Original subtitles

Sinoči smo imeli s tem težave.

In potem ...

Ta je daljša. In potem ...

Zapoj še enkrat. –Kaj?

"Vedel sem, da John ustvarja glasbo,"

nisem pa imel pojma, kaj točno je počel.

Ali je snemal singl ali album. Vedeli smo, da snema v studiu.

Končal je novi album in hotel mi ga je predvajati v svoji spalnici.

Imel je velik stolp, ki pa ni delal.

Potem je izvlekel majhen gramofon in predvajal eno stran.

"Povabil me je na poslušanje albuma, a kar naprej je zavlačeval."

Ste slišali, kaj piše v ameriških časopisih?

"Johna Lennona in Yoko Ono je v londonski veleblagovnici Selfridges

preganja množica kričečih oboževalcev.

Povabil me je na sprehod po posesti.

Potem me je povabil na ledeni čaj." Ura je bila že sedem

in hotel sem slišati album. Zavrtel je ploščo

z belo nalepko, brez naslovov pesmi.

Rekel je: Ne morem je več poslušati. Posnel sem jo,

jo obdelal in poslušal vsaj stokrat. Nimam občutka, kakšna je.

Poslušaj jo in mi povej svoje mnenje.

Nobenega pritiska.

Vprašal sem se: Kaj je to dretje?

Vprašal me je, kaj mislil, in rekel sem: Lepo.

Kaj pa je na drugi strani?

Obrnil jo je in predvajal "Imagine.

Naj začnem?"

Prva pesem, ki sem jo slišal v studiu je bila "Imagine."

Poslušal sem jo, preden so dodali brenkala.

Spustil sem iglo in predvajal "Imagine."

Ker pesem ni imela naslova, nisem vedel, za kaj gre.

Pomislil sem: Ni slabo.

Čez 30 sekund sem pomislil, da bi to morala biti stran A.

Obrnil se je k Yoko in rekel: Ray misli, da bi to morala biti stran A.

Rekla je, da je tudi njen všeč ta pesem.

Vprašal me je: Je za kaj? Tega ne bom nikoli pozabil.

Johnu sem rekel, da bo album uspešnica.

Vprašal me je, ali mislim resno.

Rekel sem mu, da mi je všeč. Pesem ni imela naslova.

Rekel je, da je naslov "Imagine" in da bo tako tudi naslov albuma.

Rekel sem mu, da ga bodo ljudje poslušali še čez deset let.

Rekel je: Lepo te prosim. To je navaden rock album.

JOHN IN YOKO: NAD NAMA JE SAMO NEBO

V katero smer gremo? Nam boste sledili? –Ja.

Pogledati gremo ... –Labode. –Ja, in goske.

So se vrnili? Naredili bomo en krog.

"Poleti l. 1969 sta se John in Yoko preselila v vilo Tittenhurst Park

v Ascotu v Angliji.

Na vasi, stran od Londona,

stran od medijev,

stran od Beatlov in založbe Apple Corps.

Hotela sta se umakniti iz Londona, pisarn in ljudi.

Če si hotel z njim govoriti, si moral tja."

Izolirala sta se od podjetja Apple.

Poslala sta sporočilo, da od zdaj delata iz Tittenhurst Parka

kot produkcija Bag. Nista več hotela neposrednega stika z Applom.

Tittenhurst je bila bela vila z ogromnim vrtom

in čudovitimi drevesi. Imeli so osle.

Naredili so jezero. Žal so vse ribe umrle,

a zamisel je bil dobra. Posest je bila ogromna.

Imam lepe spomine na tisti kraj.

Oče in Yoko sta počela svoje stvari, jaz pa sem se podil naokrog.

Imeli smo 40 hektarjev.

Neverjetno veliko ozemlje. Otrok se zlahka zgubi v tistem gozdu.

Vrtnar Frank je bil pravi angleški gospod.

Dočakal ju je v suknjiču iz tvida, klobuku in škornjih.

Yoko je rekla, da hočeta samo črne in bele rože.

Rekel je: Prosim? Samo črne in bele rože.

Bele lahko posadim, črnih pa ... Yoko pa: Obstajajo črni tulipani.

Črne in bele rože.

Ampak na koncu smo imeli rože raznih barv.

John in Yoko sta veliko časa preživljala v apartmaju.

Imela sta ogromno sobo, garderobo in balkon.

Večino časa sta bila tam zgoraj.

Brala sta pisma in podobno. Vedno sta imela veliko knjig.

Poslušala sta glasbo in brala glasbene revije.

Rada sta bila na tekočem.

Rad je sedel v postelji, igral kitaro, kadil travo, gledal TV.

Nerad je hodil ven, če ni imel dobrega razloga.

Kajti svet je ves čas hodil k Johnu.

Predstavljajte si, da je ves čas videval le obraze,

ki so bili nasmejani in ustrežljivi.

Torej ni dobival iskrenih odzivov.

Redko kdaj je dobil iskreno, koristno mnenje.

Moral se je oddahniti od tega.

Uživali smo v naši družbi, ne da bi o tem preveč razmišljali.

Če smo preveč razmišljali,

smo postali živčni in podobno.

Naslednja pesem.

Kaj bomo? "–Takrat so snemali Imagine,

zato sem bil pogosto sam."

Kot otroku se mi je studio sicer zdel zanimiv,

a ko sem neštetokrat slišiš isto pesem ...

John je hotel svoj studio. V tistem obdobju je hotel zapustiti mesto,

oditi nekam, kjer bi lahko delal v miru in se sprostil.

Na koncu se je odločil, da bo studio v prizidku,

ker je bil blizu kuhinje. Zaradi čaja, prigrizkov in podobno.

In bil je dovolj daleč od doma, da ni motil družine.

Bil je zelo nestrpen, ker je postavitev studia dolgo trajala.

Povezave smo morali spajkati, vse smo morali testirati.

Mogoče moraš zamenjati preprogo.

Postavitev dobrega studia je kot uglaševanje inštrumenta.

John je komaj čakal, da začne snemati.

Izkoristil sem njegovo navdušenje, in mu rekel, naj gre igrat,

da vidim, ali vse deluje.

Pri postavitvi studia smo tako izkoristili tudi Johna.

Bil je naš poskusni zajček.

Poklicati moramo Erica.

Klical sem ga. Spal je, potem se ni več oglasil.

Živel sem z Ericom. Zbujal sem se pred njim.

Nekega jutra je telefon dolgo zvonil.

Končno sem se oglasil Klical je Spector.

Hotel je, da grem zbudit Erica.

Rekel sem mu: Ne grem k njemu, zato da bi ga zbudil.

Hotel je, da pride igrat. Vprašal me je, ali bi jaz igral z Johnom.

Rekel sem: Ja, vsekakor.

Dobil sem delo pri glasbenem časopisu "Sounds."

Poslali so me k Lennonu fotografirat snemanje novega albuma.

Mislil sem, da se hecajo. Prišel sem ob 17h, on pa je še spal.

Počakal sem še pol ure.

Nenadoma sta se pojavila.

Videti sta bila, kot da sta ravnokar vstala.

Vstala sta iz postelje, se počesala ... No, on se ni počesal.

Bil je precej skuštran.

Jemo jajca na opečencu. Rad imam paradižnik v pločevinki, ne svežega.

Nisem vedel, koliko časa imam na razpolago. Deset minut

ali kot se je izkazalo, šest do sedem ur.

Zato sem začel slikati.

Tam je bil kup ljudi. Ljudje so prihajali.

Klaus Voormann, basist, Nicky Hopkins.

In drugi, ki jih takrat nisem poznal.

Potem se je pojavil George Harrison. Bil sem vzhičen.

Tja smo hodili vsak dan na snemanje "Imaginea."

Zjutraj so nas peljali tja, zajtrkovali smo, popili kavo

in se lotili dela.

Živel sem v Friar Parku. Tam sem imel svojo kolibo.

George je imel krasne avte. Užival sem v vožnji z njim.

Jaz sem imel malega minija, poslikanega s tantrično umetnostjo.

Dal mi ga je George. Ampak ko smo se vozili skupaj,

je imel mercedesa ali nekaj takega.

Bilo je zabavno. Rad je vozil.

Prispel je Phil Spector. Nosil je obleko, srajco in kravato

sredi poletja v Angliji, na snemanje rock albuma.

In sončna očala. Oddajal je težko energijo.

Deloval je zastrašujoče.

Nenadoma je Phil rekel, da bi lahko začeli,

John pa je sunkovito vstal in rekel: Ekipa, Phil nas hoče v studiu.

Ljudem je jemal iz rok skodelice. –Bomo najprej poslušali kaseto?

V redu.

Gremo, ekipa.

A mol.

F. Malo dlje ostane na F.

To je vse.

Ja, D7.

Odprimo okno. –John je prišel v studio,

odigral pesem in mislil, da jo že vsi poznajo.

To je bilo tipično za Johna. Bil je zelo nepotrpežljiv.

Izhajal je iz sebe.

A ko si z njim nekajkrat igral v studiu, si dojel njegov način.

Najprej nisem slišal besedila, ker je šel zvok skozi kontrolno sobo.

Prvi verz se je glasil: St. Pepper vas je presenetil.

Pomislil sem, da je to pesem o oboževalcih,

ker me je "St. Pepper" presenetil.

Drugi verz se je glasil: Naredil si samo še "Yesterday."

Odkar si odšel, pa minil je le en dan.

Pomislil sem: Počakaj malo. To sta dve pesmi Paula McCartneyja.

Bilo je očitno, da sta se John in Paul sprla,

jaz, kot del občinstva, pa tega nisem vedel.

Izkoristil sem svojo jezo na Paula, najino bratovsko rivalstvo,

za skladanje pesmi.

In odgovoril sem na sporočila, ki mi jih je Paul poslal na "Ram."

Ne objavlja svojih besedil, zato morate dobro poslušati.

Toda z umetniškega in glasbenega stališča je pesem čudovita.

Paul ni užaljen. Prejšnji teden sva skupaj večerjala.

Ne gre za Paula, ampak zame.

Potrebujemo dva bobnarja. –Dva?

Imamo Steva. –Nimamo pa drugega seta.

Kaj? –Nimamo drugega seta. –Ja. Kam bi ga postavili?

Takrat je bilo lepo snemati, ker smo vsi igrali istočasno.

To je bilo zelo pomembno in zabavno.

Tudi John se je zabaval, čeprav je bil osredotočen na pesem.

Vseeno je bilo zelo zabavno.

Cel "Imagine" je imel v glavi.

Cel album. –George, v prvem delu zaigraj melodijo.

Vsaj eno noto.

Cel album, vse pesmi ... Pesmi si ni zapisal.

Mogoče delno. Samo začel je.

Zapel je pesem, mi pa smo ga poslušali.

Sodeč po njegovem pogledu, si vedel, kaj poje.

Občutek pesmi si začutil po načinu njegovega igranja.

In, seveda na podlagi besedila. Ni pel kar nekaj.

Potem smo dobili besedilo, da smo ga lahko še bolje razumeli.

Imamo štiri tisoč izvodov "Oh My Love."

Vsem je razdelil besedila.

Pred vsako pesmijo smo naštudirali besedilo.

Šele potem smo igrali.

Bolj ... Rožlja.

Zelo je ... –Zelo je nežno in lepo.

Ja, elizabetinsko je. –Tako je. Poskusite tako.

Če se je nekdo domislil krasne fraze, rifa ali ritma,

jih je John vključil.

Vedno je tako deloval.

Sprejemal je spontane odločitve, ki so delovale.

Ne bi se smeli prekrivati, ko George odigra ...

Naj bas počaka? –Ja. Potem bomo prekrili ...

Prekrili? –Prekrili.

Moj prvi vtis o Yoko je bil, da je zelo tiha.

Na neki fotografiji ima John belo kitaro in poje v mikrofon,

ona pa na tleh piše pesem.

Pomislil sem, da je to pravo timsko delo.

Videl sem, kako Yoko in John sodelujeta,

kako živahna je lahko Yoko.

Odlično sta se razumela.

Po japonsko ne moreš ...

To je to. –Predolgo je. Hočem samo en verz.

Vem, ampak po japonsko bi bilo narobe.

Tega ne moreš reči v enem verzu. Poskusi tako.

Prav, poskusil bom.

Na njej je bilo nekaj ljubkega. Ne znam povedati, kaj točno,

a bila je daleč od propagande, da je hudičevka,

povrh pa še tujka, ki je ločila Beatle.

"Gospodična Yoko Ono." –Rada bi predstavila nedokončane okoliščine,

ki jih lahko ljudje dokončajo v mislih.

"Yoko Ono je bila konceptualna umetnica iz New Yorka."

Prišla je od nikoder. Nič nismo vedeli o njeni preteklosti.

Bila je zelo zanimiva oseba.

Kdaj ste prvič naredili, izumili nekaj takega?

Ko sem imela štiri leta. Na Japonskem.

Nekega dne sem dobila krasno zamisel.

Če bi vsa semena na tem svetu prerezali na pol ...

Semena? –Ja, različna semena.

Če bi različna semena zalepili skupaj in jih posadili ...

Bi bil ves svet ... –Semena? –Ja.

Dobili bi povsem drugačen svet.

Na borovcih bi rasla jabolka.

To se mi je zdelo krasno.

"John in Yoko sta se spoznala l. 1966 na razstavi njenih skulptur in slik."

Takratni svet umetnosti je bil precej tog.

Šlo je za uglajene operacije v pravih galerijah.

Naša pa je bila zelo domača.

Yoko je lahko razstavljala samo pri nas.

Yoko mi je bila všeč, tako kot njene nore ideje.

Naslov enega mojih del je bil "Stropna slika."

Slika je bila na stropu.

Hotela sem, da se ljudje do nje povzpnejo po dolgi lestvi.

Ko končno priplezajo do stropa, vidijo, da na sliki piše "da."

Zato sem se odločil, da pogledam razstavo. Če bi pisalo "ne,"

bi zapustil galerijo. Toda sporočilo je bilo pozitivno.

To je bila prva razstava s toplim sporočilom.

Zato sem se odločil, da razstavo pogledam do konca.

John je v Yokojinem delu z besedo "da" videl

njeno odprtost do sveta.

Samo "da."

To je ključna kvaliteta življenja. Da!

V njej je videl sebe.

Bil je umetnik.

Govoril je, da je vse o Yoko nasprotno od tega, kar mi razumemo.

Vse, kar slišiš, vse, kar reče, moraš pogledati z druge strani.

Razumel jo je. Yoko se ga je dotaknila.

Kot bi iskal nekaj, kar mu je manjkalo.

Čutil je praznino.

Srečala sva se na snemanju spota za "Strawberry Fields Forever."

Bil je v slabem stanju.

Sprehajal sem se z njim po vrtu.

Usedel se je in bolščal v grm.

Trgal je liste.

Rekel sem: John, grm ni nič kriv. Ne spravljaj se nanj.

Rekel je: Klaus, zelo sem nesrečen.

Popustil je in oblile so ga solze.

Ko so Beatli resnično zasloveli,

ni mogel dihati.

Ni imel izbire. Ni mogel izbirati, kaj bi rad počel.

Na začetku je bilo zabavno,

ampak ko je dojel, da je to njegovo življenje,

oziroma da njegovo življenje ni njegovo, ampak njihovo,

se je vprašal, kdo je on v vsem tem.

Ko se je pojavila Yoko, se je povsem spremenil.

Dala mu je vse, kar je potreboval. Povsem se je spremenil.

Nehajte naju spraševati, ali bo delovalo. Naredite nekaj sami.

Svet lahko spremenimo le brez nasilja,

saj že milijone let to počnejo z nasiljem.

Že ves čas prodajajo vojno. Tudi mi moramo tako delovati.

Pesem je resda lepa, a če je ne moreš deliti z ljudmi,

je zanič. Svet lahko spremenimo le,

če spremenimo njihova mišljenja. Ni še prepozno.

Ta postelja je platforma.

Pojdite stran.

"Danes bosta vstala

Beatle, ki je odpadel, in ženska, ki mu je spremenila življenje

Johnova šefica"

Je Yokojina prisotnost povzročala napetosti v skupini?

Napetosti so že obstajale. Če bi se rad pogovarjal o Beatlih,

moraš v vrečo.

Zakaj v vrečo? Prav, v redu.

Vse za komunikacijo.

Miru bi radi dali priložnost, a če lahko vsaj nekoga nasmejeva,

bova pač svetovna klovna.

Mislili so, da je čudakinja in da se je Johnu ob njej zmešalo.

Bila sem osupla, ko ste vrnili odlikovanje.

"Novembra 1969 je John kraljici vrnil odlikovanje Britanskega imperija."

To bi lahko naredili tudi zato, ker ste se zbudili z glavobolom.

Kaj? –Vrnili ste odlikovanje.

Moja prva naloga pri Applu je bilo natipkati to pismo

na starem pisalnem stroju.

Pisalo je: Vaša visokost, vračam odlikovanje

zaradi vpletanja Britanije v razmere v Biafri,

zardi vaše podpore Ameriki v Vietnamu

in ker Cold Turkey pada na lestvici.

Z ljubeznijo, John Lennon."

Klicali so me z "Evening Standarda" in me spraševali o tem.

Vprašal sem: Kaj je naredil?

Ste prepričani, da je omenil Cold Turkey in vojno v Biafri?

Ne gresta skupaj. Mislil sem, da se mu je zmešalo.

Če bom pristal na naslovnici, naj bo to zaradi besede "mir."

Toda osramotili ste se.

Odlikovanje nima nič s tem. –Točno to.

Toda brez odlikovanja ne bi bilo publicitete,

zainteresirane brate v medijih bi moral pritegniti kako drugače.

Medtem ko pišejo o dolžini mojih las, o "Cold Turkeyju,"

in me kritizirajo, kako si drznem žaliti kraljico,

je glavni cilj ... –Neumnosti. –Kar zadeva nas, to odpira vrata.

Hotela sem ustanoviti skupino brez dejanskih članov.

Člani so samo plastične škatle, kot sta ti dve.

Spomnim se, da sem igral na tistem koncertu.

Spraševal sem se, kam je izginila Yoko.

Na tleh sem videl vrečo, v katero je vodil kabel od mikrofona.

Spraševal sem se, od kod prihaja tisti zvok.

Bilo je kul. To je bil njen način izražanja.

V Torontu je prilezla iz vreče, kričala in podobno.

Občinstvo ni vedelo, kaj naj z vsem tem.

Imela sta srečo, da ju niso obmetavali s paradižniki.

Ves čas je izkoriščala dejstvo, da je tujka.

Še preden sem spoznal Johna in Yoko, me je šokiralo,

kako podli so bili napadi nanjo.

Lažni, zlobni, rasistični.

"Zadnje snemanje Beatlov Tittenhurst Park, 1969."

Razumeti morate odnos med Britanci in Beatli. Bili so naši.

Ves narod je bil zaljubljen vanje.

Obstajali os Beatli in kraljica, in to je bilo to.

Kar na enkrat se je pojavila ta nenavadna ženska bujnih las.

Lasje so ji zakrivali obraz.

Bila je skrivnostna, vedno je bila v črnem.

Ta ženska je ukradla našega Johna, našega Beatla.

Gotovo ni bilo lahko prenašati vso to jezo.

V enem trenutku ga je svet ljubil, v drugem pa preziral.

Svoje življenje je moral braniti na vseh ravneh,

in to je težko prenašal.

Še posebej glede na to, kar je prestal.

To je bil popoln preobrat.

Vem, da je hotel pobegniti. V Beatlih se je počutil ujet.

Hotel je zaključiti s tem. Hotel je biti umetnik.

Hotel je biti John. To piše v pesmi.

"Zdaj sem samo John.

Prijatelji, živeti boste morali dalje."

Všeč si mi v rumenem.

Nisem vedela, da se ves čas pretvarjaš. –Pretvarja se.

"Yoko je l. 1964. objavila Grapefruit, knjigo navodil in pesmi

Zdaj si si nadel svojo masko. Zdaj štekam.

Žal mi je. To počnem za ljubezen.

In za umetnost. –Samo sleči si se hotel. –Ne.

"Poleti l. 1971 sta John in Yoko podpisovala Grapefruit v Londonu"

Yoko je vedno poskušala vključiti občinstvo ali opazovalca.

Hotela je, da uporabljajo oziroma predramijo svoje možga 7 ne.

To je popoln primer.

Lepo, da ste se nama pridružili na podpisovanju.

Imamo g. Selfridgea, go. Selfridge in vse majhne Selfridge.

"Pesem o oblaku. Predstavljajte si, da oblak curlja.

Skopljite luknjo v vrtu in ga spravite vanjo.

Leta 1963, pomlad."

Zelo duhovito, saj oblaki ne bodo šli v luknjo na vrtu.

Zame je to lep način, da rečeš "uporabljal domišljijo.

To je klasična Yoko.

Začne z besedo "imagine."

Eksistencialne neumnosti.

Nisem ganjen.

Oblaki curljajo. Je to dobro ali slabo?

Se jih znebiš, če izkoplješ luknjo na vrtu?

Predstavljam si, kako jočem, in uporabim solze za moč.

Stranka ima vedno prav.

Studio Davida Baileyja.

Malo spusti brado. –Kdo?

Nista eno? –Sva. Duhovito.

Bila sta skupek, več kot mož in žena,

več kot partnerja. Povsem sta združila svoje čute.

Za koga je ta film? Za vnuke? –Ne.

Za ploščo. Pravkar sva posnela ploščo.

Odlično. Ostani tako.

V redu. Ne premikaj se. Samo spusti prst na nogi.

To je bilo čisto običajno snemanje.

Pustil sem jima, da sta me vodila.

Vedel se je kot bedak, zato sva se dobro ujela.

Lahko bi bil iz Londona.

Veliki David Bailey. Vse je bilo odvisno od tvojega prihoda.

Bil si eden od modernih Angležev. –Ne. –Daj no.

Toliko kot midva. –Veliko manj. –Nakladaš.

Nikoli nisem bil na Kings Roadu. –Tudi jaz ne, samo pisali so o tem.

Flirtal je z njo pred kamero.

Prej je bilo bolje. Tista roka ne deluje naravno.

Naj jo postavim nazaj sem? Tu ji je vedno udobno.

Hotel je, da bi bilo bolj seksi. Izpadlo je precej najstniško.

Odlično. Poljubi jo, tako. V redu.

Ta del mi je všeč. –Zelo mu je bila všeč.

To je počel zaradi nas. Kazal nam je svoja čustva do nje.

Hotel je, da to vidimo.

"Jealous Guy" je čudovita pesem.

Tipična za Johna Lennona. Intuitivna, sproščena.

Pesem mi je všeč, ker je tako osebna.

V tistem trenutku sem razumel, kaj govori, njegov način igranja.

Nisem vedel, kaj igram. Bil sem v transu.

Nisem vedel, v katerem ključu sem. Teklo je samo od sebe.

Poslušal sem in gledal, kako poje, tiste krasne akorde ...

Čutil sem ritem. To je neverjetno nežna pesem.

Ampak nič nismo silili.

Glasba je enostavno spremljala besedilo.

Mislite, da se poslavljamo od koncepta posesivne zveze?

S stališča razuma, a ko si v nekoga zaljubljen,

si ljubosumen in to osebo si lastiš. Vsaj jaz sem tak.

Prej sem mislil, da je slabo, če nekoga poseduješ.

Ljubim Yoko in rad bi jo posedoval v celoti. Nočem pa je dušiti.

Počasi se sprošča. –Kot otrok sem bil deležen premalo ljubezni,

odkar sem jo našel, jo tako močno stiskam, da bi jo lahko ubil.

Ko so posneli "Jealous Guya,"

okrog petih zjutraj, so nas vse poklicali, da jo poslušamo.

Pesem je bila zelo ganljiva in močna.

Ljudem so se zasolzile oči.

Imeli smo občutek, da gre za nekaj močnega.

Lepo. –Hvala. Lažnivec.

Dobili smo telegram.

Pisalo je: Zdravo, pridem kmalu. Claudio.

Vsi so mislili, da je nemogoče, da bi res prišel,

nato pa se je pojavil na vratih.

To je bil mladenič, ki je doživel travmo v Vietnamu.

Spustili so ga iz bolnišnice v San Franciscu.

Ne mešaj pesmi s svojim lastnim življenjem.

Mogoče ti veliko pomeni, tako kot marsikaj drugega.

Poskusili smo vse živo. Policija ga je hotela aretirati,

a John ni hotel, da ga ranijo.

Claudio je rekel, da bo prišel, pogledal mi bo v oči in vedel.

Prejšnji teden se je pojavil pred hišo.

John ga je očitno zelo ganil.

Poslal je mnogo pisem. Včasih je mislil, da je John,

a obenem ga je obupano hotel spoznati.

Zdaj vidiš, da sem samo tip, ki piše pesmi.

Lahko te samo pozdravim, in to je to.

Ja. Mislil sem, da bom vedel, ko te spoznam.

Vedel kaj? –Ali je res to, kar mislim.

Je res? –Po mojem ni. –Ja, čisto običajen tip sem.

Ampak vse se ujema. –Vse se lahko ujema.

Če si na tripu, se lahko vse ujema.

Se spomniš tistega "radialni, sindikalni?" –Ja.

Samo igral sem se z besedami.

Ta del sem napisala jaz. –Ona je to napisala.

Samo igral sem se z besedami. Pesem nima smisla.

To počne tudi Dylan. Vsi to počnejo.

Izbereš besede, jih sestaviš skupaj in gledaš, kaj se bo zgodilo.

Daješ besede na kup. Nekatere imajo pomen, druge ne.

"Hare Krišna ti ni do kolen?" –Ja. In to drži.

To si ti.

Na zadnjem albumu sem izhajal iz svojih sanj.

Lahko bi bilo drugače. –Kaj?

Pred tem zadnjim albumom.

Zame je bila to halucinacija, sanje.

Zdaj je.

Ja.

Celo življenje lahko preživiš v teh sanjah.

In potem je vsega konec.

Si imel koga v mislih, ko si to pel?

Kako bi lahko mislil nate? –Ne name, na kogarkoli.

Razmišljam o sebi. Ali o Yoko, če gre za ljubezensko pesem.

Mogoče razmišljam o občinstvu na splošno.

Ko rečem "Hare Krišna ti ni do kolen," govorim starim prijateljem,

ki so poslušali, kaj smo govorili. Sporočam jim: To so neumnosti.

Pozabimo na to. Vsaj kar se mene tiče.

Ampak pojem o sebi. Danes sem se pošteno posral

in zjutraj sem razmišljal o tem in tem.

Ali: Ljubim te, Yoko. Pojem o sebi in svojem življenju.

Če se lahko s tem poistovetijo tudi drugi, tudi prav.

Bil je zelo sočuten.

To pa je lahko zelo boleče. Bilo mu je mar.

Si lačen?

Ja. –Poiščiva ti nekaj za pod zob.

Tam sem bil trikrat ali štirikrat.

Včasih zaradi intervjuja, včasih zaradi druženja.

Nekega dne me je John povabil, naj pridem poslušat novo pesem.

Z novega albuma. –Letos sem napisal samo te tri.

Vse druge sem napisal že prej in zdaj sem jih dodelal.

Imam eno dobro, naslov je "Crippled Inside." Zavrtel ti jo bom.

Klepetali smo. –Obriti si moram brke in se ostriči,

ker sem prišel z lažnimi dokumenti. –Slišal sem.

Pogovarjali smo se o vladi, o razmerah v Vietnamu,

o kulturni revoluciji na Kitajskem, o japonskem študentskem gibanju.

Imaš kakšne dobre novice s Kitajske? –Imam dobre novice o Vietnamu.

Če bomo bolj jasni, bodo Vietnamci zadovoljni.

Zanimale so ju stvari, ki so zanimale vso generacijo,

še posebej vietnamska vojna.

Danes je težko razložiti, kako nas je ta vojna radikalizirala.

Izvolitev Richarda Nixona pa je vojno še poslabšala.

Prešli so na novo državo.

Bombardirali so Kambodžo

in uničili njihovo vlado.

Največja in najmočnejša vojaška država na svetu

je bombardirala pretežno kmečko državo.

In nalašč so ciljali civiliste.

Po celem svetu je potekala velika revolucija.

Mladina je govorila, da jim ni všeč svet, v katerega so se rodili,

in da bi ga radi spremenili.

Odraščal sem konec 1960-ih in se učil o državljanskih pravicah,

o vojni v Vietnamu.

In postajal sem jezen.

In sramoval sem se, da sem del velike laži.

Pred ameriškim veleposlaništvom so izbruhnili nemiri.

Oblastem to ni bilo všeč.

Pa tudi starejšim generacijam ne.

"Ljudstvo ima moč. Le zbuditi moramo moč v ljudeh.

Tistih prizorov ne bom nikoli pozabil. Še vedno jih vidim.

Bili so zelo pomembni za mojo radikalizacijo.

Pogovarjali smo se o teh stvareh. Yoko je vedela,

kako so bombardirali Japonsko, njeno domovino.

Zanjo vojna ni bila abstraktna.

Doživela jo je na lastni koži.

Yoko je izvirala iz zelo privilegiranega stanu,

iz bankirske družine.

Nato pa se je odprlo nebo in začele so padati bombe.

Pripovedovala mi je, da je bila na vasi,

kjer je iskala hrano in streho nad glavo,

pot domov, ki ni več obstajal.

To sem doživela med drugo svetovno vojno.

Vse otroke so morali evakuirati.

Mi smo se umaknili v hišo na podeželju.

Še zdaj se spomnim, kako je moj brat, ki je bil vesele narave ...

Sedel je takole kot kup nesreče.

Vprašala sem ga, kaj se dogaja. Rekel je, da je lačen.

Nisem vedela, kaj naj naredim, ker nismo imeli hrane.

Zato sem rekla: Prav, izmisliva si jedilnik.

Vprašala sem ga, kaj bi rad jedel. Hotel je sladoled.

Prav, sladoled.

To ga je spravilo v boljšo voljo. Pomislila sem: To je super.

Predstavljala sta si obrok?

Predstavljanje mi je pomagalo uresničiti veliko stvari.

Daj to Jacqueline. –Ti si druga najstarejša.

Ampak ne maram brati. –Maraš.

Dobila si dobre ocene iz branja. –Nisem.

"Oderi dva tisoč balonov in jih pusti, naj odletijo. Pomlad, 1964."

Če bi odrl balon, ne bi mogel leteti.

Uporabiti moraš domišljijo, drugače to nič ne pomeni.

Zamenjal bom tablo. To je A1.

Potrebovali smo samo dve ali tri ure,

da je "Imagine" dobila obliko.

Preostanek snemanja smo jo samo pilili.

Bolje bi bilo samo s klavirjem.

To je pesem za klavir.

Nicky, poskušaj zaigrati oktavo višje, skoraj isto kot jaz.

John je znal priti do tebe in ti reči, da zaigraš z njim.

Zaigrala sta jo skupaj, da vidita, ali jo lahko izboljšata.

Mislili smo, da bo klavir v beli sobi dal boljši zvok,

ker je bil boljši od pianina v studiu.

Yoko, poslušaj raje od tam. Ne stoj tukaj.

V redu. Poslušajmo s klavirjem, basom in bobni.

V redu. Vskočite na F.

Ni treba ostati tam, samo skočite na F.

John je to poskusil, a v sobi je bilo preveč zvoka.

Prostor je preveč odmeval, ta zvok pa ni ustrezal klavirju.

Ja?

V redu. Sam bom poskusil. V istem ključu.

V istem registru. –Ja. "–Težava je v prostoru."

Prav, pa pojdimo tja. "–Zvok se širi."

Ko bi mi vsaj prej povedali.

Nadaljevati bomo morali drugič, dame in gospodje.

Potrebovali so eno uro, da nam povejo,

da v tem prostoru odmeva.

Bilo je zgodaj popoldne.

Mislim, da je bila to prva pesem, ki smo jo igrali tisti dan.

Vsi so prišli in to je bil dan za "Imagine."

Vsi smo stali naokrog in jo poslušali.

Bilo je očitno, da bo postala uspešnica.

Zaigral jo je na klavirju. Vsem je dal besedilo pesmi.

Hotel je, da ga preberemo.

Vseeno mi je bilo za bobne, ker je bilo besedilo tako čudovito.

Igrati sem moral, kar je bilo potrebno, da podprem pesem.

Bila je tako preprosta in lepa.

Tudi danes mislim, da bi jo lahko zaigral samo na klavirju,

brez basa, bobnov, brenkal.

Bilo bi dovolj. Pesem je bila končana.

Občutek, ki ga je dajal vokal in pomen besed sta bila zelo pomembna.

Predstavljajte si, da bi se lahko znebili vseh oznak, kategorij,

vseh stvari, ki nas delijo. Predstavljajte si to.

Kajti to je pot do miru. Ampak najprej ga morate videti,

morate si ga predstavljati.

To je vloga domišljije, ne samo v umetnosti,

to pomeni biti popoln človek.

Nikomur ni ničesar vsiljeval.

Ni religiozno, ni politično.

Gre samo za človeškost in življenje.

Če si nekaj predstavljaš, to ni pasivno izkušnja.

Če si želite svet, o katerem govori ta pesem,

morate samo ukrepati.

To je bil velik poziv k akciji.

Mnogi so rekli, da je prevelik sanjač,

ampak v resnici si vsi želimo to, o čemur poje.

Vsi to hočemo. Zato je ta pesem še danes tako pomembna.

Žal je svet še danes v slabem stanju.

Zakaj je nemogoče uresničiti te sanje?

"Predstavljaj si, da si vsi ljudje delijo cel svet"

Vedno mi je govoril, da mi nismo dovolj,

da moramo vključiti več ljudi.

Mislim, da je hotel, da "Imagine" postane manifest za gibanje.

Utopični manifest progresivnega gibanja.

Nagovoriti je hotel zunanji svet.

Če se strinjate s temi besedami, se nam pridružite

in ustvarili bomo novi svet. Tako je napisal to pesem.

Slišim Yoko, ker so bile to njene besede.

Rad imam Johna, a to so bile njene besede.

Ona je govorila skozi njega.

Mislim, da svet tega še ni dojel.

Jezik, ki ga slišite, odkar sta se srečala, je Yokojin jezik.

Ona ga je naučila tega jezika.

"Najavljati bi jo morali kot pesem Lennona in Ono,

ker so besede in ideja njeni.

Ampak takrat sem bil sebičen in mačističen,

in nisem omenjal njenega doprinosa."

Pesem je iz njene knjige Grapefruit,

v kateri nas nagovarja, naj si predstavljamo stvari.

Z velikim zamikom priznavam, da gredo zasluge njej."

Gledano širše

sva se z Johnom spoznala zato,

da ustvariva to pesem.

Kako bo naslov? "–Imagine."

Naslovnico bi rad objavil o nedelje.

Ne hecam se. Do takrat mora biti končana.

Yoko si je predstavljala Johna z oblaki v očeh.

Do jutri bom priskrbela očala. –Ja, do jutra.

Popoldne bom slikal to, to in to.

Segati mora od tukaj do nad obrvmi.

Naredil bom malo večjo, da jo lahko izrežemo.

Povečal sem Johnove slike in izrezal oči.

Potem smo dodali slike oblakov.

V ozadju bo profil.

Ampak videti je bilo čudno.

To bi lahko naredili bolje.

Odlično. –Bizarno, kajne?

V Tittenhurst Parku so vsi tekali naokrog s polaroidi.

Našli so način za dvakratno osvetlitvijo.

Najprej si naredil eno sliko, potem si slikal nebo. Recimo oblak.

Imel je polaroidno kamero z dolgim nosom za portrete.

Lahko smo slikali dvakrat in dvakrat osvetlili slike.

Yoko je slikala Johna, potem še oblake.

In, seveda ji je uspelo.

"Oprosti, da zamujam. –V redu je, pravočasen si.

The Record Plant, New York, 1971

Po snemanju v Tittenhurstu sta John in Yoko odšla v New York

na dodatna snemanja.

Prav tako sta začela montirati na stotine ur videa,

ki so jih posneli v Tittenhurst Parku.

Hotel St. Regis"

Samo sprosti se. Ni ti treba biti na filmu. Počni, kar hočeš.

To ni pravi film, samo za ozadje bo.

Nosili smo film, ki so ga snemali na različnih koncih v Angliji.

Vse je bilo zelo eksperimentalno.

Nismo vedeli, kaj bomo naredili.

Kako je vroče.

Spoznali smo ju v St. Regisu.

Nismo vedeli, kaj točno bomo počeli.

Vedeli smo le, da bomo montirali film s pesmimi. Tako smo začeli.

Imeli smo več tisoč metrov posnetkov vsega možnega materiala.

Bilo je še ogromno drugih stvari poleg Tittenhursta. Snemanje albuma.

Naleteli smo tudi na posnetek političnega protesta v Londonu.

Stvari na jezeru.

Razen posnetkov iz Tittenhursta in z drugih koncev Londona

smo imeli tudi veliko posnetkov iz New Yorka.

V filmu smo hoteli prikazati tudi ta del njunega življenja,

ampak nismo imeli njunih posnetkov iz New Yorka.

Šepetanje je moj najljubši del "Imaginea."

To je bila Yokojina zamisel.

Slavni ljudje, ki jih je Yoko poznala

so prišli k njima na obisk.

Vsi trije so stali drug ob drugem in ...

Ne veš, o čem se pogovarjajo. Samo šepetajo.

Po mojem so šepetali, ker je življenje polno skrivnosti,

mnoge od njih pa niso pomembne, zato ni pomembno, da jih slišimo.

To je samo šepetanje.

Po nekaj pesmih sem dojel, da ima vse smisel.

Dobivali smo sliko

John je bil navdušen nad energijo New Yorka.

Tam je videl priložnost, da postane Američan.

New York ga je spominjal na Liverpool

oziroma na območje Liverpool 8.

Yoko pa je bila Američanka.

Vem, da je Japonka, ampak pretežno je Američanka.

Ona je hotela živeti tam. Tam je bila srečna.

Oboževala sta New York.

Mislila sta, da je to to.

Zanj je bilo to to.

V Villageu sta bila v središču vsega, v središču kulture.

Bil je John Lennon, ne John iz Beatlov.

Kakšna se vam zdi razstava Yoko Ono? –Drugačna je.

Vam je bila všeč razstava Yoko Ono? –Seveda. –Hvala.

Yoko? Yoko Ono, ja.

Vam je všeč njeno delo? –Ne vem dosti o njej.

Japonka je, kajne?

Vas pogosto sprašujejo o razstavi Yoko Ono? –Ja.

Nekega jutra sem sedel v pisarni. Vstopila je moja tajnica

in rekla, da moram sprejeti klic. Vprašal sem, kdo kliče.

Rekla je: Direktor Muzeja sodobne umetnosti.

Vprašala me je, ali sem bral časopis.

V njem je bil oglas čez tretjino strani o razstavi Yoko Ono

v Muzeju sodobne umetnosti.

Poznate Yokojina dela? –Ne poznam,

visel sem samo njene kratke filme.

Vide sem njen film s telesom in muho.

Poklical sem Yoko in ji rekel, da me je klical direktor muzeja,

in da naj bi bila tam njena razstava.

Rekla je: Ja. Vprašal sem jo, za kakšno razstavo gre.

Rekla je, da je razstava konceptualna.

Vprašal sem, kaj to pomeni. Rekla je, da je to v umu, da gre za koncept.

Tu ni razstave Yoko Ono.

Bila sam malo jezna, ker je nisem našla, a vseeno je zabavno.

Malo je prismuknjeno. Veste, kaj to pomeni?

Ne. Kaj? Noro? –Ja.

To je naša liverpoolska prismuknjenost.

Ampak to je preveč noro zame.

Če pogledaš sliko, si lahko predstavljaš kup stvari.

Ja, ampak če slike ni, je vse v tvoji glavi.

Potem bi imeli zelo dober muzej.

Karen je klicala ob 15.35. Koliko je ura? Ne vidim.

Čas je.

Zataknila se je za luč.

To se dogaja ob četrt do.

"New York, božič, 1971

Vedno sem si želel posneti božični album, ki bo večen."

John me je poklical in rekel, da bi rad posnel božični singl

in da ga mora hitro posneti.

Rezerviral sem studio.

Phil je bil producent in snemanje je bilo čudovito.

Z basom začneš istočasno kot Nicky.

Najprej zaigraj kitare, potem bas.

"Vojne je konec! Če to hočete"

John je rekel, da hoče plakat za pesem na Times Squaru.

John je bil navdušen, Yoko je bila všeč lokacija.

Na tej lokaciji so ogromni panoji prodajali vse možno.

"Vojne je konec! Če tako hočete Vesel božič od Johna in Yoko"

Sredi vseh tistih bleščečih barv

je stal ta togi beli plakat, ki ni prodajal ničesar.

Ljudem je govoril, da je vojne lahko konec,

če bo v to verjelo dovolj ljudi.

Yoko je verjela, da lahko ljudje dosežejo vse, kar si zares želijo.

Verjela je, da bi se vojna lahko končala,

če bi si to želelo dovolj ljudi.

Vojne je konec, če si to želite.

Tudi z umetniškega stališča. Vojne ni konec,

konceptualno je je konec.

V mestu se dogajajo stvari.

V Tittenhurstu sta bila izolirana od umetnosti.

Yoko se ni nikoli vklopila v življenje na angleškem podeželju.

Pozneje je Yoko rekla, da je bil otok, na katerem so živeli,

obenem premajhen in prevelik.

Tega ni hotela. John mi je rekel, da se selita na Manhattan,

ker Yoko ne zdrži več.

In kdo bi ga krivil?

Imam veliko lepih spominov na trenutke v Tittenhurstu.

Z očetom sva se hihitala in smejala.

Govorila sva neumnosti.

Ampak nikoli nisi vedel,

ali bo tako ostalo. Lahko računam na to?

Bom naslednji vikend tukaj?

Najtežje sem prenašal nenehne spremembe.

Mislil sem, da se bodo stvari umirile, pa se nikoli niso.

Skušam se spomniti, kdaj so odšli v ZDA,

kajti takrat sem jih zadnjič videla. Niso se vrnili.

Ne spomnim se, ali smo se sploh poslovili.

Nikoli se nisem poslovila od njega.

Izgubil sem ritem. –Mogoče imaš uvod.

Samo uporabi prvi prehod in zadnji "How Can We" ... –Razumem.

"Album Imagine je izšel jeseni 1971.

Povzpel se je na prvo mesto lestvic v Angliji, ZDA in po svetu.

Leta 2017 so Imagine razglasili za pesem stoletja.

John in Yoko sta ostala v New Yorku.

Nikoli se nista vrnila v Tittenhurst Park.

Posebna zahvala Yoko Ono Lennon"

Prevod MEDIATRANSLATIONS