Original subtitles

ČRNO-BELA LJUBEZEN

Ločiva se.

22. DEL

Mislim, da bo tako najbolje.

Strinjam se.

Prvič sva istih misli.

To se je že zgodilo. - Res? Kdaj pa?

Ni več pomembno.

Res je.

Ni pomembno.

Lahko malo počakate?

Dober dan. Prišla sem zaradi oglasa glede prodaje.

Sem se zmotila? - Hiša ni naprodaj.

Res?

Moja neumna pomočnica mi je spet dala napačen naslov.

Kdo živi tu? - Azad Dağıstanlı.

Azad Dağıstanlı, lepo. Pa razmišlja o prodaji?

No, vseeno, hvala lepa.

Azad Dağıstanlı. Pa poglejmo, kdo si.

Kaj imaš z Yeter?

Pridi sem. - Povejte. - Pelji Yeter, kamor hoče.

Kakor ukažete, avto bo takoj nared.

Samo sekundo.

Yeter. Ne vem, zakaj Namık ščiti Cüneyta.

A bom izvedel. Skrbi me samo za tvoje dobro.

Ne vem, zakaj se vedno znajdem tu, a...

A?

A ta tvoj nasmeh je odgovor na vsa vprašanja.

In jaz ga sprejmem. Greš domov?

Ne, k Yiğitu grem pogledat vnuka. Hvala ti.

Yeter, nekaj bi te prosil.

To mi zelo veliko pomeni. - Za kaj gre?

Pazi nase. Na ta nasmeh.

Smehljaj se tako, kot da je od tega odvisno tvoje življenje.

Opala.

To je pa res lepo.

Lahko greva.

Kaj počneš? - V redu sem, super. Kaj pa ti?

Nehaj s temi bedarijami. - Ne.

Kaj ne? - Ne.

Nisi rekel, da hočeš ločitev? - Sem.

Odkar sem te spoznal, sem rekel marsikaj, a ne poslušaš.

Rekel sem, da odidi, pa nisi. Da spokaj, pa nisi.

Zdaj boš pa kar ubogala? Zdaj pa me poslušaš?

Zmešan si. - Zaradi tebe se mi je zmešalo.

O čem govoriš?

Pohodi plin in se nekam zabijva, da bo konec.

Lahko, če že ne moreva živeti skupaj.

Sem zdaj jaz kriva?

Lahko ga vzameš.

Izključila sem ga, da me ne bi mogel izslediti.

Obdrži ga, novega si bom kupila.

Ferhat je bil, ne? Pretepel je mojega brata.

Žal res. - Morala bi biti besna, ker mu je to naredil, ampak...

Kje je Cihan? Rada bi se mu opravičila.

Slabe volje je bil in je šel. Pozabi nanj, se zgodi.

Ločila se bova.

Si prepričana? - Ja.

Tako bo najbolje.

No, spakirat grem, potem bom pa odšla.

Nehaj no, tu ostani. - Ne, šla bom. Pokvarila sem ti dan.

Kam boš odšla? - V očetovo hišo.

Nekaj časa bom tam. - Prav, a me pokliči. - Prav.

Kakor hočeš, Ferhat.

Pa naj bo tako.

Škoda, ker nisem poklicala taksija.

Nehaj no, te bodo že peljali. - Kar meni dajte.

Hvala.

Tvoj je še vedno tu.

Oprosti, ker sem vaju vznemirila.

Aslı, prosim te. Čimprej mi javi novo številko.

Bom, obljubim.

Hvala. - Pazi nase.

Nekaj mi povej.

Zakaj te Namık ščiti? - Ker me mora.

Vse njegove skrivnosti poznam. - Madona. Resno?

Ja. Preveč vem. Vem za vse grehe in skrivnosti tiste hiše.

Ne poznam te. Spravil si me na čoln,

potem pa me pripeljal sem in premlatil. Namık te moti, ne?

Povej. Povej, pa ti povem čisto vse Namıkove skrivnosti.

Jaz sem tvoje najboljše orožje.

Kaj se gre tale?

Naravnost glejte. Moj mož je.

Zavij s ceste.

Dober avto. Zanima me, kako hiter je.

Kaj se greste? Počasi. - Samo brez skrbi.

Počasi, počasi.

Hvala. - Naj ti tekne.

Pozdravljeni. - Živijo. Je Namık doma?

Ne, pravkar je odšel.

Madona, te ženske res ne prebavljam.

Ti je kaj naredila? Povej, če je.

Ne. Njeno obnašanje me moti, tako je vzvišena.

Hvala. - Zakaj?

Kar tako.

Ker si takšen.

Lahko upočasnite?

Upočasni, prasec. Počasi.

Mojbog, upočasnite že.

Počasi, kolega, še nesrečo bova imela!

Dovolj je, da se usoda tako odloči,

in življenje te kot veter pesek nekam odnese.

Misliš, da je naključje. Čas se ustavi

in ljubezen se začne. Vsaka ljubezen ima svojo usodo.

Nekatere se rodijo, rastejo in umrejo.

Nekatere pa postanejo prave ljubezni.

Aslı!

Doktorica?

V redu boš, pridi.

Pridi sem.

Azad Dağıstanlı.

Pa poglejmo, kdo si.

V redu boš. V redu boš.

Namıka moti Aslı. Hoče jo ubiti.

Zakaj? - Ker je zmešala Ferhata, Ferhat pa je njegova desna roka.

Preden je prišla, je ubogal vsak njegov ukaz.

Tip ima vse. Je hiter, močan, čeden, premeten...

Ampak ona je dobra. Zdravnica je, prijetna je.

Ni za naše kroge. S čistim srcem težko opravljaš umazana dela.

Pa še nora je na Ferhata. - V redu, raje bi samo povzetek.

Kaj je z Namıkom? - Tožilec Yiğit je Ferhatov brat.

Njegov edini cilj je uničiti Namıka.

Tipična hladna vojna. Zaenkrat mu ne uspeva.

Za Namıka sem moral najeti tipa, da Yiğitu ugrabita otroka.

Tudi Aslı sta ugrabila. Odkupnina je bila 5 mio. dolarjev,

ker je tip pač bogat in se je dalo toliko iztržit.

Namık je prišel s torbo, v kateri je bilo teh pet milijonov.

Izvedel je predstavo in rešil froca.

Yiğit mu je ostal dolžan. Hkrati se je hotel znebiti še Aslı,

umrl pa je Cem.

Zdravnika! - Pokličite zdravnika!

Hitro, hitro!

Ne morete noter, samo za osebje je.

Kako lahko kar odideš brez pozdrava?

Opravke sem imela.

Ne hecaj se, povej mi, kaj skrivaš.

Dobro vem, da si šla za Yeter.

Tebi pa nič ne uide. - Seveda ne. Sicer ne bi bila gospodarica hiše.

Gospodarica hiše? - Ja.

Ja, prav imaš.

No, povej mi. Kam je šla Yeter?

Nisem ugotovila. Prepozna sem bila.

Povej mi resnico. - Zakaj bi ti lagala?

Ne skrbi. Še malce sreče, pa bom vse izvedela. In ti povem.

Vaša žena je v redu, ne skrbite.

Ob nesreči se je onesvestila in utrpela par prask.

Za vsak primer smo izvedli nekaj preiskav. Izvidi bodo kmalu.

Jo grem lahko pogledat? - Seveda, samo v sobo jo peljemo.

Hvala. - Srečno.

Prav imaš, doktorica.

V vsakem primeru bi te ubil.

Rekla si mi, da lahko ubijam iz ljubezni. Res je.

Ubijam te celo, ko te oddaljujem od sebe.

Tega pa nočem. Nočem, da odideš.

Nočem, da trpiš. Ne moreš umreti, ker ti bom sledil, doktorica.

Ne glede na vse...

Mislim... Nikoli te ne bi mogel ubiti.

Ti si moje upanje. Moje upanje si.

Kaj se je zgodilo? Zakaj sva tu?

Imela si prometno nesrečo, v bolnišnici sva.

Namık si beleži vse grehe. Vse grehe in skrivnosti.

Mogoče je na njegovem računalniku dovolj tega, da ga pokoplje. - A res?

Si prepričan? - Sem, sem.

Celo načrt sem imel. Računalnik bi prodal, a je Ferhat vse izvohal.

Ni mi uspelo. - Za kakšne skrivnosti gre?

Saj ti pravim. Pandorino skrinjico ima in jo odlično varuje.

Če te moti Namık, povej, pa ti jo prinesem.

Kako boš to izvedel?

To prepusti meni. Samo povej, če jo hočeš ali ne.

Počasi, ne vstajaj. - Ne dotikaj se me.

Te boli? Grem po zdravnika? - Ne, bom že sama. Pusti me.

Moram iti. - Pa kaj še. Nesrečo si imela, ležati moraš.

Nisem te vprašala.

Ga. Aslı, vso srečo. - Hvala, gospod doktor.

Ji lahko rečete, da mora ležati? Jezi me. Povejte ji, prosim.

Kako se lahko še kar vmešavaš v moje življenje? - Ker se lahko.

Ne moreš se. - Pa se lahko. - Ne moreš se. Ne vtikaj se.

Zmenila sva se, Ferhat. Dovolj je.

Mi poveste, kako sem? Lahko zapustim bolnišnico?

Dobra novica je, da ni travme. Imate pa rahel zvin gležnja.

Nekaj praskic imate. Nekaj dni raje ne stopajte na nogo. - Prav.

Morate počivati, sicer bo vaš angel varuh jezen.

Ne razumem. - Dobili smo fotografije s kraja nesreče.

Čudež je, da ste prišli živi iz avta.

Vaš angel varuh je pazil na vas in nase.

Kakšen angel varuh? Zakaj ga stalno omenjate?

Z vami in otrokom je vse v redu. Lepo okrevajte.

Cüneyt. Preklet naj bo. Za denar bi naredil prav vse.

Yiğit pravi, da je on ugrabil Özgürja. - Verjamem.

Zaradi njega ste trpeli, še posebej Yiğit.

Upam, da se ne bo izmuznil in bo plačal za vse, kar je storil.

Izginil je, bog ve, kam se je zavlekel. - Povsod ga iščejo.

Yiğit ga povsod išče.

Upam, da ga potem takoj kaznujejo. - Tudi jaz upam.

Özgür, ti moj junak. Kdo ti je kupil ta super pulover?

Sošolci so mi ga kupili, jutri imam rojstni dan. - Vem.

Resno? - Seveda. Menda ja vem, kdaj imam moj vnuk rojstni dan.

Z vami in otrokom je vse v redu.

Pošteno sva se nadelala. Žejen sem, Ferhat.

Daj.

Dovolj bo.

Zakaj se smejiš? - Ker imaš bele brke.

Madona.

Kdaj bodo meni zrasli brki? Ko postanem oče? - Točno takrat.

Zato, da se ti bo lahko sin smejal, ko ti bo dal kaj za piti.

Upam, da ni prepozno za splav.

Najbrž ni.

Poseg traja deset minut. Ne bo problema.

Po voziček ti grem.

Gospa, bom jaz. - V redu je.

Malo bombaža, pa bo.

Čimprej moram ven. - Prav, zdravnik je odobril.

Papirje že urejamo. Srečno. - Hvala.

Počasi. - Prav.

Daj sem. - Daj mi mir, bom sama.

Doslej sem sama skrbela zase, pa bom še zdaj. Pusti me.

Kje si bila? - Šla sem na svež zrak.

Te je zelo skrbelo? - Ne jezi se.

Ne jezi se nanjo, gotovo je imela opravke.

To nima nič s tabo.

Šla sem po darilo za Özgürjev rojstni dan. - Tudi prav.

Če smo končale z zasliševanjem, bi šla v sobo. - Končale smo, pojdi.

V redu je, bom že.

Pazi, počasi.

Stegni noge. - V redu je.

Si vedela?

To je prvo, kar me boš vprašal? Če sem vedela? To?

Nehaj kričati name. Si me slišala?

Nekaj sem te vprašal - Nisem vedela!

Nehaj kričati name. - Rada bi kričala. Te moti?

Rada bi kričala! Ja, nisem vedela!

Sploh pa nočem imeti otroka s tabo.

Se bova ločila? Ločiva se, pa bo mir.

Me pelješ domov, prosim?

Živijo.

Si odraščala v hiši brez vrat? - Ja.

Potem pa naj te nekaj naučim. Najprej potrkaš,

potem pa, če te kdo povabi, vstopiš. Razumeš?

Zakaj si tako vznemirjena? Si se bala,

da te bom o darilu postavila na laž?

Ne razumem te. Nehaj blebetati in spokaj.

Tudi prav. Tako ali tako nočem ostati.

Odšla boš na rojstni dan s torto in svečkami.

Kdo pa je Azad Dağıstanlı?

Kaj je? Kar obstala si.

Te je vprašanje zadelo? Saj te razumem, veš?

Ženska si, čeprav že babica. Tudi ti si zaslužiš ljubezen.

Ampak...A ni malo star?

Ne bi raje koga malce mlajšega?

Ampak to je ljubezen. Ljubezen, kaj vse narediš človeku...

Ne skrbi, to bo najina skrivnost.

Se bojiš, da bom povedala Namıku? Ne skrbi, nihče ne bo izvedel.

Oprosti, İdil, a res ne vem, o čem govoriš.

Brezupno se trudiš najti izgovor.

Ne skrbi, lahko si mirna. Nikomur ne bom povedala.

Kaj je narobe z mano? - Kaj?

Povej. Kaj je narobe z mano? - Ne razumem te.

Rekla si, da nočeš otroka z mano.

Res je. Bala sem se, da boš rekel, naj otroka rodim.

Res. Predstavljaj si, da ima rojstni dan.

Kaj bi mu kupil? Otroško pištolo?

Ali pa da mu da učitelj slabo oceno. Kaj boš?

Boš učitelju grozil s pištolo, dokler mu ne da boljše ocene?

Ga boš naučil streljati? In če ga prijatelji vprašajo po očetovem poklicu?

Bo rekel, da si morilec?

Točno tako. Res je, prav si povedala.

Kakšna čast, dal mi je prav. - Pač ne spadam med reve,

s katerimi si se nekoč družila. Si me slišala? Nisem takšen.

Prav si povedala, sem pač problematičen.

Ne vem, če bi bili oni dobri očetje, vem pa, da ti ne bi bil. To vem.

Saj boš splavila. Splavila boš,

potem pa se bova ločila, kot hočeš. - Jaz to hočem?

To si ti predlagal.

No, zgodilo se bo tako, kot jaz hočem. Konec. - Ni konec.

Ne razumem te. - Ne, konec je. Prav imaš.

Ob pamet me spravljaš. - Ni še konec. Ni še.

Še v zapor moram, da bo vsega konec. Se spomniš?

Uživala naj bi, ko bi me tvoj brat vklenil. Še je priložnost za to.

Še imaš priložnost.

Nobenega Azada ne poznam. Nehaj nakladati in spokaj.

Resno? Prav. Potem ti pa takole povem.

Raznežila sem se, ko te je poljubil v slovo.

Res verjamem v vajino ljubezen. Verjetno ti je srček kar poskočil.

Pazi na besede, sicer boš videla. Spokaj!!

Dajmo, zaključiva s tem.

Povej jim, da sem te prisilil v zakon, pa bo.

Kar se mene tiče, res ni problema.

Omenjala si mi 10, 20, 30 let. Se spomniš?

Še vesela boš, ker bom v zaporu.

Je pa ena težava. Če me prideš obiskat, te ne bom sprejel.

Ne dam ti tega veselja. Razumeš?

V zapor grem, ti boš splavila, ne?

Potem se bova pa ločila. - Lepo si povedal. Nadaljuj.

Uspešna zdravnica si. Odlična kirurginja.

Takoj te bodo zaposlili. Še stanovanje dobiš. - Bravo. Naprej.

Počutiš se nedolžno, kot oblečeš pižamo z mucki.

Ko v roki držiš skodelico kave in poslušaš dolgočasno glasbo.

Potem boš pa obula steklene čeveljce.

Steklene? - Briga me, kako se reče.

Obožujem jih. - Briga me, kako se reče!

Obožujem jih, stalno jih nosim. - Obiskovale te bodo prijateljice.

Držale se boste za roke in se spraševale, kako ste kaj.

Ti nekaj povem? - Daj. - Iskrena jeza je boljša od osladnosti.

Res je. Trenutno si jezen, nisi pa iskren. Ferhat.

Kaj nisi obupala nad terapijo? - Sem. S tem sva zaključila.

Zdaj pa mu povej...Sem gre.

Povej mu? - Je kaj narobe? - Ja, pa je res.

Težave imam, doktorica vam bo povedala.

Nič ni narobe, gospod. Lahko nadaljujeva? - Pa je narobe.

Ni. Lahko greva, prosim? - Gremo, kolega. Ne stojte tu.

Oprostite. Greva.

Mimo izvoza sva šla. Kam me pelješ? - Domov.

K sebi domov hočem. Obrni, prosim. - Saj že imaš dom.

Tisto ni moja hiša. Nikoli ne bo pravi dom.

Pelji me domov ali pa bom šla s taksijem.

Rekel sem ti, da imaš dom. - Imam pa tudi svojo hišo.

Obrni, prosim. Se zavedaš, da se bova ločila?

Dokler se ne ločiva, imaš še vedno moj priimek.

Bom pa še malo potrpela, Ferhat.

Pozdravljeni, g. Namık. - Živijo.

Kje je İdil? - Šla je do ge. Yeter.

Hvala, kar nadaljuj.

Prosim? - Namık.

Veš, kako pravijo. Vsakdo se nekoč maščuje.

Ti... - Halo? Tvoj molk mi pove marsikaj, Namık Emirhan.

Kar povej, kar hočeš. - Kdo si? Kaj bi rad?

Povej že, kaj hočeš. - Saj se bova kmalu videla.

Zakaj ščitiš Yeter? - Ne samo Yeter.

Moja naloga je obvarovati vse, ki jih prizadeneš.

Resno? Zakaj pa? - Reciva, da je to moje poslanstvo.

V njem zelo uživam.

No, pa lep dan. - Tudi tebi.

Namıku bom vse povedala. Ni tvoj brat? Spraševal te bo.

Kar povej mu, koga si spoznala in kje.

Pa še pri njem si bila... Ne boj se, mogoče bom pa tiho.

Mogoče bo Azadu rekel, naj ga pride prosit za tvojo roko.

Zdaj me pa poslušaj, İdil.

Nisem te porinila, a to še ne pomeni, da te ne bom!

Porinila te bom, pa ne samo po stopnicah.

Potisnila te bom neposredno v pekel. Slišiš?

Namıka nisi mogla prisiliti v poroko. Otroka ni več.

Kaj boš zdaj? Reciva, da se poročita.

Vajin zakon bo krvav. Kar pripravi se na poraze.

Zdaj pa odjebi, preden te ubijem.

Bomo videli, kakšen konec sledi.

İdil.

İdil, si v redu? - Sem, srček. Super sem.

Kaj se dogaja? - Nič, samo klepetali sva.

Ženske zadeve. Ljubezen, moški in podobno, ne?

Namık, kaj še čakava?

Kako to misliš? - Zakaj se ne poročiva?

Ne vznemirjajva ostalih in jih raje presenetiva.

Poročiva se.

Rada bi bila tvoja žena.

Rada bi bila Emirhanova.

Si kaj videl Gülsüm? Ni prišla na vrt.

Ni dobre volje, pa me je zaskrbelo. - Bila je z Abidinom in Vildan.

Zadnje dni je nekam čudna. Kakorkoli že...

Upam, da je vse v redu.

Vedno misliš na druge? - No...

Skrbi me za tiste, ki jih imam rada.

Tudi mene. Skrbi me, da bo tebi kdo rekel kaj grdega.

Da te bo kdo prizadel. - Res?

Res.

Naj govorijo, kar hočejo. Briga me.

Rekla sem ti, da me pelji domov, pa me spet nisi poslušal.

Tu si doma.

Pozabil si, o čem sva govorila. Pelji me domov. To ni moj dom.

Boš šla sama ven ali ti pomagam? - Teslo, pokliči taksi. - Ne.

Boš šla sama ven ali ti pomagam? Meni je vseeno.

Dajmo.

Počasi. Počasi, ne stopaj na nogo. Pridi.

Saj lahko hodim. - Kaj se je zgodilo?

Nič, manjša nesreča. - Upam, da boš kmalu bolje. - Hvala.

Hitro okrevajte. - V redu je. - Ne stopaj. Nisi slišala zdravnika?

Sem, ti pa tudi.

Pusti me, lahko hodim. - Hodila boš, ko bo vse v redu.

Kaj pa je s tabo? - Upam, da si v redu. - Hvala.

V tvojem življenju je pa res vedno kaj narobe.

Je kaj novega o Cüneytu? - Ne. To je zdaj stvar policije.

Najbrž ga bodo našli. Yiğit se bo fino potrudil.

Samo, da ti nič ne delaš.

V redu je, pusti me.

Ljubezen je lepa stvar.

Nekateri jo najdejo prej, nekateri pa na stara leta.

V redu je.

Saj lahko sama. - Pridi sem in miruj.

Kako to misliš?

Ubogaj me. - Sama na sebi ne morem opraviti splava.

Znaš pa marsikaj drugega, ne?

Kaj bova zdaj? Najti morava odvetnika.

Ayhan se ne oglaša. - Odšla je.

Tako pravi Azad. - Prav, torej bova našla nekoga drugega. - Prav.

Kam greš?

Ustrelit nekaj ljudi. Nekaj jih bom ubil, druge premlatil.

Naredim, kar moram. Veliko dela imam. - Prav.

Velja.

Nisem presenečena.

Teslo. - Kolega.

Sta imela nesrečo? - Ja, a je vse v redu.

Želim vam vse najboljše. Poskrbela bom za go. Aslı.

Hvala, Hülya. Pojdi v lekarno po te stvari. - Prav.

Kupi še nov telefon.

Naj bo brez sledenja. - Vse bomo uredili. Zakaj?

Hočem pač novega. Zakaj me tako gledaš?

Pojdi. - Prav.

Ni bila samo nesreča. Še nekaj je.

Se strinjam. Bomo videli. Po naročeno grem. - Prav.

Azad, nekaj se je zgodilo. - Kaj pa, Yeter?

İdil je videla, da sem prišla k tebi. Videla naju je pred vhodom.

Kaj, če pove Namıku? - V redu je, pomiri se.

Pomiri se. Bova že kako.

Ne skrbi. - Kako le?

Zaupaj mi. Zaupaj mi.

Nič se ne bo zgodilo. - Prav.

Vaš angel varuh je pazil na vas in nase.

Oba z otrokov sta v redu. - Nisem vedela!

Sploh pa nočem imeti otroka s tabo. Ločujeva se. Ločiva se že.

Upam, da ni prepozno za splav.

Ljubica!

Hotel si mi ubiti otroka! Pošast!

Kaj se je zgodilo? Ste v redu.

Nič se ni zgodilo.

Kaj je?

Naprej. - Aslı? - Vildan.

Si v redu? Hülya mi je povedala. Si imela nesrečo?

Ja, tako je. - Si v redu?

Ja, sem. Nič mi ni.

Zvit gleženj imam in popraskana sem. To imam za vsak slučaj.

Ljubi bog, bleda si kot stena.

Utrujena sem.

Že nekaj časa ti hočem nekaj povedati, a nisem imela priložnosti.

Hočem se opravičiti za Cüneyta.

Za to, kar je naredil tvojemu bratu. Žal mi je.

Žal mi je. - Naj ti ne bo žal.

Ne govori tako. - Kako to misliš? - Ne govori tako.

Oče mojega otroka je.

Nimam pravice, da me je sram in da se hočem opravičiti? Imam.

Ne vznemirjaj se.

Pogrela bom mleko za Necdeta. Ga lahko primeš? - Seveda. - Mami!

Özge me kliče. Samo pogledat jo grem.

Povej mi, če boš kaj potrebovala, prav? - Prav.

Gülsüm, mi posodiš telefon? Izgubila sem ga v nesreči.

Seveda, izvoli. - Hvala.

Tako pridem. - Prav.

Pridi. Kaj počneš? Povej mi.

Hülya, kateri sir ima rada Özge?

Moder pokrov ima.

Kličemo, pa nihče ne sliši. Kaj naklepate tukaj?

Ljubi bog, kaj le? Ničesar.

Seveda, kot vedno.

Če te tako zanima, ti bom povedala. Aslı je imela manjšo nesrečo.

Me ne preseneča. Ta dva res ne znata sedeti pri miru.

Pa je prišla njegova mama. Poglejmo, če kaj ve o tem.

Igramo se telefon, ker je vse tako skrivnostno.

Yeter ni prav veliko doma, zato najbrž ne ve za to.

Za kaj ne vem? - Tvoj sin in njegova žena sta imela nesrečo.

Kaj? - Sem vedela, da ne ve. - Je z njima vse v redu?

Teta, ne skrbi. Vse je v redu. Aslı si je zvila gleženj. Počiva.

Tudi Ferhat je v redu.

Poglej, poglej. Že dolgo te ni bilo tu. Kaj te je prineslo?

Slabe volje sem, pa sem se prišel prepotit. Priskrbi mi oblačila.

Seveda, takoj. - Hvala. Hvala.

Ordinacija dr. Ayşegül Dumanlı. - Živijo.

Aslı Çınar pri telefonu. Govorila bi z dr. Ayşegül. - Počakajte.

Prevežite jo. Aslı?

Ayşegül, živijo. Naročila bi se pri tebi.

Seveda, ljubica. Je vse v redu?

Opraviti hočem splav. - Kaj?

Zakaj hočeš splaviti? - Ne bi o tem.

V naslednjih nekaj dneh.

Me lahko naročiš? - Seveda. Pridi jutri ob 17-ih. - Prav.

Najprej pa se bova pogovorili.

Aslı, si v redu?

Tudi zdaj obstaja samo ena rešitev.

Ločitev.

Ja, Azad? - Sine?

Počasi postajam užaljen. Nič ne pokličeš in vprašaš, kako sem.

Si v redu? - Trenutno nisem najbolj pri sebi. Težave imam, oprosti.

Kaj pa je? Povej, pa jih bova skupaj rešila.

Ne ti ne jaz tega ne moreva rešiti.

Drži se. - Hvala. Kasneje te pokličem.

Kod hodite? Sam pijem čaj.

Ne blebetaj.

Raje povej, kako bomo dobili Namıkov računalnik.

Zlahka. Ne bo težko.

Aslı.

Živijo. - Si v redu? Menda si imela nesrečo.

V redu sem.

Te boli?

Si v hudih bolečinah?

V hudih bolečinah.

Hudih.

V redu, mali.

Mali.

Najprej naj bi bila nogometna žoga,

zdaj pa hoče košarkarsko žogo. Ta falot.

Ne sprašuj. Tudi z majicami ima težave.

Iti moram. Kasneje te pokličem. - V redu, ljubi.

Živijo. - Odhajaš?

Ja, a kar vstopi. - Hvala. - Pridi.

Najbrž te zanima glede Cüneyta. Ne vemo, kam se je zavlekel.

Saj ga bomo dobili.

Si v redu?

Z Aslı se bova ločila. - Kaj?

Kako to misliš? - Točno tako.

Pridi sem.

Kaj je? - Zakaj te Cüneyt še kliče? Še ni izginil?

Si dobil vse? - Vse. Zdravila in telefon.

Zvečer bo že aktiviran. - V redu, hvala.

K Aslı grem. Jaz lahko nesem. - Ne, sama bom šla.

Daj Hülyi. S tabo imam še opravke.

Nič se ne dogaja. - Ne verjamem ti.

Skregala sta se? Saj ni prvič. Se zgodi.

Ne. Vsekakor pa ni bil najin zadnji prepir.

Jasno je, da nama ne gre. - Kako vama ne gre?

Premagala sta že ogromno ovir.

Da nisi spet zinil kaj neumnega.

Yiğit, že s svojo prisotnostjo jo uničujem.

Že s svojo prisotnostjo. Uničujem jo. Prav ima.

Vedno jo spravljam v nevarnost. Ubijam ji sanje.

Na koncu bom ubil še njo.

Torej se mora čutiti živa. Prisili jo v življenje. To je tvoja naloga.

Je res?

Jaz sem odgovoren za to. Ne morem pomagati. Kaj pa naj?

Pridi, greva na zrak. Dajmo. Greva na svež zrak.

Teslo je prinesel zdravila.

Tudi telefon je tu. - Hvala.

Odnesem Necdeta v njegovo sobo? Vzeti morate zdravila. - Ne še.

Naj bo še malo tu. Bi še malo ostal?

Najboljši vonj na svetu. Nebeško.

Res je. Prelep je.

Prelep.

Izvoli, vzemi Necdeta, jaz pa bom vzela zdravila.

Uničil sem ji življenje. Uničil sem ji ga.

Prav ima. Čisto prav ima.

Izgubila je brata. Izgubila je neomadeževanost.

V roke je vzela pištolo. Napolnila jo je. Nekoga je ustrelila.

Zaradi mene. Če je ne zapustim,

bo nehala živeti. Tega ji ne morem narediti.

Nimam te pravice.

Torej jo boš zapustil, kot si zapustil nas? Bravo.

Zapustil boš še njo. - Kaj pa naj?

Naj jo zvlečem za sabo? Naj ji rečem, naj mi sledi v ogenj?

Lahko bi. Skupaj bi pogorela in skupaj na novo začela.

Delam ji uslugo. - Ne.

Spet določaš usodo drugim, ker jih hočeš zaščititi.

Vsaj Aslı ne naredi tega. - Še slabše bo.

Naj bo, kar bo.

Je bila ločitev tvoja zamisel?

Ja, a me je prisilila v to.

Očitno ti je hotela nekaj dopovedati. Potem pa je nekaj narobe rekla,

ti pa si se razjezil. In kaj si naredil?

Rekel si ji, da bo bolje, če se ločita. Je tako?

Nekaj takega. - Bravo. Bog ve, kaj ti je v resnici hotela povedati.

Ne teži mi, Yiğit. Težave imam, ne teži.

Ko bi to vsaj bila edina težava,

ampak...

Je še kaj? Kaj pa je?

Kaj je?

Kaj hočeš od mene? Kaj hočeš? - Ne kriči.

Ne kriči.

Spravila me boš v hišo. - Ne! Zmešalo se ti je.

Ne ni pravi odgovor. Pravi odgovor je: Da, dragi.

Ne. Ne. Pusti me pri miru!

Prav. Poklical bom Ferhata.

Preklet bodi. Preklet bodi.

Ne! Ne!

Kaj se je zgodilo? Vprašal sem te, pa si kar tiho.

To je moja težava. Ne teži mi.

Bravo. Vedno vse veš.

Kar rečeš, to drži. Kar narediš, je sveto.

Tako ne gre. Odgovoren si za Aslı. odkar si prišel v njeno življenje.

Ne moreš kar tako oditi, če imata težave. - Nisem zdravnik! Nisem zdravnik!

Nimam čudežnega zdravila.

Ne znam celiti ran, samo uničujem stvari. To je to.

Prav. Počni, kar hočeš.

Jutri ima Özgür rojstni dan. Suna mu je rekla, da prideta.

Samo, da veš.

Oglasi se, kreten.

To je težko.

Živijo, lepotička. Oprosti, imel sem polno dela.

Si poklical mojega brata?

Sem. A ga nisem dobil.

Srečo imaš.

Si si premislila? - V redu.

Bravo, punca. Pogumna si.

Vedno si bila taka. Rada imaš te stvari.

Ljubiti se na skrivaj.

Roditi v kotlovnici. Adrenalin te žene, kaj?

Ne delaj se norca iz mene. - Nehaj s tem in raje premisli,

kako me boš spravila v hišo. - Prav, nečesa se bom domislila.

Gülsüm... Oprosti, imaš čas?

Je to moja žena? Pozdravi jo.

Ne prehitro. - V redu je,

Takole. - V redu.

Hvala, Hülya. - Malenkost.

Hitro se pozdravi, doktorica. Če si ti pacientka,

ne moreš zdraviti drugih.

Zelo ste prijazni. Kot vedno, ga. Handan.

Aslı, kako si? Si vzela zdravila? - Sem.

A ne držijo dolgo.

Gülsüm, z Aslı sva nahranili Necdeta. Uspavala sem ga.

Hvala.

Stvari postajajo vedno bolj čudne.

Že prej ni bila ravno gladka, zdaj pa je še huje.

Ne vem, zakaj.

Hvala za telefon. Dolgujem ti.

Povej mi številko.

Ne potrebuješ je več. Zakaj sprašuješ?

Mogoče bom zbolel in bom rabil zdravnika. Kdo ve?

Edino kar potrebuješ, je moj objem.

Ne potrebuješ moje številke. Ne boš potreboval zdravnika.

Govorila sem z zdravnico.

Kmalu bova poskrbeli za zadevo.

Nikar ne skrbi. Velik je kot glavica bucike.

Jemlješ zdravila? - Ja.

Pusti, da se ne raniš.

Razbila se je.

Namazal ti bom roko. - Sama se lahko.

Daj mi roko.

Nič ni zlomljeno. - Vsa sem v črepinjah, se ne vidi?

Niti ranjena nisi. - Zakaj pa potem tako boli?

Samo malce potolčena. - Ti si me dotolkel.

Sama bom, hvala.

Kje je telefon?

Kje je? Te je kreten spet klical? - Ne kliče me. Narobe si videla.

Nisem slepa, videla sem. Izbrisala si, ne? Zakaj te kliče?

Odšel je. Zakaj bi me klical?

Gülsüm, če se kaj dogaja, te ne bom prepustila bratu,

ampak te bom sama ubila. Cüneyt še ni izginil? - Vsi ga iščejo.

Abidin, brat, policija. Kako naj ostane tu?

Meša se ti!

Teta.

Gülsüm.

Je kaj narobe? - Ne.

Ugotavljava, kje bi lahko bil Cüneyt. - Zakaj bi me to zanimalo?

Zakaj me sprašuješ o Cüneytu? Sita sem že tega!

V redu je, pomiri se. - Dovolj!

Zakaj me vsi pehate? - Ljubi bog.

Prav, tiho sva. Ne kriči, da ne prestrašiš otroka.

Gülsüm, vsem nam je hudo, a ne skrbi.

Ne more priti v hišo. Ničesar ne more.

Če še ni pobegnil v tujino, ga bomo dobili.

Slej ko prej mu bo zmanjkalo denarja. Tudi policija ga lovi.

Upam. - Necdeta bom odnesel dol.

Necdet.

Se mi smejiš? Se mi smejiš?

Pojdiva dol, da bo mami počivala, prav?

Ne jezita druga druge.

Poslušaj me. Ubila te bom,

če se boš pogovarjala s tistim kretenom. - Ne kliče me!

Pomiri se. Ne zapiraj se v sobo, da ne bo Handan spet opravljala.

Kam greš?

Ven. Je kaj narobe? - Ne. Lahko bi me peljal domov.

Ne morem biti tu, Ferhat.

Oprosti, kako si že rekel? Ostani blizu, a ne z mano.

Doktorica, ven grem. Ne misli, da to kaj pomeni.

Jaz ne iščem pomena v teh stvareh, ti pa...

No, povej. Nadaljuj.

Poslušam, povej. - Komu govorim...

Pa sva spet pri tem.

Ja, res sem neumen. Ampak poglej, vse gre po tvoje.

Vse gre po moje? Si to rekel?

Prav imaš. Vse gre po moje.

Se še nisi naveličala ponavljanja? - Ti se nisi naveličal?

Sit sem tega. - V redu. Torej naj te razveselim z novico,

da se boš kmalu znebil vseh težav.

Prav, hvala. - Malenkost, v veselje mi bo.

Vem. Rada se veseliš.

Res je.

Preberi svojo knjigo. - Tudi tebi bi koristila.

Dober večer.

Kaj pa sta tako vesela?

Ti lahko poveš.

Poročila sva se.

Ko bi nam vsaj povedala. - Tako sva hotela, sestra.

Nisva vas hotela moriti. - Naj bo.

Čestitke. To bomo proslavili z dobro večerjo.

Čestitke. - Namık me je prijel za roko.

Ni mi povedal, kam greva. Hotel me je presenetiti.

Yeter, nisi nama čestitala. - Bomo videli, kako dolgo bo trajalo.

Kakorkoli že, İdil je moja žena.

Prepričan sem, da jo boste vsi spoštovali.

Poglej, kaj se je zgodilo, ko si se igral z otrokom.

Tvoj stric in İdil sta se poročila.

Čestitke. - Hvala, Abidin.

Preobleč se grem. - Prav.

Yeter.

Nisem pozabila na Azada Dağıstanlıja.

Pogovorili se bova o tem, draga svakinja.

Nimam ti česa reči. Nimaš dokazov.

Ko govorim z možem, ne rabim dokazov. Verjame mi na besedo.

Poglej.

Ti je všeč?

Namık? - Ja?

Z İdil ti morava nekaj povedati. - Yeter.

Prav, povejta.

O tem se govori na samem.

Prav.

Abidin, slabe volje sem. Pokliči Teslo in gremo ven.

Velja, bratranec. Stric se je poročil.

Želim mu vse dobro.

Hülya, vzemi Necdeta. Mi gremo ven. - Prav.

Samo pripravit se grem.

Ja, Yeter? Kaj je?

Oprostita, ker vama nisem čestitala. Bila sem šokirana.

Zakaj si bila šokirana? Saj sva se nameravala poročiti. - Ne vem.

Zaupala sem bratovemu instinktu. Mislila sem, da je uvidel,

kakšna si in da zato prelaga poroko.

Če si že končala s čestitkami, povej, kar imaš za povedati.

Seveda.

İdil mi je povedala, da ji verjameš na besedo. Je to res?

Yeter, nehaj. - Si kaj rekla?

Rekla je, da je otroka izgubila, ko sem jo porinila. Si ji verjel?

Ja. Ubila si najinega otroka.

Njena zdravnica pravi drugače.

Prišla je pred dvema mesecema. Hotela je opraviti splav.

Rekla je, da z očetom nista poročena in da ne bo mogla skrbeti zanj.

Ste opravili splav? - Ja.

Kaj je? Si šokiran, bratec?

To najbrž ni prva laž iz njenih ust.

Niti zadnja. Nisem vama ubila otroka.

İdil ga je sama ubila. Že pred meseci.

Kaj se dogaja med nama, ni tvoja stvar.

Kar se je zgodilo z otrokom, ni tvoja stvar. Moja žena je.

Bodi previdna, Yeter.

Ne vidiš, da laže? - Stvar je zaključena.

Povedala si mi svoje. Poberi se.

Namık.

Oprosti. Vrgel si me iz hiše.

İdil.

Če mi boš še kdaj lagala

ali počela stvari za mojim hrbtom, te bom ubil.

Jasno?

Ubil te bom.

Boš že videla.

Boš že videla.

Kako se bosta ločila? Ne moreta se ločiti. Zmešalo se jima je.

Moj brat je že tako zmešan, pa je prej ni ganilo. - Razjezil jo je.

Ne, najbrž sta se le skregala. Saj bo minilo. - Ne vem več.

Yiğit, ko bosta enkrat starša, bosta pozabila na ostale težave.

Prav imaš.

Ne moreta pa imeti otroka, da bi se znebila jeze.

Jutri bom poklicala Aslı.

Mogoče bom izvedela, kaj točno se je zgodilo.

Ti prinesem čaj in piškot?

Prinesi. Tvoj je najboljši. - Prav.

Ko me prime in stisne za prst, ga vprašam:

Necdet, kaj počneš?

Pogleda me in se nasmehne, kot bi me razumel. Popoln je.

Očetovstvo ti dobro dene.

Naj nam bog vsem nakloni otroka.

Upam, bratec. Kamorkoli grem, čutim njegov vonj.

Kako diši. Res je popoln.

Bratranec?

Kaj je? - Nič. Spet si nekam odplaval.

Res je.

Tudi ti bi moral imeti otroka. Odraščal bi z Necdetom.

Ne, Teslo? - Ja, dobro bi ti delo.

Enega fantka in eno punčko.

Če bo punčka podobna svoji mami, bomo imeli težave.

Kdo pa bo imel težave, če bo fantek podoben Ferhatu?

Vsi mi.

Ne morem biti oče.

Slišiš? - Bratranec, bil bi odličen oče.

Še sebe bi presenetil. - Tako je, bil bi super oče.

Ne.

Ne morem biti oče.

Kako bi morilec lahko bil oče?

Kako bi morilec lahko bil oče? Danes sedimo tukaj,

jutri pa smo lahko v zaporu. Lahko se nam zgodi karkoli.

Za otroka to ne bi bilo dobro. Bi me hodil obiskovat v zapor?

Lahko me kdo ubije. Ne vem, kako dolgo bom živel.

Ljubi bog, kaj pa govoriš?

Bratec, nekaj mi povej.

Oče prime otroka in ga vrže v zrak.

Otroka ni nikoli strah. Ne sprašuje se:

Kaj če me ne bo ujel? Kaj, če bom padel?

Zakaj? Ker ga drži njegov oče. Ker je to njegov oče.

Nehajta že s tem!

Pomiri se, kolega.

Kaj je? - Kako kaj je? - Kaj je? Kaj je? Utihni! Sedi.

Oprosti, očitno imaš težave. - Da ne boš ti imel težav.

Zase se brigaj.

Zdaj razumeta? Zdaj razumeta, zakaj ne morem biti oče?

Sprašujem, če sta razumela. Takoj si bil na nogah.

Zato ne morem biti oče.

Obema zaupam z življenjem, kot brata sta mi.

A oba sta prebledela, ko sem začel govoriti z njim.

Nista vedela, kaj bom storil. Lahko bi ga ustrelil v glavo.

Ko sem vstal, sta skočila na noge. Zakaj?

Ker sem pošast. To si vbijta v glavo.

Odrasli moški trepetajo pred mano. Kako bi bilo z otrokom?

Se me ne bi bal? Se me ne bi bal? Se me ne bi bal?

Vsak otrok se kdaj ustraši očeta.

Res je. In zakaj?

Strah jih je, da ga bodo razjezili, da ga bodo razočarali.

Bogati smo a, denar je ničvreden. Naše žene so vdove.

Lahko se nam zgodi karkoli. Lahko nas zabodejo na ulici.

Doma pa izvejo, da smo mrtvi.

Da bi bil dober oče... Koliko ljudi sem že ubil?

Vesta, koliko? Ne vesta.

Koliko mater sem spravil v jok? Koliko žena je ostalo brez moža?

Kaj se zgodi s tistimi, ki ostanejo? Nekdo jim potrka na vrata.

Žena odpre vrata. Vašega moža so ustrelili.

Kdo? Ne vemo.

Ne bi moral biti kaznovan za vso povzročeno bolečino?

Utopiti bi se moral v solzah njihovih otrok.

Danes zjutraj sem začel prestajati kazen.

Razumeta?

Govoriti je enostavno.

Özge, ljubica, pridi k meni. Srček moj, pridi k meni.

Srčkan je. - Pa je res, ne?

Vidiš to? Vidiš to znamenje?

Enako tvojemu je.

Majcene roke ima. - Ja, majcene so.

Tudi tvoje so bila take, zdaj pa so ogromne. Zrasle so.

Želim si bratca.

Necdet je lahko tvoj bratec.

♪ Previdno te ščitim,

♪ kot popke pomladnih rož

♪ Najgloblji, najgloblji

♪ najgloblji, najgloblji

♪ deli mene so ti na dotiku roke

♪ Kot božje darilo,

♪ tvoje trepalnice so pozlačene od zimskega sonca

♪ Zelo te ljubim.

♪ Zelo te ljubim.

♪ Težko to razumeš, ker ti ne povem,

♪ a zelo te ljubim.

♪ Zelo te ljubim.

♪ V očeh mi lahko prebereš,

♪ da te zelo ljubim.

♪ Zelo te ljubim.

♪ Težko to razumeš, ker ti ne povem,

♪ a zelo te ljubim.

♪ Zelo te ljubim.

♪ V očeh mi lahko prebereš,

♪ da te zelo ljubim.

♪ Težko to razumeš, ker ti ne povem,

♪ a zelo te ljubim.

♪ Zelo te ljubim.

♪ Najgloblji, najgloblji

♪ najgloblji, najgloblji

♪ deli mene so ti na dotiku roke

♪ Kot božje darilo,

♪ tvoje trepalnice so pozlačene od zimskega sonca

♪ Zelo te ljubim.

♪ Zelo te ljubim.

♪ Težko to razumeš, ker ti ne povem,

♪ a zelo te ljubim.

♪ Zelo te ljubim.

♪ V očeh mi lahko prebereš,

♪ da te zelo ljubim.

♪ Zelo te ljubim.

♪ Težko to razumeš, ker ti ne povem,

♪ a zelo te ljubim.

♪ Zelo te ljubim.

♪ V očeh mi lahko to prebereš.

♪ To mi lahko prebereš v očeh.

Ne odhajaj.

Ne odhajaj.

Ne odhajaj.

Ferhat? Te je vrgla iz postelje?

Ferhat, nekaj ti bom povedala. - Nikar.

Pomembno je.

Če najdeš Cüneyta in ga ubiješ,

mi ne povej, prav? - Prav.

Pojdi spat, Vildan. Ne razmišljaj o tem.

Özge ne bom povedala nič.

Ne bo vedela, kakšen človek je bil njen oče. Prav?

Ferhat, otrokom je oče pomemben. Posebej punčkam.

Njihova rešilna bilka je. Njihova opora.

Özge ne bo izvedela, kakšen je bil njen oče.

Prav?

Prosim, ne povej mi. Ne zato, ker bi ga imela rada,

ampak ker ji ne bi mogla razložiti. Prosim, ne povej mi.

Velja?

Hvala.

Preklet bodi.

Že v redu, že v redu. Preklet bodi.

Oče?

Kaj počneš tu?

Pripravljam ogenj zate. A to ni peklenski ogenj,

ampak ogenj v tvoji duši.

Pridi, kar sam naberi drva.

Dajmo!

Kaj? Kaj to pomeni?

Dajmo! Naberi drva. Dajmo.

Ogenj bo pogoltnil tvoj ponos in bo večji od tvojih strahov.

Jasno, Ferhat? Tako mogočen bo,

da boš pozabil na aroganco, zaradi katere kriviš vse druge!

Dajmo!

Razbij tisti prazni zaboj, ki ga nosiš s sabo.

Naberi drva!

Ne. Še več.

Močnejši mora biti. To bo največji ogenj.

Poglej, tudi jaz nabiram drva. Nabiram drva za sinov ogenj.

Nabiraj drva! Kaj še čakaš?!

Nič ne počnem. Res ne počnem ničesar.

Kaj počneš?

Naj ti kdo pomaga. - Nič si ne bom zlomila in ti bila v breme.

Ne bodi smešna. Kakšno breme?

Ne veš, kaj govoriš. - Ti pa ne veš, kaj počneš.

Özgür ima rojstni dan. Kaj bova naredila?

Nikamor nočem s tabo, a nočem razočarati Özgürja.

Si se naročila? - Saj sem ti rekla, da bom poskrbela za vse.

To ni obsežen poseg. Ni ti treba skrbeti.

Prav.

Ustavi me.

Reci, naj ne splavim. - Nikar.

Ne žrtvuj najinega otroka. - Vrni se.

Ne odhajaj. Objemi me.

Ne, zanič oče bi bil. To si vbij v glavo.

Dobro jutro.

Vidim, da si zadovoljen, Cüneyt. - Res je.

Samo kralji so srečnejši od mene. - Veš, da tisti, ki ne hodijo k pouku

ne diplomirajo. Kaj se je zgodilo z Namıkom?

Kot bi bilo že narejeno. - Poglej me, svinja.

Ne bom prenašal tvojih laži. Izrezal ti bom jezik.

Pazi, kako govoriš z mano, jasno?

Povej, kakšen načrt imaš.

Nocoj bo vse urejeno.

Gülsüm me bo spravila noter. Naložil bom vse z računalnika.

Bo to tako enostavno? Zaupaš tej punci?

Očitno res ne poznate Cüneyta.

V redu. V redu.

Če mi predaš Namıka, te bom pustil živeti.

Če pa boš zamočil, te ne bom predal Ferhatu ali policiji,

pač pa te bom pospravil z lastnimi rokami, jasno?

Jasno? Jasno?

Jasno. - Bravo. Jasno?

Jasno.

Kakšen norec.

Vsi nas lovijo in nas skušajo pobiti.

Kdo pride, mami?

Tvoja babica, tvoja teta, Aslı.

Veliko ljudi. Še Ferhat pride. - Juhu, bog groma Ferhat.

Ja, bog groma. Vse se trese pred njim.

Yiğit, smo lahko malce bolj veseli?

Samo otroka potrebujeta, pa bo vse v redu.

Tako, končal sem.

Preveč se dogaja, pa bi moral delati.

Ne godrnjaj.

Grem. Se vidimo nocoj.

Ne zamujaj. Gostje pridejo ob petih. Ne zamujaj. - Prav.

Glej, da boš ubogal mamo, prav? - Prav.

Pojdi. Ne zamujaj. - Prav.

To bom dala sem. Ti je všeč? Naj bo tu.

So ti sladkarije všeč? Si take hotel? Dajva jih sem.

Počasi. - Zdaj lahko hodim. Ne boli več toliko.

Gotovo te boli. - Pa me ne. - Pa te.

Potrpljenje...

Lahko greva. - Za njima? - Ne.

Onadva bosta sledila meni. Samo še malo.

Kar peljite.

Odlično. To pa je družinska sreča.

Ne? Slavljenje vnukovega rojstnega dne, darila...

Kako lepo. - Družinska sreča je lepa stvar.

Rešil si ga ugrabitve. Morali bi te povabiti.

To me ne gane. Tebe pa tudi ne.

Kaj se je zgodilo, da sta se Yeter in Yiğit tako zbližala?

Nekaj že. - Zgodilo se je, kar se je.

To ni tvoja stvar. - Kako si napeta.

Pa mlada nevesta si.

No, pravzaprav si stara. To je čisto druga zgodba.

Namık.

Poznaš nekega Azada Dağıstanlıja?

Ne.

Je poslovnež? Tvoj znanec?

Če mi boš še kdaj lagala

ali počela stvari za mojim hrbtom, te bom ubil.

Ubil te bom.

Ubil te bom.

Ne. Ne vem...

Jaz ga poznam. Bil je na vajini prvi poroki.

Njegova hčerka je bila Yiğitova odvetnica. Kako ji je že ime?

Se ne spomnita imena človeka, ki sta ga povabila?

Očitno je bil tam po naključju. Midva ga nisva povabila.

Zadnjič sem ga videla v kavarni. - Res?

Nisi mi povedala. - Ni bilo pomembno.

Šele zdaj, ko si ga omenila, sem se spomnila.

Očitno se ga spomniš s poroke.

Seveda.

Opravke imam.

Lep dan, Namık.

Poglejva, kdo je prišel.

Živijo, zdravo.

Spusti jih noter.

Ljubček, tudi ti si prišel.

Pridite naprej.

Živijo.

Živijo.

Kaj pa je s tabo? - Nič ni.

Manjša nesreča.

Vse najboljše, ljubček.

Pridi. - Nisem mu kupil darila. Ga greva kupit skupaj?

Greva. - Greva. - V redu. Počakaj, da se oblečeš.

Bil je bolan.

Özgür, ne izsili predragega darila.

V redu je. - Prav.

To je med nama. Pridi. - Ne hodita dolgo.

Lahko sedim spredaj? - Spredaj? Otroci sedijo zadaj. Zadaj boš.

Že veš, kaj hočeš za darilo? - Pištolo z laserjem.

Pa ravno pištolo? Izberi kaj drugega, ne pištole.

Prav. Meč z laserjem. - Samo pištole in meče hočeš?

Kakšno sranje je to? - Rekel si sranje.

V redu je, nikomur ne povej. Nisem rekel sranje. Molči.

Prav. - Pridi. - Sranje.

Nehaj, razjezil se bom. Daj, pridi.

Skoči. Skoči.

Aslı.

Zgleda, da te je nekdo preklel. - Le kdo bi to naredil? In zakaj?

Yiğitu sem rekla, naj bo prej doma. Vam prinesem čaj?

Vsi ga bomo. - Gülsüm, pomagaj ji.

Pridi.

Ravno včeraj sem rekel Ferhatu, da bi morala imeti otroka.

Kaj je rekel? - Nekaj je godrnjal, da bi bil slab oče.

Ne vem, zakaj je toliko proti.

Če noče, noče.

Koliko je ura? - Pol šestih.

Dovolita mi. - Saj...

Sem rekel kaj narobe? - Ne, Abidin, ne.

Necdeta bom dal spat. Utrujen je.

Nikoli ničesar ne rečeš kar tako.

Kaj je to z Azadom? - Azad...

Yeter se dobiva z njim.

Res?

Očitno sta se spoznala na poroki in se začela videvati.

Zato torej Yeter vsake toliko izgine.

Kdo bi si mislil?

Pa saj ne more biti res.

Najbrž se motiš. - Ne, prepričana sem.

Videla sem jo vstopiti v njegovo hišo.

Ti je darilo všeč? - Super je. - Stric... - Reci.

Lulat moram. - Zdrži do doma. Kmalu bova tam. - Ne, tišči me.

Prav, ustavil bom. Prav.

Dajmo.

Pridi.

Daj, tukaj se polulaj.

Daj. - Ne, ne morem. Lahko me kdo vidi.

Daj, drugače se boš v hlače.

Daj, daj.

Polulaj se. - Ne morem.

Pa lahko. Saj lahko. Daj.

Ne tišči me več.

Prav, pojdiva v avto. - Spet me tišči.

Odloči se že, dajmo. Tukaj sem.

Nihče ne gleda, dajmo.

Ne boj se, ne boj se. Samo pes je. Pes je.

Poglejva, če sva polulana.

Nisva. Pridi.

Pridi.

Aslı.

Ločila se bosta? To mi je povedal že Yiğit, a nisem verjela.

Pa misliš resno. - Ja.

Tako je prav. Mogoče je tako najbolje.

Kako to misliš? Je še kdo boljši zate kot on?

Sta kot črna in bela.

Popolnoma nasprotni barvi, a najbolj pašeta skupaj.

Ne gre za to. Ne vem.

Včasih sva si še preveč podobna.

Jaz sem podobna Ferhatu.

Napeta si zaradi nesreče.

Še malo premisli. - Prav.

Lepotica moja. Dobro premisli.

Povej. - Kje si?

Na poti domov sva, kmalu bova tam. - Pohiti. Yiğit zamuja.

Prav, saj prihajava. Ne teži. - Prav.

Bilo me je strah. V bistvu ne, ker si bil z mano.

Te res ni bilo strah? - Ne.

Oče prime otroka in ga vrže v zrak.

Otroka nikoli ni strah. Ne sprašuje se:

Kaj, če me ne bo ujel? Kaj, če bom padel?

Zakaj? Ker ga drži njegov oče.

Ker je to njegov oče.

To moram narediti. Samo držati ga moram.

Gülsüm, mi posodiš telefon?

Seveda. Polni se v Özgürjevi sobi. - Prav, ponj grem. Hvala.

Zdravo, Aslı pri telefonu.

Ne, ne bom odpovedala. Pridem ob sedmih.

Pogledat grem Aslı.

Aslı.

Aslı.

Aslı ni. - Kaj? - Kako to misliš? - Ni je.

Ni mogla kar izginiti. - Ne, ni je. Je odšla?

Pridita.

Še slavljenec je prišle. - Oči, poglej, kaj mi je kupil.

Tak je tvoj stric.

Pokaži še Aslı. - Ferhat.

Aslı ni tu. - Kako to misliš?

Ni je. Nazadnje je bila v sobi.

To je desetminutni poseg. Brez težav.

Govorila sem z zdravnico. Kmalu bova poskrbeli za zadevo.

Nikar ne skrbi. Velik je kot glavica bucike.

Je koga klicala?

S čigavim telefonom? - Z mojim. - Daj mi ga.

Hitro. Hitro. - V redu, pomiri se.

Yiğit. - Bratec.

Ordinacija dr. Ayşegül Dumanlı. - Mi poveste naslov?

Moja žena je na poti tja. Aslı Çınar Aslan.

Karanfilova 33, Levent.

Vzemi. - Kaj se dogaja?

Samo poglej to hišo.

Moja teta pa je princesa tega gradu.

Kako boš vesela, ko me boš videla.

A ne za dolgo.

Ja? - Zdravo.

Britev. Ljubi bog, navadno ni taka.

Koga pa iščete? - Aslı Çınar.

Nisem prepričana, če živi tu. Upam, da se prišla na pravi naslov.

Ja, to je pravi kraj. Žena mojega prijatelja je.

Kdo pa ste? - Njena nečakinja.

Lahko odpelješ Britev?

Pridite.

Hvala.

Me bo ugriznila?

Nemogoče. Navadno niti ne renči, ampak...

Ne vem, kaj ji je. Pridite. - Hvala.

Oba se nekam čudno obnašata.

Ločila se bosta. - Kaj?

O čem govoriš? Sinoči mi ni nič rekel.

Sta resna? - Ja.

Čakala sem, da vam Yiğit pove. Res je.

Abidin, daj mi ključe od avta. - Si kaj pozabila? Lahko grem jaz.

Ne boš našel. Necdetova duda je padla iz torbe.

Daj mi ključe, pa bom takoj nazaj. - Prav. - Takoj pridem.

Bravo, punca. Bravo.

Nekaj si izmisli in odidi z Necdetom. - Kaj? Kako naj odidem?

Ljubi bog. Zlaži se, saj se znaš.

Reci, da te boli glava. Da imaš migreno. Da si depresivna.

Da pogrešaš Cüneyta. - Sovražim te. Sovražim te.

Jaz pa te obožujem.

Odidi in me spravi v hišo. Doma odpri prtljažnik.

Jasno?

Dajmo.

Ne pusti me čakati.

Nič resnega ni. Skregata se in se spet pobotata.

Özgür. - Vse najboljše.

Yiğit, pomagaj mi. Pretežko je.

Težko je, ker je hotel košarkarsko žogo.

Pridi, srček. - Upihni svečke.

Lepa torta. Zaželi si nekaj.

Si si kaj zaželel? - Ja.

Upihni.

Še dobro, da se je moj sin rodil. Pridi po poljubček. - Bravo.

Prinesla bom krožnike, da razrežemo torto. - Daj.

Poskusiva torto.

Pomagala ti bom. - Prav.

Özgür, so ti darila všeč? - Ja. - Super.

Domov grem. - Kaj pa je?

Oditi moramo. - V redu. Si kaj pozabila?

Ja, doma sem pustila Necdetoto najljubšo stekleničko.

Ko se bo zbudil, bo lačen. Gremo, preden se zbudi.

Pa tako lepo smo se imeli. Hotela sem skuhati kavo.

Drugič. - Vzela bom Necdeta. - Prav.

Abidin, od kod zdaj ta ločitev? - Ko bi le vedel.

Nekaj se je moralo zgoditi. Oba molčita.

Mogoče je kriva nesreča. - Ne.

Prestala sta že marsikaj hujšega. Tudi Cemova smrt je bila huda.

Prasec Cüneyt pa je poniknil. Če ga najdejo,

bom poskrbela za to, da bo kaznovan. - Kaj spet?

Zakaj je policija tu?

Dober večer. - Dober večer. Vozniško in prometno. - Seveda.

Odprite prtljažnik.

Doktorica!

Doktorica!

Doktorica!

Odprite!

KONEC 22. DELA