi izpeljankami
smo zbrali 250 milijonov dolarjev.

Toda afriške države
so vam in meni

toliko plačevale vsak teden

za stare dolgove, ki smo jim jih vsilili
v obdobju hladne vojne.

"Vsak jebeni teden,"
kot bi rekel Bob Geldof.

To je bil zame pomemben nauk.

Krivica je pogosto
zamaskirana kot smola.

Kot U2-jev pevec
sem se zavedel naslednjega:

če hočemo pisati pomembne pesmi
o pomembnih vsebinah,

potrebujem več znanja.

To je več izkušenj iz prve roke...

Ne pa dodatnega šolanja.
Ni se vam treba smejati.

V redu je.

Z ženo sva šla v Afriko.

Z Ali sva delala v sirotišnici v Adžebarju
v coni Južni Wollo v Etiopiji.

Bilo je jeseni 1985.

Prebivalci podeželja so poskušali
preživeti brez hrane in vode.

Njihov svet se je obrnil proti njim.

Tla domače dežele
niso bila več rodovitna.

Tsegaye: "Sem izvir, sem Nil,

sem Afričan, počelo!

Sem pesem, petje,

sem Etiopija,
ki 'z iztegnjeno roko prosi Boga'.

O Nil, si zgovornost,
zaradi katere doni etiopski zvon

prek gluhega sveta!

V teh tleh so namreč
zakopana velika bogastva.

Toda huda lakota
je uničila to sijajno državo.

In ta država bo vsak hip
uničila naša neznatna življenja.

Nikoli več ne bomo enaki
in tega tudi ne bomo hoteli.

Na tem izsušenem območju

se učimo od pokrajine in ljudi,
ki jih ne moremo pozabiti.

Revščina ni naravna.

Ustvaril jo je človek in premagajo
jo lahko dejanja žensk in moških."

Najverjetneje žensk,
ki bolje razumejo,

da kraj tvojega bivališča
ne bi smel odločati, ali lahko živiš.

Imam prav?

["Where the Streets Have No Name"]

Z Ali iz Etiopije
nisva odšla z lahkim srcem.

Še vedno razmišljava o njej.

Po albumu The Joshua Tree

je bend U2 zaslovel.

Postali smo del mainstreama.

Odločiti smo se morali,
ali naj nas bo zaradi tega sram.

Slava ima svoje prednosti

in mi smo hoteli to,
kar ste nam dali, uporabiti za kaj več

kot za dostop v fine restavracije.

Kar, mimogrede, tudi ni slabo.

Pridružil sem se več skupinam:

Drop the Debt, ONE Campaign, RED,
da bi se bojeval proti skrajni revščini.

Resno, pri ONE Campaign
so imeli le en koncept.

Da se vam z nekom
ni treba strinjati o vsem,

če se strinjata o nečem,
kar je dovolj pomembno.

To je pripeljalo do srečanj z ljudmi,
ki odločajo o denarju za revne po svetu.

Resnično obstajajo.

Imenujejo se vlada,
Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka.

To je morda trenutek,
da dam besedo tudi vam.

Resno?

Vprašajte me kaj o tem,
kar me žene.

Na teleprompterju je napaka.
Ustavite.

Poskušam prikriti občutek krivde
zaradi tako razkošnega življenja?

Ja, živim razkošno.

Sem preplačan, precenjen, prevečkrat
nagrajen in preveč sit rokerski zvezdnik.

Sem dvoličnež? Ja.

Ampak ne pri tem.

Pri marsičem drugem sem.

Dvoličneži so na slabem glasu.

Ampak,
vsaj tu pa tam ravnajo prav.

Toda na koncu...

Je to pomembno?
Komu je sploh mar?

Pomembni so izidi. Ljudje.

Človeški potencial. Pravica.

Če bi bil svet pravičen, ne bi potrebovali
dobrodelnosti, kot pravi moj oče.

Vendar ni, zato zahtevajte račun.

["Desire"]

Resno?

V redu,
zamenjali bodo kamere,

jaz pa bom spil nekaj močnega in...

Takoj se vrnem.

Imamo štiri poglede.
Iščemo junaškega.

SPOVED

Najlepšega.
Stopite sem.

- Z veseljem.
- Usmerjali vas bomo.

Glejte v najbližjo kamero.

Čudovito.
Boljšega ne bomo dobili, kajne?

Ne.

To bo del, ki ga bo zaradi vseh omejitev
težko uprizoriti.

V redu, obrnite se.

Dobro je.
Nagonsko ve, kaj mora narediti.

Tretje dejanje.

To je dobro.

Spoved.

Vse to reševanje sveta...

Je resnično služenje,
dolžnost, pravičniška jeza?

Ali samo otročja želja,
da bi bil v središču dogajanja?

V središču pozornosti.

To poraja vprašanje.

Imate lahko otroka
in ostanete otrok?

Odrasti moram.

Tega ne smem zamočiti.

Poželenje in krepost

vplivata drug na drugega.

Moja žena to najbolje ve.
Komad "Desire" je bil na vrhu lestvic.

Ne vem, ali obstaja povezava,
ampak bila sva presrečna.

Rodil se nama je prvi otrok.

Nisem vedel, kaj naj občutim,
nisem vedel, ali znam biti oče.

Ali sem sposoben biti oče,

ker sem menil,
da nisem bil kaj prida sin.

Na začetku sem rekel,
da je Alison Stewart imela vero.

Delno je napisala zgodbo,
ki jo poslušate.

Ko sva se z Ali poročila,

sva se preselila na svoje.

Tako mlada sva bila.

Preselila sva se v star kamnit stolp
na irski obali.

V svetilnik.

Ali bo dovolila,
da ji brskate po duši,

vendar le, če pridete
pred njeno trdnjavo neoboroženi.

Le tako imate nekaj možnosti,

da premagate nekaj njenih
skoraj nepremagljivih obramb.

Le tako pridete čez dvižni most.

Poročena nisva bila niti dve leti,

ko sem že opazil,
da se moja žena za vse dlje

vrača k ogromni tišini v sebi.

Govorila je,
da sem odsoten tudi, ko sem doma.

Najini tedenski sprehodi po promenadi
so bili prežeti z otožnostjo,

ko so se valovi odločali, ali naj odidejo
ali ostanejo. Odidejo ali ostanejo.

["With Or Without You"]

Sebičnost je neločljiv del želje,
da bi v nečem blestel.

Nekaj poskušate dokazati.
Ampak komu?

Alison Stewart je to spoznavala...

Videla je mojo pravo naravo.

Preden sem kaj imel.

Preden sem imel ime,

je vedela, kaj imam...

In česa nimam.

Zbranost.

Ne morete blesteti...

Če niste skrajno zbrani.

A pogosto
gre le za nepravilno delovanje.

Nekakšno slepoto.

Ko ne vidite človeka ob sebi.

Mogoče si občinstva...

Želite bolj kot družine.

Morda se nočete odreči...

Praznini,

ki vam je dala vse.

Knjigi sem dal naslov Surrender,

ker sem vedel,
da moram predajo bolje razumeti,

da je protistrup za težave,
ki me mučijo.

To se ni zgodilo samo po sebi.

KAJ NENAVADNEGA ALI VZNEMIRLJIVEGA?

Neka nedelja leta 1999.

Z očetom
sem spet v Sorrento Loungeu.

In se prvič odločim,

da bom uporabil
njegovo iztočnico.

Kar zinil bom.

Kaj nenavadnega ali vznemirljivega, oče?

"Raka imam.

V zadnjem stadiju.

Ne bo ti več treba prav dolgo
prenašati mojih neduhovitih šal."

Počutil sem se,
kot da so se name zavalile skale.

Kot strela z jasnega,
z neke namišljene gore.

Mislil sem, da imam še dovolj časa,
da ga spoznam.

Značilno zate. Prav ko sem mislil,
da te bom končno spoznal,

da mi boš zaupal nekaj odgovorov,
se mi spet izmuzneš.

Bolnišnica Beaumont...

Dublin, poleti 2001.

Oče leži v bolnišnični postelji.

Tokrat zraka zmanjkuje njemu.

Uležem se zraven,

na vzmetnico na tleh.

Diha,

a dihanje je vse plitvejše,

kot grob v njegovih prsih.

Zavpije moje ime,

me zamenja z mojim bratom
in obratno.

"Paul, Norman. Paul, Norman. Paul."

Poskočim,
pokličem medicinsko sestro.

"Bob, ste v redu?"

Šepeta mu v uho.

Njegov tenorski glas
se spremeni v kratke, drobne vdihe.

In hropenje po vsakem izdihu.
"Ja. Ja. Odpelji me od tod.

Odpelji me od tod.
Domov hočem. Ja.

Ja, domov hočem. Ja."

Rečem: "V redu je. V redu je.
V redu je. V redu je.

Si v redu?"

Poslušam.

Tišina.

Z ušesom se približam
njegovim ustom.

Tišina.

Tišina, ki ji sledi:

"Odjebi."

Očetov odhod iz mojega življenja
je bil popolnoma nepopoln.

Ne verjamem, da je tisto

zabrusil meni
ali zelo skrbni nočni sestri.

Je pa mogoče.

Raje mislim,

da je to rekel bremenu,
ki ga je težilo večino življenja.

Občutek imam...

To je moja dediščina,

vendar mislim,
da imam nekaj besede pri tem.

Tudi prijaznost ni manjkala.

Po mojem je verjel,
da boš, če o nečem sanjaš,

razočaran.

Ni hotel, da se mi to zgodi.

To je... To je...

Trenutek, ko spoznaš,
da je tvoj oče tvoj prijatelj.

In potovanje, na katerem

oče postane prijatelj,
je edino, na katerega se res splača.

Če ste oče, in jaz sem...

In... Z očetom sem se sprijateljil

po njegovi smrti, kar je napaka.

Zgodbo sem videl z njegove perspektive
in to je v meni vzbudilo ponižnost.

Izgubil je ženo.

Ostal je sam z dvema otrokoma.

In eden mu je ves čas
nekaj očital.

Agresivno.

Eden pa ga je poniževal s tem,

da je izpolnil vse ambicije,
ki si jih sam ni upal imeti.

V zadnjih dneh,
ko se je sprijaznil z rakom, mi je rekel,

da je izgubil vero.

Rekel pa je tudi,
naj jaz svoje nikoli ne izgubim.

Da je bila
to najzanimivejša stvar o meni.

Vendar se je zgodilo, da...

Ješua.

Tistega, česar

- sem se tako oklepal...
- Ješua.

Ni bilo tam.
Česa tako groznega pa še ne.

Ješua.

["Iris (Hold Me Close)"]

["Beautiful Day"]

Imam zelo neznanstveno teorijo.

Ko izgubiš drago osebo,
ti ta nekaj zapusti.

Darilo.

DARILO

Ko sem izgubil mamo...

No...

Sem dobil vas,
da sem zapolnil tisto praznino.

Po očetovi smrti sem ugotovil,
da se mi je glas začel spreminjati.

Nisem si mogel pregnati iz misli,

da je baritonist,
ki je mislil, da je tenorist,

to naposled tudi postal.

Ne vem, kako.

Iz najrazličnejših razlogov.

Morda je povezano s to besedo.
Z odpuščanjem.

Ne vem, ali sem odpustil očetu.
In ali je on odpustil meni.

Rodil sem se namreč
pripravljen na boj.

Ne predam se zlahka.

Predajanje kolegom v bendu,
ženi, Stvarniku...

Vse to je boj.

Imam dovolj vere, da upam,
in dovolj upanja, da ljubim.

To počnem s to glasbo.

In to mi je dal moj zemeljski oče.

Pustil me je z eno svojih
najljubših melodij. Preganja me.

Šele nedavno sem ugotovil,

da se enako imenuje
tudi naša krajevna pivnica,

Sorrento Lounge.

"Torna a Surriento."

To je bila njegova melodija.

In se bom vrnil v Sorrento.

TEATRO DI SAN CARLO
NEAPELJ

Ena, dve, tri, štiri.

["The Showman (Little More Better)"]

SORRENTSKI ZALIV

ZA IRIS IN BOBA HEWSONA

Pozabil sem, kako gre naprej.

Kako se nadaljuje?

Kar nadaljujte. Super je.

Ena, dve, tri.

Še ena kitica.

PO "STORIES OF SURRENDER"

VEČER BESED, GLASBE
IN NAGAJIVOSTI

Z A na G.

Naj zbor poje naprej.

- Bo?
- Nazaj na delo.

Prav.

- Super je bilo.
- Ja.

Prevedla Polona Mertelj