All language subtitles for Black and White Love S01E28

ČRNO-BELA LJUBEZEN

28. DEL

No, povej,
Yiğit te lepo pozdravlja.

Te je poslal Namık?
Kaj si naredil Yiğitu?

Povej mi, kar bi povedal Yiğitu.
Njegov brat sem.

Povej.

ENO URO PREJ...

Prosim? - Teslo? Pridi v kavarno pri
Mahmutu Şevketu. Nekaj se je zgodilo.

Kaj pa je? - Tisti Yusuf,
ki se je prikazal pri nas,

jezen na strica,
je klical Yiğita.

Nekaj mu je hotel povedati,

zdaj pa naj pove kar nam.
Yiğit ne sme izvedeti. - Pridem.

Prosim, Ferhat?
- Je Aslı doma? - Mislim, da je gor.

Zakleni jo v sobo. Ne sme ven.
- Zakaj? Kaj se je zgodilo?

Samo ubogaj me.

Ferhat?

Ker je Özge moja hči.

Dovolj imam.

Kaj se dogaja?

Lahko odprete? Kako dolgo
me boste zadrževali tukaj?

Prosim? - Kje si?
Že eno uro čakam.

O čem govoriš? Kam naj bi prišel?
- Poslal sem ti sporočilo.

Nisem ga dobil. - Napisal sem ti,
da pridi v kavarno pri Mahmutu Şevketu,

da ti vse povem.

Prekleto.

Yiğit, za kaj se gre?
Mi lahko poveš?

Yiğit?

Reci kaj.

Prosim?
- Yeter, pomagaj mi, prosim.

Suna? Kaj je narobe?
Je kaj z Yiğitom?

Si kako vpleten
v Necdetovo smrt?

Od kod ti zdaj to?
Kaj bi imel z Necdetom?

Yiğit že nekaj časa išče
očetovega morilca. Dajejo ga dvomi.

Yusuf ga je klical,
ker mu hoče nekaj povedati.

Ferhat je šel tja
namesto Yiğita. Kaj se dogaja?

Na pomoč!

Ferhat!

Pazi. - Živ je.
- Previdno, previdno!

Prosim?
- Kaj si naredil?

Suhca sem ubil,
zdaj pa bom še tipa v črnem.

Takoj odidi. Takoj!
- Gospod... - Takoj, sem rekel!

Prav, kakor ukažete.

Dajmo.

Odpri vrata.

Ti samo ostani živ.

Povedal mi boš vse,
kar bi povedal Yiğitu.

Kam greš?
- Domov. - Prav.

Jülide, kje si?
- Kjer si me pustila.

Pridi odklenit vrata.
- Vrata?

Ja, pridi mi odklenit.
- Prav.

Kam greš?
- Aslı me je klicala.

Očitno se je zaklenila.
- Jaz sem jo zaklenila.

Ferhat mi je tako naročil.
- Kaj?

Saj si me slišala.
Aslı ne smeš izpustiti.

Zdaj pa se brigaj zase.
- Pa poglejmo, kaj sledi.

Prosim?
- Kje si? - Kje si ti?

Ne odgovarjaj
z vprašanjem.

Šel sem se dobit z Yusufom.
- Brskal si mi po telefonu, ne?

Kaj se greš?
- Kaj se greš ti? Kaj bi rad?

Zakaj je zbežal,
ko me je zagledal?

Rekel sem ti, da prodaja mamila.
- Rekel sem ti, da pusti Namıka.

Lahko delaš po svoje
in se pogovarjaš z Yusufom,

ampak šele, ko boš spet tožilec.
Do takrat pa ne ravnaj po svoje.

Zakaj se vmešavaš?
- Vedno se bom vmešaval.

Nočem, da se spravljaš v težave.
Če si ti v težavah, sem tudi jaz.

V redu, nič se ne grem.
Praviš, da je zbežal.

Yusuf mu je ime, ne?
- Tudi prav. Adijo.

Joj, Ferhat.

Kar misli si, da bom miren.

Je moja hči v redu?
Bo hitro okrevala?

Fizično ni nič narobe.
Želodec smo ji sprali in je stabilna.

Hvalabogu.
- Psihično pa ni v redu.

Ja, žal ima težave.
- Gospa, hotela se je ubiti.

Mogoče je hotela umreti,
mogoče je le iskala pozornost.

V vsakem primeru
gre za resno zadevo. - Prav imate.

Morala bi k psihiatru.
- Seveda, vsekakor.

Najbolje bo,
da je čim dlje pri vas.

Majhno hčer ima
in goro težav. - Razumem.

Želim ji vso srečo.
Potem se še oglasim. - Hvala.

Je kaj narobe? - Ne. - Ubogala
sem te, zaklenila sem jo. - Prav.

Si v redu?
Zakaj si spet tako napet?

Jülide.

Kaj se dogaja?
Zakaj me zaklepaš?

Kaj se greš?

Kaj se greš ti?
Zakaj pakiraš, ne da bi mi kaj rekla?

Šla bom, kamor bom hotela.
- Pa ne boš.

Dovolj je, Ferhat.
- Ni. - Dovolj.

Ni dovolj.
Pogovorila se bova.

Danes sva dosti govorila.
Nimava se kaj pogovarjati.

Rekel sem, da se bova pogovorila.
- Pa se dajva. - Pogovoriva se.

Odkar sem te spoznala,
se je zgodilo marsikaj.

Poročila sem se na silo,
bila sem ujetnica.

Streljali so name.
Živo so me hoteli zažgati.

Izgubila sem brata in službo,

a vseeno
te nisem zapustila.

Nisem obupala,
ker moški, ki ga ljubim...

Ja, res je temačen,
ni pa krut.

Zato nisem obupala.

Zdaj pa mi praviš...

Zdaj pa mi praviš,

da je Özge tvoja hči.

Lagal si mi.
- Nisem ti lagal. - Si.

Povedal bi ti.
- Kdaj?

Kdaj?
- Ko bi rodila.

Mislim, da mi sploh ne bi povedal.
- Povedal bi ti.

Ne bi. Živela bi v laži,
kot da sem budalo.

Nisem ti povedal,
da se ne bi kaj zgodilo otroku.

Tvegano nosečnost imaš.
Povedal bi ti. Ne začenjaj.

Prav. En dober razlog mi povej,
če hočeš, da ostanem.

Daj mi en razlog.

Povej.
- Ne veš?

Ne vem.
- Pa veš.

Kaj naj ti povem, česar ne veš?
- Prav. - Prav.

To ni ne trma ne prepir.

V meni se je nekaj zlomilo.
Zato ne stoj tako pred menoj.

In ne poskušaj me ustaviti.

Misliš, da je meni lahko?

Nekega dne ti na lepem povedo,
da imaš otroka.

Kako naj ti priznam nekaj,
česar še sebi ne morem?

Misliš, da mi je lahko?

Da si ti edina,
ki je prizadeta in presenečena?

Povej, doktorica.

Pusti me.
Roka me boli, pusti me.

Povej, Teslo.
- Pridi, umrl bo.

Takoj pridem.

Kdo umira?
- Greva, doktorica.

Kam? Kdo umira?
- Greva ga rešit.

Kaj se dogaja?

Kaj se dogaja?
- Umrl bo, Aslı.

Kdo je to?
- Ni pomembno. Ga lahko rešiš?

Si ga ti ustrelil?
- Ga lahko rešiš? - Ne vem.

V bolnišnico mora.
- Ne bo šlo. - Kako ne bo šlo?

Če odstranim kroglo,
lahko pride do okužbe.

Nisi kirurginja? Uredi.
- Mojbog,

res bom znorela.
- Dajmo že.

Povedala ti bom, kaj rabim,
ti pa mi vse prinesi.

Bom zapisal, kar povej.

Ga boš lahko rešila?
Nekaj sem te vprašal. - Bom videla.

Oči ni prišel?
- Ni ga še.

Tožilec se nekaj gre.
Vse je uničil.

Če se očiju kaj zgodi,
ga bom ubil.

Sinko, ne jezi se. Rekel je,
da se bomo mogoče preselili.

Ne oglasi se.
- Nič ni narobe. - Upam. Bomo videli.

Kam greš? Kam?

Zdiš se mi odsoten.

Huda nevarnost te čaka.
Težko se ji boš izognil.

Ubil si ga, ne?
- Zakaj sprašuješ, če veš?

Ubil si Necdeta.
Yusuf ve prav vse.

Zato te je zgrabila panika.

Kaj bo naredil Ferhat,
ko izve,

da je njegov pravi oče ubil
moškega, ki naj bi to bil?

Tudi jaz bi se bala.
- Vedela si.

Ali pa ugibaš.
Zato si danes tako pritekla.

Sem naredila napako?
- Je to sploh pomembno?

Če si vsa ta leta vedela
in vseeno molčala,

si kriva toliko kot jaz.
- Ti si kriv za vse.

Ne bodi nehvaležna.
Spravil sem te iz tiste kolibe.

Ko me vsaj ne bi.

Potem bi normalno živela.

Živela bi dejansko življenje,
ne pa lažnega.

Prijel si me za roko
in jo potem hitro izpustil.

A vseeno sem še upala.

Ko si se odločil za İdil,
je bilo zame vsega konec.

Minilo me je.

Pozabila sem nate, Namık.

Ko bi te takrat vsaj uspela ubiti.
Sebe pa tudi.

Zakaj si torej prišla do mene?

Zakaj se bojiš zame,
če si me pozabila?

Ne zate. Strah me je,
da bosta moja sinova postala morilca.

Tvojo usodo sem prepustila bogu.
Počni, kar hočeš.

İdil je odšla.

Napisala mi je pismo
in odšla.

No, vse se ti maščuje.

Od nekdaj si sam,
tako da ti ne bo nič hudega.

Se tetica kam odpravlja?

Madona.

Ga. İdil ni vzela te torbice.
- Ničesar ni vzela.

Očitno sta se hudo skregala,
čeprav sta se komaj poročila.

No, saj ni pomembno.

Kdo pa bi ostal?
- Gotovo ji je ga. Aslı vse povedala.

Tista, ki bi morala iti,
pa je še vedno tu. - Zaključiva.

Bodo že izvedeli. Dajva.

Rešila bom vašega očeta, prav?

Težko bo, ampak ga bom.

Usoda...Nikomur ni mogoče
spremeniti usode.

Bo preživel?

Dala sem vse od sebe.

Hvala. - Malenkost. To
je vendar moja služba,

čeprav jo redko opravljam.
- Hvala.

Prav si imela Suna.
Počel sem, česar ne bi smel.

Pa še Ferhat je izvedel.
- Torej ti je Namık ubil očeta?

Mislim, da ja.

Yusuf me je klical,
ker mi je hotel vse povedati.

K sreči je zbežal.
Vse je bil pripravljen povedati.

Upravičeno si sumil.
- Res je, a k sreči je zbežal.

Telefon je izključil.
Če bi ga dobil Ferhat,

bi uničil Namıka in potem še nas.
- Bog ne daj.

Kakorkoli že,
poceni sem jo odnesel.

Malo grem ven,
glava me boli. - Prav.

Pazi nase, prav?

Adijo.

Kdaj se bo zbudil?
- Nič ti ne morem povedati. Počakaj.

Mora spregovoriti, Aslı.
- Jaz pa sem mislila,

da imaš dobre namene, ker si hotel,
da ga rešim. Zanima te le to, kar ve.

Ne vem, zakaj se čudim.
- Ni tako, kot misliš. Nedolžen je.

Tudi na nedolžne si že streljal.
- Nisem ga jaz ustrelil.

Je pomembno, če si ga ali ga nisi
in če je nedolžen ali ni?

Ranjen je, ti pa mnoge raniš.
S pištolo ali brez nje.

Aslı, dovolj je.
- Se strinjam.

Kar mi mora povedati,
je zelo pomembno.

Vprašaj ga, ko se zbudi.
- Potem bom z njim tudi zaključil.

Z mano prav tako. Ko bo okreval...
- Boš odšla. - Točno tako.

Dobra zdravnica si.
- Ne vem.

Včasih zdravljenje ne uspe,
pa če se še tako trudiš.

Lahko pride do notranjih
krvavitev in potem je vsega konec.

Včasih pač ni pomoči.
- In zdravnik ne more nič.

Enako je pri meni.

Utrujena sem.

Jaz sem še bolj utrujen.
Zaradi tebe.

Kako je Vildan?

Kaj pa tebe briga,
kako je z njo?

Samo zanima me.
Je težko reči, da je v redu?

Ne moreš si pomagati, ne?
Živiš od tega, da teptaš druge.

Smiliš se mi.

Oprosti.

Hudo mi je.

Vildan ni v redu.

Kako ni v redu?
Kaj pravi zdravnik?

Nesrečna je.
Obupala je nad življenjem.

Ni v redu. Obema otrokoma
sem uničila življenje.

Ne govori tako.
- Mogoče lažem?

Živela sta, kot sem ukazala.
Nikoli se jima nisem nasmehnila.

Vildan ima prav.
Ukradla sem jima upanje,

ukradla sem jima življenje.
Še vedno trpita zaradi mene.

Potem se pa spremeni. Rada ju imej,
pa ti bosta naklonjenost vrnila.

Nekaj bi te prosila.
- Seveda.

Pripelji Abidina nazaj.
- Ne razumem.

Rad te ima
in tebe bo poslušal.

Če mu ti rečeš, se bo vrnil.

Povej mu, da mi je žal.

Skoraj sem izgubila hčer. Nočem
izgubiti sina. - Gospa, pridite.

Kaj pa je?
- Özge se je zaklenila v sobo.

Sploh noče odpeti vrat.
- Pomiri se. - Greva.

Tudi tu ga ni.

Pridi sem.
Zdaj pa mi vse razloži.

Kaj pa? - Ne delaj se neumne. Ti
si Aslı dala fotografije, ne?

O čem govoriš?
Kakšne fotografije?

Ne trudi se,
da bi me pretentala.

Odkar sem prišla, me ne maraš.
Ti si ji podtaknila slike, ne?

Na napačno stran si se postavila.
Maščevala se ti bom.

Vbij si to v to debilno glavo.
- Vem, kaj si naredila.

Sama si si izkopala grob,
ne obtožuj drugih.

Pa bom.
- Hülya!

Pusti me, da grem delat.

Vem, kako mi boš plačala.

Özge moja?

Babičina princeska?
Daj no, odpri vrata.

Nikogar od vas nočem videti.
- To ni način, ljubica.

Özge, jedli bomo.
Nočem jesti brez tebe.

Odidita, nočem ven.

Özge? Özge?
- Ne najdem rezervnega ključa.

Özge, slišiš? Miška?

Kaj se dogaja?
- Odidite, nikogar nočem videti.

Özge? - Zaklenila se je in
nikakor noče odpreti. - Madona.

Özge? Drobižek, jaz sem tu.
Bi se malo pogovorila?

Potem pa gremo, če nočeš.
Dale ti bomo mir, prav?

Adijo.

Si v redu, ljubica? Pridi?

Aslı lahko ostane.

Prav, pa bom.
Smem naprej?

Naju pustite malo sami?
- Seveda. - Pridi.

Pusti odprto,
da dobiva malo zraku. Skoči gor.

Daj.

Vse so šle. Ne moreš spati?

Noči so vedno tihe.

Tako kot jaz. - Če molčiš,
ne bo jutro nič hitreje tu.

Samo v srcu boš imel temo.
- To je pa res.

A tudi če se pogovarjava,
se ne bo nič spremenilo.

Je Aslı besna?
- Seveda. Upravičeno.

Zato pa pravi,
da bo odšla. - Kaj boš naredil?

Nekaj moram narediti,
ker ne more kar oditi.

Pravi, da sem ji lagal.
A za to sem imel dober razlog.

Nisem vedel, to ni bila laž,
ona pa trmari.

Očitno ti je res hudo.
Takšne je še nisem videl.

Nikoli še ni tako kričala.
Kar strah me je bilo. - Mene je strah.

Beg ne bo nič rešil.
Ostati mora.

Ne more kar oditi,
ne morem ji pustiti.

Kaj boš naredil glede tega,
da že imaš otroka?

Daj ji bom denar, če ga rabi.
Če bo imela težave, ji bom pomagal.

Saj me poznaš.
To je vse, kar lahko naredim.

Moja edina družina
sta Aslı in najin otrok.

Upam, da bo res tako.
- Vildan mora najprej priti k sebi.

Bomo videli, kako bo, ko se vrne.
Aslı bom omogočil življenje,

kakršno sem ji obljubil.
Odšla bova.

Joj, kakšna groza.
Upam, da boš v redu.

Je kdo spraševal po meni?
Me kaj omenjajo?

Ne vem,
mene ni nihče nič vprašal.

Teta pa je spakirala.
Yeter jo je zaklenila v sobo.

Očitno se nekaj dogaja?
- Resno? - Očitno je hudo.

Aslı in Ferhat
sta se hudo sprla.

Ti nekaj povem? Reci jim,
da si v redu, in se vrni.

Čimprej se spravi k sebi,
da boš lahko kaj ukrenila.

Nekdo prihaja,
odložiti moram.

Prav? Adijo.
- Adijo.

To imaš od tega,
ker si jo tako poniževala.

Namık, morava se pogovoriti.

Stric. - Pridi malo pozneje.
- Počakaj, Namık.

Gostji se mudi,
da bi ti nekaj povedala. Povej.

Ko sem vstopila,
sem si premislila.

V bistvu zadeva vse,
ampak saj ni pomembno.

Seveda je. Ne moreš tega reči,
potem pa kar oditi.

Povej nama,
kaj je to, kar zadeva vse nas.

Za nekaj posebnega gre.
Nočem, da bi koga odpustili.

Zato raje pozabimo. - Kaj je?
Je kdo kaj takega naredil ali rekel?

No, prav.
Za vašo služkinjo Hülyo gre. - Ja?

V slabo voljo me je spravila.
- Kako le? Hülya je prijetna.

Na veliko opravlja.
V vse pogovore se vmešava.

Mene ves čas nekaj sprašuje.
Zakaj je Vildan takšna?

Je kaj povezano z mojo teto?
Vsega je kriva ga. Handan...

Celo go. İdil je omenjala,
ker je tu pustila drago torbico.

Rekla sem ji, da to ni njena stvar.
- V redu je, pusti naju sama.

Je İdil odšla? Kaj pravi?

Odšla je.
Pustila mi je pismo.

Zapustila me je,
a je tako še bolje.

Tako in tako
se nisva razumela.

Glej, Hülya ti je prinesla mleko.
- Ne bom ga.

Kakor hočeš.

Mleko pijejo dojenčki,
jaz pa nisem dojenček.

Res? Potem pa ga ne pij.

Vem, da imaš v trebuhu dojenčka.
- Veš? Kako pa to veš?

Se lahko dotaknem
tvojega trebuha? - Seveda lahko.

Je notri?
- Je? - Ja.

Majhen je.
- Res je.

Njegova sestrična bom.
- Seveda.

Posodila ji bom svoje punčke.
Če bo punčka.

Ne vem še,
če bo fantek ali punčka.

Brala ji bom pravljice.
- Seveda.

Oči jih ne pozna veliko,
mami pa mi jih je brala.

Tudi ti boš brala, ne?
- Prav.

Se lahko pogovoriva?
- Ne zdaj.

Povej mi,
zakaj si se zaklenila v sobo.

Ker mami ni doma. - Zato?
Özge, pametna punca si.

Mami bo prišla,
takoj ko ji bo bolje.

Mami je umrla,
pa mi ne povejo. Umrla je.

Kako to misliš?
Kako bi kar umrla?

Ne govori tako.
Mami je zbolela in je v bolnišnici.

Ko bo v redu, se bo vrnila.
Zdravnica sem, mi ne verjameš?

Potem pa jo pojdiva obiskat.
Zdravniki naj mi jo pokažejo.

Namık, s tem pismom
se poslavljam od tebe.

Ne boš me več videl.
Zelo sem te ljubila,

ti pa mene nisi. Ne zavedaš se,
koliko je vredna moja ljubezen.

Mogoče ti to onemogoča preteklost
in tega nisem mogla prenesti.

Prevarala sem te
in te skušala pahniti v smrt.

Sodelovala sem s Cüneytom.
Bila sem prizadeta. Hudo mi je.

Ne morem te več pogledati
v oči. Najini poti se razhajata.

Ne moreva si več deliti postelje.
Ne išči me.

Nimava več skupne prihodnosti.
İdil.

Pridi, pridi.

Aslı?

Kam gresta? - Özge skrbi
za mami. Obiskat jo greva.

Prav, jaz jo bom peljal,
ti pa pojdi počivat.

Prav imaš.

Ti jo pelji.
- Ne smeš se naprezati. - Prav.

Aslı naj gre zraven,
ker je zdravnica.

Prav, gremo pa skupaj.
Pridi.

Pridi.
Skoči noter. Skoči.

Pripni se.

Bravo.

Zelo je bila žalostna,
Abidin.

Mogoče se je omehčala
zaradi tega z Vildan.

Najprej ji nisem verjela,
potem pa se je skoraj zjokala.

Rotila me je.

Ne nasedaj ji.
- Res je žalostna.

Ne bodi trmast in pridi.

Skupaj bova govorila s Ferhatom.
Jaz sem se že sprijaznila.

Že nocoj sem mu hotela povedati,

a se mu je mudilo.

Da ne bi, Gülsüm.
- Boš živel na begu?

Pogrešam te. - Nič ne počni,
ne da bi me prej vprašala.

Se bom že vrnil.

Zaupaj mi.
- Prav.

Pozdravljeni.
- Izvolite.

K Vildan Koçak smo prišli.

Žal ne sme sprejemati obiskov.
- Zakaj? - Rada bi videla mami.

Hčerkica jo pogreša.
Super bi bilo, če bi pomagali.

Žal imam lahko zaradi tega težave.
- Nam poveste številko sobe?

Lahko prepustiš meni?
Zato sem prišla.

Poznam pravila, zdravnica sem.
Ne bomo je utrujali, ne?

Zelo bom veseli,
če nam dovolite k njej.

Prav, a na hitro.
Največ pet minut. Soba 105.

Najlepša hvala. Pridi.

Pojdi noter,
zunaj te bom počakala.

Takoj pridem ven.
- Ostani, če hočeš. - Takoj pridem.

Pridi.

Mami.
- Özge?

Pridi sem.
Kakšno lepo presenečenje.

Zelo sem te pogrešala.
- Jaz pa sem tebe.

Zunaj bom.
- Ferhat? Hvala, ker si jo pripeljal.

Aslı me je pripeljala.

Res? - Zmenila se je s sestro,
ker je zdravnica.

Je Aslı tu?
- Pred vrati čaka.

Potem pa se ji zahvali,
ker te je pripeljala sem. - Prav.

Kako sem te pogrešala.

Nekaj se je zgodilo.
- Se ne oglasi? - Ne. Pozno je.

Kaj bova zdaj?
- Namık ima prste vmes, plačal bo.

Počakaj! Ne nori.
Kako se boš meril z Namıkom?

Pridi, pomiri se.

Pridi.

Pogledat ga grem,
potem pa se vrnem. - Bova že potem.

Zebe me. - Ti poskrbi zanjo,
jaz pa ga grem pogledat.

Pridi, zebe te.
Greva noter.

Si prepričan,
da si ubil Yusufa? Kje je truplo?

Res sem ga ubil.
Takoj je padel na tla.

Nisem se obiral,
ker si rekel, naj spokam.

Mogoče so ga odpeljali.
- Kdo pa bi ga odpeljal?

Lahko ga najdem,
tako kot sem našel tožilca.

Mogoče ga je on odpeljal.
Lahko grem ubit še njega.

Za zdaj še ni treba.
Počakaj na moj ukaz. - Prav.

Kako kaže, doktorica?

Ni v redu.

Vročino ima. Dala sem mu
antipiretike in antibiotike.

Ne vem, kako se bo odzval
in kdaj se bo zbudil.

Ni problema, samo naj se zbudi.
- Ne vem, če bo z njim vse v redu.

Rekla sem ti,
da bi moral v bolnišnico.

Jaz pa sem ti rekel,
da ne sme tja.

Prav. Potem pa se pripravi na to,
da ti mogoče ne bo mogel nič povedati.

Doktorica,
življenje nam kroji usoda.

Bomo videli.
Greva.

Kaj počneš?

Nič, spat grem.
- Kam?

Operirala sem
in obiskala bolnišnico.

Utrujena sem in grem spat.
- Kam greš spat? - Tja.

Postelja ni v redu?
- Res ni. - V redu je.

Je zate vse skupaj igra?

Se sploh zavedaš,
kako zelo je resno?

Vsega se zavedam.
Zame se ni nič spremenilo.

Zame pa se je. - Nič ni drugače.
- Pravljice je konec, Ferhat.

Konec je.
- Ne govori bedarij.

Pusti me, roka me boli.
Boli me, razumeš? Boli me.

Tukaj pa gori.
Razumeš? Gori.

In kaj naj zdaj? Sam si poskrbel
za ogenj in pekel, v katerem živiš.

Prepozno je. Ko si se poročila
z mano, si se mi pridružila v ognju.

Skupaj bova zgorela
ali pa se rešila. - Tega nočem več.

Bedarije govoriš,
ampak tvoje srce ne laže.

Govori: Ljubim Ferhata.
Z njim bi umrla.

Zanj bi skočila v ogenj.
Vse to vidim.

Pravljice je konec.

Zaradi mene lahko razlagaš
karkoli komurkoli. Mene ne zanima.

Lahko tudi naprej živiš
svoje staro življenje. Kakor hočeš.

Ampak brez mene.
- Pred tabo in po tebi ni ničesar.

To moraš razumeti.
Skupaj sva.

Lažnivec si.
- Ti si tista, ki laže.

No, pa povej.

Reci, da me ne ljubiš.
Reci, da me nočeš več.

Tiho je.

Zdaj pa mi poglej v oči
in mi to povej.

Čakam, povej.

Zakaj me tako gledaš?

Ste me gledali? Nekaj sem vprašala.
Ste me gledali?

Zakaj bi vas gledal?
Ste tako lepi?

Si tako lepa?
Zakaj bi te gledal?

Ne skrbite, okrevali boste.

Oba bova odšla od tod.

Odšla bova
in ne bova ponavljala napak.

Tu si.

Ja. Si mislil, da sem šla?

Obljubo sem dala.

Ne grem,
dokler ga ne pozdravim. - Hvala.

Kako je z njim?
- Kmalu se bo zbudil.

Kje je Teslo?
- Namık ga je klical in je šel.

Zakaj ga je klical?
- Ne vem in me niti ne zanima.

Že dva dni te ni.

Imaš pomembnejše opravke?
- Ferhat ima neke osebne opravke.

Kakšne opravke? - Vprašajte ga.
Če ima čas, vam bo povedal.

Nisi Teslo brez razloga.
- Res je.

Za nekaj drugega te rabim.
- Kar povejte.

Hülyo bom odpustil.
- Katero Hülyo? - Koliko jih pa imamo?

Razumem.
Je naredila kaj narobe?

Tako pač mora biti.
Ti ji boš povedal.

Povej ji, da dobi odpravnino.
- Madona, čisto sem presenečen.

Povejte mi,
je naredila kaj narobe?

Ja, je. Ti moram polagati račune
zaradi služkinje?

Ne, ampak lahko ji prisluhnemo...
- V redu je, samo svoje delo opravi.

Prav.

Ga. Vildan,
zapuščate nas. - Ja.

Bolje bi bilo, če bi še ostali.
- Odlično se počutim.

Rekli so, da lahko kadarkoli grem.
- Res je, a sem govoril z vašo mamo.

Bolje bi bilo,
če bi se še malo spočili.

Kolega psihiater bi vas sprejel.
- Moja mama rada pretirava.

Zmedena sem bila
in spila preveč tablet.

Res ni razloga za skrb.

Rada bi šla domov
k svoji hčerki.

Prav, vi že veste.
Vso srečo. - Hvala.

Mi podaš sol, stric Namık?

Hvala.

Slišala sem,
da te je İdil zapustila. Si v redu?

Sem. Vsak se odloča po svoje.
İdil ni bila srečna.

Še prepozno je odšla.

Mimogrede,
İdil ti je pomagala pri delu.

Lahko ti pomagam jaz,
dokler ne najdeš zamenjave.

Kot da se ti spoznaš.
Pa še tuje jezike bi morala znati.

Spoznam se na odnose z javnostmi.
To sem že delala. - Bomo videli.

Niti pod razno!
Mogoče se bo pa vrnila.

İdil je žena
velikega Namıka Emirhana.

Bi ga kar tako zapustila?
Je nisi nič iskal, Namık?

Zdaj ni pravi trenutek za to.
Bom že izvedel pravi razlog.

Prav, ti že veš.

Samo glej, da ne boš dal moči
tistim, ki si je ne zaslužijo.

Leti to name?
- Pa še kako.

Pozabi na službo,
čeprav se imaš za sposobno.

Kje imaš teto?
- To raje vprašajte go. Yeter.

Ona ima ključe sobe.
- Kaj? Od kod pa to?

Že zgodaj sta odšla.
Res ne vem, kaj se dogaja z njima.

Mislim, da je spet napeto.
- Niso vse teme za vse.

Pomisli, preden odpreš gofljo.
- Torej je bolje opravljati

in čenčati
za zaprtimi vrati?

Da te ni sram.
Malo lepše se obnašaj.

Prekleta naj bo.
- Koga si preklela?

Mogoče kaj rabiš, Teslo?
- Ne.

Zakaj si kar tiho?
Povej ji, da gre lahko naprej delat.

Prideš? Pogovoriti se morava.
- Upam, da ni nič narobe.

Prav.

Kaj je, Ramazan?
Je kaj narobe?

Očitno je nekaj narobe.
- Res je, Hülya.

Povej mi.

Si kaj naredila g. Namıku?
- G. Namıku? - Si ga razjezila?

Ja. - Kaj si naredila?
- Nič nisem naredila narobe.

Naredila sem, kar je prav.
- Ampak kaj? Zakaj mi nisi nič rekla?

S Ferhatom bi uredila.
- Tega ne moreš kar povedati.

Za resno zadevo gre.
Kaj naj zdaj?

Še sam si jezen. Bog ve,
kaj bi bilo, če bi ti povedala.

G. Namık...

Odpustil te je.
- Kaj?

Odpustil me je?

Ja.

Jaz sem ti moral povedati.

Kje si bila?
Zelo me je skrbelo.

A zdaj spet govoriš z mano?
- Na tisto sem že pozabila.

Prav.
- Nekaj je narobe. Kaj je?

Ne gre zate, Jülide. Prav?
- Si užaljena?

Nisem užaljena.
Pogovoriva se.

Pridi.

Teta?

Ne bodi takšna, prosim.
Stokrat sem se ti opravičila.

Tokrat nisi ti kriva.

Zame gre.
Počasi bom šla, ker imam zdravnika.

Kaj je?
Je kaj narobe z dojenčkom?

Ne, samo pregled imam.
Bom videla, kako kaže.

Ne moreš iti sama,
poglej se.

Ne vem, če bi šla še s kom.
- Kako ne veš?

Na pregled boš šla
s Ferhatom, seveda.

Pokliči ga, naj pride.
Ne moreš iti sama.

Jülide, ne vem. Nehaj
pritiskati name.

Nočem pritiskati nate,
samo skrbi me.

Kaj se je zgodilo?
- Rekla sem, da ne pritiskaj name.

Izvedela sem nekaj o Ferhatu,
česar ne bi smela izvedeti.

Je zdaj v redu? - Ja.
Oprosti, za zasebne zadeve gre.

Vse se bo uredilo,
samo ne bodi žalostna.

Kadarkoli hočeš,
ti bom prisluhnila. Kadarkoli.

Prav.

Vildan je.

Prosim?

To je pa super.
Dobrodošla nazaj.

Prišla je iz bolnišnice.
Pogledat jo grem. - Prav.

Ne bodi žalostna.

Zelo sem te pogrešala.
- Jaz pa tebe, Özge.

Glej, kako sem ji spletla kitke.
- Prelepe so.

Škoda, da nisi ostala
še kakšen dan dlje.

V redu sem.
Pogrešala sem hčer in dom.

To ti pravim,
ker bi bilo bolje zate.

Malo si pozna, ampak prav.
Kje je Ferhat? - Ne vem.

Ni ga tu.

Özge, pridi k meni.
Pokaži mi punčko.

Živijo, ljubica.
Upam, da si bolje. Kako si?

V redu sem, hvala.
Doma je takoj bolje.

Seveda, doma je najlepše.

Tole smo kupili.
- Kako je lepa.

Vildan, Aslı je izvedela.

Kaj?
- Resnico.

Zakaj šepetata? - Nič ni,
o bolnišnici se pogovarjava.

Čisto je potrta.

Zakaj te je Namık klical?

Zanimalo ga je, kje sva bila.
Omenil sem mu opravke. - Kaj pravi?

Nič ni rekel. Sploh me ni klical
zaradi tega. - Zaradi česa pa?

Povej, kaj je rekel.
- Pozabi, ne obremenjuj se.

Tako ali tako bom izvedel.
Pojdi pogledat Yusufa. - Prav.

Kam greš, doktorica?
- Opravek imam.

Če imaš čas...

Zdravo.
- Zdravo.

Kdaj si prišla?
- Malo prej.

Aslı, hvala ti za sinoči.
Özge sem bila zelo vesela.

Ni za kaj.
- Zaradi nje sem okrevala.

Zbrala sem moč, da se vrnem.
Hvala ti. - Upam, da si bolje.

Se lahko pogovoriva?

O čem?
- Ne bi se pogovarjala tu?

Kar tu povej.
- Jaz bom šla.

Za Özge gre.

Aslı.

Ja?

Jočeš?
- Ne.

Prav, ne jočeš.

Nekaj si mi hotela reči,
preden je prišla Vildan.

Ni pomembno.
- Doktorica, živciraš me.

Briga me.
- Ne verjamem.

Kakorkoli. Pa na sinoči tudi pozabi.
Napaka je bila. - Kam greš?

Pusti me. - Kam greš?
- Pusti me. Me lahko pustiš?

Ne bom ti polagala računov.
Pojdi do Vildan, pogovoriti se hoče.

Pojdi, da bosta uredila,
kar jo muči. Ne zaslišuj me.

Ne bodi žalostna.
Vse se bo uredilo.

Pravim ti, da se pogovori z g. Namıkom,
pa nočeš.

Punci, sta pripravili
svežo limonado?

Kaj je?
Zakaj se tako držiš?

Kaj pa je, ga. Zeynep?
Se je kaj zgodilo?

Nič ni. Limonada je v hladilniku.
- Ne, nekaj je narobe.

Hülya, kar povej.
Mogoče lahko pomagam.

Namık me je odpustil.
Marsikdo bo vesel.

Še poceni si jo odnesla.
Lahko bi te še huje kaznoval.

Nič nisem naredila,
da bi me kaznovali!

Ne govori z njo.
- Če pa imam prav.

Poglej si Zeynep,
popolno služkinjo.

Ona že ve,
kako se mora obnašati v tej hiši.

En nasvet ti bom dala.
V naslednji službi bodi previdnejša.

Če jo boš sploh našla,
seveda.

Kje je limonada?
- V hladilniku. - Hvala.

Kaj je tako nujno,
da se morava pogovoriti?

Nič ni narobe. Lahko pa bi nehal
ignorirati, kar sva izvedela.

Delal bom, kar bom hotel.
- Žal ni tako preprosto.

Özgejina sreča je na prvem mestu.
Pred mojo in tvojo. Občutljiva je.

Nisi ti njena mati?
Raje se malo zamisli nad sabo.

Vsi vemo,
zakaj si končala v bolnišnici.

Misliš, da mi je lahko, ne?
Aslı je prišla v hotel

in me zasliševala. Po drugi strani
mi ti težiš, naj nič ne povem.

Potem me je še Cüneyt prišel prosit
za denar. Kaj naj bi naredila?

Samo nekaj te prosim.
Misli na Özge, lepo te prosim.

Se zavedaš svoje odgovornosti?
- Poskrbel bom, da bo varna.

Drugo me ne zanima.
Moja družina sta Aslı in najin otrok.

Vem, da ti Aslı in otrok
ogromno pomenita.

Zakaj si potem Aslı povedal,
česar ji jaz nisem smela?

To me sprašuješ? - Ti bom povedala.
Hotel si si olajšati vest, ne?

Zdaj je pa konec.
Kaj, če bi se otroku kaj zgodilo?

Kaj bi bilo potem?

Utihni. Slišiš? Utihni.
- V redu, oprosti.

Pusti me! - Ferhat, ne počni tega.
- Özge, nič se ne boj.

Nič ni, ljubica. Bravo.

Ne boj se, Özge.

Kaj je? Ti ni všeč?
Ti naročiva kaj drugega?

Sploh ne morem jesti.
- Pa moraš, Gülsüm.

Težko mi je,
ker te tako zelo pogrešam.

Tudi jaz te pogrešam.
Bova videla.

Če nočeš priti domov,
se vsaj pogovori z mamo.

Ves čas me sprašuje,
če sem kaj govorila s tabo.

Pozabi zdaj nanjo.
Pomembnejše teme naju čakajo. - Ja?

Vildan pravi,
da je videla Cüneyta.

Od kod se je vzel?
- Saj ni važno. To je dobro.

Kako je lahko to dobro?
- Ferhatu bom pripeljal Cüneyta.

Veš, da ga zanima,
kdo mu je pomagal.

Če pa dobi Cüneyta,
ga drugi ne bodo zanimali.

Kako boš to uredil?
Kako boš našel tega prasca?

Nekdo mu očitno pomaga.
Težko ga boš našel.

Prasec rabi denar, Gülsüm.
Vildan je težil, a mu ga ni dala.

In?
- V past ga bova zvabila.

Ko bo zavohal denar,
se bo takoj pojavil.

Prosim?
- Kako si, lepotica?

Res si beden. Lepotica?

Kaj bi pa rad?
- Ni se treba tako jeziti.

Opravke imam. Kaj bi rad? - Hotel
sem te povabiti na pijačo.

Res nimam časa.
- Nehaj no. Ena ura bo dovolj.

Z nikomer se ne morem dobiti.
Ne bo ti žal, zabaven sem.

Tako te bom očaral,
da se mi ne boš mogla upreti.

Kakšna skromnost.

Prav, če že tako težiš.

Dobiva se.

Živijo, Aslı.
- Živijo.

Kako si?
- V redu.

Ferhat ni s tabo?
- Sama sem prišla.

Je jezen nate?
- Ne.

Na nič drugega ne mislim, Ayşegül,
samo otrok je pomemben.

Samo, da je zdrav.
- Prav, pa poglejva. - Dajva.

Glej, kako je vesel.
Odkar smo tu, je noro srečen.

Pa zrasel je, ne? Ne bom lagal,
tudi meni je tukaj všeč.

Yiğit, saj si nisi
premislil glede naše selitve, ne?

Nisem.
To sem svetoval tudi Ferhatu.

Z Aslı naj se odseli
čim dlje od Namıka.

Zlobneži bodo že dočakali
svojo kazen.

To je pa najlepša novica,
kar sem jih slišala zadnje čase.

Še pet minut,
potem pa pridi domov, prav? - Prav.

Si v redu?
- Sem, ker je otrok v redu.

V redu je in ni več tveganja.
- Odlično.

Ti pa nisi v redu
in to se bo poznalo na otroku.

Potrudila se bom,
da bom dobre volje.

Prav, če ti tako praviš.
- Zdaj pa grem.

Prav, pazi nase.

Se vidiva, ljubica. - Naslednjič
bova že vedeli spol.

Prav. - Če bo karkoli,
me takoj pokliči.

Ayşegül, rada bi se vrnila
na delo. - Res? Super.

Ja, govorila sem
s par bolnišnicami.

Me boš poklicala,
če boste imeli prosto mesto?

Seveda. Boš počakala do poroda?
- Ne, ni treba.

Prav, govorila bom s primarijem.
- Prav, se vidiva.

Prišla je ga. Sibel.
V ordinaciji je, nujno je. - Pridem.

Se vidiva.
- Se vidiva.

Prosim? Ja, jaz sem.

Če je možno,
bi prišla na ogled čez pol ure.

Mi pošljete naslov,
da bom našla hišo?

Hvala.

Hiša je zelo sveta.
Zgoraj sta dve sobi, najbrž bo dovolj.

Zraven kopalnice
je otroška soba.

Super.

Jutri lahko pridete z možem.
- Ni treba, najela jo bom.

Prav. Danes vam pošljem pogodbo,
potem pa samo podpišite. - Hvala.

Plačati je potrebno
za dva meseca vnaprej.

Nehaj jokati.

Kaj pa naj?

Bil sem nesramen, oprosti.

Zakaj se opravičuješ?

Ni prav, da sem ti moral jaz povedati.
Vem, da nisi nič naredila.

Ne nalašč.

Pa je bilo nalašč.
- Prosim?

Nisem hotela,
da bi bilo kaj narobe.

V redu, če ti tako praviš.

Težko mi bo oditi.

Seveda.

Pogrešali te bomo.

Hudo mi je bilo,
ker si bil jezen.

Ko ti bližnji kaj povedo,
bolj boli...

Včasih pač ne veš,
kako bi se izrazil.

Kdaj boš šla?

Ne vem še točno.

Ko se zberem,
bom govorila z go. Yeter in Aslı.

Prosila ju bom za priporočilo.
- Koliko časa boš še tu?

Par dni.
- Kako pa boš zdržala?

Težko.

Ne zapuščam samo službe,
ampak tudi sanje o ljubezni.

Okriviš lahko hormone
ali intuicijo ali karkoli,

a ni mi všeč, da greš
tako panično po Vildan.

Nečesa ne vem, je tako?
- Nič ni.

Vildan mučiva midva.
- Zakaj?

Ker je Özge moja hči.

Se lahko pogovoriva?
- O čem?

Ne bi se pogovarjala tu?
- Kar tu povej. - Jaz bom šla.

Prekleto.
Neumna si, Aslı! Neumna.

Pusti me.
- Počasi. Si v redu? Te boli?

Ferhat? Aslı je klicala asistenco,
manjšo nesrečo je imela.

Kakšno nesrečo?
- Pomiri se, nič hujšega ni.

Najbrž je samo okvara.
Ferhat?

Kaj bi rada? - Si ti Serkan? - Kdo sta?
Od kod me poznata?

Namık Emirhan te pozdravlja
in pravi, naj se Yusuf neha skrivati.

Kje je moj oče?
- Počakaj, junak. - Kaj se dogaja?

Kdo sta vidva?
- Namıkova sta. O očetu sprašujeta.

Yusufa ni že dva dni.
Ne oglaša se na telefon.

Ste videli Ferhata Aslana?
- Ni prišel sem.

Kdo je Ferhat Aslan?
- Pozabi na Ferhata.

Tvojega očeta iščeva.
- Pa ga najdita!

Če se mu kaj zgodi, bosta plačala.
Namık bo plačal. - Pomiri se že.

Ne vesta, kje je.
- Pa kaj še, babi.

Če kaj izveste, pokličite.
Če ga najdemo, vas pokličemo.

Z mojim sinom je vse v redu.
Pozdravita g. Namıka.

Že več let ga poznam
in nikoli ni bilo nič narobe.

Tudi zdaj ne bo, mu povejta.
- Bova.

Poklical bom policijo.

Oglasi se, doktorica.

Kam greš?
- Opravke imam.

Ne boš nič rekel Özge? Joka.
- Ne zdaj. - Ne boš...

Je to zate odgovornost?
- Ti mi boš govorila o odgovornosti?

Kaj se greš? Najprej dame.

Hvala lepa.

Cüneyt, rešiti morava
tvojo finančno zadrego.

Tako nujno si me hotel videti,
potem pa prideva sem?

Naročiva še kakšno pito?
- Tu imajo odlične.

Bova že uredila,
denar ni problem.

Odpri...

Dobra je, ne?

Super.

Čuden si.

Zakaj? - Ne vem,
človek ti kar ne bi zaupal.

No, prava se oglaša.
- Meni ne zaupaš?

Vse, ki me poznajo,
lahko vprašaš, kakšen sem.

Nerodno ti bo.
- Zakaj?

Ker sem najbolj zanesljiva oseba,
kar so jih kdajkoli spoznali.

A res?
- Pod to se podpišem.

Potem pa se bova šla eno igrico.
Spet se bova spoznala.

Živijo,
sem Aslıjina nečakinja.

Ti pa si mož moje drage Vildan.
Ne vem, točno, kaj si Özge...

Ti pa si res zlobna.
- Res sem.

Povedala sem ti, kje je Vildan,
a vseeno nisi uredil glede denarja.

Bom že uredil. Uredila bova.
- Cüneyt, nekaj ti bom povedala.

Ne moreš me kupiti
s par lepimi besedami.

Zdaj živim v pravi palači.

Princese ne moreš peljati
v takšno beznico.

Ti si pa hitra.
- Kaj pa naj, srček?

Življenje je kratko;
pohlep je nujen.

Res je.

Nujno se morava videti.

Kaj je?
Ali ti kaj prodajajo ali pa je bivša.

Ne, samo pogovarjam se...

Neke težave z denarjem so,

a so mi zagotovili,
da me denar že čaka.

Lepo, očitno ti prinašam srečo.
- Kar ob meni ostani. To bo dovolj.

Dobra je.
- Kaj? Ja, res je dobra.

Naročim še pito?
- Pa daj.

Kakšno boš?
- Pa naj bo sirova.

Lahko pridete?

Nič hujšega ni,
a morate vseeno na servis.

Prav, zdaj ga tako ali tako
ne morem odpeljati. Hvala.

Si v redu?
- Sem.

Bleda si kot zid,
greva v bolnišnico. - Nisem bleda.

Naj pregledajo dojenčka.
- Zakaj, če sem v redu?

Znam poskrbeti zase.
- Prav.

Znajdem se,
tako kot sem se od nekdaj.

Kam si šla brez besed?
- Nikamor.

Rekla sem ti,
da imam opravek.

Aslı, si v redu? - Sem.

Kaj pa ti počneš tu?
- Klicala me je.

Kdo sem pa jaz? Odgovori mi.
- Odločila sem se poklicati Yiğita.

Če te tako zelo zanima,
k zdravniku sem šla.

Otrok je v redu, tveganja ni več.
Ni ti treba skrbeti, v redu je.

Ne moreš kar oditi.
- Pusti me.

Pravljice še ni konec.
Si me slišala?

V redu je, pusti jo.

Daj ji čas.
- Kaj je zdaj to?

Saj bo minilo. Pomiri se.
- Ne morem se.

K nam jo peljem,
poklical te bom.

Bravo, Necdet.

Bravo. Daj meni.

Ga. Yeter,
vas lahko malo zmotim? - Seveda.

Kaj je narobe?
- Prosila bi vas za priporočilo.

Kaj to pomeni? Kam greš?
- Ne bom več delala za vas.

Kaj misliš s tem?

Usedi se.

Sedi.

Od kod zdaj to?
Kdo ti je dovolil iti?

Tako je pač usojeno. - Hülya,
povej mi, kaj je bilo.

Saj ni pomembno.
V bistvu sem že pozabila.

Tako je odločil g. Namık.
Mi boste dali svoj blagoslov?

Hülya, ne dam ti blagoslova,
dokler mi ne poveš resnice.

Tega raje ne bi načela.
- Hülya, povej mi.

Koliko si bila stara,
ko si prišla k meni? - Kakih 16.

Zaupala sem ti,
zame si imela oči na pecljih,

zdaj pa mi lažeš.
Se to spodobi? Lahko te je sram.

Daj no. Zberi se
in mi povej, kaj se je zgodilo.

Povej, za kaj gre.

Aslı, živijo.
- Zdravo.

Ravno prav si prišla,
na mizo dajem.

Dobrodošla, ljubica.
- Hvala. Kako si? - V redu. Pa ti?

V redu sem.
- Pridi. Sedi.

Kje je pa Özgür? - Nimam pojma,
najbrž se nekje igra.

Özgür, Aslı je prišla.
- Srček. - Živijo, Aslı.

Pridi po en poljubček.
Kakšen lepotec si.

Kje je Ferhat?
- Stric ima neke opravke.

Naslednjič pa pride, prav?
- Pojdi si umit roke. Hitro.

Madona.
- Kako je kaj dojenček? - V redu.

Pravkar sem bila pri zdravnici
in vse je v redu. - Hvalabogu.

Spola še ne veš, ne?
- Še par tednov moram počakati.

Prav.
Takrat greš lahko s Ferhatom.

Ne vem, bom videla.

Yiğit ni prišel niti na en pregled,
na razkritje spola pa je prišel.

Čudno mi je bilo videti otroka
na zaslonu. Kot vesoljec je izgledal.

Vesoljec? - Ja, kot vesoljec si bil,
ko si bil še v maminem trebuhu.

Kot princ, samo sablja ti je manjkala.
- Ne pretiravaj.

Bomo videli, kako bo.

Ne bom prva mama,
ki otroka vzgaja sama.

Ogromno jih je.
- Stric je prišel.

Kje si, junak?
- Dobrodošel.

Kakšno lepo presenečenje.
Čaj ti bom prinesla.

Kako lahko jeste brez mene?
- Niti grižljaja nisem še zaužil.

Kako si, doktorica?
- V redu.

V redu.

Namık,
zakaj si odpustil Hülyo?

Tako je moralo biti.
- Ne moreš odpuščati ljudi,

ker ga lomi nekdo drug.
Sram te bodi.

Sama ga lomi,
ker opravlja po hiši, ne?

Namık ima prav.

Hülya je pri nas že deset let.
Niti ene napake ni naredila.

Niti enkrat ga ni polomila.
Tega ne bom dovolila.

Kdo pa te sprašuje
za dovoljenje?

Še kar se oglašaš,
čeprav nič ne veš.

Marsikdo drug bi moral oditi,
ne pa Hülya.

S tem smo zaključili.
- Kdo bi moral oditi?

Me prav zanima.
- Naj ti odgovori Namık.

Vse ob svojem času.
Vsak bo dočakal svoje.

Plačal boš za vse,
ki si jih prizadel.

Saj veš, kaj pravijo.
Vedno obstaja dobra plat.

Sem sva prišla čisto potrta,
a se bova najbrž preselila sem.

Tudi Özgür je videti srečen.
- Saj je.

Takoj je našel prijatelje.
- Seveda.

Odpri usta.
- Nočem.

Ni zate, za otroka je. Odpri.
- Lepo, da misliš na otroka.

Oba misliva nanj.

Ne mahaj preveč z orehi.
Meni so na koncu iz ušes lezli.

Prav ima, a se je sprijaznil.
Celo obljubil je,

da če bova tu kupila hišo,
bo na vrtu posadil oreh.

Da me bo lahko
obmetavala z orehi.

Pod orehom nič ne raste;
strupene liste ima.

Pusti jima, da sanjata.
- Kaj sem pa rekel?

Odpri usta. Bi moral lagati?
- Ko bi bil vsaj tiho.

Tudi prav.

Včasih je življenje tako. Misliš,
da je vse popolno, in sanjaš,

potem pa se naenkrat vse zruši
in postavi na glavo.

Hormoni so se ti postavili na glavo.
- Le zakaj? Mogoče zaradi tebe?

Kaj? - Ne kaže mu najbolje.
Hitro pridi. - Prav, na poti sva.

Kaj je? - Nič. Pridi,
greva. - Kaj je?

Pridi, Teslo je vznemirjen.
- Kam gresta? - Nič ni.

Pa tako lepo smo se imeli.
- Mislim... - Pridi. - Se vidiva.

Hvala. - Se vidiva.
Upam, da ni nič hudega. - Tudi jaz.

Ljubi bog.

Teslo, od kdaj je v takem stanju?
- Odkar sem vaju poklical.

Začel se je potiti in tresti.
- Zaradi okužbe. Vročina je narasla.

Yusuf, me slišiš?
Me slišiš, Yusuf?

Oče. Nehaj.

Nehaj. Oče.

Ferhat, nehaj.

Ubili te bodo.
- Koga bodo ubili?

Koga bodo ubili? Povej mi.
- Ne ubij brivca.

Koga bodo ubili, povej mi!
- Ferhat, nehaj. - Brivec.

Ne ubij brivca.

Brivec. Ne ubij brivca.

Nekje tukaj je brivec Necdet Aslan.
- Ja, to je moj oče. Tam je.

Kdo je tvoj kolega?
- Ni pomembno. - Kaj te dejansko muči?

Kar strica vprašajte.

Vse bo v redu, v redu je.
Pomiri se.

V redu je.

Ferhat. Ferhat,
peljati ga moramo v bolnišnico. - Ne.

Umrl bo. - Najprej naj spregovori.
Nekaj ve o moji preteklosti.

Nekaj ve o moji
in Yiğitovi preteklosti, razumeš?

Kaj ti bo povedal? Kaj ve?

Mislim, da je sin človeka,
ki sem ga ustrelil pri 12-ih.

Prav. Naj bo.

Počakali bomo
in ga nadzorovali.

Če se stanje poslabša,
bo moral v bolnišnico. - Saj bo šel.

Najprej pa bo kaj povedal.

Brata ni doma, Necdet pa spi.
Pridi, da ga boš pestoval. - Ja...

Kaj pa vidva tukaj?
- Nič. Abidin je prišel.

Odhajam.
- Prav, noter grem.

V vse se vtika, na živce mi gre.
- Odšel bom.

Zakaj? Nič ne bo narobe.
- Videla me je. - Pa kaj? Pridi.

Hitro.
- Prav. Da vidim Necdeta.

Ojoj.

Kako lepo.

Moje srce zapoje
ob misli nate.

Sanjam o tebi.

Je nor?

Necdet.

Sinko.

Kako sem te pogrešal.
Popoln si.

Ja.

Sporočilo od Cüneyta.
- Kaj pravi?

Dobiva se.
Vem, da me pogrešaš.

Jutri opoldan v Çavuşbaşıju.
- Super. Pa ga imamo.

Lahko odnehava?
Niti malo mu ne zaupam.

Še tebi se lahko kaj zgodi.
- Pa se mi ne bo, ne skrbi.

Konec je z njim.

Dober večer.
- Dober večer.

Kaj je to?
- To? Nič. Parfum.

Pokaži.

Zdi se drag.

Darilo?
- Ja. Od prijatelja. - Prav.

Poišči si službo,
pa si ga boš lahko sama kupila.

Strinjam se.
Kmalu bom imela službo.

S prvo plačo pa bom vam kupila parfum.
- Če nameravaš nadomeščati İdil,

kar pozabi.
Sama poišči službo.

Tako boš lahko pomagala še teti.
- Lepo od vas, da mislite name,

a mi ta namigovanja
niso všeč.

Poslušaj.
Kaj kmalu se boš naveličala te hiše.

Verjemi mi.
Saj veš, kaj mislim.

Previdno.

Aslı, čakala sem vas.
- Kaj je?

Se je kaj zgodilo?
- Se lahko pogovoriva? - Seveda.

Odhajam, to je moj zadnji dan.
Hotela sem se posloviti od vas.

Ljubica.

To me žalosti.
Zakaj odhajaš? Kaj se je zgodilo?

Pustila sem vam tiste slike.

Res?
- Vem, da vas to žalosti.

Ko sem jih videla, sem vedela,
da moram nekomu povedati.

To sem vam hotela povedati.

Mogoče sem naredila napako.
Vem, da je Jülide vaša nečakinja.

Hotela sem vas opozoriti.

Kje je Abidin?
- Abidin?

Z Gülsüm sta klepetala zunaj.
Povabila sem ga noter...

Gülsüm ni tu. - Pa ja se ni hotel
vtihotapiti v lastno hišo.

Poiskala bom Abidina.

Se slišiva.
- Prav. Gülsüm, poslušaj.

Ne odpiši mu, dokler se ne oglasim.
Počakaj.

Prav. Pojdi.

Abidin.

Ferhat.
- Kje si bil? - No...

Prišel sem...
- Si pogrešal svojega sina?

Vem,
da se ne bi smel tihotapiti.

Si mislil,
da se boš kar tako izmuznil?

No...

Kaj naj rečem?

Misliš, da te ne poznam?
Da ne vem vsega o tebi?

Veš. - Zbežal si,
da bi nehal iskati izdajalca, ne?

Če koga ščitiš,
vem, da ga boš ščitil do smrti.

Večno ga boš ščitil, ne?

Ja.
- Pomisli.

Počakal bom, da mi poveš sam.
Nič ne skrbi.

Do takrat pa ne odhajaj.

O meni veš tudi to, da vedno
dokončam, česar se lotim.

Zato se še ne morem vrniti domov.
Ne še. A nič ne skrbi.

Klinc te gleda.
No, ti že veš.

Kaj je? - Nič še ne vemo.
Čakamo g. Namıka.

Dober večer.
- Dober večer. Kaj je?

Prišli smo k Ferhatu Aslanu.
- To sem jaz. Kaj je?

Yusuf Yazıcı je izginil.
Vemo, da je povezan z vami.

Pridite noter.
Tako se bomo lažje pogovorili.

Abidin, odhajaš ali greš z nami?
- Odhajam.

Če me rabite, lahko ostanem.
- Kar pojdi.

Pridite, gremo.

Yusufova družina je podala prijavo,
da ga niso videli že dva dni.

Njegovega sina močno skrbi.
Odšel je včeraj ob enih.

Skrbi jih, ker se od takrat naprej
niso slišali z njim.

V redu, a kaj ima to z mano?
Ne poznam ga.

To bomo še videli.
Kjer ste bili včeraj ob tem času?

Nečak je bil ves dan z mano.

V redu. Kje?
- Bila sva doma. Imela sva delo.

Kakšno delo?
- Komisar.

Poslovneža sva.
Lastnika kamnolomov.

Treba je poskrbeti za logistiko.
S tem sva se ukvarjala.

G. Namık, vemo, s čim se ukvarjate.
Če je temu tako,

nimamo dokazov, da bi potrdili
nasprotno. Verjel vam bom na besedo.

Zdaj pa gremo.
- Pospremil vas bom.

Ni treba.

Se vidimo.

Jülide, se lahko pogovoriva?
Dovoli nama.

Pogledat grem Özge.

Kaj je?

Hülyo so odpustili.
Imaš ti kaj s tem?

Mislim,
da jo je odpustil Namık.

Ves čas se je vtikala v stvari,
on pa je glava družine.

Poslušaj.

Moja nečakinja si. Odgovorna
sem za vsa tvoja dejanja.

Prav?

Pazi, kaj počneš v tej hiši.
Tako ali tako kmalu odideva.

Nočem težav.
- Zakaj odhajava?

Imam svoje razloge.
- Prav, ne jezi se.

Pazi,
da nama ne boš česa nakuhala.

Že tako sem jezna nate.
Nočem biti še bolj.

Oprosti. Res misliš,
da bi te nalašč vznemirjala?

Samo tebe imam.

Kot sem rekla.
Slišati nočem niti ene slabe stvari.

Niti ene.
- Velja.

Dobro.

Hotel sem odgovoriti.
Zakaj si vskočil? - Pomagal sem ti.

Ni ta Yusuf prišel
k nam na vrata?

Kaj imata? - Nisi ti rekel,
da sodeluje s Cüneytom?

Naj počne, kar hoče,
če se nam ne bo približeval. - Prav.

Če te skrbi samo to...
- Kaj pa bi me še lahko?

Nisva povezana s tem in komisar
to razume. Potrebujeva drug drugega.

Jaz tebe rabim danes,
ti pa boš mene jutri. - Res je.

Jaz tebe in ti mene.
Nekako tako sva zmenjena.

Ferhat, družina smo. Že
res, da imamo težave,

a jih moramo zadržati
v ožjem krogu.

Bomo videli.

Tako.

Nekaj ve o moji in Yiğitovi
preteklosti, razumeš?

Kaj ti bo povedal? Kaj ve?

Mislim, da je sin človeka,
ki sem ga ustrelil pri 12-ih.

Kje je Özge?
- V moji sobi.

Kaj počneš?

Spim.

Spiš.

S tvojo mami sva se danes skregala.
- Bilo me je strah.

Naj te ne bo strah.
To ni nič slabega.

Odrasli se včasih skregajo.
- Torej imaš rad mojo mami?

Mami mi je rekla,
da jo imaš rad.

Da je ne boš prizadel.

Daj, zaspi.

Pridi sem.

Ji polniš glavo z neumnostmi?
Kaj ji govoriš o ljubezni?

To sem ji rekla,
da bi se pomirila.

Vildan,
vem, kaj naklepaš, a kar pozabi.

Jasno? Pozabi.

Tisočkrat si mi že povedal.
Nič ne naklepam.

Nič ne naklepaš...
- Od tebe hočem samo eno stvar.

Özge sem se že zamerila.
Aslı je postala junakinja.

Pripeljala jo je v bolnišnico,
doma pa je Özge hotela samo Aslı.

Ne dovoli, da izgubim hčerko.
Ne dovoli, da se naveže na drugo žensko.

Ne dovoli, da se zbliža z Aslı.
- Aslı je res junakinja.

Moja junakinja, ki ne
izkorišča svojega otroka.

Aslı je popolna, kaj?
- Ja.

Jaz ji ne zaupam.
- Kdo si pa ti?

Özge je še otrok,
Aslı pa je samosvoja odrasla ženska.

Ne sodi drugih po sebi.
Jasno?

Ti ji kar zaupaj, izvoli.
Upam, da se ne motiš.

Ne motim se.
Zdaj pa nehaj.

Kar spi.

En dober razlog mi povej,
če hočeš, da ostanem.

Povej. - Ne veš?
- Ne vem. - Pa veš.

Se sploh zavedaš, kako zelo je resno?
- Vsega se zavedam.

Zame se ni nič spremenilo.
Zame pa se je. - Nič ni drugače.

Pravljice je konec, Ferhat.
Konec je.

Otrok je v redu, tveganja ni več.
Ni ti treba skrbeti, v redu je.

Ne moreš kar oditi.
- Pusti me.

Pravljice še ni konec.
Si me slišala?

Zakaj me tako gledaš?
- Si tako lepa? Zakaj bi te gledal?

Jočeš?
- Ne.

Kakorkoli. Pa na sinoči tudi pozabi.
Napaka je bila.

Hvalabogu.

Vse bo v redu.

Yusuf,
s tabo bo vse v redu.

Kaj pa bo z nami?
Kaj bo s Ferhatom?

Ne vem.

Rada bi videla, da bi se moj otrok
rodil v lep svet.

Da ne bi živel
z napakami naših družin.

Upam,
da se boš zbudil na lepem svetu.

Vse je v redu. Antibiotiki delujejo.
Kmalu se bo zbudil.

Kaj je to?
- To? Rože.

Zate.
- Za Yusufa?

Vedno zdravnica, kaj?

Pa za otroka.

Ker lepo skrbiš zanj.

Jih ne boš vzela?

Hvala.
- Malenkost.

Čudne stvari so se nama zgodile.
Imela sva svoje sanje.

Hotela sva oditi.
Odvrgel sem svojo pištolo.

Cel moj svet je bila.

Prizadel sem te.
Imela si prav.

A ni bilo nalašč.
Prizadel bi sebe, ne pa tebe.

Raje bi prizadel sebe
kot pa tebe.

Rekla si, da sem lažnivec.
Prav, sprejmem.

Saj sem le človek.

Vsi delamo napake.

Mislim pa, da se pravljica
o Lepotici in zveri ne sme tako končati.

Konča se lahko samo, če
Lepotica reče Zveri, da ga noče več.

Potem mi lahko kar izrežeš srce.
Ne bom se branil.

Kmalu bo ozdravel.

Vse bo v redu.

Kako si, Vildan?
- Odlično.

Odlično.

Odlično,
da si začela že zgodaj.

Vzemi žvečilko, da ne bodo vedeli.
- Pa naj vejo.

Briga me.
Torej si obupala? - Tako je.

Prekoračila sem prag ponižanja.
Sita sem Ferhatovega kričanja.

V redu.
Bravo, ravno pravi trenutek.

Obupala si ravno takrat,
ko moja teta odhaja. Bravo.

Kaj? Odhaja?
- Me ne poslušaš?

Ženska je že spakirala.
Odhaja čez par dni.

Tako dobro sta se razumela. Ferhat
ne prenese grde besede o njej.

Zakaj poslušaš njega?
Moja teta nekaj naklepa.

Skrivnosti ima. Že nekaj dni
odhaja in se vrača ob čudnih urah.

Prepričana sem, da bo odšla,
ko konča, karkoli že dela.

Vildan, mislim, da bi morala
dobro premisliti, prav?

Prav? Dovoli mi, da še teh
zadnjih nekaj dni uživam tukaj.

Prosim.

Odhajam.

To mi sploh ni všeč.

Pomiri se, Gülsüm.
Prelisičila sva Cüneyta.

Naj se kar prikaže.
Obema je marsikaj dolžan.

Prosim, bodi previden.

Če bo kaj narobe,
bom poklical Ferhata. Ne skrbi.

Ljubim te.
- Jaz pa tebe.

To ni v redu.
- Usoda.

Kaj naj naredim? - Aslı in Yeter
sta se potegnili zate

Čez nekaj dni boš že nazaj.
Ko bo za to izvedel Ferhat,

bo govoril z Namıkom
in prišla boš nazaj.

Ne morem ostati tu.
Ponižali so me.

Ne morem več delati tu.
- Prav imaš.

A kdo mi bo zdaj
kuhal čaj?

Reci jim, naj uporabijo en klinček.
Dva sta preveč. - Ne bom ga pil.

Bom jaz.

Nehaj, Ramazan.

Iz Burse ti bom poslala kandirane kostanje.
Super so s čajem.

Hülya.

Bi ostala kot moja žena?

Kaj si rekel?
- Bi se poročila z mano?

Presenetil sem te. Ne odgovori mi.
Kasneje boš povedala.

Izvolite.
- Hvala. - Vam prinesem še kaj?

Ne, hvala.
- Na zdravje.

Na zdravje.
- Aslı.

Pridi, sedi.
Poklepetajva malo.

Prišla sem se poslovit.
- Ljubi bog.

Kaj se spet dogaja?
- Pač ne gre.

Razumite, da po vsem tem
ne moreva ostati skupaj.

Aslı,
toliko vsega sta že prestala.

Je to res pametno,
zdaj ko bosta dobila otroka?

Povej mi vse, pa bomo našli rešitev.
- Če bi imela kaj povedati, bi,

pa nimam.

Ne gre nama.

Kaj pravi Ferhat?
Se strinja?

To je tvoja ideja.
Ferhat tega noče.

Pravico imam do te odločitve.
- Ne strinjam se.

Napačna je. Se ti res zdi prav,
da ga zapustiš,

ko te najbolj potrebuje?

S Ferhatom so same težave,
pa sem vse potrpela.

Tokrat ni tako.
Tokrat je drugače.

V nevarnosti ni samo Ferhat,
pač pa tudi Yiğit.

Tokrat sta ubrala isto pot.

Pot, ki vodi v pekel.

Kaj pa se dogaja?

Yiğit raziskuje, kaj se je zgodilo
med njegovim očetom in Namıkom.

Ferhat je to nekako ugotovil
in ga hoče zaščititi.

Zdaj vidiš,
da je stvar zapletena in nevarna.

Mislim, da je sin človeka,
ki sem ga ustrelil pri 12-ih.

Kaj se dogaja?

Zbudil se bo. Vročina pada.
Ko bo okreval, bo spregovoril.

Kje si bil? - Pospremil
sem Hülyo. - Kam?

Seveda ne veš. Namık jo je odpustil.
- Zakaj pa?

Bila je nedolžna. Aslı in Yeter
sta jo zagovarjali, a brez uspeha.

Zakaj jo je odpustil?
Govoril bom z njim.

Počakaj, za božjo voljo.
- Moral bi se posvetovati z mano.

Lahko bi se zgodilo
kaj res hudega.

Ferhat je šel namesto Yiğita
do tega človeka.

Na srečo
ni uspel govoriti z njim.

Če bi izvedel resnico,
bi nas vse poslal k vragu.

Na srečo je človek pobegnil.
Bog nas je zaščitil.

Kdo je rekel, da je pobegnil?
- Ferhat je povedal Yiğitu.

Ja?
- Zdravo, Teslo. Je kaj novega?

Ni se še zbudil.
- Dobro me poslušaj.

Če se zbudi, me pokliči.

Opomni Ferhata, da mora najprej okrevati.
Prej ne sme govoriti.

Kasneje lahko govorita.

Ferhatu pa ne boš omenil
tega pogovora, prav?

Poglej, poglej.

Prav, velja.
- V redu. Čakam na tvoj klic.

Halo, si še tam?
Mislim, da se zbuja.

Vode. Vode.

Počakaj, že grem.

Kam greš?
- Po opravkih.

Si v redu?
- Sem.

Dajmo, Cüneyt, dajmo.
Prikaži se, dajmo.

Oprostite, če sem vas prestrašil.
Zanimalo me je, če boste čaj.

Ne.

Ne bom. Kje je stranišče?

Gor in levo.
- Prav, pridem...

Prekleto...

Kaj počneš?

Kaj pa je, lepotička?

Sem te prestrašil?
Kam se ti mudi?

Lahko se ti kaj hudega zgodi.
- Nič mi ne bo.

Konec je z njim.

Živijo. Si dobila moje darilo?
- Super je.

Tako lepo dišim.
- To je šele začetek.

Kaj počneš? - Zbiram podatke
zate, dragi Cüneyt.

Kakšne podatke?
- V tej hiši si zelo priljubljen.

Vsi te iščejo
in govorijo o tebi.

Kdo? - Pravkar sem slišala
Abidina in Gülsüm.

Nekaj naklepata glede tebe.
Bodi previden.

Tako torej?

Tako torej? Ljubica moja.

Tlak je normalen.

Upam, da si v redu.

Yusuf, me slišiš?
V redu je, ne skrbi.

Odstranili smo kroglo.
Vse bo v redu.

Počivati moraš, prosim.
Ne smeš vstajati.

Teslo, po tiste antibiotike pojdi.
Ti ne bodo zadostovali. - Prav.

Pusti me.

Pomiri se.

Pomiri se.

Poslušaj me, Yusuf.
Poslušaj.

Kaj je spet? - Nočem se vmešavati,
ampak... - Torej se ne vmešavaj.

Aslı je govorila s Teslom.
O nekem moškem.

Rekla je, da nečesa ne smeš slišati,
ko se bo zbudil.

Potem je odšla.
Mogoče se je zbudil.

Počasi.

Tukaj sva.

Kaj sva rekla?
Nikomur ne povej ničesar.

Ferhatu ne povej ničesar.
Pridi.

Daj.

Zdravnik naj ti pregleda rano.
- Prav.

Kar mi mora povedati, je zelo
pomembno. - Vprašaj ga, ko se zbudi.

Potem bom z njim tudi zaključil.
- In z mano tudi. Ko bo okreval...

Boš odšla.
- Točno tako.

Mislim pa, da se pravljica
o Lepotici in zveri ne sme tako končati.

Konča se lahko samo, če
Lepotica reče Zveri, da ga noče več.

Potem mi lahko kar izrežeš srce.
Ne bom se branil.

Čakala sem te,
da se poslovim.

Odhajaš?

Odhajam.
Yusuf je okreval.

Ko se zbudi, boš dobil odgovore.
- Brez skrbi, da jih bom.

Ti pa si nisi premislila.
- Nisem.

Tako je najbolje za oba.

Tudi jaz si nisem premislil.
Še vedno potrebujem dokaz.

Poglej me v oči.

Reci, da me ne ljubiš.

Ne ljubim te.

Poglej me v oči.

Dajmo.
Reci, da me ne ljubiš.

Je pravljice konec?

Konec je.
- Torej me ne ljubiš več.

Ne.
- Poglej me v oči, ko mi to rečeš.

Še vedno
me ne gledaš v oči.

Ne ljubim te.

Ne verjamem ti.

Ampak kar pojdi.
Tudi jaz mislim, da je konec.

Je konec?

Konec je.

Pojdi, ne izgubljaj več časa.

KONEC 28. DELA