Original subtitles

ČRNO-BELA LJUBEZEN

25. DEL

Zdravo!

Yiğit!

Mami, kaj je? Kje je oči? Rad bi videl očija.

V redu je, saj pride.

Prišel bo. Prišel bo.

Pojdi v sobo.

Kje je moj brat? Tožilec Yiğit. - Tretja vrata desno.

Ferhat, ustavi se.

Kako je moj brat? - Kdo ste? - Njegov brat.

Samo trenutek. - Vsaj nekaj mi povejte.

Lahko poveste, če je v redu? - Rad bi videl brata!

Ferhat, prosim te. Pomiri se, prosim.

Policija je tukaj. Če bi kaj bilo, bi nama že povedali.

Ne počni tega.

Je zunaj njegov brat? - Ja, Ferhat Aslan.

Pred vrati naj bo več mož. Nihče ne sme noter.

Povej jim, naj bodo previdni. - Prav, gospod. Vse bo zaprto.

Kako je s tožilcem?

Nič hujšega ni. Lepo okrevajte. - Hvala.

Prosim? - Vedo, kdo stoji za to racijo.

Tarča ste. Okoli vaše hiše bomo namestili može.

Okolico že opazujemo. - Razumem.

Obvestili nas bodo, če bo kaj sumljivega.

Bodite previdni. - Prav, hvala.

Še nisi pripravljen? - Sem, takoj pridem.

Daj, kmalu prideta. - Že grem.

Pozdravljeni, gospod tožilec. - Upam, da boste kmalu bolje. - Hvala.

Kako kaže? - Nihče ne ve, da ste tu.

Vsi mislijo, da ste v drugi bolnišnici.

Najbrž bodo spet poskušali, ker jim v prvo ni uspelo.

Potem jih bomo dobili. - Super.

Ves čas me obveščajte. - Žal vas ne bomo mogli.

Najbolje bo, da pri tem ne sodelujete več. - Kaj?

Tako so se odločili, ker se bojijo, da prikrivate dokaze.

Se zavedate česa me obtožujete?

Tako so se odločili, ker niste obdelali dokazov

in osumljenih niste poklicali na zaslišanje.

Namıka Emirhana lovim že vso kariero.

Žal je pač tako. Dokler tega ne zaključimo,

morate z družino iz mesta, da vse v miru izpeljemo.

Avto vas bo čakal. Čez eno uro odidete.

Razumem. Kar takoj so se odločili.

Prav, pa naj me odstranijo iz primera.

Ampak nekaj vam povem. Jaz bom ujel Namıka Emirhana.

Prasca zakopljimo tako, kot si zasluži. Dajmo.

Azad kliče.

Sprašuje, kaj sta naredila. Azad?

Seveda, ne skrbi. Vse bom uredil.

Razumem. Prav, lepo se imej. Prav, jima bom povedal. Adijo.

Kaj pravi Azad? - Naj ga malce pustimo pri miru.

Prav ima. Glejta tega prasca.

On je ubil go. Albino. - Kaj? - Kaj sta pa mislila?

Zato je Azad takšen. Glej, da ga ne boš motil.

Midva pa bova ta čas poskrbela za tole zadevo.

Jaz bom vozil, ti boš pa kopal grob.

Kje ima ženo? Notri leži, nje pa ni.

Počakaj, telefon mi zvoni.

Suna je.

Suna? - Živijo, Aslı.

V bolnišnici sva. Kje si? Si v redu?

V redu sem. Prideta sem? - Kako, če je Yiğit tukaj?

Yiğit je v redu. Pridita, da se pogovorimo.

Pravi, da je Yiğit v redu in naj prideva.

Ne razumem. - Je brat v redu?

Ne dajemo informacij. - Pridi.

Kaj pravi Suna? Kako je kar doma? - Ne vem. Pravi, da je v redu.

Hülya? Hülya, kako si? Kam se ti tako mudi?

Delo me čaka.

Kaj imaš v roki? - Nič.

Povej mi. Menda ni državna skrivnost.

Nakit ge. Handan smo poslali na čiščenje, pa je že nazaj.

Nakit? - Ja.

Lahko pogledam? Prosim. Ne bom se ga dotikala.

Zakaj bi to gledala? - Nisem še videla dragega nakita.

Samo radovedna sem.

Samo pogledala bi, lepo te prosim.

Opa!

Kako je čudovit.

Prelep je. - No, zdaj si ga pogledala.

Ja, revni lahko samo sanjamo o lastnini bogatašev.

Točno tako.

Mimogrede, kako je ime tvojemu prijatelju? Teslo?

Iskal te je, pojdi do njega.

Nič nisem slišala. - Mogoče sem narobe razumela.

Jaz bi vseeno šla preverit. - Potem pa grem.

Tole je težko, kar do ge. Handan bom nesla. - Dol je.

Pojdi do Tesla, pa še nakit ji nesi. - No...

Madona. Jülide je očitno narobe slišala.

Pozdravljeni. - Živijo. Je Namık doma?

Ni še prišel. - V redu.

Ne morem se pogovarjati, miška.

Odložili ste, g. Cüneyt. Vseeno se bova videla.

Ne povedo mi, v kateri bolnišnici je.

Čisto iz varnostnih razlogov. - Vsaj vemo, da je v redu.

Našli bodo tistega, ki ga je ustrelil.

Vse bodo pojasnili. Ne skrbi.

Tega res nisem hotel. - Nisi, a se je vseeno zgodilo.

Ves čas počneš stvari, ki jih nočeš, ne?

Kaj to pomeni? - Kaj le?

Yiğit se spravlja v nevarnost, da bi te obvaroval.

Navezan je nate.

Lahko bi umrl. Če ga ne bi obvestili,

bi lahko umrl. Zakaj?

Za kaj? - V redu je. - Dovolj je, Aslı.

Ves čas sem se jezila nanj.

Govorila sem mu, naj se ne izogiba družini.

Yiğit je imel prav. Jaz sem se motila.

Odkar sta si spet blizu, ima ves čas težave.

Utrujena sem. Res sem že utrujena, Aslı.

Ne približujta se nam, prosim.

Samo to hočem. - Takole ni prav...

Aslı, prosim te. - Ni prav. - Žal mi je, a zdaj je res dovolj.

Odslej hočem misliti samo še na svojo družino.

To priporočam tudi tebi. Misli na otroka.

Ne vem, kaj bo počel tvoj mož, pa tudi zate ne vem.

Dobro premisli.

Si končala? - Končala sem.

Pridem.

Özgür, pridi.

Özgür, avto naju čaka.

Madona, kako je lep.

Koliko bi to stalo? Poglejmo, kaj vse ima Handan...

Kaj je to?

Analiza DNK?

Analiza je pokazala

99,9 odstotno ujemanje

s Ferhatom Aslanom.

Glej ti to.

Uboga teta. Tudi tebe vlečejo za nos.

Odhajava. - Kam gresta? Yiğit ve?

Ne bom ti pojasnjevala.

Odslej se ne ti in ne tvoja družina ne zmenite več za nas.

Policija skrbi za nas. Ne približuj se nam, prosim.

Ne hodi nam blizu, če hočeš, da smo na varnem.

Kaj misli s tem, naj se jim ne približujem?

Saj si jo slišal - Kje je Yiğit?

Telefon ima izključen, ne boš ga dobil.

Številka trenutno ni dosegljiva...

Telefon ima izklopljen. - Policija skrbi zanj.

Teslo? Takoj pridi do Yiğitove hiše.

Našla bova tiste, ki so ga ustrelili. Pusti!

Teslo, ne hodi sem. Ne hodi sem.

Zadevo ureja že policija. - Tista, ki je dovolila, da ga ustrelijo?

Kaj boš rekel policiji? Šel sem ustrelit tipe,

ki so napadli mojega brata? - Točno tako.

Je deljenje pravice tvoja naloga?

Vse hočeš urejati. Prepusti to policiji!

Abidin, prideš?

Jaz ga ne najdem. - Opravek imam. Ven grem.

Kaj je? Zakaj si takšen? - Kar tako, Gülsüm.

Žal ti je, ker si mi rekel, da me ljubiš, ne?

Ni res. - Zakaj pa si potem takšen?

Smilila sem se ti in mislil si, da me ljubiš. Sram te je poroke,

zdaj pa me ne moreš kar zavreči. Je tako? Nisi vedel, kaj bi.

Ne vem, kaj naj.

Naj trpim, ker te ljubim, ali ker sem prelomil obljubo.

V obeh primerih trpim.

Ferhat, moj dragi bratranec. - Povej.

Tudi Yiğitu sem to rekel. Ne bom ti vzel sestre. Zaupaj mi.

Prav, razumem. A tudi jaz trpim.

Ne spiš in ne gledaš me v oči. - Gülsüm...

Včasih je bolje zbežati.

Mi lahko poveš, kaj boš imel od tega? - Nekaj že.

Ne deri se name sredi ceste. - Utihni! - Ti utihni!

Ne morejo kar streljati na vse po vrsti. To morajo dojeti!

Prav, kar pojdi, mene pa pelji domov. Prav?

Potem pa bom morala k tebi v zapor ali pa na grob.

Sam se odloči, kaj je bolje, Ferhat.

Svojo pot sem si izbral. Izbral sem si svojo pot.

Svojo? - Točno tako. - Kaj pa je z najino potjo?

Zadeva je zaključena, doktorica. Zaključena.

Nisi ti ustrelila Cüneyta? Odgovori mi.

Nisi vzela v roke prve pištole, ki si jo našla? Ker si trpela.

Ker je bil tvoj brat. Na mojega tudi ne bo nihče streljal.

Jaz tisto obžalujem. Razumeš? Samo začasno sem izgubila razum.

Mogoče je bil nedolžen, ne vem!

Moj brat je umrl.

Yiğit pa je k sreči živ.

Kaj te muči? - To, da preveč govoriš.

Nisem več ista, ne moreš mi ukazovati. - V avto.

Oče boš postal. Naju boš brani?

Če boš sploh še živ.

Kaj je? Kaj se dogaja? Si v redu?

Kaj se dogaja? - Ne vem.

Pojdi v avto.

Ferhat, prosim te, naj bo z otrokom vse v redu.

Ne skrbi, nič mu ne bo. Ne skrbi.

Vse bo v redu.

Ampak resno, našli smo super lokacijo.

Nikogar ni. Našli ga bodo lahko samo psi, pa še ti ne takoj.

Je že. - Kako je že? Kako si vse to izkopal sam?

Hotel sem ti pomagati. No...

Pridi, da ga spraviva iz prtljažnika.

Pridi.

Pridi.

Daj mi en blagoslov, da ga dam še jaz tebi.

Zakaj je tako dolgo trajalo?

Ni za kaj. Malenkost.

Tako dolgo sem iskal prasca, ki mi je ustrelil ženo.

Zdaj pa stoji pred mano.

Konec je, Namık Emirhan.

Al-Fatihah - Odprtje

Preveč je jedel.

No, me zanima, kdo mora zdaj eno zmoliti.

Najbrž on.

Še tole uredimo.

Ko zaprem prtljažnik, štej do tri in me pokliči.

Zakoplji ga.

Zakopal ga bom in še poravnal zemljo.

Marsikaj bova prekrila, ne?

Kako si? - V redu, a sem se prestrašila.

Ne boj se. - Je to vse? - Kaj?

Naj se ne bojim. - Ob tebi sem.

Normalni ljudje se česa takega prestrašijo.

Zapri oči in počivaj. Zapri oči.

Še lepša si, ko me ubogaš, veš.

Potem si ti prava grdoba.

Nič hudega.

Gospa zdravnica? Sta Aslı in otrok v redu?

Zaenkrat sta. - Kako zaenkrat?

Ga. Aslı ima tvegano nosečnost. Mogoče bodo kakšni zapleti.

Na to se ne spoznam. Sta Aslı in otrok v redu?

Samo to mi povejte. - Spontan splav ni prav verjeten.

Kakšen splav? - Oba sta v redu,

a mora Aslı počivati in ležati. - Brez skrbi, ležala bo.

To ne bo problem, saj je navajena ležati.

No, hvala. - Lep dan želim.

Madona, stric. Si videl, kako sem ga ubil

in s kakšno lahkoto? Pravi profesionalec sem.

Včasih presenetim še samega sebe.

Če bi hodil v šolo bi zdaj že pristal na Luni.

Za to boš moral še plačati. - Kdo bo pa kaj spraševal?

Samo hčerko je imel, pa še ta je odšla.

Tip mi je še težil, da sem molil Al-Fatihah - Odprtje,

češ da bom umrl. - Svetujem ti, da bodi previden.

Kdo mi bo kaj naredil? Tisti pred vrati?

Tisti bodo pobrali stvari iz hiše in se pobrali. Kdo pa bi še ostal?

Na varnem si zaradi mene. Eno uslugico mi dolguješ.

Kakšno uslugo? - Zelo sem obremenjen in moram se malo sprostiti.

Yiğit me preganja zaradi Cema. Pištolo sem zamenjal

in zdaj nima dokazov. - Resno? Kako si pa to izpeljal?

Nekako mi je uspelo. - Si koga najel?

Res si pameten. Kar povej mi, kaj si naredil.

S tem se ne obremenjuj. Znašel sem se.

Tako sem pameten, da nihče ne ve, kaj bi z mano.

Skoraj si umrl, kje pa je bil tvoj oproda? Nikjer.

Kje je? Spet je z ženo. Res super.

Cüneyt, preveč govoriš. - Saj sem razumel. Pa mogoče lažem?

Zdaj me boš spet skril. Vsaj dokler se tole ne uredi.

Dokler ugrabitev in Cemova smrt ne ponikneta, potem pa se vrnem.

Domov bom prišel kot junak. - Bova še videla, Cüneyt.

Ne govori, da bova še videla. Zakaj le?

Zdaj veš, komu lahko zaupaš.

Lepo morate skrbeti za Aslı in otroka,

če jima hočeta najboljše. Aslı ne sme biti žalostna,

ne sme biti pod stresom. Biti mora vesela.

Če skrajšam, ovijte jo v vato.

Aslı je močna, vi jo samo imejte radi, pa bo.

Ferhat?

Ne zapusti naju, prosim. - Nikamor ne grem, ne skrbi.

Nekaj te bom vprašala. - Vprašaj.

Misliš, da bova imela lepotico ali zver? - No...

Kaj bi ti raje? - Naj bo lepotica ali zver,

samo, da bo dober po srcu kot njegov oče.

Pa močan in trmast kot njegova mama.

Lesen. - Trmast. - Trčen. - Res hvala.

Kaj bo dobrega? - Nič posebnega.

Nekaj je narobe. Kaj je? - Nič ni narobe.

Skrbi te za Özge, ne? Ker nič ne vidi očeta.

Hudo ti je. - To je res.

Teta in Ferhat se ne razumeta ravno najbolje, napeto je.

Najbrž je kriv Ferhat.

Veš, da najprej ni hotel otroka? - Nisem vedela.

Nekaj mora biti na tem. Zaljubila sta se in poročila.

Kako potem nočeš imeti otroka? Že tako nima nobenih otrok.

Kaj pa vem, Jülide.

Pridi.

Koga vse opravljata? - Samo klepetava o otroku.

Res? - Ne, samo pogovarjava se.

Šla sem pogledat Aslı. Spi. - Prestrašila se je za otroka.

Bog ne daj, da bi kaj bilo. - Koga mora pa bog zdaj varovati?

Samo naj nas pred tabo, pa bo.

Res smešno. A ne, gostja? - Oprostite, ker se smejim,

ampak vic je bil res odličen, to morate priznati. - Seveda.

Dolgčas mi je, malo bom šla ven.

Pridi z mano, Vildan. - Kar sedi tukaj.

Zakaj bi hodila ven? Vildan tega ne mara.

Dajte no. Poročena odrasla ženska je.

Ne potrebuje vašega dovoljenja. Ni tako?

Njena mati sem in potrebuje dovoljenje.

Jülide, greva ven. Greva malo uživat.

Ni mi jasno, kako boš lahko uživala.

Greva kamorkoli. Povsod bo bolje kot tu.

Lepo se imejta.

Kje si, Cüneyt?

Namık?

Kaj pa je? Izgledaš, kot bi videla duha.

Ne, samo presenetil si me.

Zakaj si takšen? - Kar tako.

Pridi, Ferhat.

Dala vama bom mir.

Kar povej.

Slišal sem za Yiğita. - Tako pač je.

Ti pa si vseeno tu? - Zadevo ureja policija.

Vse si prepustil policiji? - Tako sem rekel.

Jim boš prepustil tudi Cüneyta? Se ne boš maščeval za svaka?

Prasca še vedno niso ujeli. - Kako sva zdaj prešla na Cüneyta?

Nisi pomislil na to? Şahina in Cema ni zadela krogla iz iste pištole.

Nekaj je na tem. Bom že uredil.

Ti nekaj povem? Cüneyt je poskrbel, da je pištola izginila.

Kako mu je pa to uspelo? - Najbrž ne na najbolj pošten način.

Ali se je prikradel v hišo ali pa mu je pomagal kdo od nas.

Misliš, da je kdo v hiši tako zelo pogumen? - Možno je.

Če je, ga bova našla.

Zakaj si tako vztrajna, miška? - Kje si?

Kako, da je Namık prišel domov? - Glej, načrti so se spremenili.

Starec je hotel ubiti Namıka, a sem jaz njega. - Azada si ubil?

Ja, a ne skrbi. Namık ne ve, da si mi ti pomagala.

Sicer bi poleg Azada pokopal še tebe. - V redu, bravo.

Bravo? Kako si razvajena.

Resno ti pravim, ti pa meni bravo.

Ti si izkoriščala mene, zdaj pa se je vse obrnilo.

Samo par dni me boš pogrešala, potem pa se vrnem. Adijo.

Halo? Halo?

Preklet bodi.

Kdo je? - Kolega iz kluba.

Ja, Haldun? - Očitno ne utegneš.

Kako kaže glede moje pomilostitve? - Ja. Pokličem te, ko uredim.

Kar uredi in pokliči. Dam ti dan ali dva časa.

Saj pravim, da bom uredil in te poklical.

Dobro, dam ti dva dni časa. - Ne kliči me več.

Kakor rečeš.

Debil.

Uredil bo. Vem, kako bom prišel v hišo.

Lahko gresta. - Seveda.

Kaj je, Ferhat?

Kdo pomaga Cüneytu?

Nehajte jesti!

Vse vas bom pobil.

Kako to misliš? Kdo bi pomagal tej barabi?

Od kod zdaj to?

Nekdo iz te hiše se dobiva s Cüneytom in mu pomaga. Kdo?

Kako to misliš? - Kdo?

Prav, tako ali tako ga bom našel.

Ne boste mi povedali, kdo mu pomaga, ne?

Ni problema.

Našel ga bom. Veste, kaj bom potem naredil?

Našel bom tistega, ki mu pomaga. - Od kod zdaj to?

Ti si se poročil in zdaj ne vemo, kdo vse hodi k nam.

Ebru, pa Aslıjina nečakinja... Kar poišči ga in ga pripelji sem.

Cüneytu bomo vsi pljunili v obraz.

Ne jezi se. Ferhat je samo nekaj vprašal.

Če poznate odgovor, mu odgovorite.

Sicer bodite tiho. - Prav, pa bom tiho.

Boste kar tiho?

Vsi boste tiho?

Tudi prav.

Ko izvem, kdo je, bo hudo.

Aslı tega ne bo izvedela. Če ji kdo pove in bo žalostna,

naj se me pazi. Opozarjam vas.

Smo zaključili? - Nismo še.

Zakaj si spet na nogah? - Dolgčas mi je. Lačna sem.

Pridi, boš kaj pojedla. - Dober tek vsem.

Je kaj narobe?

Ne, že prej so jedli, pa nimajo teka.

Kar najej se, nič ni narobe.

Razmišljala sem o najinem jutranjem pogovoru.

Omenili sva Ferhata.

To je pa res pravi tip.

Hud, možat, res pravi tip.

Ampak s teto se ne razumeta. Ves čas se samo kregata.

Zakaj? Po mojem zato, ker je Ferhat ženskar.

Ženskar je. - Ne vem.

Ženskar je, pa čeprav je z mojo teto.

Gotovo je prizadel že mnoge in jim dal košarico.

Si še z mano? - Sem, sem.

Jülide.

Nekaj ti bom povedala, ampak tega ne sme nihče izvedeti.

Obljubim, da bom tiho. Misliš, da se bom zjutraj sploh spomnila?

Obljubiš? - Obljubim.

Že...

Že od otroštva sem zaljubljena v Ferhata.

Čakaj, a nista vidva...

Ne, teta ni moja prava teta. Nisva v sorodu.

Kaj takega. - V redu.

Saj bom tiho.

Ne vstajaj več.

Mi lahko nehaš ukazovati? - Pojdi ležat.

Pridi z mano. - Lezi. - Pridi ležat z mano, prosim.

Pridi. - Prav. Si nahranila malega?

Malega.

Nahranila sem ga. Kaj bova zdaj naredila?

Kako to misliš? - Ne bova zmogla.

Kaj? - Ne moreva se ločiti, skupaj pa tudi ne znava živeti.

Nič ne moreva, vdala se bova usodi.

Kakšna pa je usoda? - Takšna. - Misliš otroka?

Sem to rekel? Bova imela otroka za izgovor?

Ti si pa res čudna. - Potem pa mi jasno povej.

Saj sem ti. - Kaj? - Rekel sem ti.

Mojbog.

Veš, kaj je rekla Suna? Res je bilo čudno.

Zadnje čase preveč govori. Raje ne misli na to.

Počakaj, da povem.

Rekla je, da sva kot črna in bela.

Dve nasprotji, ki pa najlepše sodita skupaj.

Najprej se sliši butasto, a nekako je res, ne?

Misliš, da je? - Včasih te prav sovražim.

Ni problema, to si mi že večkrat rekla.

Včasih pa...

Ne morem dihati brez tebe. - A ti sebe sploh razumeš?

Ne premikaj se. - Madona, nekaj sem ti rekla.

Potem pa se vprašam, kako je to sploh možno. Kako?

Kaj pa ti čutiš?

Ne dregaj me. Vprašala sem te, kaj čutiš.

Jaz? - Ne, moj dedek. Ti, ja.

No, enkrat sem gledal en film. Veš, da jih redko gledam.

V filmu je bil neki čudak. Proizvajal je elektriko.

Ni mi bilo čisto jasno. 10.000 ali 20.000 voltov.

Ali pa 30.000. To te strese, ne? - Seveda. - Seveda, pri tej količini.

No, potem pa se je zaljubil, a se ji ni upal približati.

Ob njej je bil živčen, ker je bil pač čisto naelektren.

Mislil je, da jo bo streslo, pa je zbežal. To je najin stil.

Bojiš se, da me bo streslo? Saj me je že.

Veš, kdaj sem te prvič božala po laseh? - Kdaj?

Seveda ne veš. Ustrelili so te.

Hiteli smo v bolnišnico.

Ves omotičen si me spraševal, zakaj te nisem pustila tam?

Resno? - Ja.

Zakaj me nisi pustila tam? - Zakaj me ti nisi ustrelil?

Ti si mene prva ranila. Hudo sem krvavel. - Madona.

Očitno je čas, da si kaj priznava.

Te poljubim, da ne bo bolelo?

Zakaj me nisi poljubila? Zakaj si si premislila?

Predam se.

Všeč so mi takšne geste.

Zdaj pa zaspi. - Pusti moje lase pri miru.

Zakaj? - Ker postanem zaspana, pa nočem spati.

Nehaj, tega ne maram. - Zaspi. - Nočem.

Daj no. - Kot da imam izbiro.

Nekaj mi povej.

Si tudi ti všeč njemu? - Ne, Ferhat ohranja distanco.

Do mene je bil vedno hladen. Kadarkoli je prišel k nam,

sta s stricem govorila o poslih. Prej je živel na svojem.

Enkrat je prišel... Leta 2010.

S stricem sta bila pijana. Na smrt pijana.

Strica je nekako podpiral in ga držal pod roko.

Še sam je komaj stal.

Dojel je, da ne more domov. Tista soba, v kateri je zdaj,

je bila prej prazna.

Tja je šel spat, jaz pa si nisem mogla pomagati.

Ferhat je šel gor, jaz pa sem se sprehajala po sobi.

Potem sem šla k njemu.

In?

Obljubila si, da ne boš nikomur povedala.

Nikomur ne bom povedala, saj sem ti rekla.

Šla sem v sobo in se usedla poleg njega.

Malo sem ga hotela gledati. Potem sem ga začela božati po laseh.

In potem?

Ni pomembno, to je že mimo.

Vildan, ne moreš izpustiti najboljšega dela.

Komu si še povedala? - Samo mami sem povedala.

Čez en mesec se je pojavil Cüneyt. Nato mi je mama odredila poroko.

Hecaš se. - Prav je imela.

Takrat je imela moja mama prvič prav.

Privolila sem. S Ferhatom pač nikoli ne bom.

Ferhat se tistega večera sploh ne spomni, jaz pa še kako.

Potem sem zanosila. - Torej je punčka...

Ni Ferhatova. - Si prepričana? - Seveda.

Si učiteljici povedala, da gremo na počitnice?

Sem, sinko.

Nobene knjige mi ni dala. - Poklicala jo bova in preverila.

Pozno je, pojdi spat.

Srček? - To ni v redu. Še pri Özgürju se je vse podrlo.

Otrok je, navadil se bo. Ne bodi žalosten, prav?

Kako naj ne bom žalosten? Užaljen sem.

Sam si se odločil. Rešil si Ferhata, sebe pa si potunkal.

Tega ne obžalujem. - Prav, lepo. Mogoče je tako tudi najbolje.

Ne vem. Res ne vem.

Boš hodil po štručke v neprebojnem jopiču?

Naj se razmere umirijo. Policija se je vpletla

in ko se vse umiri, se bomo vrnili v Istanbul.

Lahko se tudi preselimo sem in si poiščem službo,

ti pa delaj kot odvetnik. - Počakajva, pa bova videla.

Vem, da misliš na Ferhata, pa na mami in Gülsüm.

Jaz pa mislim nate. Razumi me, prosim.

Ferhat je rekel, naj odideva. - Kaj je bilo narobe?

Zeynep pravi, da je omenil Cüneyta.

Madona...

Vildan, si v redu? - Teslo, bombastično sem.

Nasloni se name. - Ti se nasloni name. V redu sem.

Ferhat.

Dovoli, prosim. - Kaj je? - Po vodo bi šla.

Leži, grem jaz. Takole bo očitno kar nekaj časa.

Madona. - Kaj pa je? - Lepo je, ko me takole razvajaš.

Devet mesecev te bom. - Res?

Madona, tako na kratko. Potem pa pohiti.

Prinesi mi vodo.

V redu.

Kar počakaj, še marsikaj boš moral narediti.

Ferhat, kako si? - Nisi prišla na večerjo.

Te je skrbelo? - Samo opazka je. Zadnje čase razmišljam o Cüneytu.

Kaj pa je z njim? - Naokoli se potepa.

Si ga videla? Mogoče kaj veš? - Kar naj se potepa, briga me.

Njegova žena si. Povej, če si ga videla.

Dol mi visi za Cüneyta. Za vse mi je vseeno.

Nisem ga videla.

Kako lepo, da si že tako domača. Madona.

Te kaj moti? - Zdi se mi, kot da si s teto zadela na loteriji.

Jaz ti ne verjamem, veš? - Zato, ker v sebi nimaš ljubezni.

Ne razumeva se, zato mi ne verjameš.

Ljubica, jaz pač ne maram lažnivcev.

Ne maram žensk, ki spletkarijo in se spogledujejo z možmi drugih.

Kot da me gane.

Kaj je s tabo? Kaj naklepaš? - Kaj pa bi bilo? Nič ne naklepam.

İdil, jaz naravnost obožujem te družinske zgodbice.

Teta se je poročila v veliko družino.

Radovedna sem, pa sem vas prišla pogledat.

Glej na to kot na igro. Tako kot jaz.

Kdo je komu kaj rekel, kdo je koga srečal,

kdo je s kom govoril, kdo je prijatelj in kdo sovražnik.

Ampak nekaj ti povem. Tale hiša je grozno zabavna.

Točno tako mi je všeč. - Ne zabavaj se preveč.

Ne hodi preveč naokoli, ker se ti bo še maščevalo.

Očitno nimava istega mnenja. Jaz imam namreč v žepu bombo.

Uničila boš čisto vse. Razen mene, seveda.

Kakšna je ta bomba? - Kaj pa vem...

Vsem bi lahko povedala, le tebi ne.

Šibka si, İdil.

Enostavno mi najedaš.

Pa kaj je s tabo? - Lahko noč. - Enako.

Preklet bodi.

Oglasi se.

Oglasi se že.

Prosim? - Moja lepa tašča. Kako kaj?

Ti? Cüneyt? - Ja, jaz sem.

Kaj je? Si me že pozabila? - Prekleta baraba.

Vsi govorijo samo o tebi. - Kaj pa naj? Sem pač priljubljen.

Radi me imajo in govorijo o meni. - Kaj bi rad?

Zakaj kličeš? Kje si?

Kmalu se bova videla.

Moja lepa tašča. Ne, zdaj ti bom rekel kar mama. Mami.

Utihni.

Raje razmisli, kako se boš rešil.

Ferhat te išče. - Kako me je strah. - Kar naj te bo.

Kaj pa počne moja ljuba ženica? Sploh se mi ne oglasi.

Glej, v zagati sem. Aslı se je skegljalo zaradi pištol.

Ferhat je bo kmalu že sit. Vildan bo imela prosto pot.

Spet jo boš mogla odvleči stran.

In Özge bo spet ostala brez očeta. - Nehaj govoriti bedarije.

Kaj je? Kaj je? Te je skrivnost razburila?

Ti raje misli, na to, kaj bo s tabo, če kdo izve zate. Kreten!

Pomiri se, mami. Veš, da imaš visok pritisk.

Če bi hotel, bi lahko vse izblebetal že pred leti.

Nisem in tudi zdaj ne bom. Vrniti se hočem domov

in živel kot kralj.

Če me ne boš ubogala,

boš videla hudiča.

Ne bom se oziral nase,

vse jim bom povedal.

Utihni že in mi povej, kaj bi rad.

Pogovori se s hčerko. Nekako me mora spraviti v hišo.

Sploh se ne oglasi, skrbi me.

Potrudi se, sicer se ti slabo piše.

Glej no. Mi resno misliš groziti?

Kje pa. Samo lepo sem te prosil.

Pogovori se z Vildan in me spravi domov.

Potem bom spet prijazen mož

in vsi bomo srečni.

Prav? Pošiljam poljubček.

Kaj je to? - Misliš, da ne vem, da si opravila test očetovstva?

Tu ga imaš. - Je Ferhatova?

Hvalabogu ni.

Ni ujemanja s Ferhatom Aslanom. - Pozabi že na Ferhata.

Njen oče je Cüneyt. Obnašaj se temu primerno.

Ne oddaljuj se od moža.

Te analize ne bo nihče videl. Nisi me videl

in nimaš moje telefonske številke. - Brez skrbi, gospa.

Zdaj pa pojdi.

Kaj je? Te je skrivnost razburila?

Babi, žejna sem.

Babi?

Ljubica, kaj bi rada? - Vodo, zajtrkovala pa ne bom.

Dobiš.

Ljubica moja. Nič ne pogrešaš očija?

Pogrešam ga, a je na poslovnem potovanju.

Mami pravi da pride kmalu.

Glej, mami je prišla.

Povej mami, mogoče bo oči prišel že prej, da te vidi.

Povej ji, naj ga pokliče. - Mami, kaj je danes s tabo?

Nič ni. Otrok se mi smili, ker pogreša očeta.

Mami, pokliči očija, naj pride.

Prosim.

Ljubica.

Suna se ne oglasi. - Po tistih besedah se res ne bo.

Prav je imela Ferhat. - Ne bi rekel.

Glej, oba veva, da te bo Yiğit poklical.

Ne skrbi. - Ne pokliče me.

Srečen je. Zanj je bolje, če se mi ne približuje.

Res misliš, da bi on to kdaj rekel?

Misliš, da Yiğit tako razmišlja?

Prosim? - Gospod tožilec, utegnete?

Lepo, da mi pravite tožilec. Poslušam.

Operacija je uspela. Može smo aretirali in zdaj bo mir.

Lepo. Čestitam vsem. Lep dan želim. - Enako.

Yiğit kliče.

Halo? - Živijo.

Kje si? Kako si? - V redu sem, hvala.

Operacija je končana, aretirali so jih.

Vesel sem zate. Ti kako pomagam? Pridem k tebi?

Hvala. Si ti v redu? - Pozabi name. Kako si ti?

Kje si? Pogledat bi te prišel. - Še vedno čakamo.

Lahko ta čas kaj naredim? - Ne, nič ni treba.

Se slišiva potem. Pozdravi Aslı in pazi na mojega nečaka.

Prav, bratec.

Je v redu? - Je, je.

Özgür, stric in Aslı bosta dobila otroka.

Potem bo moj bratranec, ne? Tako kot Necdet.

Ja, tudi Necdet bo dobil bratranca. - Kako, če pa je tako majhen?

To ni pomembno, kot starejši brat mu bo.

Stric je tvoj brat, torej je pametnejši od tebe.

Res je.

Samet?

Se me spomniš? Yiğit iz Boluja. Necdetov sin.

Madona. Tožilec, ne? - Ja.

Si v redu? Kaj počneš tu? - Hvala. Žena je od tod.

Ko so zaprli rudnik v Boluju, sva se preselila sem.

Ampak pozabiva name. Kako si ti? - V redu sem.

Je ta čedni mladenič tvoj? - Özgür, Samet je bil dedkov kolega.

Madona, kako je podoben Necdetu.

Bog naj pazi nanj. - Amen.

Necdet je umrl razočaran. Zlo mu je škodilo.

Pred smrtjo ni bil srečen.

Ves čas so ga preganjale misli.

Res?

Oči, lulat moram. - Prav, saj bova šla.

Res bi se lahko še kaj videla. Če imaš telefon, te pokličem.

Jaz ne uporabljam teh zadevščin, sinko.

V kavarni posedam in klepetam s prijatelji.

Pridi, če boš imel čas. - Prav. - Pazi nase. - Enako.

Adijo.

Greva.

Si kdaj bil v kakšni kavarni?

Še vedno ni jasno, kako je Azad Dağıstanlı,

ki so ga ubili neznanci, prišel iz zapora,

še preden je odslužil svojo kazen.

Odgovorni še niso podali izjave.

Ojoj.

Gülsüm?

Tvoji mami morava povedati. Moje sožalje.

Kaj je? - Azada Dağıstanlıja so ubili.

Povedala ji bom.

Ojoj.

Kaj je? Zakaj si žalostna? - Yeter so ubili prijatelja.

Koga pa? - Ubili so Azada Dağıstanlıja.

Iskala sem te. Moje sožalje.

Kaj pa je? - Azada Dağıstanlıja so ubili.

Si ga poznala? - Kako ga ne bi? Seveda ga je.

Njegova hči je odvetnica, branila je Yiğita. Zato ga poznam.

Bog naj ga sprejme v nebesa. - Seveda, naj ga sprejme.

Necdeta grem pogledat.

Pridi. Pridi, Özge.

Kmalu se vrneva, prav? Prav, Özge?

Vildan? Kam greš? - Özge peljem k zdravniku.

Ne greva k zdravniku. - Samo pogledal te bo. Boji se.

Lahko bi jo pogledala Aslı. - Ni treba, naročena je.

Hitro se pozdravi. Kar pojdita. - Prav.

Greva, Özge.

Pusti sadje. Glej, kaj imam.

Zeynep je pekla. - Kako lepo diši...

Dober tek. Kakšno je?

Rahlo. Odlično.

Rada bi se pogovorila.

Lahko pridem pozneje, če si utrujena.

Dolgčas mi je od ležanja. Še otroku je dolgčas.

Kako je kaj dojenček? - V redu, nič ni narobe.

Analiza je pokazala

99,9 odstotno ujemanje s Ferhatom Aslanom.

Nič ni narobe? Pa poglejmo, kako bo, ko izveš resnico.

Bravo, bratranček.

Pojdi povedat mami, da sva kupila kruh. - Doma sva.

Živijo.

Kako diši po kruhu.

Izvoli.

Yiğit,

Aslı je klicala, a se nisem oglasila.

Klical sem Ferhata.

Rekel sem mu, da je operacija zaključena.

Nisem hotel, da nori, ker ni bil na tekočem.

Hotel si ga slišati in si ga poklical.

Moja družina je, Suna. Moj brat.

Prav imaš. Saj ti ne pravim, da moraš pozabiti nanju.

Ampak bolje bo, če se nekaj časa ne vidimo.

Kaj bo z Gülsüm in mamo? Nič ne vesta.

Saj jima ni treba vedeti. Za naša življenja gre.

Yiğit, prestrašila sem se.

Ko nimamo stikov z Emirhanovimi, se počutim varneje.

Özgürja so ugrabili, tebe so ustrelili.

Misliš, da niso nič vpleteni? - V redu, Suna. Roke si grem umit.

Pridi, Özgür. Usedi se, da pojemo zajtrk.

Pridi, Özge. - Oči!

Özge!

Moja lepa hči. - Hotela te je videti. Pogreša te.

Tudi jaz sem pogrešal svojo lepotičko.

Pridi, pridi.

Kdaj boš končal z delom? Pridi že domov.

Kmalu, ljubica. Kmalu bom končal, ne skrbi.

Zelo te pogrešam, Vildan. Res je, da sem naredil par napak,

a bi se rad vrnil domov. - Da ne gre slučajno za denar?

Da te ni sram, Vildan. Od kdaj pa mene zanima denar?

Samo eno težavo imam. Rad bi, da smo spet družina.

No, lepo sva poklepetali. Še od včeraj sem bila slabe volje.

Kaj pa je bilo? - Z Vildan sva šli ven.

Pili sva. - Lepo.

Nisem veliko spila, ona pa je.

Povedala mi je par smešnih zgodbic.

Ti nekaj povem? V tej hiši ni noben gladek.

Vsi imajo neke grehe in vsi so čudni.

Zanimivo, a je res. To je bilo tudi moje mnenje, ko sem prišla sem.

Vildan je prijetna. Gülsüm ti je blizu po letih.

Tudi ona je prijetna. - Meni pa ni všeč. - Zakaj?

Tako temačna je. Ves dan je v sobi vsa depresivna. To ni zame.

Tudi ona ima težave.

Kakorkoli že, največja tečka je ga. Handan.

Nehaj no. - Ne hecam se.

Kako lahko mama privoli, da se njen sin poroči s sestrično?

Neverjetno. - Zadeva je zapletena.

Abidin je zlat. Močan je.

V redu, ne bom komentirala. Privoščim jima srečo.

Ampak ta hiša je čudna.

Zdi se mi, da imajo vsi neke skrivnosti.

Prav imaš, tu nimam kaj reči.

Kolega? Pridi sem.

Ja? - Vidite tistega tipa? Ob sebi ima punčko.

Vidim ga. - Dobro. Takoj ga spravi ven.

Reci mu, da je nekaj narobe z avtom. Daj.

Prav, takoj bom.

Jaz bi odšla, takoj ko bi rodila. Brez pomislekov.

Vsi pravijo, da družine ne morejo živeti skupaj.

Tu res ne moreš živeti. Tole z Vildan je res žalostno.

Madona. Kaj hočeš reči? Kaj je zdaj tole z Vildan?

Nič se ne dogaja. Pili sva in se pogovarjali.

Pogovarjali sva se o zvezah.

Saj ni pomembno. - Kako ni, Jülide?

Me hočeš spraviti ob pamet? Naenkrat si načela temo,

zdaj si pa tiho. Povej mi. Kaj se dogaja?

Ne vem, če bi ti povedala. Noseča si in potem boš žalostna.

Zakaj mi ne bi povedala, tudi če bom žalostna?

Torej se tiče tudi mene. Mi poveš, prosim?

Vildan in Ferhat sta...

Kaj sta? - Bila sta ljubimca.

No, niti nista bila ljubimca. Samo enkrat... - Kaj sta samo enkrat?

Tega res nočem reči. No, ljubila sta se.

Tega ne more pozabiti, vseh podrobnosti se spomni.

Povedala mi je vse, česar se je spomnila.

Vse podrobnosti. Razjezila me je.

Čakaj malo. Kaj nisi vedela?

Še marsičesa ne veš. Vse boš izvedela. Šokirana boš.

Dober dan. - Izvolite.

Slišala sem za g. Azada. - Žal je res.

Kje je? Kje je pokopan? - Na pokopališču Kavaklı.

Kje pa je njegova hči? - Žal je nismo uspeli dobiti.

Veste, kdo ga je ubil? - Ne vemo še.

Hvala.

Oprostite. Ste vi ga. Yeter? - Ja.

Tole sem dobil včeraj.

G. Azad je naročil, da je za vas.

Hotel sem vas poklicati. Izvolite.

Moje sožalje.

Necdet, čist si in sit. Kaj je narobe, srček?

Zakaj ne spiš? Vso nič nisem spala. Zaspi no.

Čisto sem na trnih. Nikogar več nočem gledati.

Brat me preganja in zaradi mene krivi Vildan.

Ona je najbrž edina nedolžna v hiši.

Samo še ti me potolažiš. Zaspi, srček. Usmili se mamice.

Dajmo, srečk. Necdet, zaspi že, prosim te!

Gülsüm?

Kaj se dogaja? Ga dajejo vetrovi?

Ne vem, res ne vem več. Vem samo, da imam dovolj.

Vsega imam dovolj.

Res utrujaš mami? Nič ne spiš?

Gülsüm, kar pojdi ležat. Vidim, da si napeta.

Seveda sem. Sem kriva tudi za to?

Za vse, kar se dogaja v hiši, sem kriva jaz, ne?

Kar ustreli me. Pa še sebe, da bova oba imela mir.

Res imam dovolj. - Bog ne daj. Kako pa govoriš?

Ne razumem, česa naj bi bila kriva?

Nič ni. Nič se ni zgodilo. Na svež zrak grem, prav?

Punca se res spozna.

Glej, kako loči barve. Ostali otroci barvajo čez črto.

Tole si ti, to sem jaz, to pa je mami. - Odlično, ljubica!

Odlično je, ne? Uokviril jo bom in jo obesil v spalnici.

Resno? - Seveda, lepotica moja.

Kdaj pa boš končal z delom? Pridi že domov. - Kmalu, ljubica.

Kmalu se vrnem domov, potem pa bomo srečna družina.

Samo še malo potrpi, ne bo dolgo.

Gospod, avto so vam popraskali. Greste pogledat?

Kdo je bil? - Ne vem. Greste pogledat?

Hudiča, najet je.

Takoj pridem.

Pobarvaj do konca, Özge.

Cüneyt.

Ferhat?

Oči!

Oči?

Oči?

Özge?

Kam je šel oči? - Saj se bo vrnil. Vrnil se bo.

Kar pojdi k mami. - Pridi.

Vprašala sem te, kje je Ferhat. - Res ne vem.

Odšel je brez besed. Poklical ga bom.

Kar pokliči ga. Meni se ne oglasi.

Pokliči ga, jaz pa grem. - Zdravnik je rekel, da moraš ležati.

Ne odhajaj. - Jülide, daj mi mir.

Odpri vrata. Me ne razumeš? Odpri!

Kaj se dogaja? Aslı, si v redu?

Nisem, Gülsüm. Ne vem, kako si lahko v tej hiši v redu!

Res ne razumem, kako je lahko kdorkoli v redu tukaj. Odpri.

Svakinja... - Odpri! - Če hočeš, te lahko peljem.

Ne odhajaj, prosim. - Nočem, sama bom šla.

Morava se pogovoriti o tem, kar se dogaja v tej hiši.

Vprašati ga moram, kaj počne v tej hiši.

Mora mi povedati resnico. Umakni se mi.

Nočem obžalovati tega, da sem ti povedala.

Ne gre zate, težava je v tej hiši!

Mojbog, dušim se. Ne morem dihati. Ne morem...

Gülsüm, kaj je?

V redu je. Kaj je? V redu je, počakaj.

Vse je v redu.

Ramazan, prinesi vodo. Pomiri se. Dihaj skozi nos.

Je že mimo. Vdihni skozi nos, izdihni skozi usta.

V redu je, je že mimo.

Torej ni bilo treba iti do zdravnika?

Nisem bolna. Očija pogrešam, zato nič ne jem.

Kdaj si zadnjič videla očija? - Že dolgo ga ni...

Nisem vprašal tebe, ampak Özge.

Ferhat, prisežem... - Ne zdaj.

Še vedno dojiš. Ne vem, če je pametno,

da jemlješ zdravila. Lahko pa vprašam kolegico.

Ni treba, v redu sem. Pa ti?

Ne vem. Res ne vem več.

Prav imaš, veš? Ta hiša je pravi pekel.

Hkrati pa so nebesa, če se tukaj zaljubiš.

Tu sem Necdeta prvič vzela v naročje. Zaradi tebe.

Včasih je molk edino zdravilo. - V redu.

Je bolje molčati ali govoriti?

Jaz sem raje tiho.

Yeter, samo tebe ljubim.

Na nek način je moja žena umrla, ker ljubim tebe.

Ubil sem tipa, ki je umor naročil,

morilca pa nisem našel. Izkazalo se je, da je to Namık.

Isti moški mi je vzel tebe in Albino.

Hotel sem, da to veš. Ljubim te na vso moč.

Ti si moj edini greh, na katerega sem ponosen.

Grem dol? Si bolje? - V redu sem.

Ampak ne omeni Ferhatu, prav? - Ne bom, ne skrbi.

Zdaj pa počivaj. - Hvala.

Pridi, Özge.

Pridi. - Pogovoriti se morava.

Özge, pojdi si umit roke.

Pa se pogovoriva.

Da mi ne bi še kdaj lagala. Da ne bi.

Özge, si doma?

Pridi. - Poglej to risbico, Aslı.

Kako lepa risba. Özge, mami in... - Oči.

Super. Kje pa imaš mami? - Zunaj sta.

S kom je? - S Ferhatom.

Razumem. Madona, kako imaš mrzle roke.

Nesi tole v sobo, tam je toplo. Teci.

Si pomagala Cüneytu? Si zamenjala pištoli?

Nič ne vem o pištolah. Ferhat, nič ne vem.

Prisežem, da do danes nisem videla Cüneyta. - Ne laži!

Rotim te, verjemi mi! - Verjamem naj ti?

Verjamem naj ti? Mi nisi ravno zjutraj lagala v obraz?

Vem, a mi je mama rekla, naj grem do njega zaradi Özge.

Vedno bolj je potrta zaradi tega. Nisem ti mogla povedati resnice.

Zgrabila me je panika. Prisežem, da sem to naredila zaradi Özge.

Ferhat, tudi ti boš postal oče. Takrat boš razumel.

Človek za otroka naredi vse. - Vse?

Vse? Izda tudi svojo družino? Izda tudi svojo družino?

Nisem izdala ne družine ne tebe.

Nikogar nisem izdala. Ne glej me tako.

Ne glej me tako. Naredila sem vse, kar si mi kdaj rekel.

Sledila sem vsem tvojim ukazom. Rekel si, naj se poročim, pa sem se.

Ne sprašuj, ne govori, ne misli,

ne sanjaj, pozabi preteklost. Rekel si, naj utišam srce, pa sem ga.

Rekel si, naj živim z bolečino, če je ne morem potlačiti. Pa sem.

Ne zaslužim si, da me tako gledaš.

Samo tebe sem ljubila.

Poročila sem se s človekom, ki ga nisem ljubila, ker si ti tako rekel.

Njegovega greha ne prelagaj name. Klonila bom pod njegovo težo.

Za Özge se skušam obdržati pokonci.

Ne počni tega, prosim. - Utihni že.

Naj te mala ne vidi take. - Prav.

Handan ti je rekla, da se dobi s Cüneytom? - Ja.

Zaradi otroka. Prisežem, da se mu drugače nisem oglašala.

Pojdi noter.

Kaj pa ti tu?

Notri me je začelo dušiti. Prišla sem na zrak.

Pridi, da se ne prehladiš. - Kaj je z Vildan?

Za Cüneyta gre. - Prav ima, veš?

Če se poročiš pod prisilo, si nesrečen. Tudi jaz sem se, ampak...

Hormoni so ti začeli divjati, Aslı. Neumnosti govoriš.

Kaj imata z Vildan, Ferhat?

Kaj se je zgodilo? - Ne živciraj me.

Z nikomer nimam ničesar. - Zdaj ne.

Pa v preteklosti?

Odgovori.

Greva noter. - Odgovori mi.

Kaj sta imela z Vildan? - Kaj naj bi to pomenilo?

Naj ti osvežim spomin.

Kaj se je zgodilo med vama leta 2010, Ferhat?

Vidim, da si ves čas ob teti. - Pazim nanjo.

Je kaj narobe, g. Namık? Oprosti, klicati te moram stric.

Gospod bo kar v redu. Drživa distanco.

Distanco? Pa tako se privlačiva.

Distanca me spravlja ob živce.

Poslušaj me.

Dobro poznam takšne, kot si ti.

Samo nase misliš.

Zato se nikar ne delaj nedolžne. Opazujem te.

Opazuješ me.

To mi je všeč. Kaj naj rečem? Počaščena sem.

Na tvojem mestu pa bi bila previdna.

Pazi na to, kaj vidijo drugi.

İdil je bila zadnjič v moji sobi. Ni najboljši človek.

Na tvojem mestu bi spala z odprtimi očmi.

G. Namık.

Kaj bi rad, Cüneyt? Kaj bi rad?

Ne jezi se. Spet je jezna. Jaz se lepo pogovarjam s tabo.

Rad bi se vrnil domov, ti pa vmešavaš Ferhata.

Jaz bi moral biti jezen. - Kaj pa govoriš? Kaj govoriš?

Poslušaj, Cüneyt, ne kliči me več. Ne kliči me več.

Nemogoče, to si kar izbij iz glave. Moja ljubljena žena si.

Mati mojega otroka. S tem se nauči živeti.

Ne vmešavaj več Ferhata, sicer ti bo še žal.

Nič mi ne moreš. - Kaj res?

Özge me je močno pogrešala. Videla si, kako sva se razumela.

Ko sem vstal od mize, je tekla za mano. Punčke obožujejo očete.

Če ji rečem, naj me prime za roko in gre z mano, me bo ubogala.

Prekleti bodi.

Ne preklinjaj. Ne preklinjaj.

Prekleti bodi.

Zakaj zdaj to? - Ne obnašaj se, kot da sem ljubosumna brez razloga.

Kaj se greš? - Res ne razumeš, kaj?

Vseeno mi je, kaj se je zgodilo. Moti me, da si to skril pred mano.

Enak si kot ostali v tej hiši. Se mogoče motim?

Ne. Vse se dogaja za zaprtimi vrati. Zavezništva, sovraštva...Nič ne vem.

Koliko skrivnosti še ne poznam? Mi jih boš nekoč razkril?

Ne razburjaj se zaradi nečesa, kar se je zgodilo davno tega. - Kaj?

Lahko bi se zgodilo tudi danes. O čem govoriš?

Jeziš me, a molčim zavoljo najinega otroka.

Zdaj govorim, tudi v njegovem imenu.

Ne bom ga vzgajala v hiši polni laži. - Nisem ti lagal.

Nisi mi povedal resnice. - Nisem ti lagal. - Nisi mi povedal resnice.

Zate so vse te laži dom, jaz pa se tega ne grem.

Jasno? Vedi pa, da če boš končno zbral pogum

in se spravil od tod, bova lahko zrla v isto nebo.

Abidin.

Sem te zbudil, Gülsüm? Oprosti. - Ne.

Se je Necdet zbudil? Joka? - Ne, kar počivaj. Spi.

Pustil te bom samo. - Mali je začutil, da sem napeta.

Ko se me je rešil, se je pomiril. - Zakaj govoriš take stvari?

Kaj se dogaja? Teslo pravi, da nekaj ni v redu.

Nič ni, samo utrujena sem - Ni res.

Nisi prvič utrujena. Še nekaj se dogaja.

Povej mi, kaj skrivaš. Skupaj lahko rešiva vse.

Prosim, ne sprašuj me tega. Rada bi pozabila vse skupaj.

Svoje ime, svoj priimek... Vse. Svojo preteklost.

Zapomnila bi si samo Necdeta.

In tebe.

Ko bi vsaj šlo.

Tudi ti bi kaj pozabil. Mene, preteklost...

Ne. Nikakor, Gülsüm.

Nočem pozabiti niti trenutka s tabo.

Ne govori tega. Da ne slišim več tega.

Oprosti.

O tem sva že govorila. Oprosti.

Ja. - Prav.

Pojdi pogledat Necdeta, jaz pa se bom preoblekla in pridem za tabo.

Prav.

Gülsüm.

Ja?

Gülsüm.

Ljubim te.

Spi? - Ja.

Spi, ne skrbi.

Kaj je? - Nekaj ti moram povedati. - Povej.

Azad Dağıstanlı...

Sinoči je umrl.

Moje sožalje.

Lahko vstopim?

Že več dni skušam govoriti s tabo.

Polno drugih težav imam, İdil. Nimam časa za to.

Ni to, kar misliš. Rada bi se ti opravičila.

Res bi se rada opravičila. Za vse.

Za otroka, za tisto z Yeter...

Vse to sem naredila, ker me je bilo strah.

Namık, na poroki sem te skoraj izgubila.

Ni mi lahko.

Od takrat naprej ne vem, kaj počnem.

Še sama sebe ne poznam več. Odpusti mi.

Vsem nam je težko.

Ja. Naravno je, da nam je težko.

Šokiralo me je tole o Cüneytu.

Nekdo v hiši je izdajalec, ne?

Ja. Tako mislimo. Ferhat ga bo našel.

Upam, da res.

Ženska je kot zemlja, ti pa bodi sonce.

Sij in jo grej.

Bodi njen dež.

Če imaš na eni strani strah, na drugi pa upanje,

imaš dvoje kril.

Samo z enim ne moreš leteti.

Kamen ne postane prstan, če ga ne obdelajo.

Kamen, ki hoče biti prstan, se ti bo ponudil sam.

Dovoli ji, da ti zaceli rane.

Dobro jutro, Aslı. - Dobro jutro, Hülya. Ne bi ti bilo treba.

Preveč dela si si dala. - Ni mi bilo težko.

Samo, da ste v redu. Počivati morate. - Ko bi bil vsaj počitek dovolj,

da bi vse popravil.

Lahko vstopim? - Jülide, pridi. Zajtrkujva skupaj. Hvala, Hülya.

Dober tek.

Dobro jutro. - Dobro jutro. Sinoči nisem mogla spati. Skrbelo me je.

Zaradi mene sta se skregala.

Kaj se je zgodilo? Je spal drugje?

Sta se hudo skregala? Je Ferhat odšel?

Pomiri se. - Ne vem...

Hudo mi je, ker sem delno kriva jaz.

Saj se ne bosta ločila, ne?

Imela sva veliko priložnosti za to.

Res ne vem, kaj bi naju še lahko ločilo.

Kaj se je zgodilo? - Mislim...

Pogovorila sva se, skregala. Saj ni pomembno.

Ali bo Ferhat zbral pogum, ali ga ne bo,

ve sam. - Govoriš v ugankah. Kaj sta se odločila?

Ne razmišljaj o tem. Nisi ti kriva, prav?

Daj, jej. Dajmo.

Bomo videli.

Zdravo. - Zdravo, Yiğit.

Dobrodošel. - Hvala. - Sedi. - Greva tja?

Seveda, pridi. Lahko dobiva dva čaja?

Hvala.

Stric Samet.

Včeraj se nama ni uspelo videti. Hotel sem priti sem.

Lepo, da si prišel.

Ko te vidim, je, kot bi gledal tvojega očeta. Lepo mi je. - Hvala.

Včeraj si rekel, da je imel oče težave, ko je umrl.

Kakšne težave? - Tisti moški mu jih je povzročal.

Hvala. Na koncu je prišel v salon.

Kdo? - Neki sorodnik, ki se je pojavil vsake toliko.

Kateri sorodnik? - Stric ali nekaj podobnega.

Namık Emirhan? - Tako je, Namık.

Ne vem, kaj je hotel od tvojega očeta.

Nikoli mi ni povedal, je bil pa vznemirjen.

Posebej tisti zadnji dan.

Ne vem, o čem sta govorila, a ko je moški odšel, je tvoj oče

prišel je k meni v službo, žalosten in potrt.

Zelo je bil vznemirjen.

Kaj bi Namık hotel od mojega očeta?

Ne vem, a naj bi tvoj oče imel nekaj njegovega.

Govoril je, da raje umre, kot da mu to vrne. - Nekaj njegovega?

Ja. Šlo je za nekakšne grožnje. Kaj vse je govoril ta Namık...

Potem pa je odšel.

Ni minil en teden, ko je tisti prasec ustrelil tvojega očeta.

Koliko lepega sva preživela skupaj. Upam, da je v nebesih. - Amen.

Namık je prišel in od očeta hotel nekaj, kar naj bi pripadalo njemu.

Grozil mu je, potem pa je moj oče umrl.

Ja. Kar prišel je in ga ustrelil.

Ferhat... - Kasneje.

Hülya, kje je Aslı? - V spalnici.

Odidi.

Seveda.

Tudi moji nečakinji ukazuješ. Bravo.

Obleci se, greva. - Kam? Nikamor ne grem.

Nikamor nočem, niti iz sobe ne grem.

Dajmo. - Kam pa?

Tudi če bi mi povedal, ne bi vedela, ali lažeš.

Saj me poznaš.

Pa poglejmo, kakšno presenečenje je pripravil Ferhat.

Pridi. Takoj si pojdi umit roke in obraz.

Ti tudi. - Prav, tudi jaz. Gremo.

Živijo, mami. - Živijo, Yiğit. Je vse v redu?

Vse je v redu. Nekaj sem te hotel vprašati.

Namık in oče... - Ja?

Je bilo kaj narobe med Namıkom in njim?

Se je kaj dogajalo, preden je oče umrl?

Zakaj zdaj razmišljaš o tem? - Mama, odgovori mi.

Je bilo kaj narobe med njima? - Ne, nič ni bilo narobe.

Saj se sploh nista srečala. - Nista se srečala? - Kaj je narobe?

Zakaj govoriš o preteklosti? Tega je že zdavnaj konec.

Prav imaš, konec je.

Oprosti, ker sem te motil. Adijo. - V redu je, nisi me motil.

Adijo.

Zate je mogoče konec, zame pa ne.

Oči. Polno robid sva pojedla.

Super.

Super.

Tukaj mi je všeč. Kar tu ostanimo. - Res? Bomo videli.

Kasneje...

Si me klical, Namık? - Ja, sestra. Sedi.

Upam, da je kaj dobrega. - Niti ne.

Vildan se je dobila s Cüneytom.

Si prepričan? - Sestra.

Kot da nisi vedela.

Ferhat ju je videl. Vildan je odpeljala Özge

in se skrivaj dobila z njim. - Ferhat ju je videl?

Ja. Vprašal jo je o tem. Rekla je, da si jo ti poslala k Cüneytu.

Sestra, si izdajalka?

Si ti tista, ki mu pomaga? - Pomiri se. Ni tako, kot misliš.

Prej ga nisem videla, niti nisem govorila z njim.

Zadnjič me je klical z neznane številke.

Oglasila sem se. Rekel je, da hoče videti svojega otroka.

Jokal je in me rotil. Tudi sama sem mama, Namık.

Vidim, da je vnukinja nesrečna. Noče jesti.

Ostala je brez očeta. - Torej je šlo samo za otroka in nič drugega?

Prisežem ti.

Kaj pa naj bi bilo?

Tega lažnivca sovražim veliko bolj kot ti.

Preklet naj bo. Naj gre k vragu.

Vildan sama skrbi za otroka. Očeta nima.

Vedno poročajo o tem, kaj vse se zgodi,

če otrok nima očeta.

Bova do večera zdoma?

Nič mi nočeš povedati. Kam greva? - Kmalu bova tam.

Kam greva? - Aslı, utihni.

Sprašujem te, kam greva. Mi lahko poveš? - Pravim ti, da utihni.

Ljubi bog. Ne moreš me kar tako nekam odpeljati. Pa tudi tiho ne bom.

Zadnjič sem prišel sem. Stal sem tu in gledal morje.

Opazoval sem vodo. Ogenj in voda...

V tem vidim resnico.

Če se kje življenje konča, bi moralo biti tu.

Ali pa začetek. Ne vem. Potem sem pomislil na naju.

Ferhat. - Samo poslušaj.

Prosim.

Prosim? - Ja, prosim.

Prosim te. Prosim.

Veš, da verjamem v usodo.

Ta ti zariše pot.

Jasno jo zariše.

Govoril sem, da tak sem in bom tak tudi ostal. To me ni motilo.

Vse sem odrival.

Nikomur nisem pustil blizu. V mojem življenju ni bilo prostora

za svetlobo.

Do tebe.

Dokler nisi prišla ti.

Tako je.

Tega pa nisem mogel sprejeti.

Da sem lahko dober in srečen. Vseh čustev do tebe.

Govoril sem si, da to ni mogoče. Le kako bi bilo to mogoče?

Le kako?

Spraševal sem se, kaj se mi dogaja.

Govoril sem si, da si te ne zaslužim.

Ti pa si bila vztrajna.

Trmasta in neumorna.

Pokazala si mi, da sem lahko dober in srečen.

Bila si trmasta. Vztrajala si.

Nisi obupala.

Nenehno si mi to metala v obraz.

Dobro si merila. Močno.

Dotaknila si se mojih ran.

Tako, da me je zabolelo.

Zgolj zato, ker si bila ob meni.

Bravo. Govorim iz srca.

Potem pa...

Najin otrok.

Zelo ga imam rad.

Tega mogoče ne znam pokazati, a imam ga rad.

Tudi on dobro meri. V dobrem smislu.

Lahko tukaj začneva znova?

Začniva od začetka.

Začniva še enkrat.

Brez ostalih, samo midva, brez laži.

Tako kot mora biti.

Ferhat!

In brez tega.

Ne potrebujem je. Ni vredno.

Obljubim ti.

Samo midva. Si za?

Kaj sploh sprašuješ?

Kako ne bi bila?

Obljubim.

Od zdaj naprej bo vse drugače. Obljubim. - Hvala bogu.

Brez kogarkoli. - Prav. - Brez ostalih. - Prav.

Kar oddahnil sem si. Kakšno olajšanje.

Dobro sem se razgovoril. Uspelo mi je.

Bo? - Bo.

Greva? - Ja.

Je zaspal? - Je.

V treh sekundah. Ko bi ga videl.

kako veselo je plezal po drevesih.

Kaj je narobe?

Obstaja možnost, da je Namık Emirhan odgovoren za smrt mojega očeta.

Kako? - Dobil sem se z očetovim prijateljem.

Kličem ga stric Samet. Pogovorila sva se.

Rekel je, da je Namık očetu grozil teden dni pred njegovo smrtjo.

Zakaj? - Oče naj bi imel nekaj njegovega in to je hotel nazaj.

Kaj bi lahko imel? - Nisem prepričan, a mislim, da gre za Ferhata.

Kaj?

Saj veš, da je Namık Ferhatov oče.

Moj oče ga je vzgajal in skrbel zanj,

a ga je Namık hotel nazaj.

Kaj bi še lahko bilo? Kaj Namıkovega bi moj oče še lahko imel?

Ni imel ne denarja ne orožja...

Mislim, da je brata hotel nazaj, a oče ni bil za to.

Yiğit, ti je jasno, kako resna obtožba je to? - Ja.

A mislim, da imam prav. Mar ni logično?

Koga je imel Ferhat, ko je oče umrl?

Prosim? - Stric, kaj si uredil? Pridem danes na večerjo?

Stvari v hiši so zapletene. Čakam pravi trenutek,

ko se bodo ljudje pomirili. - Me zafrkavaš?

Le zakaj bi te, Cüneyt?

Te pokličem. - Prav.

Prav. Žal mi je za to, kar še bo.

Pogledat grem Gülsüm.

Jaz pa k stricu.

Aslı? - Gülsüm.

Kako si? - V redu.

Pa ti? - V redu.

V redu.

Ljubi bog, ta pošast ne spi? Nikoli ne spiš? - Aslı.

Kaj se je zgodilo? - Kaj? - Nekaj se je zgodilo.

Nekaj se je zgodilo. - Kaj je?

Ljubi bog. Mar mi piše na čelu?

Radovedni sva. Se je kaj zgodilo? - Ja.

Nekaj lepega. S Ferhatom sva se odločila, da začneva znova.

Proč od tu. V svoji hiši.

Ustvarila si bova novo življenje. - Odlično, kako dobra novica.

Halo?

Ljuba žena, doma sem.

Spusti me noter. Daj, lepotička.

Verjamem Handan. Mislim, da govori resnico.

S Cüneytom prej ni govorila. - V redu.

Če tako pravi, naj bo. Mene ne moti.

Še vedno pa ne vemo, kdo je izdajalec.

Kakorkoli...

Jaz imam trenutno pomembnejše načrte.

Kakšne načrte? - Z Aslı...

In otrokom, seveda. Prosim te za dovoljenje.

Ne razumem. - Razumeš.

Šli bomo svojo pot. To hočeva.

Kakšno pot? Kam? - Svojo pot. V svojo hišo.

Šli bomo vsak svojo pot.

Ne govori neumnosti. Da ne bi. Ne boš prišel v hišo, ne boš!

Se zafrkavaš, Ferhat?

Sem te tako vzgajal? Da mi boš zdaj obrnil hrbet?

Stric, ne vznemirjaj se.

Vzgajal si me. Zate sem prestregel kroglo. Streljal sem zate.

Nič si ne dolgujeva več. Račun je poravnan.

Tega računa se ne da kar tako poravnati. Tej hiši pripadaš.

Zunaj ne boš preživel. To je naš dom.

Zunaj ne boš preživel. - Ne strinjam se.

Kaj je? - Takoj pridi do vhoda.

Tukaj ne bom preživel.

To je rekel in se ni nehal smehljati.

Jülide, kaj je narobe? Nisi vesela zame?

Se sprašuješ, kaj bo s tabo? - Kako ne bi bila vesela zate?

Res pa sem se to vprašala. - Kako si odkrita.

Res misliš, da bi zapustila dolgo izgubljeno nečakinjo?

Kamorkoli greva, greš z nama. - Hvala ti, teta.

Še nekaj. - Povej. - Si Ferhatu res odpustila po vsem tem?

Kaj pa naj bi mu odpustila? - Imela sva svoje težave, Gülsüm.

Pravim, da začenjava znova. O preteklosti ne bova razmišljala.

Ferhat! Ferhat, ne! Ferhat!

Je kdo zakričal Ferhat? - Kaj se dogaja?

Tudi jaz sem slišala. Grem jaz. - Počakaj.

Kam greš? Otroku se lahko kaj zgodi.

Ferhat, nehaj. Ferhat, nikar, prosim.

Pravite, da sem ugrabil otroka in ustrelil Cema. Pa nisem.

Vse, kar sem naredil, sem naredil za družino. To je naš dom.

Moja hči je v hiši.

Kaj sem naredil? - Goni se.

Goni se. - Ferhat, nikar.

Ne, Ferhat. Prosim, nehaj.

Nehaj.

Hotel sem samo poskrbeti za svojo hčer in družino.

Za hčer... - Ej!

Vildan, zakaj to prenašaš?

Že dve uri kriči o hčeri. Povej mu resnico.

Dajmo. - O čem govoriš? - Ljubi bog.

Povej resnico.

Da oče tvoje hčerke ni Cüneyt,

pač pa Ferhat. Kar povej.

KONEC 25. DELA