Original subtitles

ČRNO-BELA LJUBEZEN

32. DEL

Teta, oprosti! Oprosti. Kaj sem naredila?

Teta, res mi je žal. Rešila te bom.

Kaj naj? Kaj naj?

Teta? Na pomoč...

Ni nikogar? Ni nikogar, ki bi pomagal?

Prosim vas, prosim! - Kaj je?

Pomagajte! - Kaj je?

Pokličite rešilca! - Kaj je? - Pokličite rešilca!

Ferhat! Ferhat, pomagaj!

Lepo te prosim, reši jo. - Kje je moja žena?

Prosim te, Ferhat.

Kaj se je zgodilo? - Nič. Nič.

Ostani z mano. Odpri vrata!

Ostani z mano, nič ne bo.

Zdrži.

Je odšla?

Odšla je. - Abidin... - Gülsüm ve?

Ne.

Ferhat pa je izvedel, ne?

Ped kratkim. Yiğit je vedel, a ni nikomur povedal.

Lepo si to izpeljala. Z vseh vidikov.

Ferhata je gotovo popolnoma strlo.

Ni čudno, da te ne pogleda.

Abidin, poslušaj me. Lahko kričiš, se dereš, noriš...

A ne povej Gülsüm.

Nikogar ne morem obsojati. Ne morem se odločati za druge.

Pomembno je samo, da je Gülsüm v redu.

To je zame dovolj.

Poleg tega... Prej ali slej grehi pridejo na plano.

Vsak plača svoje. - O čem govorita?

Povejta, kaj je. Očitno se je nekaj zgodilo.

Nič ni.

Kdo bo za kaj plačal? Mami, ne laži mi.

Stric Namık.

Koliko grešnikov pa je v tej hiši?

Ležat grem, glava me boli.

Ne bodi žalostna, nič se ne dogaja.

Razen običajnih zdrah.

Kaj je, Teslo? Kam greš? - Ferhat pelje Aslı v bolnišnico.

Kaj? Kaj ji je? - Ne vem, odložil je.

Rekel je, naj ne hodim tja, a sem živčen. - Čakaj, s tabo grem.

Da ne bo jezen. - Kar naj bo. Greva.

Lažeš mi, Abidin.

Glede tete sta se kregala, ne? Prišla je, zmešala drek in šla.

Kaj sta prej šepetala? O plačevanju grehov.

Torej te je končno spravila ob pamet.

Tokrat tvoja mama ni popustila. - Obe poznaš.

Teta ji je v vseh teh letih marsikaj rekla.

Nenehno jo je žalila, pa je molčala. Si je to zaslužila?

Je res molčala? - Ja, da ne bi koga vznemirila.

Moje mame ne bo nihče več spravljal v slabo voljo. Tega ne dovolim.

Ne tebi ne teti, nikomur. V redu? - V redu.

V redu je. Nehajva s to temo.

Prav, kar nehajva, da ne bova še slabše volje.

Nosila, kolegi.

Kaj se je zgodilo? - Zastrupitev s plinom. Noseča je.

V redu. Hitro noter.

Tu počakajte, ne skrbite.

Zdravnika! - Pokličite zdravnika!

Hitro, hitro!

Ne morete noter, samo za osebje je.

Dobra novica je, da ni travme.

Z vami in otrokom je vse v redu.

Lepo okrevajte.

Upam, da ni prepozno za splav.

Najbrž ni. Poseg traja deset minut.

Odpusti mi, Aslı.

Oprosti.

Ferhat? Ferhat.

Kaj se je zgodilo? Kje je Aslı? Je v redu?

Reci kaj. - Zastrupila se je s plinom.

Sinko? - Zakaj trpinčim ljubljene? Ker sem tudi sam trpel?

Ona je najbolj trpela.

Ko pogledam v oči ženske, ki jo ljubim, se kar stopim.

Nimam pravice mučiti jo.

Me je strah sreče? Ljubezni do nje?

Sem jo trpinčil, da bi me razumela?

Zakaj sem ji rekel, naj gre? Ob meni je bila, pa sem jo nagnal.

Rane mi je hotela zaceliti, a sem jo nenehno odrival.

Zdaj je tam notri. Kaj bom, če se ji kaj zgodi?

Bom jokal zaradi svojih dejanj?

Kako bom zdržal brez njiju?

Moja družina sta. Izgube ne bi prenesel.

Ne razmišljaj tako.

Bojim se, mami. Bojim se.

Sinko.

Ujemi, Britev! - Mert!

Ne utrujaj Britve! Preveč se podita naokoli! - Prav!

Mert, me sploh poslušaš? - V redu!

Kaj je bilo? Kaj si razbil? - Nič, mami!

Nekoč je živela odlična kirurginja, a totalna katastrofa v kuhinji.

Ime ji je bilo Aslı. - Nekaj jamrati.

Zakaj pa? - Tu je kot na fronti, doktorica.

Kaj naj? Ne morem vsega hkrati. - Kaj si naredila? - Torto.

Greš lahko po Merta? Britev bo uničil.

Pokaži. - Nehaj.

Kaj je? - Mojstrica instant krem Aslı Aslan.

Zloba. Ne delaj se norca. - Zaljubila si se vame, ker sem bil zloben.

Kaj pa vem... Mogoče.

Se lahko posvetiš sinu? - Raje bi se tebi. - Nehaj.

Pojdi že.

Mert? - Ja, oči?

Otrok se ne premika.

Namıka Emirhana ni bilo na sestanek s Cüneytom.

Vse smo prečesali. - Najbrž se je zavlekel v kakšno luknjo.

Ne boste ga našli na običajnih mestih.

Tudi sami ga sprva niste našli. Zadeve ste se narobe lotili.

Kdo bi vedel. Mogoče je pa napočil pravi čas.

Prej ali slej bo naredil napako.

Čakamo, da stopi v stik s Cüneytom zaradi preostanka denarja.

Cüneyt ga bo zamotil, da ga lahko izsledimo. - Dvomim.

Namık dobro ve, da je Cüneyt lažnivec. Ne bo mu verjel.

Zdite se prepričani. - Gospod tožilec,

to družino in Namıka poznam bolje od vas.

Gospod, pripravljeni smo na klic. - Dobro.

Pridite še vi. Mogoče boste razumeli kaj več.

Greva.

Stric? - Kje si?

Nisem razumel. Kaj si rekel? - Kje si, prasec?

Kaj praviš? - Kje si? Si vzel denar in zbežal?

Nisem mogel priti. Nujen opravek, pač.

Frača ima denar, ne?

Kreten debilen. Je vzela denar? - Ne, poštena je.

Nehaj, Cüneyt. Molči.

Res ti ne gre zaupati. Spet si me razočaral, prasec.

Plačal boš. - Stric, ne govori tako.

Se dobiva? Dajva.

Varno lokacijo poznam.

Slišiš? Si tam? - Utihni.

Za to lokacijo ne ve nihče. Zelo je varno.

Tam se dobiva, potem pa jo ucvreva.

Prisežem, rešila se bova.

Stric? - Ne morem ti zaupati.

Denar si mi vzel.

Ko ga dobim nazaj, te pošljem direkt v pekel.

Sporočim ti, kje se dobiva.

Nekaj ti moram povedati.

Res mi je žal.

Yeter ima možganski tumor. Baje umira.

Kaj kvasiš? - Res je. Tako sem slišal.

Tudi zdravljenje zavrača.

Povem ti, hudo je.

Odložil je. Nismo izsledili lokacije.

Šibek signal je bil, a vemo, da je v Istanbulu.

Kaj pa je bilo to?

Namıku sem vrgel vabo, ker ga sicer ne boste ujeli.

Obstajajo načini, da ga premamite.

Družina, čustva.

Vsi imajo šibke točke, ki nam včasih dajo prednost.

Sem bil dovolj jasen? - Prav imate.

Prej nisem verjel. Družinske vezi so prej minus.

Zato so vas celo suspendirali. A tokrat nam očitno koristijo.

Poslušajte. Namıka si želim ujeti še bolj kot vi.

To je moja največja želja. - Naj bo po vaše.

Spravimo ga sem. Na naš teren.

Cilj bo dosežen in samo to je pomembno.

Upam, da se kmalu vrnete v službo. - Kaznujmo to gnido,

da se lahko vrnem na delo.

Hvala, ker si prišla. - Kaj pa je? Se je kaj zgodilo?

Za Aslı gre.

Kaj je spet naredila? - Zelo me je razjezila.

Oštela me je kot otroka. Pred vsemi.

Obtožila me je, da lažem, da mi ne more zaupati.

Nagnala me je? - Resno? - Samo ti me razumeš.

Razjezila sem se.

In potem se je zgodilo. - Počakaj. Kaj misliš s tem?

Jülide, si ji kaj naredila?

Nekaj zelo groznega. - Kaj?

Zelo sem bila jezna. Šla sem v kuhinjo

prižgala plin in noter pahnila Aslı. - Si nora?

Skušala sem jo rešiti. Res sem se trudila, Vildan.

A vrata so se zataknila.

Stekla sem na ulico po pomoč. Ferhat je prišel

in potem sem zbežala. Zelo mi je žal, moja teta je.

Zelo me skrbi. Moram vedeti, če je otrok v redu.

Pozanimaj se, prosim. - Pomiri se.

Razmisliti moram, kaj naj. - Saj mi boš pomagala, ne?

Pomiri se. - Prosim te. Prosim.

G. Ferhat, sprejemnico morate podpisati.

Ferhat, govorila sem z zdravnikom. Ni več v nevarnosti.

Kmalu se bo zbudila. Še pravi čas si prišel. - In moj sin?

Počakati bo treba, a Aslı je močna. Gotovo bo v redu.

Seveda, nič mu ne bo.

Ferhat? Kaj pa ti tu? - Živijo.

Aslı je imela nesrečo. - Kakšno? Je v redu?

Bolje, da grem.

Yeter?

Yeter, ste v redu? - Sem, Teslo.

Usedite se. Vam kaj prinesem? - Ne, samo zvrtelo se mi je.

Utrujena sem. Nič ne bom, Teslo, samo dobre novice bi rada.

Prav, Suna.

Kaj naj?

Se slišiva, hvala.

Bratov načrt je splaval po vodi.

Ferhat je prišel, se zdrl na mamo in odšel. - Prav.

Kako pa govoriš? Je jezen nanjo zaradi Namıka?

Česa je kriva? - Misliš, da je Ferhatu lahko?

Kaj pa nam? Vsi smo pretreseni in jezni.

Se ti ne zdi, da Ferhat malo pretirava?

Namık nam je vsem ubil očeta.

No, ga bo že minilo. - Ne bi rekla. Vsaj glede mami ne.

Vsa ta leta jo je grdo gledal, zdaj pa je še zbolela.

Naša mama je. Še Yiğit se je omehčal,

Ferhata pa res ne razumem. Družina je v razsulu.

Gülsüm, pozabi na to. Greva malo na zrak z Necdetom.

Danes se mi res ne da. - Daj no.

Boš ves čas samo živčna? Bomo že našli rešitev. Pridi.

Jülide je dobila sporočilo. Aslı mi ga je posredovala.

Pred eno uro naj bi se dobila s Cüneytom.

Tudi Namık naj bi bil vpleten. Policija je Cüneyta pridržala.

Kar naj ga kaznujejo. - Ne razumem. Cüneyt in Jülide?

Sodelovala sta.

Šel sem tja, kjer naj bi se dobila.

Cüneyt je bil presenečen. Povedal sem mu, da ga je Jülide izdala,

pa mi je verjel in povedal za Jülidejin načrte za Aslı... - Načrt?

Hotela je biti na samem z njo, češ da se morata pogovoriti.

Dejansko pa jo je hotela zastrupiti. Zaklenila jo je v kuhinjo.

Rešil sem jo in pripeljal sem. - Ne razumem? Zakaj je ne mara?

Jasno je, da jo hoče mrtvo. Aslı je še vedno v nezavesti.

Ko se zbudi, se bova pogovorila.

Si jo ovadil? - Bo že dobila svoje, ne skrbi.

Aslı so prepeljali v sobo. - Pozdravi jo v mojem imenu.

Kako je z njo? - V redu je, a mora počivati. Ne utrujajte je.

Si v redu?

Strah me je bilo. - Minilo je. - Predvsem zaradi otroka.

Nič ni, tu sem. - Zdravnik pravi, da se mu je upočasnil utrip.

Na očeta je čakal. Zdaj sem tu.

Prestrašil sem se, da se ti je kaj zgodilo.

Najina preteklost, jaz, ti, krogle...

Se spomniš, kako sva bežala? - Kako bi lahko pozabila?

Rekel se mi, da teci in se ne oziraj. Ti pa me nisi zapustila.

Skrbelo te je zame.

Takrat si me prvič prijela za roko.

Takrat me ni bilo strah, danes pa ja.

Tu sem, nikamor nisem šla.

V bolnišnici si, ker me ni bilo ob tebi.

Saj nisi mogel vedeti.

Kako bi lahko vedel, da bo Jülide storila kaj takega?

Moja nečakinja je, pa me je skušala ubiti.

Kako bi lahko to predvidel? - Ne misli zdaj na to.

Kaznovana bo.

Otroček bo žalosten. Ne bodi žalostna. - Prav, ne bom.

Nočem, da je otrok žalosten. Nočem, da se mu kaj zgodi.

Nič mu ne bo. Skupaj bomo, ne skrbi.

Srečni bomo.

Mama, kako je Aslı? - V redu, pravkar se je zbudila.

Ferhat je z njo. - Prav. Kako se je zastrupila?

Pojma nimam. Ferhata ne morem vprašati.

Še vedno ne govorita? - Niti pogleda me ne.

Obupala sem, Yiğit.

Samo, da sta Aslı in otrok v redu. Drugo ni pomembno. - Nehaj no.

Še vedno je jezen name in ne bo ga minilo.

Utrujena sem. Karkoli naredim, se vse sfiži.

Ferhat bo srečnejši, če ne bom del njihovega življenja.

Nehaj no. Ferhatu res ni lahko.

Izvedel je, da nam je Namık ubil očeta,

hkrati pa, da je njegov oče prav Namık. Kaj naj bi?

Seveda je besen. Na mamo pa je najlažje biti besen.

Prav imaš. Prav imaš, nič ne morem reči.

Poslušaj, ti ga najbolje poznaš. Njegova mama si.

Daj mu malo časa, da vse predela in nam odpusti.

Že od dvanajstega leta mi ne reče mama.

Že zdavnaj me je zapustil. V srcu sem ga že pokopala.

Kako je z mojo teto? Je otrok v redu?

Tvoja teta je v redu. - Hvalabogu.

Ferhat te ni ovadil policiji.

Hvala, Vildan. Še dobro, da te imam.

Glede Cüneyta ne boš nič vprašala?

Kaj ima Cüneyt s tem?

Vse vem. Z njim sodeluješ.

Sodeluješ z moškim, ki mi je uničil življenje.

Kako moreš? - Narobe si razumela.

Raje nehaj lagati.

Kar si naredila Aslı, ni bilo v afektu.

Vse si skrbno načrtovala.

Nalašč si hotela biti sama z njo.

Še mene si izkoristila. Končno mi je vse jasno.

Ščuvala si me proti njej. Hotela si, da ju s Ferhatom ločim,

da opravim tvoje umazano delo. Kaj je?

Se ti je načrt sfižil? Sama si si kriva.

Ti pa si tak angelček, kaj? - Nikoli nisem šla predaleč.

Nehaj. Mar nisi naredila vsega, kar sem ti rekla?

Odrasla ženska si. Ne znaš razmišljati?

Ti si hotela ločiti Ferhata in Aslı.

Nenehno si mislila nanj. To je bilo prvo, kar si mi povedala.

Vsak misli samo nase, a vseeno sem samo jaz kriva.

Samo zato ker ne hinavim. To je butasto, Vildan.

Mislila sem, da sva prijateljici.

Izkoristila si me za maščevanje. Mojega moža tudi.

Lepo te prosim. Je Cüneyt res tvoj mož?

Te je kdaj brigalo zanj? Ni te.

Že od začetka vidiš samo Ferhata. Priznaj že vendar.

Dovolj je. - Res je. Nisi se brigala zanj. Jaz pa se.

Ne znaš ga ceniti in ne sprejmeš ga. Jaz pa ga.

Ljubiva se.

Kar tolaži se s tem. Prav pašeta skupaj.

Dva spletkarja. Lepo se imejta, dokler vaju ne primejo.

Če ne nastradata že prej.

Prav smiliš se mi. Zguba si. Šibka si.

Ne samo Ferhat, še mati in brat te ne marata.

Tvoja težava je, da si nevidna.

Cüneyt te sploh ne omenja. Nihče te ne mara.

Nihče te ni ljubil. Obsojena si na bedo,

ker si od nekdaj navadna šibka zguba.

Kdo čaka zunaj? - Yeter in Teslo.

Yeter, kaj? Očitno se še nista pobotala.

Nič hudega, vse po starem. - Ferhat, tvoja mama je.

Prisluhni ji. Mar nima pravice povedati svoje?

Yiğit me je ukanil. Hotel naju je pobotati.

Veš, ko me je klical, naj pridem k njemu?

Tam je čakala. - In? - Nič, obema sem odgovoril.

Ferhat. Prosim te, prisluhni mami.

Mogoče je imela kak razlog. - Kakšnega? Namıka ljubi.

Če bi ljubila očeta, se ne bi tako končalo.

Preteklosti ne moremo spremeniti.

Odslej bova srečna. To ti obljubim.

Nihče naju ne bo oviral.

Ti to resno?

Strah, da te bom izgubil, je bil dovolj.

Dovolj je bilo. Ne bom te več zapustil.

Ti pa tudi nikamor več ne greš. Si me slišala?

Slišala. - Bravo.

Kaj pa je? - Ne vem, kot da bi počil nekakšen balonček.

Kakšen balonček? - Ne vem, še nikoli nisem tega čutila.

Zdravnica si, morala bi vedeti. - Če pa ne vem. Kaj naj?

Sestro bom poklical. - Ne zganjaj panike...

Kje je sestra, Teslo? - Kaj pa je?

Aslı se zdi, ko da bi ji v trebuhu počil balonček.

Čestitam. To pomeni, da se otrok premika.

Pojdi pogledat.

Kje je sestra?

Aslı? - Premaknil se je. Kako čuden občutek. - Si v redu?

Sem, sem. - Počakaj, poglejva. - Kako srčkano.

Vidiš? - Kako lepo. - Res sem srečna za vaju.

Kako je čudno. Barabin se premika.

Zdaj se boš res počutila kot mama. Sin se pogovarja s teboj.

Res je. Kako si kaj? - Tako je pri prvem otroku.

Ko se je Ferhat prvič premaknil, mi ni bilo nič jasno.

Res je zanimivo.

A pri tebi ne bo tako. Sin ti ne bo obrnil hrbta,

le ne ponavljaj mojih napak. Lepo boste živeli.

Ne govorite tako, prosim.

Vse bo boljše. Verjemite mi.

Bemtiš, govoril bom s policijo. Našli jo bodo.

Počakaj, jo bo že Aslı ovadila.

In spet se vse konča pri Namıku.

Cüneyt in Jülide sta se spajdašila z njim.

Zaupala sta mu, a s tožilcem imava načrt.

Naredita, kar hočeta. Jaz sem z Namıkom opravil.

Briga me, če je živ ali mrtev. Samo Aslı in otrok me še zanimata.

Kako se lahko človek tako spremeni? Ti je res vseeno? - Saj imaš ti načrt.

Uživaj v lovu na Namıka. Načrti so tvoja domena.

Še mene in Yeter si hotel pobotati.

Kar mi ni uspelo. - Res je, kar domov jo pelji.

Pa o čem drugem se pogovarjajta.

Neverjetno, kako si ti trmast.

Očitno se nisem tako spremenil.

Dekle moje, v hišo si prišla pod prisilo.

Na hitro si se poročila in postala ujetnica.

Neverjetno, kajne? Ampak zdaj je vse drugače.

S Ferhatom sva marsikaj doživela. Vse se lahko obrne na bolje.

Borila si se. Potrpežljiva si bila.

Ljubiš ga. Zaslužiš si popolno življenje.

Zdaj boš gospodarica hiše, v katero si prišla kot ujetnica.

Kako le, če ste vi tam? Saj bomo skupaj živeli.

Velika, srečna družina bomo, verjemite mi.

Ferhat me sploh ne pogleda. Bolje, da vama grem izpod nog.

Kaj pa govorite? Kam pa boste šli? Nikakor.

Poslušaj, nekaj mi moraš obljubiti.

Če bo tista hiša zate dom, jo bo sprejel tudi Ferhat.

Sicer se bo v njej počutil kot tujec.

Tvoja ljubezen in čisto srce omogočata čudeže.

Ustvarita si lepo življenje. Pozabita name.

Ga. Yeter, zakaj mi to govorite?

Aslı, kako si? Je otrok v redu? - Je.

Mami, pridi k nam za par dni. Suna in Özgür te bosta vesela.

Dobra ideja, srček. Greva, ti pa lepo okrevaj.

Hvala. - Adijo. - Pozdravi Suno.

Se je kaj premaknil? - Ne, nič več.

Naj se premakne. - Madona.

Kar navadi se, sine, oči rad ukazuje.

Sedi, stoj, jej, hodi. Saj se boš hitro navadil.

Ne ščuvaj ga proti meni. - Zakaj bi ga?

Boš že videl, kaj vse te čaka.

A tako? - Točno tako.

Sinko, ne poslušaj mame. Skupaj bova kolesarila,

hodila na tekme in igrala nogomet. - Podkupuješ ga. - To pa že ne.

Premaknil se je.

Čutiš? Kako smešno.

Čudno je pomisliti, da bo Necdet takole skakal naokoli.

Samo da bo zdrav in srečen.

Saj bo.

Hotela sva oditi. Sanjala sva o novi hiši.

O novem življenju.

Že sanje so bile lepe. Ko bi jih vsaj uresničila.

Tvoja mama je vztrajala. Vildan je bila bolna...

In kam naju je vztrajanje privedlo? Pa kaj, če sem se vrnil?

Mami je vseeno za vse nas. Samo denar in moč sta ji pomembna.

Prav imaš, takšna je. - Nenehno živimo za druge.

Da bi bili drugi srečni. Za druge pozabimo sami nase.

Kaj ti je? Že od jutra si čuden.

Toliko si imel povedati čez mojo mamo, pa veš, da je bolna. Kaj ti je?

Ne mama ne teta nista nedolžni. - Kaj to pomeni?

Česa je kriva moja mama? - Pozabljaš na vse, kar ti je storila.

Odkrito mi povej.

Mamo kriviš, da smo se preselili k Namıku, ne?

Nisem tega rekel.

Nihče ni nedolžen. Nekateri sprejmejo odločitve,

ki slabo vplivajo na druge. Samo to pravim.

Mami umira. Se zavedaš, da je bolna?

Vse drugo je pozabljeno.

Že zdavnaj sem ji odpustila. Še ti ji moraš.

Če nočeš biti z menoj, ko mi je hudo, ni treba da sploh si.

Kaj pa govoriš? Nenehno sem ob tebi.

Greva? Tu me kar duši.

Mi vzameš torbo? Pridi, srček, gremo.

Kam pa kam, lepotička?

Najprej mi daj, kar mi pripada.

No, kaj bo? - Kaj bi rad? - Tebe ob meni. Kot zagotovilo.

Vztrajala si, da hočeš oditi, čeprav zdravnik pravi, da počivaj.

To je beg. - Če mi je pa dolgčas ležati tam.

Meni se ne zdi prav. - Ne moreš vsaj enkrat reči:

Ženka moja, naj bo po tvoje. Naj bo, kot si želi tvoje lepo srce.

Vsaj enkrat. - Saj te ubogam. - Kaj...

Teslo, zamoti ju, da bova midva zbežala.

Jaz? - Ti, ja. - Kako naj ju zamotim? Kaj naj rečem?

Delaj se, da te kaj boli. Se boš že znašel.

Junak si, zmogel boš.

Gospod zdravnik, tukaj me hudo boli.

Ginekologa sva, na ortopedijo boste morali.

Kje pa je? - V četrtem nadstropju.

Saj sta hodila na medicino. Kako ne vesta? - Pač ne veva.

Prav, grem pa tja. - Kar pojdite.

Ginekologa je dobil. - Lagal je zate.

Pa kaj? Zate laže že celo življenje. Naj še zame malo.

Kako je lepo tu. - Kaj jamraš? Saj obožuješ bolnišnice.

Ne govori tako. Če delam, so v redu,

kot bolnica pa jih ne maram.

Gotovo nočeš domov. Greva v kočo?

Ne, domov pojdiva. - Si prepričana? - Sem.

Dovolj mi je bega in skrivalnic. Greva domov,

da bova lahko živela, kakor bova želela. - Meni je prav.

Še dobro se bova razumela. - Še neporavnane račune imava. Pridi.

Tu se skrivaš?

Kako se usoda hitro spremeni. - Utihni.

Vse sem ti povedala. Zakaj sem še tu?

Zato je prasec gobezdal bedarije.

Kdo? - Policija ga je prisilila

Cüneyt je na dolgo nakladal, da bi me lahko izsledili.

Yeter sploh ni bolna.

Pa še kako je.

Možganski tumor ima. Vsak trenutek lahko umre.

Mami je bila zjutraj v bolnišnici. Abidin, lagala mi je.

S klinike so klicali, da je pozabila kartico.

Tja grem. Gotovo mi nekaj prikriva.

Kako naj me ne skrbi. Možganski tumor ima.

No, se vidiva. Na kliniko grem.

Torej...Je Yeter res bolna? - Ja. Zelo resno je.

Nič mi ni povedala. - Dnevi so ji šteti.

Namık Emirhan, žalosten si.

Žalosten si. Dejansko imaš čustva.

Hvala, Hülya. - Hvala. - Na zdravje.

Kaj je še rekel Teslo? - To je to.

Če bi g. Ferhat prepozno videl sporočilo...

Groza, ne? Ljudje so res neverjetni.

Rekla sem ti, da z njo ni vse v redu.

Lastno teto je prišla ubit. Pa še s Cüneytom sodeluje.

Kako pa naj bi jaz to vedel? Zdela se mi je prijetna.

Kako naj bi vedel, da tako sovraži Aslı? Nepredstavljivo.

Go. Aslı sem skušala opozoriti... - Saj ni pomembno, zaključimo temo.

Hvalabogu smo vsi v redu.

Ne omenjajmo tega Aslı in Ferhatu, da ju ne vznemirimo.

Prišla sta.

Aslı?

Ljubica. - Si v redu? - Sem.

Upam, da si v redu. - Hvala.

Upam, da ste v redu. - Hvala, ljubica.

Bi kaj pojedla, popila? - Malce sem pa res lačna.

Pripravim vam, kar želite. - Prav.

Najprej se bom skopala, potem pa pridem.

Lahko se uležeš, če želiš.

Če želim? Kako smo prijazni.

Vse je drugače, doktorica. - Se čudiš, ker sem hotela sem?

No, pri tebi me nič več ne preseneča.

Pomislil sem, da ne boš hotela sem, ker se tu nisva imela ravno lepo. - No...

Saj imaš prav, vsaj glede začetka najine zgodbe.

Sem nisem prišla prostovoljno, ampak...

Vsi se spreminjamo. Ti si se spremenil, jaz pa tudi.

Ta hiša se je spremenila.

Zdaj pa si grem sprat bolnišnični smrad.

Zaradi tebe se je vse spremenilo.

Odločitev je dokonča.

S Ferhatom ne moreva živeti skupaj.

Čas je, da se odselim. - Odločitev je seveda tvoja.

Ampak hiša je tudi tvoja. - Nanjo nimam lepih spominov.

Zdaj pa je Ferhat gospodar.

Dom naj si uredi po svoje. - Razumem, mama.

Prav imaš, a ne pozabi, da tudi tebe čaka nov začetek.

Lahko živiš pri nas, če želiš. Ne, Suna?

Seveda. Özgür bo vesel. - Skrbela si za Ferhata in Gülsüm.

Posveti se še malo nam. - Zelo sem srečna.

Otroci mi odpirajo svoja vrata, ne glede na vse. - Moja mama si.

Vseeno mi je za preteklost.

Özgürja grem pogledat.

Hiša nam je zelo všeč. Odločila sva se jo kupiti.

Mogoče jo bova razširila, ker ni prav velika.

Lahko ti zgradimo prizidek, če boš ostala. Z izhodom na vrt.

Lahko. Upam, da že kmalu.

Čudno je, ko se nekdo kar tako pojavi.

Kdo si? Hčerka tvoje sestre, Jülide.

Čudno je, ampak je res.

Kaj počne sestra? - Umrla je.

Na samem koncu je omenila tebe in strica.

Te lahko objamem? - Pridi.

Kaj počneš? Kaj počneš?

Jülide! Kaj počneš?

Nikomur nisem nič naredila. Odpri vrata. Vrti se mi.

Če boš rekla prosim, bom mogoče odprla.

Prosim, odpri vrata. - Še enkrat. Še!

Jülide, prosim. - Začni rotiti!

Rotim te, odpri vrata. - Kot je moja mama rotila tebe.

Jülide!

Končno sem maščevala mami.

Večerja že čaka, lepotica.

Hülya? Večerja naj bi čakala, a ni pogrnjeno. Bova tu jedla?

Pogrnila sem vama na vrtu. Prijetno vreme je.

Kaj je s tem nasmeškom?

Ferhat?

Kaj se greš? Kaj je to?

Kaj je to?

Pridi.

Hvala.

Doslej ni bilo nič, kot bi moralo biti.

Nič takega nisem rekla, zakaj te tako skrbi?

Prav si imela, veš?

Preteklosti ne morem spremeniti, lahko pa prihodnost.

Ne veva, kaj naju čaka v življenju.

Tako pač je, Aslı. Usoda je vedno glavna.

Lahko pa ti obljubim,

da boš srečna, da bomo srečna družina.

To ti lahko obljubim. - Bi me rad spravil v jok?

Kar joči. A naj bodo to solze sreče.

Joči za prihodnost. Ker se boš še bolj zaljubila vame.

Se spomniš, kako sem te prisilil, da si se poročila z menoj?

Drugega ti pač ni preostalo.

Tudi jaz nisem vedel, kaj nama bo to prineslo.

Moje rane si zacelila,

zaradi tebe sem pravi moški. Ferhat.

Na začetku je bil prstan zate muka. Zame pa teža na vesti.

Zdaj pa je drugače.

Torej...

Se boš poročila z mano?

Me boš ljubila? - Bom.

Potem pa si ga natakni.

Spraševala sem se, kam je izginil moj prstan.

Ni ga več, novega imam.

Namık ve, da je mama bolna.

Kaj je rekel? - Nič, odložil je.

Misliš, da mu je hudo? - Ne vem.

Nisem prepričan, a jo bo gotovo poklical.

Lahko ji kaj stori. Mogoče je v nevarnosti, Yiğit.

Zato sem jo pripeljal sem. Ne bom dovolil, da se ji kaj zgodi.

Bog ne daj. - To je pomembno tudi zanjo.

Namık je vsega kriv. Mama pa, kot brat, težko odpušča.

Mogoče se bo bolje počutila, če nam ga pomaga ujeti.

Mogoče bo obnovila zdravljenje, se oklepala življenja.

Upam, da ne bo nič hudega. - Upajmo.

No, pogledat jo grem.

Mama, postelja je pripravljena. Pojdi ležat.

Ne, še malo bom posedela. Lepo je. - Kakor hočeš.

Namık.

Kaj počneš tu, Namık? - Bolna si.

Umrla boš. - Kje si to slišal?

Te ni izučilo, da mi ne moreš nič skriti?

To ni tvoja stvar.

Yeter, pote sem prišel. Skupaj bova odšla.

Se premika?

Kar tako. Premakni se. Ne gre na ukaz.

To je res čudno, če tako pomisliš...

Ni čudno, da se v tebi nekaj premika? - Je.

Baje se bolj premika, ko ješ. Predvsem sladice.

Sinu je všeč moja hrana. - Kako si vse pripravil tako hitro?

Znajdem se. Tudi jaz imam svoje vrline, ne?

Hülya mi je pomagala, jedilnik pa sem sam sestavil. - Ja?

Pištole in ponve ne gredo skupaj, a vseeno se znajdem za štedilnikom.

A nisva pištol dala na stran?

Ne vem, čudno je, da tako dobro kuhaš.

Kdo bi si mislil. - Hvala.

G. Ferhat, ste kdaj pomislili, da bi odprli restavracijo?

Razmišljal sem bolj o kakšni zajtrkovalnici.

Dokaj preprosti. Se spomniš tiste, kamor sta mi z Yiğitom sledila?

Kako bi pozabila? Naroči čaj, doktorica.

Naj bo rdeč kot kri. Ti si pa res pojava.

Tako nekako. Zelena senca poleti, prijetna sapica...

Ljudje radi večerjajo v finih restavracijah.

Mogoče so fine in elegantne, niso pa pristne.

Zajtrk je pristna stvar.

Čaj postrežen iz čajnika, ne iz termovke.

Svež. - S certifikatom.

Prav, nekega dne. - To bodo najine sanje.

Ljubi?

Kar poglej naju, dve veliki trmi, kako lepo sediva.

Jeva, se pogovarjava, smejiva... Na začetku sva se hotela pobiti.

Očitno je vse mogoče. Začela sva novo poglavje.

Lahko ga napiševa, kakor si želiva.

Mogoče celo odpreva zajtrkovalnico.

Karkoli želiš. Ni problema. - Si sploh resničen?

Rada te imam.

Zakaj se nočeš zdraviti? - Moja stvar.

Kaznuješ se, Yeter. - Zaslužim si.

Oba sva mnoge prizadela.

Vsaj eden od naju naj plača za to.

Pridi z mano. Preživiva zadnje dneve skupaj.

Glej na to kot zlato kletko.

Najina zgodba se ne more končati. - Najina zgodba?

Prvič slišim. - Najina, ja.

Vate sem se zaljubil na prvi pogled.

Izvlekel sem te iz bede. - In me nagnal, ko sem zanosila.

Sicer bi izgubil tebe in Ferhata. Nisem imel izbire.

Nenehno bi nama sledili. Moral sem ti najti dom.

Sanjal sem o življenju s teboj, a se ni uresničilo.

Ne poznaš sramu?

Ko bi ga vsaj.

Vsa ta leta si ga klicala brat.

To si nam prikrivala.

Kako si mogla? In ne jamraj o ljubezni do otrok.

Povej mi, kako si živela s tako sramoto.

Prav imaš.

Oba si zasluživa enak konec. Poglejva, kaj naju čaka skupaj.

Torej greš z mano? - Ja.

Grem. Tukaj ni več ničesar zame.

Mogoče pa konec ne bo žalosten. - Tega nihče ne ve.

S teboj grem na zadnjo pot.

Usodo imamo zapisano na čelu.

Da vidiva, kdo bo za koga molil.

Dobro. Zdaj grem. Poklical te bom.

Čakala bom.

Zdaj pa vprašanje za deset točk.

Od kje si potegnil to snubitev?

Ko moški sreča svojo sorodno dušo, ji mora natakniti prstan, ne?

Sorodno dušo? - Ja. Z njo želi preživeti življenje.

Zato sem ti dal prstan. Da začneva znova. Novo življenje, Aslı.

Prav. Lepo. - Seveda. A ni še konec, obleko rabiš.

Kako prosim? - Tako. Znova se bova poročila.

Poročila? - Ja.

Tudi prav. A nič velikega nočem. Družinska večerja bo dovolj.

Pod enim pogojem, seveda. Ti, v smokingu. - Smokingu?

Ženin nosi smoking. Boš kar v navadni obleki?

Ne morem pred ljudi oblečen kot en lolek, Aslı.

Ne jamraj. Vidiš ta prstan? S tem je konec izgovorov.

S tem se začenja Aslıjina era.

Ne boš več počel, kar te je volja. - Prav. Začenja se najina era.

Bova videla. Nič nisva dorekla.

Te zebe? - Malo. Greva noter? - Greva.

Pridi.

Ne razumem, zakaj sem še tu.

Na očeh te bom imel, dokler ne odidem.

Mogoče boš še koristna. - Nočem ti uničiti sanj,

a kot talka ti ne bom koristila.

Aslı ne bo zame niti s prstom mignila.

Kako to? Ji je končno potegnilo, kakšna si?

Verjetno, če pa sem jo skoraj ubila.

Zdaj se mi pa res ne splača imeti te za talko.

Namık?

Vzemi me s seboj. Spravi me v Grčijo, pa se ti speljem izpod nog.

Tu ne morem ostati. Vzemi me s seboj.

Kje je denar? - Tukaj. Kar preštej.

Za dva je. - Dva?

Kdaj odideva? - Misliš kam iti?

Tu boš počakala, še nekaj opravkov imam.

Po stvari greva, potem pa te povabim na zajtrk.

Kaj poletnega spakiraj. Za nekaj dni gremo na jug.

Gülsüm ti je povedala, ne?

Vse vas poznam. Glas, pogled...

Nič mi ne moreš skriti. - Ne jezi se na Gülsüm.

Ni več zdržala. Mlada je.

Zame si tudi ti mlad. Želim si, da ne bi izvedel.

Nehaj no. Saj smo ja družina.

Delimo si žalost in srečo. -Kaj bo drugače?

Skupaj se bomo borili in premagali bolezen.

Zato si me vzel k sebi, ne? - Ja.

Pa tudi zato, ker imam načrt. - Načrt?

Tako je. Vsem bo koristil, tebi pa še posebej. - Povej.

Namıku sem povedal, da si bolna. - Kaj?

Nič takega ni. Cüneyta smo priprli

in poklical je Namıka. To ga je zadržalo na vezi malce dlje.

Gotovo te bo kontaktiral. - A tako.

Ne jezi se, ne izkoriščam te.

Če stopi v stik, mi povej, da ga ujamemo.

Mami, Namık je svinja. Uničil nam je družino, ubil očeta,

zanj je Ferhat moril. Prasec mora plačati.

Tudi tebi bo potem lažje, boš videla.

Vsi dočakamo svojo kazen.

To velja tudi za Namıka. - Vse bo v redu, mama.

A se selimo?

Kaj se režita?

Sobo za dojenčka urejam. Pridi.

Glej, tole sem izbrala. Še midva se lahko preseliva dol.

Če se strinjaš, seveda. Soba je lepa in svetla.

Posteljica bo tu, tam omarica. Na stropu pa tiste lepe lučke.

Saj veš, tiste migetajoče, ki jih uspavajo.

Pa še sličice se lahko predvaja. Oblake, ovčke...

Ne bo lepo, ko jih bo Mert gledal? - Mert? - Mert.

Mu bo ime Mert? - Ja.

Doktorica, si ime izbrala, ne da bi me vprašala za mnenje?

Sanjala sem o njem. Res. Ime mu je bilo Mert.

A ni lepo ime? Meni je všeč, tebi ni?

Prav, pa začniva. - Kar, vse sem že pripravila.

Modra, torej. - Modra.

Posebej pazi v kotih, prav? Raje začni na sredini.

Malo barve. Počasi. - Saj znam.

Saj ne prvič pleskam.

Resno? - Ja. Ne smeš preveč pritisniti.

Res je.

Mamica, kje si bila? Tako dolgo te ni bilo, sem kar užaljena.

Nikar, saj me kar pogosto ne bo.

Kako to? Se seliš? - Po stvari sem prišla.

Zaradi Ferhata, ne?

Sprememba se mi bo prilegla. Pri Yiğitu bom, ne bom sama.

Kot želiš.

Je Ferhat tu?

Sledi puščaš. Predebelo plast delaš.

Kakšne sledi. Nobene ni. - Kako da ne? Tu je ena.

Aslı, ti delaš železniško progo, jaz sem odlično opravil.

Sledi puščaš. Tanjše nanesi. - Je to ukaz? - Seveda.

Takole. Počasi, po malem. - Bo tako v redu?

Ti kar pleskaj. - Bi se rada kregala?

Kaj kregala?

Pridi sem. Kaj imaš tu? - Kaj? Kaj se greš?

Paše ti.

Na, tudi tebi paše. Nehaj, nehaj. - Ne premikaj se.

Nehaj.

Gülsüm? - Mami in Yiğit sta tu.

Po stvari je prišla, ker se seli k Yiğitu.

Prav. Kar veselo na pot.

Ne boš govoril z njo, naj ostane?

Pleskava, Gülsüm.

Prav, pa molči.

Ga. Yeter, dam še tole zraven? - Ja, ti kar daj. Sploh ne sprašuj.

Hülya.

Tole je zate.

Predragoceno je. Hvala, ampak res ne morem vzeti.

Kot hči si mi. Vzemi, naj služi kot spomin name.

Veš, da sem vztrajna.

Vzemi. - Najlepša vala.

Prelep je.

Do Tesla grem.

Mami, če bi Ferhat vedel, da si bolna, bi lahko ostala.

Ne, Gülsüm.

Zakaj si tako trmasta?

Nikogar nočem vznemirjati. Daj, pomagaj mi.

Potrebuješ še kaj? - Ne.

Ferhat, vem, da si vznemirjen.

Svet se ne bo sesul, če se greš pogovorit z njo.

Nič ni narobe. Ti se ne vznemirjaj glede tega.

Kako ne? Hudo mi je za vaju oba.

Si pozabila, kaj vse je storila tebi?

Plačati mora za vse. Nič ji nimam povedati.

Ne skrbi, raje pleskaj. - Tvoja mama je.

Ne kar nekdo z ulice. Napako delaš.

Zaključiva temo, drugače bova samo jezna.

Daj, Mertovo sobo urejava.

Ne razumem, zakaj si trmasta? Se je tako težko pogovoriti?

Gülsüm, ne najedaj. - Še enkrat boš babica.

Kaj vnuka ne boš videla? - Tema je zaključena.

Res ne vem, zakaj si tako trmasta.

Yiğit čaka. - Poskusi jo prepričati.

V kaj? - Da ostane.

Vsak se sam odloča in to moramo sprejeti.

Abidin ima prav.

Abidin, najbolj zrela oseba v hiši si. Že od nekdaj.

Pazi nase in na Gülsüm.

Pred drugimi se lahko pretvarjaš, pred menoj se ne moreš.

Če del tebe noče k njej in jo objeti, mi ni ime Aslı.

Sploh ni tako. - To mi ni všeč, Ferhat.

Res ne. - Preveč razmišljaš o tem.

Kako preveč? Spremenila se je. Nekaj se je moralo zgoditi.

Rekla mi je, da mi hišo in družino zaupa v varstvo.

Zakaj je to rekla? Nekaj je za tem.

Blagoslov mi daj, Ramazan. - Seveda. Pazite nase.

Ti pa pazi na Hülyo. - Boste res kar odšli?

Čas je. Moram oditi.

Ferhat. - Yiğit.

Jutri pridi na večerjo. Z Aslı bova obnovila zaobljube.

Prav, lepo. Smo vsi povabljeni?

Samo člani družine. - Ferhat...

Ne bodi tak. - Yiğit, v redu je. Greva. - Mami...

Mama! Mami!

Ga. Yeter! - Mami! Aslı, naredi kaj.

Ga Yeter? - Mami? - Hülya, prinesi vodo.

Ga. Yeter? - Mama, odpri oči, prosim.

Kaj so naredili velikemu Namıku Emirhanu.

Vsem si vse razdajal, imel orjaški imperij.

Zdaj pa si na begu pred policijo.

Veš, kaj je najbolj žalostno? Da takole posedaš. Bedno.

V temi, ker te je strah luči.

Ne glej me tako.

Tega ne govorim, da bi te jezila.

Namık.

To govorim, ker te razumem.

Ne zaslužiš si tako živeti. Jaz pa tudi ne.

Ljudje, kot sva midva, si delimo usodo.

Glej, kaj se nama dogaja. Samo svojo družino sva hotela.

Vse kar sva hotela, je biti srečna.

Kar naenkrat pa sva postala sovražnika vseh.

Izpadla sva zlobna, ker imava pač svoj način razmišljanja.

Vsi drugi so nedolžni, kriva pa midva. Vsi do pridni, samo midva sva pošasti.

Tega ne sprejmem. Za družino si se žrtvoval.

Noč in dan si garal, pa so te tako odrinili. Kot smet.

Nisi nič vreden? Gotovo naju sploh ne iščejo več.

Pritisni na petelina. - Saj si že mrtev.

Mrtev si že. Ne zaslužiš si krogle.

Ti si ničla. Nula.

Tetica je bila vsa sladka. Nadomestila sem ji izgubljenega brata.

A zdaj ceni, da sem ji zacelila rane. Niti malo.

Je Aslı dobra?

Ko sem mislila, da je mrtva, sem si oddahnila.

Rotila me je, prosila, in dočakala jo je kazen.

Kar odrevenela sem. Nisem se premaknila.

Potem pa jo je Ferhat rešil.

Kakšna velika ljubezen.

Nič...

Nihče ju ne more ločiti. Oči imata samo drug za drugega.

Vez med njima sploh ni načeta. Zelo se ljubita.

Med nama rečeno, res imata srečo.

Ti nisi edini, ki so ga zavrgli, Namık,

in ga ne cenijo. Tudi jaz sem žrtev.

Namık, mlada sem, a sem že ogromno pretrpela.

Zaslužim si kaj več.

Z Aslı nimam nič več, konec je.

Rada bi odšla, Namık.

Ne bom ti povzročala težav,

vedno sem skrbela sama zase, bom pa še zdaj.

Samo s seboj me vzemi. Prosim, rada bi odšla.

Bomo videli.

Hvala.

Nekdo je šel mimo.

Nikogar ni. - Če ti pravim, da sem videla tipa v črnem.

Grem pogledat.

Si bil ti?

Jutri zvečer odrineš. Tuzlaat 12.

Prinesi še ostali denar. - Prav, trije bomo.

Ni problema.

Teta, oglasi se. Oglasi se, da ti vsaj enkrat pomagam.

Oglasi se.

Aslı kličeš, kaj? Pretentati si me hotela.

Se greš igrice, kaj? Si kravžljaš možgančke?

Veš, kakšna je kazen za to? Namık Emirhan sem.

Namık Emirhan!

Veš, kakšna je kazen za izdajo? Se ti sploh sanja?

Žal mi je.

Kazen je že določena. - Žal mi je.

Oprosti. Oprosti.

Nič mi ni, v redu sem. Samo tlak mi je padel.

Mami... - Nič ne skrbi.

Krivo je to, da nisem spila tablete. Zdaj jo bom.

Kakšne tablete?

Za pritisk. V torbi jo imam.

Imate težave s krvnim tlakom? - Počakaj, bom sama.

Saj lahko jaz. - Bom sama.

Kaj je to?

Aslı... - Trenutek, tole pa ni za krvni tlak.

V redu, Aslı. Ne povej Ferhatu, prosim.

Prosim te.

Gülsüm, je mama v redu? - Pri sebi je, a ni v redu.

Kako ni v redu? - Ni v redu. Umira.

Umira, ker si trmast. Zaradi tebe umira. - Kaj klobasa?

Nočeš ji odpustiti. Vsi smo ji,

tudi midva z bratom. Naša mama je.

Ti pa še kar trmariš, preponosen, da bi ji rekel mama.

Gülsüm, dovolj. Pomiri se.

Možganski tumor ima.

Vsem je prikrivala, pred kratkim sva izvedela.

Zaradi tebe se noče zdraviti.

Reci kaj. Nisi rekel, da se bo vse uredilo?

Ju nisi spravil skupaj, da bi se končno pobotala?

Reci kaj. - Zakaj mi nisi povedal? - Ker je tako trmasta kot ti.

Ni hotela, da kdo izve.

Mami umira.

Yiğit. - Mama, si v redu?

Sem, greva.

Grem. Se vidiva.

Jaz sem v tej zgodbi grešnica,

odgovore terjaj od mene.

Mama, morilec sem postal. Najhujši greh sem storil.

Je že mimo. - Prelil sem kri.

Tega nisem hotel.

Ferhat, zdaj si moški pri hiši. Naredil boš, kar bo potrebno.

Domov hočem, nazaj v Bolu. Delal bom in hodil v šolo.

Vse bo kot nekoč. Oče bi tako želel.

Tvoj oče je mrtev.

Zaradi tebe se noče zdraviti.

Seveda je tako najlažje.

Najlažje je bežati, se skriti, Yeter Aslan.

Nas nisi ti pripeljala sem? Zvrnila breme name

in izbrala najlažjo pot?

Dobro, da so ji dali ta zdravila.

Ne vem, kako hudo je, a moraš se pomiriti.

Izbrali so najboljšo terapijo.

Noče se zdraviti. - Kako ne, če pa ima tablete?

Ne jemlje jih. Zdravnica mi je povedala.

Gotovo se zaveda, da je vsaka minuta pomembna.

Če bi jemala zdravila, bi gotovo okrevala.

Seveda. Če bi bilo nevarno, zdravniki ne bi predlagali posega.

Tega ne storijo, razumeš? - Mora si želeti živeti, Aslı.

Noče živeti. - To je proces.

Ni ji bilo lahko in trenutno ji primanjkuje volje.

Moški, ki ga je ljubila, ji je uničil življenje.

Izdal jo je, sinova sta vsak na svojem bregu...

Normalno je, da tako čuti. A ne smeš obupati. Prosim.

Skupaj jo bova prepričali, da bo dobila voljo za borbo.

Prav? - Ne vem.

Ne izgubi upanja.

To je tvoja kazen.

To je cena izdaje, ti prasica mala.

To je pravica.

To je maščevanje.

Razumem, tožilec.

Hvalabogu je zaspal. Na vsak način je hotel babico.

Ste izvedeli še kaj? - Najbrž hoče zbežati po morju.

Iščemo morebitne pajdaše. Je pri vas kaj novega? - Za zdaj ne.

Mogoče ne bo, kot ste rekli, in ga ne bomo dobili.

Potrudili smo se, zdaj pa počakajmo. Lep večer.

Obstaja možnost, da Namık zbeži po morju.

Samo naj nam da mir. Naj gre, kamor hoče.

Ne da bi bil kaznoval? - Mogoče ga kazen doleti na cilju.

Mogoče mu bo žal bega. Kdo bi vedel...

Kakorkoli, spat grem. Lahko noč. - Lahko noč.

Yiğit, čisto vseeno ji je, tudi če ga ne ujamejo.

Kako si, Yeter?

V redu. - Jutri zvečer greva.

Si pripravljena? - Kot še nikoli. - Tudi jaz sem.

Čaka naju novo življenje.

Se veseliš tako kot jaz? - Kako ne, na to čakam že leta.

Prav. Poklical te bom, da ti povem uro in lokacijo.

Raje ne govoriva po telefonu, da kdo ne sliši. Povej mi, kje si.

Jutri pridem k tebi in potem greva.

Prav. Seveda.

Zapiši si, da me boš lažje našla. - Kar povej.

Ferhat?

Si že vse prepleskal? - Zgoraj še nisem.

Dve plasti sta potrebni.

V redu, zdaj pa nehaj. Dovolj.

Boš kar tiho?

Ni dobro, da molčiš.

Vem, da si doživel marsikaj. Če si tiho, se to samo nabira.

Enkrat te bo zlomilo.

Lažje ti bo, če se boš s kom pogovoril. Tu sem.

Tega res ni lahko sprejeti, a imaš mene.

V redu je, nič ni.

Spet postavljaš ta svoj zid. - Vtičnice je potrebno zaščititi.

Da jih ne prebarvamo. - Bova že uredila.

Zelo bomo srečni tukaj.

Na začetku bo zelo jokal, malo bova spala.

Nenehno bo z nama, a se bomo res super imeli.

Dojenčki dosti spijo. - In jokajo. Saj smo vsi jokali, ko smo bili majhni.

Ko si mi dal prstan, si mi nekaj obljubil. Se spomniš?

Spomnim se. - Drži obljubo.

Sanjajva, sanjajva same lepe stvari.

Če hočeva uživati, se morava znebiti bremen.

Bi še čaj? Vroč je še.

Kar prinesi ga. - Najprej pa zdravila.

Suna. - Mama...

Prelepo je tukaj, zrak je čist, mirno je in tiho.

Povsod gojijo sadje in zelenjavo. Skrbeli bomo zate,

ampak moraš sodelovati. - Ljubica, vem, da boš skrbela zame.

Zdaj mi prinesi čaj, pa bova malo uživali. - Prav.

Živijo!

Mamica. - Ljubica.

Kako ste? - V redu sem.

Do Sune skočim.

Fino zalogo imaš.

Veš, ne?

Nikoli nisem imel matere.

Vedno si bila nekje v bližini, a nikoli blizu.

Nikoli me nisi zares pogledala.

Mogoče te spominjam na udarec, ki ti ga je zadalo življenje.

Česa pa sta kriva Gülsüm in Yiğit?

Yiğita leta nismo videli, Gülsüm pa se je skrivala v sobi.

Vsak dan je bilo slabše.

Ampak zdaj beg ne pride v poštev. Ne bomo nasledili tvojih grehov.

To je nesprejemljivo. Zdaj moraš vse popraviti.

Družina smo.

Aslı je noseča. Otroka bova imela.

Nima mame, a jo potrebuje.

Potrebuje nekoga pri porodu.

Tebe potrebuje. Zdravnica je, v službo se bo vrnila.

Nekdo mora skrbeti za otroka.

Kdo bo pazil nanj? Kdo ga bo vozil v park?

Kdo nama ga bo zašpecal, ko bo kakšno ušpičil?

Zdaj moraš biti mama in babica. Da ne bi mislila na beg.

Jemala boš zdravila in se zdravila.

Potrebujemo te, to mi dolguješ.

Pa ne samo meni, tudi Gülsum in Yiğitu.

Ti si žena brivca Necdeta, mi pa njegovi otroci.

Zdaj ni čas za obup, Yeter Aslan.

Aslı?!

Ja, ljubi?

Si poklicala prijatelja? - Sem, sem.

Nehajte jokati. Govorila sem s kolegom kirurgom,

ki mu zelo zaupam. Dobro bo poskrbel za vas.

Pa brez ugovarjanja. - Tako je. - Prav.

Yiğit! Na obisk sva prišla, kod hodiš?

Tu sem. Kaj se dereš? - Z bratom govorim, kot mi paše.

Saj nisem nič rekla. - Kako si?

Zvečer pridete na večerjo. - Pridemo, ne? - Saj smo družina.

Prav, seveda pridem. - Skupaj bomo.

Se opravičujeva, ampak morava po poročno obleko in smoking.

Za to mi boš še plačala. Še Özgür bo podal mnenje.

Ne jamraj. Se vidimo.

Ferhat, si gotov?

Če ne kupiš smokinga, ti bom zamerila za vedno.

Reci kaj.

Vstopila bom.

Prestrašil si me? - Kam pa naj bi šel?

Ne boš se izmaknil, smoking boš nosil. Lepa srajca.

Kolena imam čisto švohcena. Preobleči se.

Nič ti ne bo. - Lep si.

Metuljček. V kaj si me spravila, Aslı?

Gülsüm, pridi.

Izpeljala si nemogoče.

Ti si najmočnejša v tej družini.

Z vsemi si se skušala razumeti.

Rešila si družino, v katero sploh nisem verjel.

Slab brat sem bil, bala si se me.

Dovoli mi, da to popravim.

Naj ti bom brat.

Ne bom kričal, samo pazil bom nate.

Bratec moj.

Brat? Kje si?

Ta srednji je vedno izvzet. - Pridi.

Pridita sem.

Kako smo lepi. - Aslıjina ideja.

Metuljčka sem fasal.

Suna pa je meni težila s kravato. Kot kak kmet sem.

Saj sploh ni slabo. - Sem v redu? - Si.

Zdaj je pa konec zabav za fine obleke. - Prav imaš.

Kako ne? Še Özgürja je treba obrezati. Suni bom rekla, naj pohiti.

Počakaj, da se rodi Mert. Zabavi bomo združili.

Mu bo ime Mert? - Aslı je izbrala ime.

To je očetova naloga. - Mert Aslan, lepo se sliši.

To je začasno ime. - Pa kaj še, odločitev je padla.

Včasih pač nimaš izbire in se lahko le strinjaš.

Dol greva, se vidimo. - Prav.

Ne pozabi iti po nevesto.

Mladina.

Gresta? - Ja.

Pridi, ljubi. - Že grem.

Prelepa si. - Tudi ti nisi slab.

Metuljček ti pristaja. - Dvojna pentlja.

Opraviva to, da si ga lahko snamem.

Aslı je prelepa, veš? - Ferhat pa zelo čeden .

Prosim? - Yeter. Saj prideš, ne?

Ne, ne pridem. - Kako ne? Kako to misliš?

Raje bom živela.

Živeti s teboj je enako smrti.

Tu začenjam na novo.

Ferhat in Aslı bosta obnovila zaobljubi.

Moji otroci so končno skupaj. Ne smem obupati.

Kaj pa misliš, da bo? Da te bodo sprejeli?

Da bodo pozabili na tvoja dejanja?

Nehaj se slepiti. - Tokrat sem izbrala otroke.

Ne bom jim obrnila hrbta. Veselim se življenja brez tebe.

Potem pa pridem jaz k tebi. - Ne klobasaj. Za nas si mrtev.

To ti misliš. Super bo, celo družino bom presenetil.

Bravo!

♪ Kot hudournik žejnih voda,

♪ kot pogled brezupnih oči,

♪ kot nenadno trkanje na vrata

♪ kot škorpijon v ognju

♪ Ne grem v daljne dežele, če ne greš z menoj

Lep par sta.

V redu, no.

♪ Izgubljena v nevihti, končam na samotnem otoku

Ti plešeš? - Nisem slab. - Sploh ne.

Tudi ti nisi slaba. - Res? - Res.

Potem pa ni problema. Sicer ples vodi moški...

Saj vodim.

Ti me kar vodi. Povsod ti bom sledila.

Nikoli te ne bom zapustil.

In jaz ne tebe.

♪ Kot senca sončevega mrka

Kaj pa veš, lahko posnamemo eno družinsko sliko.

♪ Moje srce bije kot ogenj

♪ in usoda se znova ponovi

Ploskajte, da lahko sedeva.

Bravo! - Ni slabo, ne?

Odlično sta plesala. Da bi bila srečna. - Enako, srček.

Čestitam, Aslı. - Hvala. - Čestitke. - Hvala.

Hudiča, si čeden. - Kaj pa morem, Teslo?

♪ Ne da bi se zavedela, sem postala tvoja

♪ Ne da bi se zavedela,

♪ ne da bi se zavedela,

♪ ne da bi se zavedela, sem postala tvoja

Brcnil me je.

Le kako, ko pa je tako drobcen? - Očetova bližina, ni kaj.

Resno? - Res. - Mert bo še pravi hudiček.

Le po kom se je vrgel? Očitno si že sprejel ime.

Začasno, doktorica. Bova še videla. - Mater, si težek.

Pazi se..

Kje je mama? - Telefon ji je zvonil.

Jaz sem, odpri.

Od nekdaj te hitro prepričam.

Res je. Ti si edini, s katerim grem lahko na to pot.

To moram sprejeti.

Pravilna odločitev. Za njihovo mizo ni mesta zate.

Zdaj si tam, kjer moraš biti.

Ob meni.

Zgolj pretvarjali so se, da te sprejemajo.

Ker si bolna in šibka.

Samo zato so ti bili blizu, razumeš?

Nikoli jim ne boš mati.

V tebi vidijo le žensko, ki jim je lagala.

Ferhat ti ne bo rekel mama.

Tja grem. - Nehaj, no.

Vse skupaj bo šlo k hudiču. Ko prideta ven, bomo ukrepali.

Obljubila sva mami.

Povej, kje je ta prasec. - Pod enim pogojem.

Kakšnim? - Jaz se moram soočiti z njim.

Šla bom k njemu in vse mi bo priznal.

Ne gre samo za en umor. Za vse mora biti kaznovan.

Za vedno mora v zapor.

Velja?

Naj bo po tvoje.

Vdaj se v usodo. Ne moreva zbežati.

Če bova zbežala, bo samo še slabše.

Priznaj, da si kriv, in se predaj.

Mogoče se te usmilijo. - Kakšne pa kvasiš?

Do smrti bom za zapahi.

Zakaj?

Misliš, da sem imperij zgradil z lahkoto, Yeter?

Par gradbišč in kamnolomov? Pojma nimaš.

Nismo z lahkoto živeli na veliki nogi.

Že več let tihotapim.

Veliko grehov nosim. Prizadel, ubil sem mnoge.

Ali kaj obžaluješ?

Nič ne obžalujem.

Niti tega, kar sem naredil tipu, ki mi je vzel sina.

Necdeta bi še enkrat ubil.

Najin skupen greh je, Yeter.

Skupaj morava plačati zanj.

Skupaj bova kaznovana za smrt brivca Necdeta.

Preden bo prepozno.

Kaj govoriš? Ne greva?

Ne. Nikamor ne greva.

Kako ne? - Dočakala bova konec, ki si ga zasluživa.

Cvrla se bova v peklu.

Če jaz nimam Ferhata, ga tudi ti ne boš imela.

Ne bo mi rekel oče, a tudi tebi ne mama.

Ferhat! Ferhat!

Ferhat!

Tukaj.

Tu se bova cvrla. Tu se najina zgodba konča.

Pripravljena?

Kaj pa govoriš? Kaj počneš?

Mama! Mama! Namık, pusti me! Pusti me!

Ne, skupaj bova zgorela. Umrla bova v lastnem peklu.

Ne, pusti me! - Ne. - Pusti me!

Pojdi ven, mama. - Sinko. - Prasec.

Mama! Mami!

Ferhat!

Ferhat! - Pojdi ven. - Reci: Pojdi ven, oče.

Umrla bova, oče.

Se ne oglasi?

Ne. - Znorela bom. Dovolj imam.

V redu je, nehaj.

Yiğit. - Mami?

Yiğit? - Ga. Yeter? - Hvalabogu.

Si v redu, mami?

Kje je Ferhat?

Ferhat.

Ferhat? Mami, kaj se je zgodilo?

Ferhat, si v redu?

Si v redu?

Namık Emirhan je mrtev.

Vsega je konec.

Reci: Pojdi ven, oče. Umrla bova, oče.

Sin!

Ferhat!

Odlično je, zlata si. - Počakaj na druge.

Vsaj enkrat se zadrži. - Če se pa ne zganejo.

Upam, da vam je všeč. Sama sem pekla. - Dober tek. - Sinko?

Necdet. - Kaj pa delaš?

6 MESECEV KASNEJE Takole...

Pijača je pripravljena.

Bom jaz, bom jaz.

Pridi sem. - Sedimo. - Pogrešala sem te.

Mami, velik je. - Zelo. Pridi.

Glej, kdo gre. - Glej, glej.

Zdravo!

Predstavljam vam Merta Barişa Aslana.

Od kod dve imeni? - Lahko ga kličete kakor hočete.

Lahko je preprosto Mert. - Zame bo Mert.

Zame pa Mert Bariş. Ni problema. - Hvala. Bariş.

Vildan je prišla. - Dobrodošli. - Dobrodošli.

Hvala.

Dobrodošla, Vildan. - Hvala.

Čestitam, Aslı. Želim mu veliko zdravja in sreče. - Hvala.

Če smo že vsi zbrani... - Tudi midva imava novico.

Resno? - Gülsüm?

Ja, otroka bova dobila. - Mami, še en vnuk zate. - Pa res.

Čestitam. - Super, ljubica. - Čestitam.

Hvala. Zdaj pa še vidva. - Ne, bo kar dovolj.

Kje je pa tožilec?

G. Oğuz, izvolite. - Oprostite za zamudo.

Dobrodošli. - Hvala za vabilo.

Tudi vi ste prispevali k naši sreči. - Tožilec.

Živijo. - Živijo.

Gremo za mizo. - Pridite. - Čakaj, sliko hočem.

Prav, pa daj.

KONEC